Da se je v zadnjem tednu septembra že sedeminštiridesetič po vrsti odvijal beograjski mednarodni gledališki festival Bitef, je za uvodni stavek reportaže nekoliko nehvaležen podatek. Po eni strani je suhoparen in zapoznel, predvsem pa je nehvaležnost stavka v tem, da obstajajo le redki, ki se lahko soočijo z zgodovinsko veličino festivala. Zato naslednja zamisel morda ni najbolj izvirna in zanimiva, vendar omogoča vsaj delno obravnavo koordinat festivalskega zemljevida.

Naj bo Bitef tokrat zemljevid – zemljevid prostora, v katerem vtis mesta zgradijo poti in čas med uprizoritvami, zemljevid sodobne gledališke produkcije in navsezadnje tudi zemljevid družbeno-zgodovinskega konteksta, v katerih je izrisan.

Če bi obstajal kompas za določitev festivalskih smeri neba, bi se gotovo skrival v žepu Jovana Ćirilova, Bitefovega ustanovitelja, umetniškega vodje in selektorja, ki je festivalu posvetil več kot polovico svojega življenja. Skozi zgodovino je festival doživel veliko premen, tako da smo selektorico Anjo Suša vprašali, kje na današnjem gledališkem zemljevidu se nahaja Bitef.

* IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

Izvedba letošnjega festivala je bila na preizkušnji kot doslej le redkokdaj. Tokrat zaradi krize, seveda. Vseeno so festivalski zemljevid, poleg že omenjenih zgodovinskih premen in širšega konteksta, pomembno zaznamovale tudi različne poti posameznih predstav, ki so bile uvrščene v festivalski program. Letos se je predstavilo dvanajst gledaliških del – štiri domače, iz širše okolice in evropske. Posledično je bilo na njihovem križišču, ki je bilo letos poenoteno z geslom »Teško je biti …«, mogoče zaslutiti različne principe sodobnega gledališča. Več o razmerju med festivalskim konceptom in selekcijo je tudi tokrat spregovorila Anja Suša.

* IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

Večji odmik od ustaljenih gledaliških praks gotovo predstavlja črnogorska predstava Post Scriptum. Avtorica Varja Đukić je interpretacijo dela in biografije Danila Kiša postavila v vizualno fascinantno formo, vsebinsko pa je temeljila na Kiševih literarnih besedilih in fotografijah. Zaradi nepoznavanja snovi bi predstava sicer lahko delovala kot monolog, ki gledalcu ne pusti prostora za lastno pozicijo. Vendar pa s samo izvedbo, ki vključuje serijo projekcij in posnet glas, igralci izvedejo skorajda arhetipske podobe, ki se trajneje vtisnejo v polje pogleda.

Kmalu zatem in nedaleč stran se je odvila hrvaška predstava 55+, ki smo si jo lahko ogledali tudi na letošnjem Ex Pontu. Ker je bila v našem kulturnem programu že primerno predstavljena, naj ob tem dodam le to, kar je bilo v beograjski izvedbi odklonskega. Pravzaprav gre za provokacijo, saj so izvajalci predstavo skrajšali, ker je nekaj članov ekipe iz protesta in osebne zamere uprizoritev bojkotiralo. Tako so vsaj rekli in dobili posebno festivalsko nagrado.

Moment, ki je najbolj zaznamoval moje doživetje Bitefa, pa se ne nanaša neposredno na uprizoritve, vendar precej bolj na njihove okoliščine. Ker so uprizoritve potekale na desetih različnih lokacijah, so prehodi med temi prostori tvorili svojevrsten zemljevid, ločen od konceptualnega definiranja, oz. prekrivanja s festivalskimi koordinatami. In v kolikor se festival uspe izmakniti fiksaciji pomena, je produktiven.

S tega vidika je bil izredno zanimiv slovenski večer. Ko je prehajanje iz evangeličanske cerkve Bitef teatra, kjer je obratoval Mandićstroj, spremljala truma policistov, se je za trenutek zazdelo, da ima gledališče pomembno in bistveno družbeno vlogo, ki jo morajo varovati stroge sile policije. Da je teater nekaj krhkega in da potrebuje, ne, prav kliče po zaščiti. Do Jugoslovenskega dramskega pozorišta in Nevihte, za katero je Jernej Lorenci prejel nagrado za režijo, se je situacija izkristalizirala – v duhu propadle Parade ponosa se je na zemljevidu z izohipsami izrisal plitki relief.

Na odru Ateljeja 212 se je enačaja med etiko in estetiko lotevala predstava Zoran Đinđić Oliverja Frljića, ki je bila nagrajena kot najboljša predstava festivala. Ob njenem močnem družbenem angažmaju pa se je vendarle potrebno vprašati tudi o njeni estetski plati. Uprizoritev namreč ne prinaša novih odrskih rešitev, ki jih pri avtorju ne bi poznali že od prej. Ideološko okostje je vseskozi razgaljeno in zaradi te manifestativnosti je ogled neprijeten, hkrati pa zagotavlja brutalnost učinka predstave. In kaj je meso uprizoritve? Meso je resnica, ki jo predstava izpričuje, že zdavnaj gnila in izbruhana na srbsko zastavo.

Zemljevid, ki ga izrisuje festival Bitef, ni nikoli dokončan. Še vedno obstaja ogromno neraziskanih območij, pa tudi že kartirana so potrebna revizije. Vendar to ne pomeni, da festival kot zemljevid ne opravlja pomembne funkcije – usmerja in pomaga pri določanju in interpretaciji lastne pozicije. Do te družbene vloge ne bi smeli ostati ravnodušni, tudi če se je zavemo ob napačnih trenutkih.

Iz Beograda se je oglašal Borov.