Študentom filozofije znan miselni eksperiment Franka Camerona Jacksona opisuje znanstvenico Mary, ki obstaja v črno-belem svetu. Ali bo Mary, čeprav se lahko nauči vsega, kar se je mogoče naučiti o barvah, pridobila neko novo znanje, ko bo šla izven črno-belega sveta in barve prvič tudi izkusila?

V ponovitev 25. septembra premiersko predstavljenega zvočnega sprehoda Zeleni atrij mesta nas v soboto, 28. septembra zbrane pod kolonadami Bežigrajskega stadiona zaziba zvonjenje. Odbilo mu je – stadionu namreč. Nekdaj vroča točka, zbirališče katolikov, kasneje športnih navdušencev in na koncu glasbenih zanesenjakov, je danes razvalina. V slušalkah se drobijo črepinje, donijo žlebovi, prepletajo se zvoki razkroja inženirske arhitekture. Nič kaj organsko zgradbo načenjajo razkrojevalci organskega sveta, v svet katerih je bil pred stotimi leti postavljen stadion. Zdaj se zdi, da ga je narava končno dobila nazaj.

Ob pol abstraktnih zvokih pa slišimo tudi glas Nataše Živković, ki interpretira besedilo Zale Velkavrh in Miloša Kosca, ter glas Karmen Starihe, ene izmed pobudnic civilne iniciative za rešitev stadiona izpod krempljev »razvoja« pod krinko kapitalistične gonje za denarjem. Zgodba, ki jo tvorijo glasovi, je drugačna. Govorijo o življenju stadiona. Od okoliščin njegove izgradnje, preobrazbah iz telovadnega v športno in naposled v koncertno prizorišče. Govorijo o prisvajevanju stadiona, o bojih, ki jih je civilna družba zanj bíla z zasebnim kapitalom, ki je stadion hotel porušiti do temeljev in na njegovem mestu postaviti sodoben večnamenski športni objekt. 

V zvočnem sprehodu Zeleni atrij mesta pa nas spremlja tudi tretja zgodba, namreč ta, ki jo doživljamo ob vodeni hoji za Karmen Ponikvar, ki je skupaj z Niko van Berkel zasnovala, posnela in zložila zvočni sprehod. Tudi ta je vezana na mogočni stadion, opazovanje njegovega propadanja skozi špranje v njegovih vratih, čez ograjo, razbiranjem njegove zgodovine – njegovega življenja – iz njegovih ostankov, iz gledanja njegovih zidov.

Izkušnje stadiona, njegove veličine, njegove degradiranosti, njegovih potencialov … pa v zvočnem sprehodu ne dobimo. Sprehajamo se namreč okrog stadiona, pod njegovimi kolonadami, ob njegovem zidu, čez sosednje vrtove. S pomočjo lestev pokukamo tudi čez. Hoja okrog vrele kaše, kot jo je imenoval Miloš Kosec, s katerim smo leta 2022 prav tako hodile okrog objekta in s pomočjo lestev pokukali čez. Noter pa na noben način ne pridemo. In tu se vrnemo na uvodno zastavljeni miselni eksperiment o Maryjini sobi. Je globoko poslušanje dovolj za globoko razumevanje?

Pišočemu se zdi, da ne. Kot avtor diplomske naloge o bežigrajskem stadionu, ki je do tedaj videl le zidove stadiona, in prebral vse, kar je bilo do tedaj napisanega o stadionu, je mislil, da ima celostno sliko … dokler ni pred dobrima dvema letoma v stadion vstopil. Gverilska akcija je maja 2022 odščipnila verige, ki so zaklepale njegova vrata, in vstopila v stadion. Pred nami se je naenkrat odprla prostrana zelenica visoke trave, ki ji v mestu ni para. Sonček in poznopomladni piš sta tako tistim, ki smo stadion tedaj obiskale prvič, kot tistim, ki se ga spominjajo iz časov, ko je bila travica še pokošena, dal povsem novo perspektivo. Naša akcija pa je bila povsem neinvazivna, simbolno nabita, pravnoformalno pa je še vedno veljala za vlamljanje v zasebno lastnino, čeprav je bežigrajski stadion od leta 2009 spomenik in s tem v javni koristi. 

Neinvazivnost prejle orisane akcije pa odseva tudi neinvazivnost zvočnih sprehodov kot medija. Ti ne potrebujejo posvečenega prostora kot je gledališka dvorana, z vso infrastrukturo, ki jo slednja ponuja. Zvočni sprehodi stopajo na teren, iz njega črpajo snov in dogajališče, a ga ne kontaminirajo za več kot nekaj minut mimohoda. Ker pa je zvočni sprehod Zeleni atrij mesta prijavljen kot javni dogodek, ki ga financira javni denar v okviru javnega festivala TO)pot, ki ga koproducira javni zavod Cukrarna, pa v stadion nismo mogle vstopiti in ga izkusiti v njegovi obdajajoči, vseobsegajoči veličini. Morda pa je bil to namen? Kako bolje predstaviti pravnoformalno nedoslednost javnega spomenika, zaprtega javnosti, kot pa z gledanjem čez zid?

Avtorici sta kljub temu našli še en način vzpostavitve izkušnje možnega, še bolj neinvaziven kot vstop v stadion. Takoj za stadionom namreč stoji Trg 9. maja, na njem pa park in otroško igrišče, po dimenzijah nekoliko manjše od stadiona, a po izkušnji zadostno, da si zbrane lahko zamislimo, kako bi po propadu zaživel stadion. Park je namreč ideja, ki spremlja novo namembnost stadiona že vsaj od leta 2015. Takrat je Nika van Berkel – soavtorica danes obravnavanega zvočnega sprehoda – magistrirala z idejno zasnovo spremembe stadiona v park, posejan z drevesi, ki bi v stadion vrnila življenje. Ob slehernem dogodku, ki je organiziran na stadionu, od shodov do sprehodov, od predavanj do kukanja čez ograjo, se radovedna javnost vselej odzove v velikem številu. Tudi danes obravnavani zvočni sprehod je poleg dveh ponovitev dobil še eno izredno zaradi velikega interesa. Življenje se hoče vrniti vanj, in to ne zgolj vegetativno.

Tri vzporedne zgodbe Zelenega atrija mesta: pripovedna, zvočna in izkušenjska vendarle uspešno zarišejo večplastno podobo koncepta in spretno izostrijo jabolko spora, namreč da je kapital uničil spomenik, ki bi lahko bil park. Nič novega torej na severu Ljubljane.