Če ne štejemo "obreda poslavljanja" Trije izdelki Noordung, ki ga je Živadinov leta 1999 uprizoril v posebej dograjenem začasnem prizidku ob Mali drami, lahko rečemo, da je s tokratno uprizoritvijo drame Ljubezen in država Vladimira Stojsavljevića verjetno najpomembnejši slovenski gledališki režiser prvič (in po lastnih besedah, tudi zadnjič) prestopil prag slovenskega nacionalnega teatra. Kako pa? In zakaj?

Če ne štejemo "obreda poslavljanja" Trije izdelki Noordung, ki ga je Živadinov leta 1999 uprizoril v posebej dograjenem začasnem prizidku ob Mali drami, lahko rečemo, da je s tokratno uprizoritvijo drame Ljubezen in država Vladimira Stojsavljevića verjetno najpomembnejši slovenski gledališki režiser prvič (in po lastnih besedah, tudi zadnjič) prestopil prag slovenskega nacionalnega teatra. Kako pa? In zakaj?



Daleč od tega, da se Živadinov s pričujočim Stojsavljevićevim tekstom spopada prvič. Skušal ga je uprizoriti že pred kakimi tridesetimi leti kot svojo diplomsko predstavo na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, vendar je tik pred diplomo z akademije radikalno izstopil s tekstom, ki ga je pomenljivo poimenoval »Pismo lažnim učiteljem«. 



Drama Ljubezen in država mu je prav tako služila kot predloga za predstavo Naseljena skulptura ena proti ena iz leta 1995. Ja, tako je, gre za znamenito uprizoritev, ki je svojo prvo ponovitev doživela šele deset let potem, v hidrolaboratoriju Centra za usposabljanje kozmonavtov Jurij Gagarin v moskovskem Zvezdnem mestu, in ki jo Živadinov namerava ponavljati vsakih deset let, vse do leta 2045, ko naj bi se vse skupaj končalo v vesolju, 35.900 kilometrov daleč od planeta Zemlja. 



Vprašanje, ki se postavlja samo po sebi, se seveda glasi, zakaj je Živadinov izbral prav ta tekst, da bi se z njim ubadal tako rekoč celo svoje življenje? Razlogov je seveda lahko več, tukaj se bomo skušali omejiti na dva, ki se nam zdita ključna. Prvič, čeprav se imenuje Ljubezen in država, Stojsavljevićeva drama v bistvu govori o razmerju med umetnostjo in oblastjo in bi se prav tako lahko imenovala Gledališče in država, kar bi celo bolj ustrezalo njeni vsebini. Gre torej za razmerje, ki je z izjavo »Gledališče je država«, ki jo lahko preberemo že v Prvem sestrskem pismu Gledališča Sester Scipion Nasice iz leta 1983, postavljeno kot temeljno izhodišče Živadinovovega retrogardističnega obdobja in hkrati tudi vseh njegovih nadaljnjih, tehno in postgravitacijskih metamorfoz.



Drugi, še bolj pomemben razlog, zaradi katerega je prav ta tekst izbran za dramsko predlogo 50-letnega gledališkega projekta, pa je ta, da gre za dramo, ki se dogaja v deželi in času rojstva modernega gledališča, torej v Angliji na prelomu 16. in 17. stoletja. Če je namreč eden izmed osnovnih razlogov, zaradi katerega je projekt Noordung zastavljen kot 50-letni proces, prav gledališka demonstracija prekinitve s tem in takšnim tradicionalnim modelom gledališča, ki sloni na dramskem tekstu - in sicer skozi njegovo procesualno ukinitev – katera drama bi bila bolj primerna od tiste, v središču katere se nahaja najbolj razvpiti dramatik vseh časov – William Will Shakespeare osebno?



In vendarle, če je eden izmed osnovnih namenov 50-letne gledališke predstave demonstrativno uničiti dramsko predlogo - in sicer skozi procesualno nadomestitev replik umrlih igralcev z glasbo -, si je tokrat Živadinov zadal neko povsem drugačno, diametralno nasprotno nalogo: uprizoriti to isto dramsko besedilo v celoti in dobesedno, od začetka do konca, brez večjih posegov v tekst. Še več, bilo je potrebno uprizoriti na le dramo Ljubezen in država, ampak celotno Stojsavljevićevo Elizabetinsko trilogijo, v katero sodita še drami Marlowe in Prepovedano gledališče – drami, ki ju je Živadinov, kot vemo, že uprizoril v prejšnjih letih, vključno s prologom, tako da zdaj vse skupaj tvori nekakšno prihajajočo pošast od predstave, ki naj bi trajala celih 9 ur in ki se jo bo, po avtorjevih besedah, igralo en cel teden. 



V okviru tega svojega najnovejšega projekta - v katerega sodi tudi Ljubezen in država, ki, mimogrede, traja pičle 3 ure - je Živadinov torej prisiljen igrati na dveh šahovnicah ali, bolj dobesedno, na dveh odrih: po eni strani mora uprizoritev na odru ostati verna originalnemu dramskemu tekstu - po drugi strani pa ne sme same sebe izneveriti, to je stilne formacije, ki si je zadala nalogo, da enkrat za vselej prereže popkovino med gledališčem in tem istim dramskim tekstom. 



In to ni vse. Poleg dobesedne uprizoritve celotnega teksta drame si je Živadinov pri tem projektu zadal še eno, zanj enako nenavadno omejitev: ves čas ne iziti iz t.i. »črne škatle«. Tako kot v prejšnjih dveh predstavah trilogije, na Gospodarskem razstavišču in v pivovarni Union, se vse dogaja na odru - meja med gledalci in igralci torej ostane nedotaknjena -, kar pri uprizoritvi na velikem odru nacionalnega teatra še posebej pade v oči. V določenem smislu bi lahko celo rekli, da je celoten projekt nekakšen poskus Živadinova odgovoriti na vprašanje: »Kako bi režiral, če bi režiral ne konstruktivistično, ne suprematistično, ampak klasično?« Nikakor lahka naloga zanj, seveda, vendar ne tudi nerešljiva za »postgravitacijski trikotnik« Živadinov-Zupančič-Turšič.

Čeprav se vse dogaja v črni škatli, ta sploh ni več podobna sama sebi. Prvič, črna škatla sploh ni črna: namesto odrskih luči, ki so omejene na funkcijo osvetlitve igralskih obrazov, na odru kraljujejo barvne digitalne projekcije, t.i. vektoriali oziroma matematično-geometrizirane ponazoritve likov iz drame, s katerimi v realnem času manipulira Miha Turšič. Mogoče ni treba posebej poudarjati, da gre za suprematistično-konstruktivistične oblike, ki svoj navdih črpajo predvsem iz načrta geostacionarne postaje Hermana Potočnika Noordunga, čigar krožna oblika v tem primeru lahko namiguje tudi na arhitekturo renesančnih oz. antičnih gledališč.



In drugič, črna škatla sploh ni škatla, saj je scenografija Dunje Zupančič bolj podobna kakšni Rubikovi magični kocki kot pa škatli: na odru se namreč vse sestavlja in razstavlja, premika levo-desno in naprej-nazaj; ponazoritev idealno sestavljene suprematistične konstrukcije scenografije pa vidimo tudi v »2D obliki«, ko se spusti posebej za to priložnost izdelana odrska zavesa. Igralci, oblečeni v kostume, ki vsebujejo detajle scenografije, pa na oder prav tako stopajo in izstopajo z vseh strani – ne samo z leve in z desne, od zadaj in od spredaj, ampak tudi od zgoraj, privezani za vrvi, ali pa od spodaj, skozi luknje na odru. 



Enotnost igralcev in odra je kot vedno poudarjena tudi s koreografijo, ki sta jo prispevala kdo drug kot Marko Mlačnik in Mateja Rebolj, kot tudi z glasbo Daria Seravala in Dragane Jovanović, ki jo Seraval prav tako izvaja v živo, v eni izmed lukenj na odru. Glasba tokrat sicer ni v prvem planu, kot v predstavi Marlowe, ampak ves čas subtilno in sugestivno podpira spremembe na odru in v mizanceni. Kot da to ne bi bilo dovolj, je status igralcev še dodatno izpostavljen skozi njihovo zborsko petje refrena - »Mi smo le orodje odra!« - pri čemer je v tem že eno leto starem songu Daria Seravala beseda »revolucija« pomenljivo nadomeščena z besedo »oder«. To, da se igra obravnava kot orodje odra, pa seveda ne pomeni, da je v predstavi nepomembna; prav nasprotno, na splošno smo bili priča odlični igri, pri čemer bomo tukaj posebej izpostavili nekatere maestralno izpeljane zahtevne igralske scene Igorja Samobora, Klemena Slakonje in Jurija Zrnca.



Za konec bi še radi opozorili, da bo marsikateri »normativno« in tradicionalno naravnan gledalec našel številne pomanjkljivosti v predstavi, ki pa bodo izvirale naravnost iz tega, kar smo ves čas hvalili: na odru je tokrat enostavno preveč za slišati, še več pa za videti, tako da predvidevamo, da marsikateri meščan in meščanka ne bosta mogla prestati tega shizoidnega notranjega konflikta med sabo kot »gledalcem« in sabo kot »poslušalcem«. Glede na to, da je slovenski nacionalni teater od vedno bolj gojil tradicijo »poslušalcev«, takih očitno ne bo malo, vendar je pri uprizoritvi očitno poskrbljeno tudi za njih: prva pavza se namreč zgodi po pičlih 20 minutah. Nakar v sedežih lahko ostanemo le poklicni shizofreniki - in se gledališče lahko začne.



Za nakladanje o tem, zakaj je predstava Ljubezen in država, čeprav centralna v Elizabetinski trilogiji, uprizorjena zadnja, in kako se vse to prilega 50-letnemu projektu Noordung – (da kardinalne nevrone tukaj sploh ne omenjamo) – ni imel časa Bojan Anđelković. In menda ni niti primerno.