Priča smo nečemu čudnemu. Nečemu nenaravnemu. Nečemu, kar je očesu in ušesu sila neprijetno. Čarovnice. Čarovnice, ki plešejo svoj divji ples in nas na svojih metlah popeljejo na potovanje skozi prostor in čas.

Priča smo predstavi Lepe Vide lepo gorijo v režiji Maše Pelko, ki je od 22. novembra na ogled v Prešernovem gledališču Kranj. Avtorica teksta Simona Semenič je igro napisala po naročilu prav za kranjsko gledališče, vseeno pa ta vsebuje glavne značilnosti njenega pisanja, od katerih je najočitnejša fragmentarnost pripovedi. 

Preprosto osnovo, na kateri se skozi fragmente ženskih zgodb pokažejo kompleksne družbene strukture, daje minimalistična scena, sestavljena zgolj iz miz in bazena, po katerem brodijo igralci. V dogajanje vstopimo skozi igro, natančneje skozi spomine na otroške igre, ki jih v pristnem dialogu s hitrimi replikami obujajo igralci. Te igre postajajo čedalje manj igrive, ko se gledalec začne zavedati neenakomernih razmerij moči med spoloma, ki zaznamujejo že otroke. Ženske, ne, zdaj še deklice, se v njih že kažejo zdaj kot skrbnice, zdaj kot čarovnice, predvsem pa so vedno nekaj, kar je treba ujeti, nadvladati, ukrotiti, preden nas bo uročilo.

Videti pa je, da v sistemu obstaja neka vrzel. Skoznjo je moč pobegniti in si zagotoviti sedež, na katerem si moškim enakopravna in s katerega na čarovnice gledaš zviška. Ta sedež v otroški igri zasede inkvizitorka, v svetu odraslih pa ženske na raznih položajih moči, ki so uspele, ker so se znale – morale – prilagoditi. Napetost, ki se med plešočimi čarovnicami in dostojanstveno sedečo inkvizitorko vzpostavi na začetku, služi kot podlaga, na kateri se razgalijo zgodbe raznih lepih Vid in Agat Schwarzkobler. Čeznje vztrajno doni inkvizitorkin skrajno porogljiv hvalospev »močnim ženskam«, ki jih je »njihov čas sprejemal z nerazumevanjem«, kakor se elegantno izrazi.

Inkvizitorka, zdaj jo igra Vesna Jevnikar, drugič Vesna Slapar, sodi, vedno pa nad njo bdi avtoriteta v liku njenega partnerja, skoraj edinega moškega na odru, ki ga upodablja Aljoša Ternovšek. Čarovnice, Doroteja Nadrah, Darja Reichman in Miha Rodman, pa medtem neobremenjeno razgrajajo. Gledalec naj se sam odloči, ali je opolnomočenje, ki pride s pokornostjo, res pravo opolnomočenje.

Pisateljica, katere dramatiko zaznamuje prav razpršenost dogajanja brez enotne pripovedne niti, je dramo posvetila »vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v Wikipedijo niti v literarno zapuščino«. Takšen pristop je zagotovo primeren za delo, ki skuša preizprašati vlogo ženske v družbi in niza vrsto zgodb. Povezavo med njimi omogoča lik sodobne mlade ženske – igra jo Gaja Filač –, ki dogajanje spremlja od zunaj. Predstava osvetljuje sistem, ki nam pogosto očita, da se »ženske borijo za pravice, ki jih že imajo«, obenem pa vleče linijo tragičnih ženskih zgodb ter išče vzporednice med srednjeveško inkvizicijo in modernim sodnim sistemom. Danes ženska sicer ni obsojena na smrt na grmadi, je pa reducirana na tradicionalne družbene vloge ter označena za neprištevno ali pa vsaj slabo mati in ženo. Vendarle se zdi, da kot ženska v patriarhalni družbi, v kateri se zunanja pričakovanja rada krešejo z notranjimi vzgibi, predstava trpi za nekakšno krizo žanra. Je drama? Gotovo je dramatična. Komedija? Skuša biti. Parodija? Boleče očitno.

Z diametralno nasprotnimi razpoloženji režiserka Maša Pelko sicer žonglira presenetljivo spretno, težava pa nastane, ko se gledalec vpraša, kaj naj bi iz predstave razbral. Ker je avtorica besedila tako osredotočena na raznolikost prikazanih zgodb, režiserka pa preskakuje med tragičnimi monologi in lahkotnimi plesnimi sekvencami, se koherenca predstave zabriše, celota ostane nejasna, končni vtis pa je kljub nesporni moči posameznih prizorov medel. Izsek iz sodne dvorane, v kateri se žena, ki je ubila oblastnega moža, zagovarja pred sodnikom, ali dilema mlade matere ob pričakovanju ljubimca empatično in avtentično odslikavata patriarhalne strukture, ki še oblikujejo sodobno družbo. S prepletom dialoga in notranjega monologa obravnavane posameznice dajejo prodoren vpogled v situacije. Vendar pa so takšni prizori tako na gosto presekani s poceni komičnimi premori in brezskrbnimi plesnimi sekvencami, da ni več mogoče razbrati tona predstave. Zdi se, kot bi ustvarjalce skrbelo, da publika ne zmore prebaviti preveč bolečine naenkrat.

Nedoločnosti časa in prostora igre sledi tudi scena, ki jo preoblikujejo igralci sami. Mize zdaj predstavljajo institucionalno konferenčno dvorano, zdaj simbolno grmado. Na vrhuncu predstave lepa Vida na njej sicer ne zgori, temveč skoraj konča na dnu reke, v katero skoči kar sama od sebe – hura za emancipacijo! Reka oziroma bazen sicer služi predvsem estetskemu učinku – do izraza namreč najbolj pride ob plesu, ki tudi sam nima jasne funkcije.

Tudi glavna glasbena tema, uspešnica iz filma Dirty Dancing, The Time of My Life, v predstavo vnaša neko filmsko logiko, ki jo še podkrepi škropeča voda, kar v tem kontekstu deluje nekam neumestno in prelahkotno. Poleg tega tako romantično pesem lahko dojemamo zgolj skrajno ironično, saj se na odru vsaka romantična zveza kaže kot le še en mehanizem represije.

Z ozirom na dejstvo, da je drama nastala po naročilu Prešernovega gledališča Kranj, katerega občinstvo je v povprečju starejše, je uprizoritev vseeno relativno drzna poteza, ki s svojo brezsramno vulgarnostjo in surovo vsebino kar kliče po močnem čustvenem učinku, na kar je režiserka očitno stavila, vendar je ta zaradi premočnih tonskih kontrastov nekako razvodenel. Posledično se izgubi tudi sporočilo, saj ni jasno, kako naj bi na stvar pravzaprav gledali.

Predstava sicer nudi možnost preboja, čeprav zgolj na individualni ravni, ki vznikne znotraj in represivnemu sistemu navkljub. Tega doseže lik sodobne mlade ženske, ki večino drame zgolj spremlja dogajanje in pooseblja občutke zlorabljenih žensk, katerih zgodbam smo priča, s ponavljanjem manter »kot da me ni« in »gabim se sama sebi« – dokler pod vplivom dogajanja ne poskusi narediti samomora. Neuspelemu poskusu sledi obravnava, najprej s policistko, nato s psihologinjo, ki zrcalita lik inkvizitorke. Zato ni čisto jasno, zakaj prav na tej točki pride do zloma sistema, zakaj se Vida kar naenkrat ne gabi več sama sebi, kot ponosno oznani. Nič se ni spremenilo, pa tudi sama nad sabo se ni znesla prvič, saj pravi, da se ji to pogosto dogaja. Videti je, kot da se je vsega kratko malo naveličala. Kdo bi ji lahko zameril?

Užitek ob tej katarzi pa je nekako okrnjen, ker ne vemo, kakšni logiki sledi. In kako naj takšni logiki sledi gledalka, če je ne razume? Vse skupaj tako deluje rahlo prisiljeno in patetično, kot da bi skušali težko temo zapakirati v izgled lahkotne hollywoodske produkcije za nedeljski večer. Končni učinek ne seže dlje od še ene potrditve, da so ženske res vedno bile in še vedno so žrtev raznih represivnih aparatov, katerih del ob priliki hitro postanejo tudi same, da je to res narobe in da res zmorejo več, kot jim dovoljuje družbeni okvir – da ni res, da je »za eno žensko srednja ekonomska več kot dovolj«.