Stari novi obrazi impro scene

Stari novi obrazi impro scene

Recenzija dogodka
11. 4. 2014 - 13.00

Spomladi se zaključujejo športne lige dvoranskih športov. Poletnega dela NBA zaradi večje razumljivosti prispevka ne bomo upoštevali. Eni se torej borijo za obstanek, spet drugi za naslov prvaka. Pri improvizacijskem gledališču in njegovi ligi je malo drugače. Prihodnjo sezono bodo obstale le tiste ekipe, ki so si svoje mesto v ligi zaslužile že letos, pa se do naslednjega leta v svoji sestavi članov ne bodo spreminjale. Vse novo formirane bodo morale skozi kvalifikacije. Za naslov prvaka pa se borijo le še štiri, ki jih bomo lahko ponovno spremljali po oddihu od 27. aprila dalje v veliki dvorani Španskih borcev. Čakajo nas še tri polfinalne tekme.

Ena od ekip, ki si je svojo pot v polfinale zasluženo priborila, je trenutno na delovnem oddihu po severnih državah srednje Evrope. V različnih medijih smo njihovo letos ustanovljeno društvo lahko zasledili kot skupnost profesionalnih improvizatorjev. Lastijo si tudi trenutno edini podcast o improvizaciji v Sloveniji. Na turneji bojo v štirinajstih dnevih obredli sedem mest, v vsakem od njih pa bodo odigrali tudi eno predstavo z naslovom Trije obrazi, ki smo jo imeli priložnost videti tudi preteklo soboto v Menzi pri koritu na Metelkovi.

Skupina, o kateri govorimo, sliši na ime IGLU, kar je kratica za Improvizacijsko gledališče Ljubljana. Pod tem imenom nastopajo tudi v impro ligi, v sestavi Maja Dekleva Lapajne, Juš Milčinski, Vid Sodnik in Peter Frankl. Omenjena predstava pa se je izvedla brez izpolnjene ženske kvote. Pa vendar to verjetno ni imelo vpliva na kvaliteto in samo izvedbo predstave.

Glava mora biti med improvizacijo sproščena, pripravljena na asociacije in dobrovoljno naravnana, saj publika hlepi po komediji, četudi je lahko dobra improvizacija povsem resne narave. Od tako imenovanih profesionalnih improvizatorjev pa smo pričakovali, da bo ne glede na zunanje dejavnike ali na število izvedenih predstav in delavnic v preteklem tednu, solidna, če že ne izjemna. S svojimi pojavljanji na tekmah impro lige in nekaterih predhodnih predstavah v Menzi pri koritu so IGLU-jevci standarde postavili precej visoko. Pri tem so jim vsake toliko pripomogli tudi gostje iz tujine. V soboto pa so Juš, Peter in Vid nastopali popolnoma sami.

Za predstavo Trije obrazi stoji zanimiva ideja. Prikažimo posameznikove različne obraze, ki jih tekom vsakdana kaže različnih skupinam, v katerih se giblje. Ideja spominja na Goffmanovo teorijo sveta kot gledališča in ljudi kot nosilcev mask. Iz publike so nato pobrali nekaj predlogov. »Ali vas kdo od nas spominja na kakšnega od vaših sodelavcev?«, je bil primer vprašanja, prek katerega so improvizatorji dobili opis nekega neznanca v njegovem delovnem okolju. Neko drugo dekle je povedalo, kakšen je bil njen dedek do svoje družine in tako dalje in tako dalje, dokler ni vzpostavljena celostna osebnost.

Intriganten koncept in originalna ideja, posebej za ljubitelje dolgih formatov improvizacijskega gledališča. Pa vendar je v soboto precej šepala sama izvedba. Kot že rečeno, so bila pričakovanja visoka. Žal.

Scene, v katerih se je znašel glavni protagonist Boris, so si bile na trenutke med seboj izjemno podobne. Predvsem pa se niso razvijale. Igralci so se znašli v več različnih okoljih, kar je pomenilo, da je bil Boris v družinskem okolju vedno v svoji domači hiši, Boris v službi vedno v pisarni in Boris med prijatelji vedno ob Koseškem jezeru. Po uri in pol predstave smo želeli še nekaj več, morda nekaj povezovalnih scen na drugih prostorih, vsekakor več raznolikosti.

Liki v resnici niso zaživeli. Stranski liki so bili vedno tisti neumni, simpatični junaki, polni štosov, a brez globine. Boris pa nekako ni šel iz svoje kože, zato bi lahko rekli, da so svojo glavno nalogo, prikazati človeka v različnih družbenih vlogah, ki ga spremljajo, slabo izpeljali. Boris je vendarle ostal razočaran uslužbenec, z nekaj prezrtega talenta, ženo, ki ga vara, in ribiško palico kot sopotnico. Solidna socialna drama, od katere smo pričakovali več karikiranja.

Presenetljiv je bil tudi konec. Treba je končati na »vrhuncu«, a se je ta zgodil že pred zadnjim prizorom. Z zadnjim prizorom so nas sicer pošteno nasmejali, ampak le-ta ni izpadel kot del zgodbe, ampak le dobro umeščen 'gag', ki mu je nato sledil nenaden in na tistem mestu nepričakovan konec. Očitno si ni lahko vsak dan izmišljati novih zgodb, pa četudi govorimo o profesionalnem improzivatorskem gledališču.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.