To je bil pogovor Katje Šircelj z Rokom Govednikom o »Filmskem tednu Evrope«, sedaj pa nadaljujemo z recenzijo filma »Pobalinka«.

Drage poslušalke in poslušalci, prav lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde, v kateri boste uvodoma lahko prisluhnili daljšemu pogovoru Katje Šircelj z Rokom Govednikom, programskim vodjo »Filmskega tedna Evrope«. Ta se odvija med petim in dvanajstim majem v devetih kinodvoranah članic »Art kino mreže Slovenije«. V nadaljevanju smo za vas pripravili recenzijo filma »Pobalinka« francoske režiserke in scenaristke Céline Sciamma, za konec pa sledijo še filmske novičke.

Prisluhnimo sedaj prispevku Katje Šircelj. V soboto zvečer se je v »Kinodvoru« s predpremierno projekcijo filma »Fant s kolesom« otvoril »Filmski teden Evrope«, ki je v devet slovenskih kinematografov pripeljal šestnajst filmskih zgodb, ki si jih lahko do 12. maja ogledate brezplačno.

»Filmski teden Evrope«, ki se letos odvija že četrtič, se je tokrat poklonil danskemu filmu in tako na spored uvrstil kar pet vrhuncev danske produkcije zadnjih let, med drugim Von Trierjevo »Melanholijo« in Vinterbergov »Submarino«. Poleg fokusa na Dansko pa bo mogoče videti tudi evropske filmske uspešnice iz Francije, Irske, Italije, Belgije, Madžarske, slovenski film pa zastopa »Circus Fantasticus« Janeza Burgerja. Filme si lahko ogledate tudi v Mariboru, Sežani, Radovljici, Izoli, Slovenj Gradcu, Celju, Velenju in Novi Gorici.

To je bil pogovor Katje Šircelj z Rokom Govednikom o »Filmskem tednu Evrope«, sedaj pa nadaljujemo z recenzijo filma »Pobalinka«.

V »Pobalinki«, drugem filmu francoske režiserke Céline Sciamma, smo priča reprezentaciji identitet, ki se vzpostavljajo na presečišču družbenega in biološkega, s čimer pa ustvarjalka še naprej ostaja zvesta zanimanjem, ki jih je predstavila že v svojem prvencu »Vodne lilije«. Predmet »Vodnih lilij« so namreč motivi iskanja spolne identitete in pa politike seksualnosti, ki se vizualizirajo skozi problematizacijo heteronormativnosti v obdobju najstništva.

Če so »Vodne lilije« zavoljo mizanscene, posnetkov, posnetih s ptičje perspektive in pastelne barvne kodifikacije včasih že kar eterične, mistične, je »Pobalinka« narejena v žlahtni maniri francoskega realizma, z odkritim poklonom Françoisu Truffautu, nenazadnje pa tudi Andréu Téchinéu. Pričujoče sledi francoske filmske zgodovine se odkrivajo v značilnem gibanju kamere Céline Sciamma, ki v svoj objektiv prek bližnjih planov ujame utripanje krhkosti otroške svobode.

Céline Sciamma bi zaradi fokusa na politike seksualnosti, prevpraševenja družbenega spola in identitete sicer lahko postavili v tisto tradicijo francoskega filma, ki se reprezentacije loteva skozi prijeme performativnosti. Spomnimo se na primer na filme Françoisa Ozona, ki ga širše občinstvo zagotovo pozna.

A »Pobalinka« gre še dlje od Ozonovih filmov. Avtorica, ki nastopa v vlogi scenaristke in režiserke, nas namreč potisne v intenziven proces a konstituiranja spolne identitete v otroštvu. Pri tem pa se ne ukvarja toliko z vprašanji »zakaj«, temveč bolj s samim načinom delovanja osrednjega lika, desetletne deklice Laure oziroma dečka Mikaëla, ki se nenehno premika med žensko oziroma moško spolno vlogo.

Igranje z interpelacijo oziroma s (po)klicem po vpisu v točno določeno spolno identitetno pozicijo, kar v filmu obenem deluje kot razklenitev heteronormativnega imperativa, režiserka izpeljuje izvrstno, s premišljenim scenarijem, v katerem prav vsak detajl pomembno prispeva h končni celoti. Subtilna namigovanja na psihoanalitske interpretativne ključe, na primer sesanje prsta in dobrikanje očetovski figuri kot navideznemu simbolnemu zakonu, s pridom izkoriščata delegiranje gledalčevega pogleda in neverjetno točno povzemata znamenito tezo Judith Butler, da spol ni nekaj, kar smo, ampak nekaj, kar počnemo.

Céline Sciamma nas skozi posamezne, organsko povezane prizore vodi po zamotanih gubah notranjosti otroškega intimnega sveta, ki pa nujno zadane ob robove družbenega. Ali kot je dejala avtorica sama:

»Film ne govori z besedami. /…/ Ne gre za vprašanje 'zakaj junakinja to počne', ampak 'kako to počne'. /…/ Scenarij sem zgradila okoli zelo preproste in močne zgodbe o laži – o liku, ki prikriva svojo identiteto –, da bi izpeljala prepričljivo, napeto in empatično pripoved. /…/ Močna zgodba mi je omogočila, da si vzamem čas in podam pisano kroniko otroštva z dokumentarnimi potezami in nepredvidenimi pripetljaji. Zelo sta me zanimala tudi tema identitete in vprašanje spola. O otroštvu pogosto govorimo kot o obdobju nedolžnosti, sama pa menim, da je to življenjsko obdobje polno senzualnosti in nejasnih čustev. V filmu sem želela prikazati prav to.«

Ker scenarij poglavitno temelji na prikrivanju spolne identitete, ob čemer gre vseskozi za poigravanje s pozicijama biti/imeti falos, smo priča nenehnemu maskiranju, maškaradi, ki po eni strani razsežnost osrednjega lika zvede na videz, po drugi strani pa prav skozi pričujoči proces spremljamo razgrajevanje in premeščanje falogocentrične ekonomije. Slednje pa, potem ko na subjekt deklice že pritisne družbena matrica, deluje kot izvitje iz opresivnih diskurzov, ki proizvajajo delitve, in s tem hierarhije – in nastane opolnomočen subjekt.

Realističnost, ki je skorajda že naturalistična, pa vendar poetična, humanistična senzibilnost do nastopajočih likov, občutek za filmsko govorico, predvsem pa rahločutna iskrenost, »Pobalinko« vsekakor umeščajo v krog bolj zapomnljivih filmov lanskega leta. Če je že v »Vodnih lilijah« Céline Sciamma samozavestno napovedala svojo ustvarjalno pot, je s »Pobalinko« svoj status ene bolj pronicljivih mladih ustvarjalk le še utrdila.

To je bila krajša recenzija »Pobalinke«.

Za konec pa smo za vas pripravili še nekaj filmskih novičk. V »Kinoteki« je v začetku maja štartala retrospektiva filmov slovenskega cineasta Matjaža Klopčiča. V sredini maja pa vas čaka tudi zanimiva retrospektiva Seijuna Suzukija, za čigar dela je John Zorn na primer zapisal, da mu je ogled Suzukijevega filma »Ožigosan za umor« iz leta 1967 spremenil življenje. O obeh retrospektivah bomo v »Temni zvezdi« še poročali! Ob tem naj vas spomnimo še na predstavitev kanadskega avantgardnega filma, ki bo na kinotečnem sporedu devetnajstega maja.

Ne pozabite niti na prihajajoči festival »Kino Otok«, ki bo letos potekal med 30. majem in 3. junijem, prav tako pa se v Zagrebu ravnokar odvija »Subversive Film Festival«, ki bo letos minil v znamenju novih tendenc evropskega in latinskoameriškega filma, migracij, feminističnega filma in 4. filma. Kot vsako leto, bodo festival pospremila še predavanja, ki jih bodo izvedli Christian Marazzi, Slavoj Žižek, Renata Salecl, Gayatri Spivak, Michael Hardt idr.

Tako. Počasi smo prišli do konca današnje oddaje, ki sva jo pripravili Katja Šircelj in Nina Cvar, za tehnično realizacijo je poskrbel Vallix. Hvala, ker ste bili z nami. Vnovič se slišimo že čez teden dni.

---

Izjavo režiserke Céline Sciamma smo povzeli s spletne strani Kinodvora