V KLIŠEJU TRADICIJE

V KLIŠEJU TRADICIJE

Recenzija dogodka
2. 2. 2017 - 13.00

V nedeljo, 11. decembra, je v SNG Drama s predstavo Hamlet gostovalo Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd. Spektakel je režiral slovenskim odrom že domač Aleksandar Popovski. S predstavo se je beograjsko gledališče poklonilo 400. obletnici smrti največjega svetovnega dramatika Williama Shakespearja.

Po besedah dramaturga predstave in avtorja adaptacije Gorana Stefanovskega je potrebno fokus drame iskati v vojni vročici, paranoji in zunanjepolitični situaciji. To razmišljanje v sami predstavi ni vidno. Uprizoritev se namreč osredotoča na ljubezenske in družinske probleme glavnega lika, rahlo se dotakne tudi njegovega notranjega konflikta. O dramaturgovem konceptu pa je videnega in slišanega malo.

Projekt bolj odpira vprašanje uprizarjanja klasikov. S tem problemom se vsaj enkrat na leto sreča vsako večje gledališče, ob obletnici Shakespearjeve smrti pa je bila ta razprava še potencirana. Vprašanje je namreč, kako s spoštovanjem do njene vrednosti uprizoriti klasiko in jo hkrati dovolj spremeniti, da postane zanimiva za publiko tega stoletja. Klasike namreč postavljamo na piedestal, ki jih dela nedotakljive, in tako se vedno znova srečamo s polemiko o predelavi teh besedil. Slavoj Žižek je v svoji etično-politični vaji Antigona zapisal, da se spoštovanje do klasik lahko izraža s posodabljanjem le-teh. Bistveno v konceptu te predstave je prehajanje iz tradicionalnega v sodobno, ki je opazno v skoraj vsakem elementu in tako služi kot primer posodabljanja klasikov, ki je po Žižku nujno za možnost njihovega uprizarjanja.

Stefanovski je tekst “razkosal” in na novo preoblikoval. Tako se predstava začne s protagonistovimi napotki igralcem pred uprizoritvijo njegove igre v besedilu Hamlet, se nadaljuje na pokopališču, konča pa se s slavnim Hamletovim monologom. Kljub tej predelavi pa se ekipa še vedno osredotoča le na najbolj slavne dele besedila in tako še vedno ubere varno pot, ki pa jo popestri s premikanjem besedila in raznimi vložki.

Večjega črtanja replik likov vse do razpleta zgodbe ni, potem pa se zgodi rez konca, v katerem Hamlet z eno potezo umori celoten dramatis personæ. Čeprav torej ni večjega črtanja skozi tekst, pa je vanj vrinjenih veliko avtorskih replik, ki gledalca skozi jezik opozarjajo na prelivanje modernega v sfero tradicionalnega, kar je v tem primeru uprizarjani tekst.

Scenografija Numna in Ivane Jonke je zastavljena kot še en igralec, saj ima močno vlogo, s katero pa včasih zasenči dejanske igralce. Oder je skoraj v celoti izkoriščen, v centru pa je ogromna bela zavesa. Le-ta ima vlogo gradnje in destrukcije same scene. Tako je spuščena zavesa podlaga za rekvizite in igralce, medtem ko dvig zuga povzroči sesutje vseh elementov, z igralci vred, na prosceno odra. Ta poteza najbolje deluje pri uprizoritvi Ofelijine smrti, kjer se zgodi boj med dekletom in zaveso, ki takrat predstavlja potok. Zavesa jo ob koncu boja ovije vase in njeno truplo naplavi na oder. Drugače, manj pomensko usklajen s scensko postavitvijo je na primer pomemben prizor duha starega Hamleta.

Zavesa je uporabljena kot podlaga za besedilo, a se besedilo na platnu prikazuje izredno hitro, kar onemogoča sledenje. To je sicer zopet lahko opravičeno z konceptom sodobnega v klasičnem, a kaže tudi na dejstvo, da je bila predstava ustvarjena za točno določeno publiko, in sicer za tiste, ki poznajo dramsko besedilo Hamlet in tako lahko zgodbo dojamejo tudi, če je kakšen pomemben element izvzet oziroma prikazan nerodno, prehitro. Vse skupaj postane skupek dinamičnih scenografskih elementov, ki povzročijo, da se fokus prestavi z igralca na scenografijo.

V vlogah smo gledali Jasno Đuričić kot Gertrudo, Jovano Stojiljković kot Ofelijo in Nikolo Rakočevića v vlogi Klavdija. V čevlje Hamleta je stopil Nebojša Glogovac. Kot igralska ekipa delujejo usklajeno, njihova igra pa je polna patosa in velikih gest, kar je še največji element tradicije, ki teži k umetni in gestikularni igri. Igralci zato ne prepričajo niti ne izražajo dovoljšne čustvenosti tam, kjer je to potrebno. Tako je na primer igra Đuričićeve v pogovoru s sinom oddaljena, nepovezana z likom. Enako se zgodi v večini dialogov, v katerih igralci nimajo odnosa do svojega in ostalih likov. Še najbolj prepričljiv je zadnji pogovor med Gertrudo in Hamletom, kjer se igralca končno sprostita in dovolita čustvom, da stopijo na plano. Še najbolj pristno deluje lik Ofelije, ki ga igralka predstavi pristno in prizemljeno, a zaradi gestikularne igre ostalih igralcev izstopa iz ekipe in tako deluje neusklajeno.

Med neuspele posege sodi tudi intermezzo, v katerem je ekipa s trikratnim umorom Klavdija pokazala, kaj bi Hamlet moral storiti, pa zaradi svojega notranjega konflikta ni. Vseeno pa je trikratna ponovitev tega prizora brez osebnega stika igralca z liki odveč, saj ponavljanje odvzame sporočilnost trenutka in mu vdahne komičnost, ki spominja na impro vajo v začetkih nastajanja predstave.

Slednje je poskusila tudi ekipa beograjske gledališke hiše, ki se je lotila prej omenjenega prehajanja iz tradicionalnega v sodobno. To so dosegli z mešanjem patetične in realistične igre, intermezzi modernega plesa in spremembami v tekstu. Vsi ti elementi, vstavljeni v okolje klasičnega teksta, uničujejo izvirni ritem le-tega, kar je najbolj sodobna poteza predstave.

Skozi Hamleta se je za vas prebil Benjamin Zajc.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Objavljate recenzijo predstave, ki je bila na sporedu pred dvema mesecema? A vi to resno?

dobro, eni nismo bli pa nas vseeno zanima prebrat kako je blo.

da ni baš neka recenzija. Ni se neki globoko prebil "za nas" ta avtor, oz. za tako recenzijo hvala mu ampak ne hvala. " uspelo - ni uspelo, je doseglo - ni doseglo, pristno ali ne, usklajeno ali ne" in to je to. kva je to ??
opisno in brez globlje refleksije. potrudili so se z žižkom kao poglobit in postavit v kontekst sam je vseeno ne dovolj oz. je plehko in izpade kot neka pavšalna ocena oz.drkanje. naj si avtor mal več prebere preden se loti pisanja...al kaj. uglavnem to ni ravno RŠ.

je pa fajn recenzija. hamlet je pač hamlet. všeč mi je kako je recenzent pisanje razgradil v več elementov - od odrske (zavese), do omembe igralcev, od Hamleta do posodabljanja (Žižek). čist fajn! Sicer Žižek res ni neka glavca v vsem tem - o tem mnogo več zna povedat Jovanovič na primer, ki ima za seboj desetletja režiranja.

@JE PA RES: a pa ti si kdaj bil v gledališču?

kaj, a ker menim, da ta opisna recenzija, ki ima popredalčkano kaj vse mora omeniti / povedati in to odkljuka šolsko, po alinejah in, še najhujše, v stilu "uspe-ne uspe", ki ni dovolj dobro koncipirana, tehtna in ne odpira nobenih dodatnih dvomov, pomislekov in vprašanj, ne samo glede predstavljenega dela temveč tudi glede lastnega razumevanja, ter čigar tekst ne postavlja navrženih pojavov v širši kontekst (za primer in če kaj ni jasno beri starejše rš recenzije, če nič drugega) - pomeni, da nisem bil v gledališču?
"igra je bila lesena, distancirana, pristna, mimika dobra, slaba, scenografija ovira igralca ali ne" - hvala. vse to je ok za reportažno in opisno recenzijo za nek časopis povprečne kvalitete. rš je več kot to in ta recenzija pač, jebiga, tega nima. a je težko razmislit kaj tu človek želi izpostaviti in v čem je štos pa se naslednjič potrudit narest bolje ali se bomo spuščali na nivo "hja, sej je kjut recenzija", ali "model a si ti bil kdaj v gledališču?" ?
hamlet je pač hamlet ni izgovor, ker potem recenzije ne rabimo. avtor je začel ok, ne izpelje pa dovolj dobro do konca in se izgublja v sistematiziranem navajanju in ocenjevanju elementov - nekaj, kar je za vsako predstavo več ali manj isto, saj ni tako pomembno (razen, če se ne spiše poglobljeno ZAKAJ je temu tako pa tako, iz katere pozicije izhajamo, kaj vse to lahko pomeni, iz katere perspektive sodimo, kakšne rešitve morebiti predlagamo, kakšna je simbolika doživetega ali videnega ali nevidenega in nevidnega, katere sorte je semantika ,ki se je uporablja...), kot bi lahko bila poglobljena kontekstualizacija in prevpraševanje pogojev za izbiro tovrstnih odrskih rešitev ali vsebin, razlogov za tako ali drugačno igro, mesto, ki ga tovrstna igra morda v širšem, primerjalnem (zgodovinskem, časovnem) kontekstu zavzema in tako naprej. lahko bi bilo vse tipi-topi s to predstavo, pa bi avtor to spet na isti način zastavil in izpostavil, spet navrgel nahitro kakšnega žižka ali pač kdorkoli bi se mu v tem momentu zazdel zanimiv in na mestu, ampak to ni to. to, da je igralka bila v tem ali onem prizoru lesena ne pomaga rš poslušalstvu oziroma meni, kot poslušalcu ni ok. morda nekomu, ki bi rad zgolj malo šel pogledat kaj je zabavnega in kolikor-toliko dobro izpeljanega. ponavljam pa: to ni dovolj. potenciala je očitno več, in ne samo v smislu "pa tudi če je "već vidjeni" hamlet.", temveč RAVNO ZARADI TEGA, ker je to vec vidjeni hamlet.

kaj, a ker menim, da ta opisna recenzija, ki ima popredalčkano kaj vse mora omeniti / povedati in to odkljuka šolsko, po alinejah in, še najhujše, v stilu "uspe-ne uspe", ki ni dovolj dobro koncipirana, tehtna in ne odpira nobenih dodatnih dvomov, pomislekov in vprašanj, ne samo glede predstavljenega dela temveč tudi glede lastnega razumevanja, ter čigar tekst ne postavlja navrženih pojavov v širši kontekst (za primer in če kaj ni jasno beri starejše rš recenzije, če nič drugega) - pomeni, da nisem bil v gledališču?
"igra je bila lesena, distancirana, pristna, mimika dobra, slaba, scenografija ovira igralca ali ne" - hvala. vse to je ok za reportažno in opisno recenzijo za nek časopis povprečne kvalitete. rš je več kot to in ta recenzija pač, jebiga, tega nima. a je težko razmislit kaj tu človek želi izpostaviti in v čem je štos pa se naslednjič potrudit narest bolje ali se bomo spuščali na nivo "hja, sej je kjut recenzija", ali "model a si ti bil kdaj v gledališču?" ?
hamlet je pač hamlet ni izgovor, ker potem recenzije ne rabimo. avtor je začel ok, ne izpelje pa dovolj dobro do konca in se izgublja v sistematiziranem navajanju in ocenjevanju elementov - nekaj, kar je za vsako predstavo več ali manj isto, saj ni tako pomembno (razen, če se ne spiše poglobljeno ZAKAJ je temu tako pa tako, iz katere pozicije izhajamo, kaj vse to lahko pomeni, iz katere perspektive sodimo, kakšne rešitve morebiti predlagamo, kakšna je simbolika doživetega ali videnega ali nevidenega in nevidnega, katere sorte je semantika ,ki se je uporablja...), kot bi lahko bila poglobljena kontekstualizacija in prevpraševanje pogojev za izbiro tovrstnih odrskih rešitev ali vsebin, razlogov za tako ali drugačno igro, mesto, ki ga tovrstna igra morda v širšem, primerjalnem (zgodovinskem, časovnem) kontekstu zavzema in tako naprej. lahko bi bilo vse tipi-topi s to predstavo, pa bi avtor to spet na isti način zastavil in izpostavil, spet navrgel nahitro kakšnega žižka ali pač kdorkoli bi se mu v tem momentu zazdel zanimiv in na mestu, ampak to ni to. to, da je igralka bila v tem ali onem prizoru lesena ne pomaga rš poslušalstvu oziroma meni, kot poslušalcu ni ok. morda nekomu, ki bi rad zgolj malo šel pogledat kaj je zabavnega in kolikor-toliko dobro izpeljanega. ponavljam pa: to ni dovolj. potenciala je očitno več, in ne samo v smislu "pa tudi če je "već vidjeni" hamlet.", temveč RAVNO ZARADI TEGA, ker je to vec vidjeni hamlet.

pa pejt ti na to pot a ne? zakaj pa potem ti ne pišeš recenzij o gledališču, če že veš kaj vse je treba izpostavit. če mogoče nisi opazil, se v nobenem javnem glasilu skoraj da več ne pojavljajo recenzije predstav - morda v Delu in Dnevniku, to bi bilo pa to. Če res misliš, da vse kar si izpostavil lahko piše nekdo, ki je ravnokar pristopil k RŠ-u - ja svaka ti čast. Ampak da se v recenziji znajde vse to kar omenjaš so potrebna leta in leta dela, z 15 evrov od napisane recenzije na radiu, pa nimaš ravno dovolj za plačevat račune in se usmerit na recenziranje teatra v lajfu. mislim a kužiš? sej vse fajn kar omenjaš, ampak bodi pa tudi malo bolj realen.
pa tudi, nekatere predstave so pač preveč mlačne, da bi zbudile kaj več kot opisno recenzijo. tudi gledališče je lahko zgolj repeticija videnega na primer, nekaj kar te pač pusti mlačnega in brez večjih idej o čem pisati sploh.
mislim v teoriji kar omenjaš gor je čist ok, v praksi pa včasih ni nekih visoko letečih pojmov, konceptov in idej. to je pač tko.

Dobra kritika, resda rahlo šolsko pravilna, ampak je, če se ne motim, avtorjeva prva, tako da ima še čas za sprostitev ... Zgornji, dvakrat ponovljeni in v glavnem prazni protiargumenti, kažejo na neka druga, precej zastarela pričakovanja od kritike: "simbolika doživetega", "katere sorte je semantika" in "kakšne rešitve predlagamo" ... to je predvsem anahronistično in smešno, komentar pa se zdi del neke fronte, ki se v zadnjem času pojavlja v tej sekciji in ki sicer vzbuja videz dobrega poznavanja "specifike" RŠ-a, v resnici pa ji gre za nekaj drugega: za kvaziargumentirano in tendenciozno sesuvanje na podlagi kvaziosebnih mnenj.

@MMI: to je še vedno radio za poslušalce in ne radio za sterilizirane vatkarje oz. argumentatorje! karkoli je v fronti komentiranja je vredno pač ozira, pa v katerokoli smer že strelja. četudi zgolj v ozir pomisleka! pa naj bo temu tako.

Sej to, a zdej moram pa imet doktorat in se izražat v objektivno argumentiranem tonu, da lahko napišem komentar na recenzijo na RŠ-u. Ja kam pa gremo?

morda ze pise. morda ravno zato zgornji komentar s pomisleki nad napisanim? a se zdi, da je zgornji predlog za bolj poglobljeno pisanje izhajal iz kaksne kaprice ali drkanja in dolgcasa in neke sorte "sesuvanja"? no, ni bilo zaradi tega komentirano.
drugo: kaj pa ostali na tem radiu, ki pisejo, pa se vedno ne pisejo povrsno? koga mas za zgled? tretje: kje vidis kvaziargumentirano in "kvaziosebno"? tudi ce je temu tako (kvaziargumentirano in kvaziosebno) a to potem ni morda tudi dobro vprasanje za avtorja recenzije? zakaj je problem to, da poslusalci vemo, da lahko bolje in lahko vec (beri druge kritike za primer) in to izpostavimo, ter dodajamo ideje za smeri v katere lahko napisano gre?
pa se nekaj: kaksna so pa ne-zastarela pricakovanja od kritike? a ta opisnost zgoraj, brez samorefleksije in sprejemanja idej o izboljsavi je pa povsem okej ? a se lahko strinjamo, da ta radio za specifiko sigurno nima takih recenzij kot je zgornja, ali kaj? a beremo razlicne clanke?
poslusalstvo / bralstvo tudi ne ve vedno kdo je nov na radiu in v pisanju recenzij, niti ga ne zanima prevec, saj nekak zato obstaja proces edukacije, ce pa ta proces zahteva cas "leta in leta", kot si rekel, potem si pa ta cas vzames brez, da bi tu z nekim "mlacnim/ne vem kaj naj napisem/predstava je za to kriva" izgovorom javno vadil pisanje in opisoval kaj komu "uspe ali ne uspe" (saj ocitno vec kot toliko ne gre trenutno). vprasanje: a je bolje pisati te opise in ideje ter opazke zase in pocakati, da se pride na radijski nivo, ali jih objaviti na radiu pa jamrati nad kritiko napisanega in jamranje krepiti z osebno izpovedjo o prekariatu in njegovi jadni vsodi? kaj pa ostali novinci in nenovinci, ki so se bolj potrudili in zelo verjetno plavajo v istem mocvirju neplacanih poloznic?
in, a dobro razumem, da je problem v denarju ? potem je to morda vredno reflektirati in vpeljati v performativnost (vsaj v pisanju, ce ze ne v politicnem) ne pa reproducirati posledic tega stanja v obliki slabih vsebin. potem zakaj pisati za RS, ki ga, kot vemo, nima (denarja)? zaradi vez? ugleda? pricakovanj? nesporazuma? zeljo po spremembi ravno te situacije radia oziroma pogojev za delo in ustvarjanje?
je pa na avtorja, da bolj iskreno pristopi in v sami recenziji pove, da izhaja iz take pa take pozicije...(ne znam spisat, zato ker...) ker se, zal, enostavno vidi, da nekako nekaj tu ne gre - novinec ali pa star novinar, ki se ni potrudil- vseeno. kritika kritike ni okej? ogledala ne smemo nastavljat brez, da bi izpadlo kot kvazi-karkoli sesuvanje ali kaj ?

vsa ta neka debata je u bistvu dokaj dolgočasna, ker se nekdo samo lovi za rep.

Včasih je to komentaranje pod prispevki precej đabe pozicija. Avtor mora nuditi presežke, tebi, komentator, pa ni treba biti niti objektiven, kar pomeni, da mora avtor prenašat vsa sranja, ki jih je zadnje čase vedno več v komentarjih. Avtor ni suženj vaših osebnih kapric in zamer. Kaj si naj pomaga s tem?

Zakaj dva meseca kasneje? Preprosto, ker je pisanje in urejanje teksta trajalo nekaj časa. Bolje bi bilo, če bi bilo že takrat, ampak ni bilo. Ampak meni to v tem primeru ni bistven problem, ker ne le, da so nekateri zamudili predstavo, kot izpostavlja zgornji komentar, ampak zato, ker se tekst fokusira na problem aktualiziranja v uprizarjanju klasikov, kar eksplicitno pove že na začetku. In to tudi razdela. Seveda bi se dalo kaj več povedati o "lesenosti" igre ipd., ampak to niti ni centralna tema. Da je ta tema aktualizacije prisotna pri vseh nesodobnih avtorjih, je res, ampak če je kje ta tema relevantna je potem pri avtorju vseh dramskih avtorjev in drami vseh dram - Hamlet. Omemba Žižka recimo je tudi na mestu iz tega vidika, ker gre za navezavo na njegovo aktualno knjigo in ker le-ta odpira to tematiko. Novinci, mladi, zastonj pisanje, vse to so zihr faktorji, ampak niso pa izgovori. Če je tekst objavljen, potem je to zato, ker je sam po sebi po mojem mnenju vreden tega. 

pa ste vi prepričani, da ste na pravi frekvenci?

Če se ne motim, ne ponuja niti en slovenski medij primernih materialnih pogojev, da bi lahko fural aktualistično recenzentsko politiko. Če hočmo dobre tekste in ne kratkih in banalnih opisov, se recenzije ne morejo napisat v dveh dneh, saj pisci počnejo še druge stvari (npr. služjo dnar).

Sploh pa ne vem, zakaj potem imate rubriko komentiraj, če vas motijo komentarji. Potem pa sklopite ta interaktivni predal in peljite enosmerno.

A jaz pa ne smem komentirat, da me motijo komentarji? Tudi nisem rekel, da me motijo nasploh. Na živce mi gre neko brezobvezno in jebanje avtorjev, kot sem napisal zgoraj.

ja lahko komentiraš ja, samo moraš sočno govort, tako kot si začel :-)

Alešu: zgoraj se ti je zatipkalo in si napisal komentaranje. Predlagam, da se iz zatipka naredi konstruktiven "lapsus": komentarnanje. Potem lahko tudi ti komentiraš, da te moti komentarnanje, pa se ti noben več ne bo mogu, no, vsaj ne tako suvereno, zatrolat v besede.

inovativno.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness