Kritika sodobnega plesa in sodobnih uprizoritvenih umetnosti ne vzleta skupaj z Minervino sovo. Četudi bi včasih želel, kritik, zavezan motrenju novega, ne more poleteti v preteklost in si ogledati legendarnih uprizoritev, ki so krojile razvoj te efemerne umetnosti. Zadovoljiti se mora zgolj z nekaj posnetki, ki so jih v prepoznavanju minljivosti uprizoritvenih praks arhivirali zgodovinarji.

Če bi v preteklost lahko potovali, bi to sposobnost zagotovo izkoristili za let v zgodnja šestdeseta leta in obisk newyorškega kolektiva Judson Dance Theatre, krajše JDT. Skupina umetnikov, kot so Yvonne Rainer, Steve Paxton, Deborah Hay in še bi lahko naštevali, je v nekaj letih obstoja kolektiva na strnjeni lokaciji Judson Memorial Church moderni ples osvobodila tehnike in strukture ter sooblikovala estetiko in pristope tega, kar danes imenujemo postmoderni ples in je neposredni predhodnik sodobnega plesa. Ker smo se od njih učili, k njihovi zapuščini ne moremo pristopati s konvencionalnimi kritiškimi orodji. Pred vami se v naslednjih minutah zato ne bo odvila običajna recenzija, ki bi ovrednotila ideje, prijeme in izvedbo sodobnih avtorjev, ampak refleksija nečesa, kar je svoje zasluženo mesto že našlo v kanonu.

Koreografinja Lucinda Childs je ena izmed umetnic JDT-ja, ki se je v kanon sodobnega plesa zapisala z minimalnim repetitivnim gibom, ki plesalce nagovarja še danes. Berlinski DANCE ON ENSEMBLE do te mere, da so selekcijo opusa koreografinje rekonstruirali v predstavo Dela v tišini, ki smo si jo v katedralni dvorani Kina Šiška ogledali 13. septembra.

Šest plesalk in plesalcev v belih kostumih se v petih plesnih miniaturah zvrsti na belem odru, in pleše po prepoznavnih parametrih Lucinde Childs. Gib v prvi miniaturi Nenaslovljeni trio I je vsakdanji. Od hoje, do leganja na tla in obrata na trebuh. Osnovni nabor treh gest tri plesalke dinamizirajo z diahrono izvedbo, ki skladnost dosega v težko ulovljivem vizualnem zaporedju a jasno artikuliranem zvočnem ritmu. Repeticije osnovnih gest in njihove permutacije v zaporedju akumulirajo v razgibani scenski kompoziciji, ki v dvanajstih minutah nikoli ne postane predvidljiva.

Dela v tišini pravzaprav povezujejo pet plesnih miniatur iz opusa Lucinde Childs, izvedenih v cageovski tišini, z drugimi besedami, brez glasbene podlage. Koreografije so bile sprva uprizorjene v prostorih, ki jih navadno ne povezujemo s sodobnim plesom, na raznih dvoriščih, v skladiščih, v ozkih ulicah. Slednje prizorišče je dobro poustvarjeno tudi na odru Katedrale, kjer ozek koridor za miniaturo Katema ustvari ostra svetloba žarometov Vita Walterja. Po osvetljeni odrski diagonali se v Katemi gibata dve telesi, ki pa sta skladni z modernimi izhodišči koreografinje. Ohranjata trdi telesni vertikali, kadar je noga iztegnjena, se podplat napne v skoraj baletno špico. Ponovno permutirata zgolj prgišče plesnih korakov, ki pa zadostujejo, da njuno gibanje v tišino plesa zareže s škripanjem tenisk, ki razgibano in nepredvidljivo kompozicijo ritmično usidra.

Prej omenjena soplesalka Lucinde Childs iz JDT-ja, Yvonne Rainer, je leta 1965 izdala svoj sloviti Ne manifesto, ki zavrača spektakel, glamur, junaštvo in antijunaštvo, ganljivost in slog sam. Tem vodilom je dosledno sledila tudi Childs. Elementi Del v tišini od kostuma, mizanscene in zvoka pa do giba samega so zaradi svoje minimalnosti univerzalni. Nemara je njihova uprizoritev v gledališki dvorani, ki jim odvzame še časovno-prostorsko zaznamovanost prvotnih prizorišč, v tem še uspešnejša. Učinkuje brezčasno, zaradi česar lahko koreografije brez težav rezonirajo še pol stoletja od prve izvedbe.

Morda najnazornejša ilustracija omenjene sodbe je zadnja od petih plesnih miniatur Radialne poti iz leta 1976. Štirje plesalci začnejo v romboidni kompoziciji krožiti po obodu odra. Kadar pridejo do zavoja, vodilni položaj v formaciji prevzame plesalec, najbližji sredini odra. Že ta majhna odločitev priča o izjemni ekonomičnosti giba, ki plesalčevega telesa, četudi od njega terja veliko preciznosti, ne izmuči. To je še en pomemben premik v pristopih do plesa, ki so ga vzpostavile postmodernistke. Brezčasnost je postal kriterij tudi za to, kdo lahko pleše. Četudi se je v petih miniaturah večera izmenjevalo šest plesalk in plesalcev, se nam je eno telo še posebej vtisnilo v spomin. Ty Boomershine, plesalec in avtor odrske postavitve, je namreč nastopal kar v štirih kompozicijah, ki so si sledile z le nekajsekundno pavzo. Boomershine je kljub svoji starosti štiriinpetdesetih let brez težav dohajal mlajše kolege na odru.

Radialne poti se po obodu odra nadaljujejo v nasprotni smeri urinega kazalca, dokler eden izmed plesalcev ne izvede rotacije in spremeni svojo smer poti. Ko enako akcijo izvedejo še ostali člani kvarteta, se kompozicija začne gibati v izvirni romboidni formaciji, vendar razprostrti čez celotno površino odra. Nadaljujejo z ritmičnim postopanjem, ki se po dvaindvajsetih korakih brez izjeme pohitri v chassé, vendar v nikoli predvidljivi količini plesalcev. In ko plesni večer že pride do konca, si zaželimo, da bi v preprostem a učinkovitem svetu opusa Lucinde Childs lahko ostali še malce dlje.

Rekonstrukcije kanoničnih del v sodobnem plesu niso redkost. Leta 2020 smo si v Ljubljani lahko ogledali En-knapovo rekonstrukcijo koreografije Trishe Brown, že leto prej pa Ballet de Lorraineovo rekonstrukcijo koreografij Mercea Cunninghama, ki je obeležila stoletnico plesalčevega rojstva. Lucinda Childs letos ne praznuje nobenega jubileja, če s sodobnim plesom ne bi bili seznanjeni, morda sploh ne bi zaznali, da so Dela v tišini pol stoletja stare plesne kompozicije. S ptičje perspektive Minervine sove pa vendarle kažejo nekaj odstopanj od sodobnosti. Dela v tišini so bolj plesna od mnogih sodobnih predstav, manj konceptualna in manj zaznamovana, kar je vse hkrati zaščitno znamenje zgodnjih sedemdesetih let. Nekakšna paradoksalna brezčasnost torej.

Avtorica izvirnih fotografij: Kaja Brezočnik