Popularna glasba, ki nam jo na vsakem koraku poskuša vsiliti algoritem te ali one aplikacije, hote ali nehote tvori soundtrack naših življenj. Igralna konzola Wii se iz pripomočka za preživljanje prostega časa lahko spremeni v scenografski element. Titanik pa ni le guilty pleasure, temveč tudi patetični vrhunec predstave. Na apropriaciji elementov vsakdana gradi predstava Medtem, ko mi Spotify po meri ustvarja playlist z naslovom Moodymix, ki smo si jo enajstega januarja ogledali v Plesnem teatru Ljubljana. V plesno-gledališki predstavi ustvarjalca Filip Štepec in Jernej Potočan v nemirnem soočenju Jaza sodobnega posameznika s tehnološkimi vsiljivci predstavljata pristno sliko življenja marsikaterega predstavnika mlade generacije.

Tehnologija, čeprav samoumevno prisotna, ima sicer v predstavi le obstransko estetsko in vsebinsko vlogo. Oder so tako zapolnjevali hladilnik, kalorifer, mikrofon, ventilator, mikrovalovna pečica, radio, televizija, konzola Wii, projektor, telefon ter ogromno kablov in podaljškov, ki sploh omogočajo pretok energije in informacij. Scenografija je poustvarjala zavetje štirih sten, kjer smo lahko sami s seboj, zavetje, v katerem smo varni v poslušanju, gledanju banalnosti, varni pred kritiko in morda tudi pred samokritiko. 

Predstava je bila zasnovana kot vpogled v življenje mladega posameznika, ki ga sodoloča tehnološka identiteta, utelešena med drugim v spotifyevih personaliziranih playlistah. Takšna identiteta posamezniku omogoča soočenje s čustvi, ki so sicer  mnogokrat skrita pod filtrom instagram objav in jim je začel verjeti tudi objavljavec sam. Tako se protagonist predstave, ki ga je upodobil Filip Štepec, pa vendar bi lahko to bil vsak od nas, spoznava z novim svetom ali pa zgolj z novim pogledom na že obstoječi svet, v katerega smo hočeš nočeš vrženi vsi. Ob poslušanju glasbe poplesava po stanovanju, preganja dolgčas in se utaplja v anksioznosti. Vendar pa bi vključitev glasbe onkraj zgolj razpršenih vložkov lahko še povečala ter tako tudi izkoristila potencial elementa, ki je bil eden izmed glavnih gradnikov predstave. 

Z idejo, da te pravzaprav algoritmi poznajo bolje kot ti sam sebe, avtorja tako nagovarjata dobo, v kateri spletne platforme soustvarjajo našo identiteto in so morda celo najboljše poznavalke našega notranjega sveta. Predlagajo nam namreč vse od glasbe, videov in filmov do kuharskih receptov in novih prijateljev. Razne aplikacije oziroma strani ti kar same ustvarijo rubriko »You might like that«. Na takšen način pa ustvarjalca poudarita tudi dejstvo, da posameznik ustvari še eno identiteto, ki je digitalna in ki obstaja zapisana v nekem oblaku v binarnem programerskem jeziku. S soobstojem dveh identitet pa je konflikt neizbežen. Zalomi se ravno med vprašanjema »Kdo sem?« in »Kdo res sem?«. Dilemo je na odru moč spoznati v poskusu zanikanja resnice, še posebej, ko protagonist poskuša skriti svojo žalost pred samim seboj oziroma pod preprogo, nato pa se nanjo uleže in s telesom oponaša razne banalne manekenske poze, ki so ponavadi del instagram storyjev. 

Protagonist prikazanega fragmenta življenja se v enem izmed svojih trenutkov šibkosti ni mogel izogniti niti ogledu najbolj zlajnanega in klišejskega prizora iz Titanika, ko Jack in Rose stojita na premcu ladje, v ozadju pa se predvaja My heart will go on Celine Dion. Štepec je med ogledom filma čepel na vrhu hladilnika, kamor je poleg sebe uspel stlačiti še kozarce, krožnike in sanjarjenje o ljubezni, ki mu je v življenju očitno manjka. Tako je bil igralec v najbolj emocionalnem delu predstave zaradi omejitve prostora telesno precej napet, ob tem pa je izrazito ponazarjal svoja občutja tudi z mimiko. Območje vrhnje ploskve hladilnika je med drugim ponazarjalo tudi omejen notranji svet, v katerem se posameznik lahko povsem preda svojim skrivnim užitkom, ki jih družba večinoma obsoja. 

Avtorja sta v predstavi gradila na močni vizualni podobi. Predvsem pa so izstopale tri različne sekvence izlivov žalosti. Pri prvi si je plesalec na oči z lepilnim trakom prilepil dve kartonasti škatli za robčke, nato pa je iz njiju simultano in po ritmu glasbe vlekel papirnate robce in ponazarjal jok. Že v naslednjem trenutku je svojo žalost v obliki papirnatih robčkov skrival pod preprogo, stran od potencialnih opazovalcev. Drugi takšen prizor se je zgodil, ko je Štépec vse tehnološke scenske elemente z lepilnim trakom povezal med seboj. S tem je svoj intimni svet prepredel s čustvi. Čeprav se je ob premikanju med njimi svojim čustvom poskušal izogibati, kar je bilo nakazano z raznolikimi preskakovanji traku, jim je kmalu podlegel. Na neki točki življenja ti pač ne preostane drugega kot spoznanje, da če že obstaja v tvojem okolju žalost, ki izvira iz tebe, jo moraš vzeti za »svojo«, se z njo spoznati in jo poskušati razumeti. 

Zanikanje resničnosti ne vodi nikamor. Morda celo le še v globljo samoodtujenost. Tako je igralec prispel do trenutka, ko si je konca lepilnega traku nalepil pod oči, vendar pa se je že ob prvem poskusu gibanja tako zapletel vanj, da je v nekem trenutku na sebi prenašal vso težo čustev oziroma tehnoloških aparatov našega vsakdanjika. Vse to pa je pripeljalo do tretjega prizora jokanja, ko si je nadel masko za potapljanje, iz katere je vlekel dve vrvi božičnih lučk, ki sta segali vse do tal. Tokrat je bil njegov jok svetleč, morda celo očiščevalen in cenjen. 

Med predstavo so dvorano napolnjevali zvoki raznih popularnih komadov, sceno odra pa so osvetljevali razni osladni instagram »truizmi« o življenju in sreči. To pa nas skorajda prisili, da se ustavimo in vprašamo: »Koliko ljudi verjame vsem tem enovrstičnicam? In ali tem ljudem kaj pomagajo pri preživetju?« Nenazadnje pa se odpira tudi vprašanje: »Koliko se na skrivaj sami na neki ravni identificiramo s posameznikom in kaj pomaga nam, da zjutraj vstanemo iz postelje?«

Kljub številnim trenutkom iskrenosti, ki smo jih razbrali iz predstave, igralec na koncu pretrga iskrenost in se vrne v slepljenje tipa vse bo okej, ker mu nič drugega ne preostane. Z žalostjo v očeh se poskuša z otroško pesmico Če si srečen sprijazniti s potekom življenja, ki mu je pač dan. In tako – kot v neki absurdni drami življenja – pridemo do večnega vračanja enakega. Od praznih fraz in prisiljenih nasmehov do zanikanja lastnega počutja in iskanja resničnejše oblike bivajočega. Kljub iluziji družabnosti, ki jo tehnologija tvori, je človek pravzaprav sam, kar nam avtorja naslikata tudi na odru, in sicer s tem, da kljub nagovoru tehnološki aparati ne bodo odgovorili. Kvečjemu bodo zgolj dalje »brneli« svojo bit. Ravno tako tudi ne ploskajo, tleskajo ali se derejo »hura«, medtem ko igralec prepeva pesem o sreči. 

Štépec in Potočàn sta v svojem avtorskem delu na inovativen način povedala zgodbo posameznika, ki je vržen v svet, poln tehnologije, ki sodoloča njegov obstoj oziroma ga pogojuje. Protagonist je tako del sveta, v katerem mora igrati različne vloge, vendar pa je šele v svojem intimnem prostoru, v tem primeru v stanovanju, sam s seboj. A njegove vloge ali maske mu sledijo tudi tja, z vsakodnevno uporabo tehnologije in socialnih omrežij. Morda pa se izvor tega prenosa skriva v dejstvu, da če nečemu dovolj verjamemo, to postane del naše resničnosti. Na takšen način pa realnost postane le še ena izmed iluzij – tudi popularna aplikacija BeReal je zgolj še ena izmed laži.  

Pisala je Nika Šoštarič

Foto: PTL