V sklopu letošnje edicije festivala Dobimo se pred Škucem je 27. julija svojo premiero doživela priredba Cankarjeve satirične povesti Gospa Judit, ki jo je kot monodramo na oder postavil Alen Jelen. No, ni je postavil na oder, pač pa za mizo, polno belega vina, v Galeriji Škuc. Gledalke se tako zberemo okoli mize in skozi zadnja vrata z elegantnim prihodom prispe Gospa Judit, v izvedbi Gaje Višnar, ki nam pove svojo zgodbo.

Tako kot večina Cankarjevih del je tudi Gospa Judit zmes več tematik. Njena priredba pa se dotika predvsem ene od njih – ljubezenskega hrepenenja. Vsaj tako pravi gledališki list. Pred nami je tako obupana ugledna ženska v nesrečnem zakonu, ki hrepeni po pravi ljubezni. Toda njene ideje o ljubezni nekako nobeden ne more doseči, ne glede na to, s kolikimi moškimi poskusi. Junakinja tako na koncu ostane sama, razočarana, s svojim neizpolnjenim idealom. 

Glavna emocija, hrepenenje, je uspešno prenesena do gledočih. Toda kljub temu je vsak človek kot vsak literarni lik vendar le več kot zgolj svoje hrepenenje. Zagotovo je, vsaj na trenutke, moč začutiti tudi obupano željo in tragiko strahu, da bi junakinja ostala sama. Druge emocije, ki so sicer glede na literarno predlago povsem smiselne, ne dosežejo gledalk, saj so le nastavljene, ne pa izpeljane. To je velika škoda, saj Tatjana Doma [dóma], avtorica priredbe, ponuja ogromno razsežnosti originalnega besedila. Judit v dramskem besedilu predstavlja kot komično, samoironično in na trenutke erotično in poželjivo. V sami izvedbi besedila pa se nič od tega ne pokaže. Ko Judit na primer opisuje svojega moža, »debelega poštarja«, ki je že po svojem videzu velika karikatura, se ponuja prostor za posmeh in norčevanje. Ampak tekst je povedan skopo, le kot opis. Enako se zgodi, ko Judit opisuje svoje ljubezenske avanture – odpre se prostor za strast in poželenje, vendar se zopet zgodi le opis dogodkov. 

Isti občutek izraža Jelenova scenografija oziroma izbira socialnega prostora, v katerega je postavljena uprizoritev. Odločitev, da vsi sedimo za isto mizo, kjer se nam pridruži protagonistka in nam pripoveduje o svojih tegobah in sladkobah, je pravzaprav genialna. Takšna postavitev namreč ponuja sobivanje občinstva z Judit, morebiti celo možnost za vključitev gledalk kot substitucijo likov, ki jih opisuje. Višnar namreč poskusi oboje. Skozi pripoved nagovarja enega od gledalcev kot svojega moža, poskuša se pogovarjati z nami in se igra z dolgimi očesnimi stiki. Vendar tega ne počne dovolj konsistentno, da bi to lahko dojeli za režijski koncept. Zato na koncu uprizoritev še vseeno ostane le pri pripovedi, ki pa nima dovolj izrazitega dramaturškega loka, ki bi jo obvaroval pred morebitnim izdihom v monotomijo. 

Če nam pozornost le za trenutek odtava od protagonistke, pomeni, da je sama uprizoritev že izgubila gledalko. Protagonistka je v monodrami pač edina gonilna sila zgodbe. Naloga je še težja, če je literarna predloga Cankarjeva proza, ki je za razliko od njegove dramatike veliko manj uprizorljiva. Gre namreč za čisto besedno slikanje impresij, dotikanje občutkov in izpeljevanje misli. Skoraj se zdi, da bi brali le nekakšne razmisleke ali dnevniške zapise, ki so na odru težko več kot le pripoved, če se jih le »prebira«, ne pa uprizarja. Težja, vendar za dovolj iznajdljivo ekipo ne nemogoča naloga.

Vseeno pa je Gospa Judit v nekaterih pogledih posebnost Cankarjevega opusa. V času nastajanja dela je namreč Cankarja močno prizadela ostra Kobalova kritika romana Hiša Marije Pomočnice, v kateri je roman označen kot rafinirana, umetniško dovršena pornografija. Cankar je kot odgovor na očitke tako želel napisati drugačen roman, znotraj zgodbe katerega bi kritiziral zlagano meščansko družbo in prikazoval njen propad. Naslovno gospo Judit je zato predstavil kot nasprotje zlagane meščanske družbe – kot popolnoma pozitiven lik, ki bi, po mnenju nekaterih, lahko bil celo pisateljev alter ego. Posebnost romana je torej v tem, da njegovo bistvo nista moralizacija in ustvarjanje grozljivega občutka lažne družbe, v kateri živimo, marveč to, da delo v bralcu ustvari občutek poveličevanja pozitivne protagonistke, ki je vse tisto, kar je še dobro v zlem svetu. 

Če se vrnemo na samo uprizoritev, do te valorizacije junakinje ne pride. Res je, da priredbi tako z besedilom kot z izvedbo uspe Judit orisati kot pozitiven lik, katere edina želja je ljubiti in biti ljubljena. Tako ji vse prevare oprostimo, saj je v ljubezni in vojni vse dovoljeno. Toda ta pregovor se nas ne more zares dotakniti, če v zakup vzamemo, da si ga je izmislil nekdo, ki nikoli ni izkusil strtega srca, zlomljene noge ali bombardiranja doma. Tako se nas tudi obupanost glavne junakinje zaradi ne dovolj velike prepričljivosti ne more dotakniti.

Neprepričljivost protagonistke sicer ni le igralkin spodrsljaj, ampak je problem, kompleksnejši od tega. Igra ni prepričljivo izpeljana zaradi arhaičnega jezika in frontalne drže, ki je povsem kontradiktorna prostoru, v katerega je uprizoritev postavljena. Višnar besedilo nesproščeno deklamira, prav tako mimike ne razvija, večino časa na njenem obrazu prevladuje nekoliko narejen nasmešek. Zaradi obojega se igra prej zdi deklamacija kot oseben pogovor ob vinu, ki je pred nami. Ob tem se je treba seveda vprašati, če ni ravno to morda koncept uprizoritve. Vsaka stvar, ki je postavljena na oder, je ponavadi postavljena z razlogom. Drugo vprašanje pa je, če ta razlog pride do gledalke ali ne.

Na koncu uprizoritve gospa Judit prostor zapusti na enak način, kot je vanj prišla - elegantno skozi zadnja vrata. Mi pa zapustimo prizorišče vsak po svoje, vendar enako nespremenjeno, saj sta bila tako monolog kot miza velika bolj po dolžini kot pa veličini.