Vesoljni cirkus

Recenzija dogodka
6. 8. 2021 - 13.30

Vse je nastalo iz teme.

Glasba je prekinila tišino nekega večera, ko se je slaba petdeseterica ljudi zbrala v Stari mestni elektrarni, kjer jim je bilo sanjarjenje o vesolju zopet dovoljeno. V sklopu festivala sodobnega cirkusa in klovnade Klovnbuf se je pričela uprizoritev Danijele Zajc z vabljivim naslovom – Etida za prepariran klavir in vrv. Iz zastalega diha, v katerem so še ptice prenehale čivkati, smo se sprostili v vesolje, čeprav nam je bilo doslej že tolikokrat rečeno, da gre lahko tja samo četverica vesoljskih mogulov, štirje jezdeci apokalipse. Klanjaj se nepoznanemu, nizki mož, opazuj visoke, ki so tja prišli na lastno pest, klanjaj se in prenehaj dihati, da boš imel kje bivati, ko bodo Zemljo zajeli ognjeni zublji.

Luč je naenkrat predrla temo in na tleh se je izrisala kvadratna leseno-kovinska konstrukcija, za njo pa vzravnana silhueta ženskega telesa, odetega v vesoljsko srebrnino. Čudovit in lesketav, ponekod matiran vesoljski dres z enim rokavom je bil videti, kot bi bil potiskan z Nasinim logotipom, kakršnega vidiš na majicah tolikerih ljudi, za katere bo vesolje kljub njihovim prizadevanjem vselej pičli skupek belih pik ali pa besed, ki prebadajo vesoljsko tišino njihove eksistence. A logotipa ni bilo tam, kjer si ga pričakoval – ni vsako potovanje potovanje navzven, potujemo lahko tudi navznoter, v telo, ki je vesolje.

Performerka močnih in odločnih korakov stopi h kovinski konstrukciji, k prepariranemu klavirju, katerega medstrunski prostori so naseljeni z raznimi objekti, z glitchi, ki sicer elegantno konstitucijo izpostavljajo nepredvidenemu in kaotičnemu. Ne da bi se zmenil zanje, kot da so tam že od vekomaj, se život performerke zlepi s prepariranim klavirjem in postane njegov živi podaljšek, s čimer se njegovo valovanje pretvori v kričeči zvok temačnih blodnjav. Baročni zlepek živega in neživega, konglomerat v vesolju izgubljenih objektov, zapisanih pozabi.

Spomniš se, da je nekoč živel Nikola Tesla, od katerega je danes ostal samo še priimek, pobrandiran in odet v nepregorno srebrnino, tako kot so nekatere blagovne znamke, v katere se oblačimo, nepregorne različice umrljivih živali, ki smo jih s pretvorbo v statične biti izničili in jih obsodili na zublje, te pa sami poskušamo prelisičiti s svojim domnevnim intelektom. V odblisku tega spomina se na odru nekaj zgodi – zlepek performerke in klavirja spremeni svojo energijo. Medprostorski objekti se naenkrat preselijo iz prostora v zvok, ki ga slišiš kot preteče odzvanjanje, kot nietzschejansko večno vračanje enakega. Pozorni gibi, s katerimi je performerka začela koncert, so se prelili v zvok, v katerem so zadobili lastno življenje.

Ta zapomnljiv trenutek se nam je vtisnil kot prehod iz prostora života performerke v vertikalno vzpostavljajoč se zunanji prostor. Tudi fiziognomija Stare mestne elektrarne se je postopoma pretvarjala iz tesne in objemajoče v vse bolj ohlapno in naznanjajočo, kot da bodo izza sten dvorane kmalu ušle neoprijemljive lovecraftovske pošasti in za večerjo pohrustale naše gledalske duše. Medtem ko se v ozadju vzpostavlja zanka performerkinih gest, pretvorjenih v zvok, se izpod medstrunskih prostorov prepariranega klavirja začne širiti nekaj neznanega in brezsnovnega. Klavir, sprva eleganten in svoboden, je, tako kot telo performerke, sedaj vklenjen v duhove svoje preteklosti, ki se vrača v depersonalizirani obliki zvočnih valovanj. Namesto da bi zastal v občudovanju, se korak pospeši, obraz pa prebledi. Roke performerke so kot magnet vpotegnjene v podzemlje, od koder začnejo vleči železno žico, za katero si nekoč verjel, da je bombažna nit, sedaj pa si ne moreš več predstavljati, da ta nit ne bi rezala v najgloblje pore konglomerata teles, v katerem si se nehote znašel.

Kot šmrkelj, ki si ga hočeš na vse pretege izvleči, da bi odkril, kakšni organizmi naseljujejo tvojo notranjost, postaja žica vse daljša in daljša. Razkrije se kot imanentna prepariranemu klavirju, ki postaja naša koža. Mirno in uravnoteženo telo, ki je stopilo na oder, da bi nas odpeljalo na klavirsko popotovanje, postaja obremenjeno in besneče. Zamujeni trenutek občudovanja se izteče v besnilo, ki se ne poleže vse do krika performerke, a tudi ta se naposled vpne v zanko gest, ki se skozi zvok prelivajo v težo našega srca.

Iznad klavirja, ki je sedaj – poleg performerke in oblikovalca zvoka, ki biva v poltemi ozadja – vzpostavljen kot tretje telo na odru, se nenadoma spusti vrv. Ogromen prostor Stare mestne elektrarne tako napolnjuje samo ozka vertikalna kompozicija performerke, prepariranega klavirja in vrvi. Osvetljuje jih hladna svetloba, ki se v zaključnem delu uprizoritve postopoma premenja v toplejši odtenek, kot da bi vesolje zajel ogenj – ali pa ogrela toplina nekega dotika.

Drugi del uprizoritve, ki je pripovedno zgolj ohlapno dopolnjeval prvega, je bil sestavljen iz treh prihodov, treh koncertov. Vsakega je določala drugačna dinamika – v prvem koncertu smo bili priča počasnim in tekočim, v drugem pa bolj zaletavim in odrezanim gibom. Interakcija performerke s prepariranim klavirjem je zdaj potekala iz varnega zavetja vrvi, ki se je mestoma zdela kot spomin na žico iz prvega dela. Mehkoba vrvi je za razliko od ostrine žice performerki dopuščala raziskovanje ravnotežja v prostoru, ki mu je preteč značaj podeljevala praznina, obdajajoča vertikalno kompozicijo. Oblike, ki jih je performerka spretno tkala na vrvi, so nas vpele v igro razlik in ponavljanja, katere takt v pripovednem smislu včasih ni bil popolnoma jasen. Govorile so torej predvsem različne intenzitete skupnega telesa dveh polov, performerke in prepariranega klavirja, ki jima je šele vrv omogočila vzpostavitev polja, v katerem lahko na ozadju ponavljajočega pride do stvaritve novega lika. Tretji koncert je tako učinkoval kot sinteza, v kateri je performerka ponotranjila eksperimentalni drži iz prvih dveh koncertov ter svoj komplement naslovila z izmenjevanjem statičnih figur ter bolj neukročenega krožnega valovanja, pri katerem ji je mehkoba udov dopuščala iskanje novih možnosti stika s prepariranim klavirjem. 

Gledalcu se je morda porodilo vprašanje o potrebni razdalji med dvema telesoma, ki šele omogoča njuno skupnost. Ali pa o potrebi bežanja v višave, ko nisi zmožen pretrpeti realnih posledic nekega vračajočega se principa, ki po logiki narave reže v tvojo samozavest. Torej tudi o štirih vesoljskih mušketirjih, ki jih vsi največji mediji slavijo kot ljudi, ki bodo svet, ko bodo tam onstran utemeljili nov način bivanja, odrešili tuzemske bede. Pa bo takšen, dobesedno, podvig, uspešen, če najprej ne slišimo tistega, kar se vrača? Na koncu se temu ne boš mogel izogniti, tako kot performerka, katere život je, obrnjen z glavo navzdol, naposled končal v najtesnejšem stiku s svojim komplementom, od katerega se je na začetku druge slike poskušal čim bolj odmakniti.

Spomniš se tudi na tovarno Rog, ki je bila nekoč tovarna koles, potem tovarna cirkuških talentov, sedaj pa je zgolj še ime, ki nestrpno kliče iz preteklosti. Danijela Zajc je Etido posvetila prav tej tovarni, kjer so mnogi cirkuški umetniki naredili svoje prve korake in kjer je sama našla ter preparirala zapuščen pianino. Lahko zares s takšno lahkoto rečemo, da čas pač teče dalje in da mora skladno s tem napredovati tudi infrastruktura? Res lahko z nekaj gestami začnemo rušiti preteklost?

 

Pisal je Jaka.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness