Avtorsko zasnovano besedilo, ki ga gledamo, še bolj pa poslušamo v uprizoritvi ONI (nastala je v produkciji Ekvilib Inštituta, premiera je bila 9. junija v Mini teatru), bi lahko funkcioniralo tudi kot bralna uprizoritev ali radijska igra. S tem ne mislimo nujno, da je njegova forma preveč literarna ali premalo gledališka, ampak, da je tekst podložen s premišljeno in kompaktno, a obenem rahločutno dramaturško izpeljavo. Kot potuhnjena kemijska reakcija se pasivna agresija najprej še nevidno plazi izpod običajnih opravkov vsakdana, vse dokler ob serijskem naraščanju frustracij in konstruiranem ustvarjanju sovražnikov, ne izbije na dan vsej svoji nasilni, ksenofobni (samo)destrukciji. Lastno zavoženo življenje je vedno najboljši eksploziv za izničenje in onemogočanje še tudi drugih.

V besedilu se format monologa vzpostavi kot modus operandi, princip monološkosti pa je hkrati tudi politično-umetniški statement scenskega dogodka kot takega. Metoda uprizarjanja ni zgolj kopiranje neke prejšnje, je zavestna idejna odločitev režiserja Žige Divjaka, ki s to uprizoritvijo nadaljuje in razvija tako estetiko kot tematiko, ki ju je lani načel že v svoji študentski produkciji AGRFT Tik pred revolucijo: Kako sem postal terorist. Kako se zasebno, javno, kot posamezniki in kot narod (ne)odzivamo na t. i. begunsko krizo, na porast migracij in siceršnjo globalno politično situacijo, ki jo nadzira ultimat vojne, je centralno izhodišče, ki ga Divjak, zdaj lahko že rečemo, konsistentno vpeljuje v svoj avtorski izraz.

Pisava in govorica v uprizoritvi ONI učinke dramskega-dramatičnosti-drame ne iščeta v neposrednih odrskih situacijah, akcijah, dialogih ali fizičnih konfliktih, vse te sestavine začrtata znotraj kolobarjenja petih monologov, kjer se skozi vsebino, naracijsko dinamiko in psihoanalitično vzdušje nabirata zlovešča slutnja in suspenz, kjer je samo še vprašanje, kdaj bo počilo. Kje se bo zgodil urez v na videz docela običajno, vsakdanjo bivanjsko dinamiko peterice slovenskih državljanov, ki jim že ob tako ali drugače nerealiziranih življenjih zdaj po novem in za povrh vsega preti še vdor tujega in odvečnega na njihov teritorij.    

Na račun monološke strukture je navidezna statičnost tisto, kar na prvi pogled zaznamuje odrski sistem in njegov prostor dogajanja: sočasno opazujemo različne prostorske markacije, ki navzven delujejo kot ločena gospodinjstva, a bi morda, zakaj ne, metaforično lahko učinkovale tudi kot enoten prostor, kot eno povprečno stanovanje, v katerem živi pet otopelo odtujenih posameznikov. A ta dodatna dimenzija prispodobe za razumevanje celote ni ključna.

Na prvem mestu gre za nekakšno ambientalno lepljenko, natrpano bivanjsko polifonijo, temelječo na principu jukstapozicije. Ali se liki psihološko čistijo in izpovedujejo nam, samim sebi ali simbolnemu/abstraktnemu naslovniku, ni toliko pomembno, gradi se na učinku principa reprezentacije – izčrpujočem nizanju izpovedi/pričevanj. Osebe se sprva med seboj ne vidijo, ne zaznavajo, ne komunicirajo, ampak v slogu trdega individualizma izolirano od drugih v preklopih (terapevtsko) razčlenjujejo svoja ne več življenja, zdaj že životarjenja. Kar jih proti koncu medsebojno integrira, niti približno ni njihova brezupna socialna lega in posledična morebitna medosebna solidarnost, zveže jih vzajemni srd proti tujcem (prebežnikom), ogroženi in zamorjeni v njih zazrejo idealnega krivca za njihovo bedo. V poenoten korpus jih spne vzajemni nacionalistični gnev. Nestrpnost in sovraštvo kot vselej najboljše sekundno lepilo.  

Pušeljc Slovencev se sicer glasi takole: falirani ekonomist, ki ždi in anemično zre v televizor (Tines Špik); nesamostojna študentka brez diplome, ki se duši v utesnjenosti lastne družine (Sara Gorše); brezdelni in neperspektivni mladenič, živeč ob avstrijski meji, sicer pa predvsem zraščen z računalniškim monitorjem (Gregor Prah); skoraj tridesetletno, zagrenjeno dekle iz podnajemniške garsonjere, zmozgano od negotovega delovnega razmerja v Zari (Miranda Trnjanin); ločenec, do vratu zapufan »ekonomski migrant« v Avstriji, ki sta ga zapustila žena in otrok (Iztok Drabik Jug). Slaba slika (slovenskega) sveta, ni kaj, a nič slabša od realnosti same.  

Njihovi značaji so skupek izkušenj ali položajev, s katerimi se ni težko identificirati, statusno in generacijsko raznovrstno so razvrščeni z namenom, da ustvarijo reprezentativni model populacije, v katerem se prej ali slej stopimo s kakšno njihovo eksistencialno stisko, naj bo ta finančne, ljubezenske, karierne ali družinske narave. A tisto, kar te posameznike naredi zares tragične, niso njihove življenjske tegobe in zasebne brezizhodne situacije, ampak labilni, z virusom medijske manipulacije okuženi osebnosti profili.

Če najprej z nevzdržno zagrenjenostjo pljuvajo in udrihajo po lastnem državnem sistemu, kolnejo čez socialni in pravniški ustroj (se pravi, res hudo sranje od države vse skupaj), pa se nato izkaže, da vendar spet ni tako zelo hudo, da bi vso to zgrešeno politiko prepustili tujcem. Skratka, naj se tekmovanje, kdo je bolj ubog in prikrajšan – oni ali mi? –, prične. Iracionalni zaščitniški nagon in sila strahu prej zanje diskriminatorno državo nenadoma spreobrne v njihov nacionalni ponos, zdaj jo bodo, brez večjega razmisleka, kot njeni avtentični prebivalci za vsako ceno branili pred invazivnimi (tuje kulturnimi) posegi in tako ohranili njen avtohtoni demografski ekosistem.  

Gledamo njih, teh pet fiktivnih primerkov, a v bistvu gledamo sebe – skico lastnega nacionalnega portreta. Ta optika samoprepoznavanja ni vsiljiva, direktna ali obsojajoča, a iz odra v avditorij se pretaka postopoma, neopazno in proti koncu nad nami zalebdi kot neodpravljiva kolektivna koprena. Dobrodošli v skladovnici psihopatologije Slovenije; republike, ki jo sovražimo, ko ona nas ne ljubi, in jo ljubimo, ko ona sovraži druge.