Vesoljca v objemu reprezentacije

Ustvarjalni dvojec Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek je na sodobnoplesni sceni pristal leta 2015 s predstavo Neimenovano. Njuna sveža mešanica sodobnega plesa in hip hop tehnike ter izviren pristop h kontaktni improvizaciji sta pritegnili zanimanje gledalcev ter dvojcu prinesli nagrado Ksenije Hribar 2017 za perspektivna plesalca. Prvi predstavi je leta 2016 sledil duet Alien Express, tej pa leta 2017 skupaj z Janom Krmeljem zasnovana skupinska predstava Chorus. Ta je na letošnjem festivalu Gibanica prejela nagrado občinstva, tudi ker sta plesalca uspela nagovoriti mlajše in ne-sodobnoplesno občinstvo. V soboto smo bili s premiero predstave Alien Express, Drugi let na velikem odru Kina Šiške priča nadaljevanju projekta iz leta 2016.

Ko ju osvetli luč, se med Kunškom in Krajnčanom sproži plesna igra, znotraj katere so vidne kvalitete njune plesne prakse. Eden plesalec sledi drugemu. Večinoma v stoječem položaju. Večinoma od zelo blizu. Nato se zamenjata. Skozi hitrost in spontanost, s katero se njuni telesi odzivata drugo na drugo, se nam razkrije skupna plesna zgodovina obeh teles ter domačnost, ki si jo delita. Tudi ko se ne stikata, je med telesi tako močna odzivnost, kot da bi bili v kontaktu. Prostor in tla nekako izginejo. Eno telo je okolje drugemu in obratno.

Gledalci lahko v mikro reakcijah zaznamo sledi njunih telesnih inteligenc ter skupnega treninga. Temu nivoju plesnega dialoga so dodane geste, s katerimi plesalca komunicirata med sabo. V njuni sproščeni izmenjavi in hecanju se kažeta dolgoleten prijateljski odnos ter medsebojna kemija. Uporaba vsakdanjih gest lahko gledalcem, ki jim sodobni ples ni blizu, omogoči lažji vstop v prizor. Od tam pa se lahko podajo k bolj subtilnemu nivoju plesnega dogajanja in izmenjave med izvajalcema.

Tekom prizora se nenadoma sproži pogovor med plesalcema. Izvemo, da do sedaj videno temelji na plesni metodi prve predstave Alien Express in da to še ni “drugi let”. Drugi let se na tej točki šele začne. Od tu naprej nas čaka popolnoma druga strategija uprizoritve. Tudi vrlin improvizacijske plesne prakse, o katerih smo prej govorili, ne bo več. Poslušalstvo prosimo, naj si pripne varnostne pasove.

Kar sledi, je mnoštvo na spektaklu temelječih točk ali skečev, nanizanih brez rdeče niti. Izvajalca poskusita v ples vpeljati na obrazni mimiki temelječo gledališko igro. Ker v tej gledališki metodi nista izurjena, je ne dozirata ustrezno. Čustvene reakcije so površinske, pretirane, izvedene prehitro, brez občutka za recepcijo gledalcev, zato jim ne verjamemo. Naslednji poskus je animirati publiko in naše reakcije vpeti v predstavo. Gre za veščino, v kateri zopet nista izurjena. Namesto da bi si vzela čas in aktivirala vse občinstvo kot recimo raperji na hip hop koncertih, se sprijaznita z nekaj plitkimi odzivi tistih, ki so jima pripravljeni iti na roko.

Večina prizorov se oklene strategije spektakla. Deležni smo vizualnih in zvočnih ekshibicij, ki naj bi nas presunile v svoji izvedbi oziroma izzvale čustveno reakcijo občudovanja. Take so hiphoperske plesne solaže, podprte s trdimi ritmi in impresivno menjavo luči. Gib v njih strogo ostane na površini vizualne demonstracije veščine. Tistih igrivih momentov iz uvodnega prizora, ko se plesno telo odzove na glasbo ali soplesalca, ni več. Oziroma: prezenca izvajanja ni dovolj odprta, da bi pogled gledalca lahko prodrl do te ravni, jo pa tu in tam opazimo, kako se slučajno prikaže v menjavah med prizori.

Drugi spektakelski elementi vključujejo: Krajnčanov pevski nastop, medtem ko se iz na tleh ležečega Kunška cedi umetna kri. Skeč preigravanja z grimasami, ki ostane na ravni čustvenega učinka in se ne poveže s telesnim gibom. Dramatične rdeče luči izpod scene. Meglo. Stroboskop. Stereo zvočne efekte. Moving head žaromet. Dva glasbenika vsak na svoji dvignjeni platformi. Serija pokaži-kaj-znaš prikazov mi je na trenutke vzbudila občutek, da se nahajam v poljubnem komercialnem gledališču ob nakupovalnem centru ali na snemanju Slovenija ima talent.

Kar ne pomeni, da ne bi videli vrednosti v gledaliških pristopih, ki želijo nagovoriti čim širše občinstvo. Vse naštete veščine namreč uporablja ulično gledališče: interakcijo s publiko, uporaba obrazne in telesne mimike ter tudi spektakelske elemente, kot so akrobacije in žongliranje. A na ulici izvajalci uporabljajo te prijeme, da pritegnejo občinstvo v predstavo, niso pa sami sebi namen. Klovnski karakter ali spektakularen premet morda pripeljeta gledalce, a ti ostanejo zaradi globljih plasti predstave, recimo zgodbe, atmosfere ali občutka skupnosti. Na podoben način bi lahko spektakelski elementi Drugega leta z ustrezno dramaturgijo pripeljali gledalčev pogled proti spontanemu, delno zavestnemu porajanju gibalnih impulzov, kot so to uspele doseči vsakdanje geste v uvodnem prizoru. Kolikor pa je spektakel končni cilj, si ta v čustvenemu samopotrjevanju kolektivno prepoznavnega podredi avtonomijo plesa in plesnega telesa.

S predstavo Alien Express: Drugi let se dvojec Kunšek in Krajnčan znajde v zagati, pogosti za drugi album glasbenega benda, potem ko jim prvi uspe. Njun prvenec Neimenovano je temeljil na dolgoletni praksi, skupnih treningih in zasebnemu druženju. Alien Express je zajemal iz istega performativnega bazena in bil nekako ista predstava z drugim imenom, ki se je naprej razvijala z nastopanjem. V Chorusu sta Krajnčan in Kunšek svoj gibalni pristop uspešno prenesla na druge plesalce, pri čemer sta izhajala tudi iz metode, ki sta jo razvijala skozi vodenje plesnih klasov. Drugi let je poskus iti onkraj tega z leti nakopičenega telesnega znanja, pri čemer morda podcenjuje količino dela, potrebnega za uspešno izvedbo zadanega. Seveda je možno, da se bo predstava izpilila in na polno izrazila na gostovanjih in turnejah.

Med prvim prizorom, ki morda je in morda ni del predstave, ter njenim nadaljevanjem, torej "drugim letom", je razlika v odnosu do občinstva. V uvodu lahko vidimo samosvojo, izredno razvito veščino plesne improvizacije, zaradi katere je sodobnoplesno občinstvo podprlo ustvarjanje Žigana Krajnčana in Gašperja Kunška. Izmenjava med plesalcema se vrši v odprtosti, kjer lahko gledalec razbere telesno inteligenco vsakega od njiju, posamezni značaj ter odnos med njima, ki je tako plesen kot oseben.

Model nagovora publike, ki ga vzpostavi Drugi let, nasprotno skrije plesalca kot posameznika ter individualnost njunih teles za površino videza, torej za iskanjem učinka, ki bi dosegel vnaprejšnjo potrditev s strani predobstoječega množičnega okusa publike. S tem se pojavi vprašanje, ali je Alien Express: Drugi let slovo od sodobnoplesne publike in obrat k nekemu drugemu občinstvu? Ali gre nemara za nezaupanje v komunikativnost plesnosti same? Torej nezaupanje v tisti del telesnosti, ki je našemu razumu tuj, nezaupanje v aliena, ki je v vsakemu od nas?

Z alienacijo se je soočal vajenec Samo.