Danes se v Temni zvezdi posvečamo srbski ustvarjalki dokumentarnih filmov, Mili Turajlić. Njeno delo smo v Sloveniji nazadnje lahko videli na Festivalu dokumentarnega filma marca letos, kjer je bil predstavljen film Neuvrščeni: Dosje Labudović. Film je sicer del diptiha o delu snemalca obzornikov, Stevana Labudovića, ki je bil tudi Titov osebni snemalec, z njim potoval na turneji ladje Galeb in snemal ustanovno konferenco gibanja neuvrščenih. Labudović je po naročilu Jugoslavije snemal tudi osvobodilne vojne v tujini. Drugi del filmskega dvojčka, Cineguerillas: Dosje Labudović, ki se osredotoča predvsem na snemalčevo aktivnost na alžirski osvobodilni fronti, bomo lahko videli jeseni na festivalu DOKUDOC v Mariboru.

Režiserka, ki živi med Beogradom in Parizom, se v svojem delu posveča predvsem zgodovini Jugoslavije in njeni zapuščini. Pri tem se v veliki meri opira na arhivski filmski material, ki ga že skoraj desetletje odkriva ob brskanju po beograjskem arhivu Filmskih novosti in ob digitalizaciji neštetih kolutov filmskega traku, ki se v njem najdejo. Ta projekt sicer s članki, razstavami in delavnicami sega širše od filmskega ustvarjanja Mile Turajlić. Njen naslednji film, Power, Elaine, ki bo izšel leta 2025 in govori o eni izmed subjektov filma Cineguerillas, je avtoričino arhivistično raziskovalno delo popeljalo tudi v ZDA.

Kljub režiserkinemu ustvarjalnemu in akademskemu fokusu na filmskih arhivih pa so njeni filmi daleč stran od zaprašenih arhivskih polic in pustih zgodovinskih dejstev. Njeno dokumentaristiko definira presek med kolektivnim in osebnim, v katerem arhivski posnetki pogosto delujejo kot vstopna točka v osebni vpogled režiserke ali njenih subjektov. Nasprotno od poveličevanja objektivnega v dokumentarnem Turajlić kompleksno sliko bivše države izostri prav skozi subjektivna pričevanja.

Mila o subjektivnem pristopu

Turajlić v njenem delu tako vodi preizpraševanje zgodovine in njenih ustaljenih narativ. Preizpraševanje oziroma iskanje lastnega razumevanja deluje tudi kot naracijska linija v njenih dokumentarnih filmih. Prav ta odsotnost vsevednega, vzvišenega naratorja nam jih približa. Ko razvozlava, kako je zgodovina in politična realnost našega prostora vplivala nanjo, to delo refleksije, poskusa razumevanja in samospoznanja opravlja tudi za gledalce.

Mila o razpadu Jugoslaviji in politiki pozabe

Danes obstajamo v nekakšnem kolektivnem prezrtju zgodovine, kjer je vsaj v Sloveniji že na nivoju osnovnošolske in srednješolske izobrazbe sodobna zgodovina Jugoslavije in Slovenije po osamosvojitvi postavljena na stranski tir oziroma puščena za zadnje junijske ure pouka. Ker kot družba na vprašanja, ki jih naša burna preteklost odpira, nimamo odgovora, na njih kolektivno sploh ne poskušamo odgovarjati.

Razumevanje preteklosti, ki je našo politično realnost najbolj zaznamovala, je tako v izhodišču odvisno od pogosto mimobežnih in nasprotujočih si vpadov mam, očetov, babic in dedkov. Pri tem ima Turajlić specifično, bolj poglobljeno izkušnjo, saj je bila njena mama, Srbijanka Turajlić ena najbolj znanih opozicijskih aktivistk in najvidnejših figur na protestih proti režimu Slobodana Miloševića, ki so 5. oktobra 2000 naposled pripeljali do njegovega padca.

Turajlić proteste proti Miloševiću in študentsko protestno gibanje Otpor!, v katerem je sodelovala tudi sama, predstavlja v filmu Druga stran vsega iz leta 2017. Skozi zgodbo družinskega meščanskega stanovanja, ki je bilo pod komunizmom razdeljeno in delno razlaščeno, režiserka reflektira politične preseke, ki so izoblikovali tako življenje nje in njene družine kot tudi vseh drugih prebivalcev Srbije. Druga stran vsega politični razvoj države zopet predstavlja osebno, z nekakšnim portretom avtorice in njene mame.

Mila o Drugi strani vsega

To iskreno iskanje smisla nam da možnost, da se z režiserkinimi filmi povežemo kot generacije, ki obstajajo v momentu občutka, da opravljamo sizifovo delo političnih bojev, ki so vnaprej obsojeni na propad. V bolj fatalističnem afektu bi lahko rekli, da je naša zapuščina razočaranje, zato je iskanje smisla, upanja in zagona za spremembe težavno, ker se zdi sama vera v učinkovitost kakršnih koli sprememb naivna. Če to v neki meri drži za globalni zeitgeist, je morda še toliko bolj prisotno v regiji, kjer so se ideje o bratstvu in edinstvu končale z več kot deset let trajajočimi krvavimi vojnami. Turajlić protiutež lastnim dvomom v prihodnost išče v preteklosti. Več o tem, kako se to odseva v režiserkinem prvencu, po glasbenem premoru.

Glasbeni premor: Računajte na nas

Režiserkin celovečerni prvenec iz leta 2011, Cinema Komunisto, raziskuje vlogo filma v grajenju podobe nekega jugoslovanskega sna. Dokumentarec umesti v jugoslovansko filmsko mesto studia Avala film in ga oblikuje skozi pričevanja filmarjev, ki so v zlati dobi Jugoslavije ustvarjali v svojem bistvu propagandne filme, na primer Bitko na Neretvi. Pri tem vseskozi išče ravnotežje med nostalgijo in upanjem, kritiko in razumevanjem.

Mila o iskanju ravnotežja med nostalgijo in upanjem

Turajlić temo propagande in politične alternative nadaljuje tudi v filmu Neuvrščeni: Dosje Labudović. V tej polovici na začetku omenjenega diptiha se ukvarja s snemalcem filmskih obzornikov, Stevanom Labudovićem in nam skozi njegove spomine predstavlja začetke gibanja neuvrščenih. Film tako izpostavlja najsvetlejše, najnaprednejše, najambicioznejše trenutke Jugoslavije, kot je bilo gibanje neuvrščenih in pomoč koloniziranim državam. Izhod iz skepticizma in pomanjkanja upanja v dosegljivost pozitivnih sprememb v sedanjosti Turajlić najde v politični alternativi, tretji poti, ki je obstajala v preteklosti.

Avtorica z osredotočanjem na ambiciozne začetke gibanja, ki svojih ciljev sicer ni doseglo, ponovno gradi spomin na obdobje politične solidarnosti in skupni imaginarij, ki je obstajal v Jugoslaviji. Pri širjenju teh idej je filmski medij odigral ključno propagandno vlogo, med drugim tudi s filmskimi obzorniki, ki jih je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj z drugimi snemalci snemal Labudović. Turajlić komentira takratni odnos do koncepta propagande, ki je danes izredno negativno zaznamovan.

Mila o odnosu do propagande

Turajlić v svojem delu raziskuje prepričanja ljudi in upanje, ki so ga imeli v različni zgodovinskih momentih. Njihova pričevanja in čustva obravnava kot iskren, čeravno pristranski dokument. Humanističen pristop ni viden le v samih filmih, ampak tudi v avtoričinem širšem dojemanju smisla svojega dela, pri katerem je vsaj toliko kot raziskovanje arhivov, snemanje in montiranje pomemben stik z občinstvom.

Mila o pomenu dialoga z občinstvom

Tudi sicer stereotipno plaho slovensko občinstvo je po projekciji Neuvrščenih na FDF-ju padlo v navdušeno debato z režiserko in se oglašalo z zahvalami, vprašanji in lastnimi anekdotami. To le potrjuje režiserkino ugotovitev, da vsi iščemo isto stvar. Tako stari kot mladi si želimo ponovno prilastiti svojo zgodovino, se z njo soočiti, jo razumeti, se z njo pomiriti in v njej najti pot v prihodnost. Želimo si ponovno prilastiti tisto, kar nam je bilo odvzeto, kar smo izgubili. Ob ogledu filmov Mile Turajlić se v iskanju svoje identitete vrnemo v neko skupno identiteto, skupno izkušnjo, ki nas je tako ali drugače izoblikovala. Film tako preči generacijske in državne meje, čemur pričajo tudi podobni odzivi občinstev po ostalih bivših republikah Jugoslavije.

Mila o sprejemu filma po ostalih bivših republikah

V dobi razdvajanja filmografija Mile Turajlić povezuje. Naše navidez individualne izkušnje in dvome povezuje v kolektivne ter nas tako povezuje med seboj in same s seboj. Film Druga stran vsega je za ogled na voljo na pretočni platformi HBO MAX, skrajšano različico filma Neuvrščeni: Dosje Labudović pa lahko še dva tedna najdete na RTV 365.

Foto: Mila Turajlić (© Miguel Bueno)