UKRADEL JE BUREK! LET’S PLAY ZELDA, EP. 1

Recenzija dogodka
2. 11. 2021 - 13.30

V dvorani Nove pošte, opremljeni z neonsko igralno konzolo, podobo Pacmana, napisom Let’s stay home in prostranim belim platnom, nas je, precej udomačen na gejmerskem stolu, pričakal Rok Kravanja v šlafroku in spodnjem perilu. Z neposrednim nagovorom nam je predstavil svojo odločitev za samoosamitev. Z igranjem s stolom, cestno preprogo – ki jo je razprostrl po površini dvorane – in vodnimi pištolami nam je omogočil vpogled v svoje blodnje veličine, ob katerih smo kaj kmalu nakremžili svoje obraze. »In ni ti treba prenašat tistih počasnih babic, ignorantskih strejtov in pofukanih brezdomcev,« nam je povedal in nadaljeval, da mu je takšno življenje končno omogočeno, dela lahko od doma, hrano si naroči, kadar hoče, zdrka si ga po volji. Pove nam tudi, da je sprogramiral aplikacijo, kjer ti dostavljavec lahko prinese ne le hrano, temveč VSE, česar ti srce poželi. Aplikacija je zasnovana interaktivno, domnevno zato, da tudi sami lahko izkusimo glamuroznost njegovega izbranega življenjskega stila. Poskeniramo QR kodo, ki se pokaže na zaslonu, Kravanja zapusti prostor in že smo preneseni v virtualno realnost.

Jou, jou, jou, dobrodošli nazaj na frekvenci Radia Študent, kjer danes igramo Zeldo, najbolj frišn RPG na trgu. Za začetek si izberimo karakterja, hmm, kakšne možnosti imamo? Fant ali punca? Fant, jasno! Hipster, čefur, yuppie, gaser, gozdar … Gremo s čefurjem. Torej, v prvi nalogi mora čefur po imenu Samir najti pomoč pri iskanju namiga za izpolnitev naslednje naloge. Trenutno z električnim skirojem stojimo pred taborsko cerkvijo, naše možnosti pa so iti desno, levo ali naravnost. Ajde, gremo levo – in op! Zaleteli smo se v fontano. Pokličimo na pomoč. Evo, kot deus ex machina nam nasproti prikolesari Slađana. Hvala, Isuse. S Slađano se odpravimo do Venerashopa, za vstop v katerega rabimo masko – ki je pa nimamo. Zanjo prosjačimo nič hudega sluteče non-playable-karakterje.

… Kaj nam težijo tukej zdej te ljudje?! …

… Slađana, ne mogu da se ljutim na tebe, volim te! …

Ker je Slađana v Müllerju spizdila maskaro, moramo nemudoma zapustiti center. Isuse, Slađana. Na srečo naletimo na tipa v merđotu, ki nas je pripravljen zapeljat. »Sej sta Slovenca ane? Tko po naglasu sklepam, a veš, zdej je kul bit čefur pa to.« Pizda ti materina, tip v merđotu, še v istem trenutku izstopimo iz avta. Trinajstega levela je že skoraj konec. Končno najdemo shady tipa v kapuci, ki pod svetilko čaka s paketom. Damo mu burek, in ko nam izroči škatlo …

Kaj pa zdaj?

Ko zaslon zatemni in se v dvorani prižgejo luči, vanjo ponovno vstopi Kravanja, tokrat v ekstravagantnem plašču, primernem za gejm masterja, ki je sprogramiral celotno pustolovščino. Ko se izza projektorja prikažeta še Samir in Slađana, v izvedbi Staneta Tomazina in Anje Novak, je med občinstvom moč zaslišati izdih presenečenja – naša protagonista namreč nista več zabavna igrana lika, temveč brezizrazno strmita naravnost predse. Samir Kravanji izroči skrivnostni paket, v katerem se skriva krona, ki si jo Kravanja zmagoslavno nadene, kar še podžge njegov občutek superiornosti. Samirja in Slađano nato sleče do spodnjega perila in ju prisili, da igrata razne ponižujoče vloge, od lačnih pujskov do poskočnih zajčkov. Njegova moč je neomajna, dokler se mu naša karakterja – nezaslišano za sprogramirana lika – ne upreta. Kravanjo slečeta do golega, ga zavijeta v preprogo in ga med njegovim obupanim kričanjem odstranita z odra. Za konec se na zaslonu prikaže zlovešče vprašanje: »Hočeš nadaljevati z igro?«

V samem naslovu kot tudi v avdiovizualijah interaktivne uprizoritve so se avtorji – poleg omenjenih tudi Dorian Šiško in Vid Merlak – napajali iz globokega bazena videoiger, med njimi najbolj prepoznavne in pionirske The Legend of Zelda. Vplive pa najdemo tudi v bolj teoretskih razmislekih o dinamikah moči ter v vprašanjih svobodne volje in etike v luči neomejene moči. Kravanjev lik, ki na koncu doživi poetični propad v rokah likov, ki ju je poniževal, namreč nakazuje vprašanje, ki ga zastavlja uprizoritev: kako daleč smo pripravljeni iti, ko v anonimnosti gledališke dvorane upravljamo z življenjem nekoga drugega?

 

Odgovor bo zaradi interaktivne narave uprizoritve vsakič drugačen, velja pa omeniti, da na premierni uprizoritvi 27. oktobra ni bil prav nič mračen. Ko smo bili gledalci sprva soočeni z izbiro, ali po mestu pohajkujočemu Stanetu Tomazinu naročimo diskretno iskanje ali pa vpadljivo kričanje, smo seveda izbrali drugo opcijo, vendar pa na sugestijo nismo nasedli vselej. Proti koncu uprizoritve je protagonist Samir soočen z odločitvijo, ki je v rokah občinstva: naj potrebni burek izmakne s pulta burekđinice, naj ga ukrade bližnji stranki ali naj se zanj pogodi s prodajalcem. V tistem trenutku kolektivno telo publike ne izbere moralno najbolj sporne opcije, temveč Samirju naloži, da se za brezplačni burek dogovori z uslužbenci. S tem zrcalo, ki bi ga v bolj sadistični publiki občinstvu nastavljal Kravanjev lik, ne deluje kot zrcalo, in angažirana konfrontacijska gesta avtorjev predstave spodleti. Gledalci smo namreč dokaj kmalu ozavestili, da se kljub vzdušju virtualne resničnosti igramo z življenjem resničnih ljudi in da se naše individualne izbire ne bodo izgubile v tiraniji večine, saj so bile številke za kaj takega premajhne.

Ogledali smo si Facebook predstavo Najraje bi se udrla v zemljo
 / 12. 4. 2021

Zelda je jasno pokazala moč in hkratno pasiviziranost občinstva, saj so bili vsi možni scenariji že vnaprej določeni oziroma programirani, četudi smo imeli občutek, da imamo na razplet dogajanja vpliv, gledališko prizorišče pa je sporočilo še podkrepilo. Preizpraševanje te paradoksalne pozicije občinstva v sodobni uprizoritveni umetnosti ni novo, vendar pa gre uspešnost pri njenem naslavljanju v dotični predstavi pripisati prav inovativnemu konceptu. Avtorici predstave Varji Hrvatin je tako kot v njeni interaktivni spletni uprizoritvi Najraje bi se vdrla v zemljo s črpanjem tematike, dramaturgije in uprizoritvenih tehnik iz polja virtualne resničnosti ponovno uspelo najti inovativno formo, ki uspešno naslavlja tudi tematike, relevantne predvsem za mlajše generacije, ki vstopajo v širšo javnost in so v institucionalnem gledališču zapostavljene.

Za razliko od Najraje bi se vdrla v zemljo Zeldi umanjka pristnosti, ki jo je bilo moč začutiti v prvi samostojni predstavi mlade umetnice. V njej je namreč z avtobiografskimi vložki pokazala, da je stiska medijskega posredovanja lastne osebnosti blizu tudi njej, v Zeldi pa si je za predmet kritike izbrala tretjo osebo, stereotipnega gejmerja. Tematika rastočega števila antisocialnih posameznikov, ki svoje blodnje veličine in frustracije nad družbo izživljajo na spletu, je namreč blizu predvsem mladim belim moškim, ki jim je samoizolacija v trenutnem zgodovinskem prelomu omogočena. Kravanja osrednjemu antagonistu gejm masterja sicer zaradi svoje karizme in spolne usmerjenosti pridihne mero svežine, ki postane del njegove karakterizacije, ne dobimo pa občutka, da je zgodba, ki jo govori, njegova. Z Zeldo so se avtorji tako ujeli v nehvaležno pozicijo, kjer kljub odlični igri Tomazina in Novak ter kljub magnetnemu učinku sledenja njuni pustolovščini sporočilo ni bilo zmožno doseči želene globine, saj vrtanje po psihologiji družbeno najbolj privilegirane skupnosti preprosto ni tako vznemirljivo kot zgolj norčevanje iz nje.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness