Ko film ni zgolj film

Ko film ni zgolj film

Oddaja
17. 9. 2012 - 20.30

Drage poslušalke in poslušalci, prav lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde. Priznavamo, kar nekaj časa nas ni bilo na spregled – vse od toplih poletnih dni. A sedaj smo tu, v polni postavi, toda z napovedano drobno spremembo. Od današnje edicije dalje najbolj filmska oddaja na Radiu Študent ne bo več na sporedu vsakih štirinajst dni, temveč enkrat na mesec. A brez skrbi! Še naprej se bomo trudili za nadrobno poročanje, za iskanje zanimivih sogovornic in sogovornikov, za sinestezijo filma in radia, za preplet zvoka in slike.

Napovejmo sedaj današnji temnozvezdni spored. Uvodoma bomo podrobneje predstavili prihajajoči, že »15. festival slovenskega filma«, v drugem delu oddaje se je Katja Čičigoj potopila v retrospektivi Travisa Wilkersona in  Santiaga Alvareza, ki sta se minuli teden odvijali v »Kinoteki«. Za konec pa smo za vas pripravili še nekaj kratkih filmskih novičk.

Že petnajstič zapored se bo cvetober domače filmske produkcije in koprodukcije predstavil na festivalu, katerega ime ne bi moglo biti bolj nazorno, na škodo inovativnosti, dodajmo, če smo nekoliko hudomušni. A potisnimo besedne igre v kot in se raje posvetimo resnejšim stvarem.

Za razliko od zadnjih dveh festivalskih edicij letošnji selektor festivala ne bo več Gorazd Trušnovec, temveč je sedaj to odgovorno funkcijo prevzela Jelka Strgel, ki se je seveda spomnimo kot nekdanje dolgoletne programske direktorice »Liffa«.

Jelka Strgel nam je o izboru v osrednji tekmovalni program povedala naslednje:

/////////////////////////////////////////////////////////////
////////////////////////////////////////////////////////////

Sicer pa je Jelka Strgel med drugim tudi opozorila, da je bila zaradi velikega števila prijav primorana sprejeti težko odločitev o neumestitvi v tekmovalni program sicer informativno zelo bogatih TV filmov. V sled tega je Strgelova pozvala bodisi na uvedbo dodatnega festivalskega dneva bodisi k organizaciji festivala, ki bi pokrival tovrstno produkcijo, pri čemer naj izpostavimo, da je to poslanstvo v Mariboru kar nekaj let opravljala »DokMa«.

Preden je Strgelova napovedala sekcijo kratkih filmov, je izpostavila še film posebnega žanra. Kot se je sama izrazila, gre za film Vlada Škafarja »Deklica in drevo«, ki ga je sicer umestila v program »dokumentarni celovečerni film«.

V okviru sekcije kratkih se nam bo v Portorožu predstavilo enajst filmov različnih žanrov, med katerimi je svoje mesto dobila tudi animirana forma. Med koprodukcijami bodo na sporedu štirje filmi, od katerih smo »Parado« Srdjana Dragojevića lahko že videli v slovenskih kinematografih. O filmu »Mlada noč« pa smo se v eni od prejšnjih »Temnih zvezd« pogovarjali z njenim režiserjem, Olmom Omerzujem. V tej sekciji se nam bosta predstavila še »Ženska, ki si je otrla solze« režiserke Teone S. Mitevske in »Nočne ladje« Igorja Mirkovića.

Kalitev filmskih avtoric in avtorjev bo moč zasledovati v    t. i. študijskih filmih. Gre za sekcijo, v kateri je do izraza najbolj prišla prav problematika t. i. produkcijskih pogojev, pri čemer je Strgelova še dejala, da je bila selekcija pričujočih filmov morda še najbolj naporna. Na ogled se nam bo predstavilo trinajst filmov.

Po besedah Jelke Strgel se letos obeta tudi zelo zanimiv informativno-spremljevalni program, kjer nas čakajo celovečerni, srednjemetražni in kratki filmi, ki vključujejo tudi študijske filme. Večina filmov se pretežno osredotoča na socialne stiske malih ljudi.

Kako pa je Jelka Strgel doživljala selekcijo nacionalnega programa v primerjavi s selekcijo mednarodnega festivala, ob čemer je opozorila tudi na to, da bodo nekateri najnovejši slovenski filmi letos prvič prikazani na DCP kopijah, ki v svetovni filmski distribuciji postopoma nadomeščajo 35mm filmske kopije:

////////////////////////////////////////////////////////////
////////////////////////////////////////////////////////////

Poleg osrednjega programa se bo odvijal še spremljevalni oziroma strokovno-izobraževalni program področij, kot so avtorsko pravo, scenaristika, obravnava modelov t. i. trajnostnega razvoja slovenske kinematografije, problematika strateškega zastavljanja promocije in trženja filma. Delavnice so organizirali »AIPA«, »Media Desk Slovenija« in »Slovenski filmski center«. Več o delavnicah in prijavah na spletni strani festivala, pri čemer naj vas še opozorimo, da je rok za prijavo na delavnice dvajseti september.

Preden se od vas v pričakovanju danes napovedanega festivala poslovimo, naj še povemo, da je letošnja nagrajenka Badjurove nagrade za življenjsko delo Alenka Bartl Prevoršek, ki se je v zgodovino filma vpisala kot izjemna nosilka avtorskega dela na področju filmske kostumografije.

Drage poslušalke in poslušalci, pravkar ste bili priča kratki predstavitvi prihajajočega »Festivala slovenskega filma«. Sedaj pa obračamo linijo poslušanja k Travisu Wilkersonu in Santiagu Alvarezu, prispevku, ki ga je za vas pripravila Katja Čičigoj.

--

TRAVIS WILKERSON S SANTIAGOM ALVAREZOM ALI: 'MOJ SLOG JE SLOG SOVRAŠTVA DO IMPERIALIZMA'

„Videli boste film, ki je didaktičen, informativen, političen in pamfletističen."

Izjava, ki v obliki mednapisa odpre filmski prvenec Travisa Wilkersona 'Pospešena nerazvitost', torej  filmsko-esejistični portret kubanskega revolucionarnega filmarja Santiaga Alvareza, bi prav tako lahko tvorila prvi kader kateregakoli filma enega ali drugega avtorja. Oba avtorja, katerih retrospektiva je minuli teden zaznamovala »Kinoteko«, namreč druži mnogo več kot skupni poklic in več kot zgolj odnos subjekta do objekta nekega filma.

Kar Wilkerson pravi o Alvarezovih filmih, kot ugotavlja Jurij Meden, velja nedvomno tudi za njegove – oboji so "… vedno nepopolni in nikoli napravljeni z mislijo na večnost; vedno napravljeni izključno za TUKAJ in ZDAJ."

Delo obeh avtorjev torej zaznamuje credo, ki ga Foucault v spisu 'Kaj je razsvetljenstvo' imenuje 'etos modernosti': zavzet odnos do sodobnosti, ki pa v isti sapi pomeni željo in voljo, da si to sodobnost zamislimo radikalno drugačno. V konkretnem primeru filmske oz. umetniške prakse pa je ta etično-politični credo vselej obenem tudi estetski. Tudi za Wilkersona velja Alvarezovo geslo: „Moj slog je slog sovraštva do imperializma.“ In prav to je tisto, kar podeljuje smiselnost vprašanju, zakaj in čemu nekaj sploh početi – npr. snemati, gledati ali pisati o filmu.

Iz dialoga med Wilkersonovimi filmi in njegovimi manifestativnimi teksti je stkanih sledečih šest tez za produktivno sovraštvo.

**
1. Sovraštvo do imperializma terja njegovo kritično arheologijo

„Novi film se zaveda, da je vsako ponazarjanje sedanjosti osnovano na razumevanju preteklosti. Na podoben način si lahko novo prihodnost zamišljamo samo na osnovi razumevanja sedanjosti.“

In tudi

„Celotno moje delo naposled počne isto stvar: razkriva nepoznano ali podcenjeno zgodovino.“

Film kot modulacija dominantnega diskurza, ki izpod površja ameriškega sna izpraska moro realnosti:

- 'Eden za vse': Zgodovina delavskega boja in korporativnega kriminala v rudarskem mestecu Butte okoli l. 1930

- 'Kdo je ubil Cocka Robina?': ekonomska depresija in brezperspektivnost mlade prekerizirane generacije v taistem mestecu l. 2003

- 'Vzporednica s Sand Creekom': sopovezanost genocida ameriških Indijancev v Koloradu in palestinskega ljudstva v Gazi

- 'Superiorna elegija': sopovezanost žalovanja za umorjenim prijateljem in žalovanja za žrtvami terorističnega napada z nasprotovanjem ameriškemu militarizmu

-'Fragmenti razpustitve': sopovezanost masovnih samomorov ameriških vojakov iz Afganistana in Iraka ter ameriškega ljudstva na domači fronti, ki umira v obupanem poskusu, da bi preživelo'

„Imperij požira lastno drobovje“

2. Sovraštvo do imperializma je sovraštvo do imperialistične umetnosti

„Film se nahaja v krizi. Naše obstoječe realnosti niti ne ponazarja na pošten način niti nam ne pomaga pri zamišljanju drugačnih oblik prihodnosti. Duši se pod jarmom anahronističnih konvencij, ki jih narekujejo zastopniki trga.“

Ali tudi:

„Umetnost je trenutno na točki zgodovinske krize in zrcali poglabljajočo se krizo kapitalistične družbe kot take. /.../ kakor je vladajoči razred povzročil skorajšnje izčrpanje naravnih virov našega planeta, tako je ta isti vladajoči razred iztrošil vse oblike svojega ustvarjalnega izražanja. Če je kapitalizem neobnovljiva oblika razvoja, je tudi njegova umetnost mrtva in neobnovljiva. /.../ Le kakšne veličastne oblike bo privzela ustvarjalnost, ko se bo ostalih 99 odstotkov človeštva končno otreslo jarma?“

3. Sovraštvo do imperializma je sovraštvo do 'apolitičnosti' kot dominantne umetniške forme

„Posebna dolžnost Ustvarjalne agitacije je nasprotovanje vsakršni manifestaciji reakcionarne kulture, zlasti tisti, ki "apolitične" buržoazne umetnike predstavlja kot politično nevtralne.“

Imperialistična umetnost ni problematična, ker bi eksplicitno artikulirala interese vladajočega razreda – to počne zelo redko –, temveč zato, ker s svojo specifično konvencionalno formo ustvarja vtis apolitičnosti, nevtralnosti, naravne danosti obstoječega reda. Nasprotno manjšinski politični film vsakokrat znova izumlja strategije, ki s svojo formo razkrivajo delovanje mehanizma lastnega agitacijskega stroja.

4. Sovraštvo do imperializma kot ustvarjalna de-formacija njegove forme

'Manjšinska umetnost' Deleuzea in Guattarija kot 'revolucionarni pogoj' vsakršne umetnosti.

Ne gre zgolj za to, da Wilkerson artikulira izkušnjo populacije, ki ostaja s strani dominantnega diskurza prezrta, ki je torej manjšina ne po številu, ampak po družbeni moči. Ne gre le za artikulacijo politične vsebine, temveč predvsem za notranjo modulacijo forme dominantnega diskurza, dobro znano 'spotikanje in jecljanje', ki ustvarja preboje v ustaljenih konvencijah izraza. Manjšinsko delovanje je 'revolucionarni pogoj' umetnosti zato, ker revolucionarno politiko artikulira na revolucionarni način. 

Brian Massumi:

„Prav to je tisto, kar umetnost naredi politično na njej lasten način. Umetnost lahko potiska /.../ onkraj meja obstoječih okvirjev in regulatornih principov. Estetska politika je raziskovalna politika invencije, nevezana, nepodrejena zunanjim ciljem. /.../ Umetniške prakse, ki skušajo biti eksplicitno politične, so pri tem pogosto neuspešne, saj političnost razumejo kot podajanje politične vsebine, medtem ko je zares pomembna dinamična forma. Umetniška praksa je lahko estetsko politična, s tem, da izumlja /.../ nove potencialne oblike življenja.“

Wilkersonov navdih: „filmi, v katerih se staplja razumevanje razmerja med vsebino in formo ter odkrivanje formalnih prijemov, ustreznih novim idejam in izraznim oblikam. Novih oblik razumevanja realnosti ne moremo izraziti, če ne odkrijemo novih filmskih strategij.“ Skratka - radikalna politika terja radikalno estetiko.

5. Sovraštvo do imperializma: vprašanje revolucionarne forme NI formalizem

„Novi film lahko obstaja samo v stanju, ki je tako nedokončano in nedovršeno, kot je nedokončan in nedovršen svet, ki ga novi film zrcali in se z njim sooča. Novi film naj stremi k lepoti, nikoli k popolnosti.“

Tehnološka eklektičnost in inventivni montažni pristopi v Wilkersonovih filmih so rezultat dveh dejavnikov: materialnih omejitev in politično-estetskega prepričanja. Slog je nemara reduktivna oznaka. Avantgardni formalizem pa gotovo napačna. Najbolj izrazit Wilkersonov slog je prav sprotno iznajdevanje lastnega sloga glede na materialne danosti pogojev filmske produkcije in na obravnavno tematiko. Edini skupni imenovalec njegovega sloga je - 'slog sovraštva do imperializma'.

Študija primera: osrednja vloga glasbe ni zgolj stvar osebne preference ali upora purističim konvencijam avantgarde. Je politično-estetska odločitev.

'Eden za vse'/'An Injury to one'

Avdio: inštrumentalna spremljava uporniških delavskih pesmi.

Video: statični kadri opustošenega rudarskega naselja Butte. Mednapisi: besedilo uporniških pesmi.

Številke kot refren: 3-7-77, 3-7-77, 3-7-77 ... Na koncu filma izvemo: dimenzije standardne krste v zvezni državi Montana, napis, ki je bil pribit na truplo umorjenega vodje delavskega gibanja, katerega potlačeno zgodovino razkriva film.

Številke kot refren: do več kot 10.000 ... na koncu preštevanja izvemo: število smrtnih žrtev rudnika bakra v mestecu Butte.

6. Sovraštvo do imperializma: fragmenti neke genealogije

Dziga Vertov, Sergei Eisenstein, Pier Paolo Pasolini, Glauber Rocha, Chris Marker, Ken Jacobs, Harun Farocki, Santiago Alvarez, Sylvain George, Travis Wilkerson ...

Film ne želi biti zrcalo revolucionarnega gibanja, temveč njegov aktivni del, ki operira s sebi lastnimi sredstvi. Radikalna forma za radikalno sporočilo – 'etos modernosti', ki iz preteklosti in sodobnosti priklicuje v bivanje tisto, kar Deleuze in Guattari imenujeta 'ljudstvo, ki prihaja.'

„Namesto spraševanja, ali podobe lahko spremenijo svet (odgovor se danes zdi samoumeven), si novi film prizadeva odkriti, kaj je treba spremeniti in kako.“

Zadnjo besedo bomo v Wilkersonovi maniri tudi mi prepustili glasbi. V podlagi že poslušate pesem NOW! afroameriške pevke Lene Horne, osrednji element istoimenskega Alvarezovega filma iz l. 1967 o gibanju za priznanje državljanskih pravic temnopoltih v ZDA. Predvajanje pesmi je bilo v ZDA v času nastanka tega filma prepovedano in še danes jo je domala nemogoče dobiti v avtorizirani različici.

Za vas Katja Čičigoj.

---
Sedaj pa si na hitro poglejmo še nekaj filmskih novičk. Na spletni strani »Slovenskega filmskega centra« boste našli kar nekaj razpisov z različnih področij. Časa za izpolnjevanje je še nekaj, a ne več prav veliko. Da ne boste zamudili rokov, se obrnite na spletno stran centra! V sredo ob 19.00 se bo v »Trubarjevi hiši literature« zgodil »Ekranov pogovor v živo« s tremi predstavniki novega vala slovenskih režiserjev oziroma s svežimi in skorajšnjimi debitanti. Ekranovci se bodo pogovarjali s Klemnom Dvornikom, Matevžem Luzarjem in Martinom Turkom. Z otvoritvijo nove sezone v »Španskih borcih« se začenja tudi dvotedenski program »Ples na platnu, film na odru«, ki ga organizirata »Center kulture Španski borci« in »Slovenska kinoteka«. Več o dogodku na spletnih straneh omenjenih akterjev.

V okviru »Škratove filmske šole« se vam bo šestindvajsetega septembra s predavanjem »Umetnost in disciplina« v »Knjižnici Šiška« predstavil Andrej Pezelj. Organizatorke in organizatorji šole vas med drugim vabijo, da tudi s svojimi prispevki sodelujete v pripravi novega zbornika pričujoče platforme. Za konec pa še ena zanimiva novica. Po letih prepričanja, da je prvi Kubrickov celovečerec »Fear and Desire« za vedno izgubljen, je prišlo do njegove restavracije. Četudi baje Kubrick nad njim ni bil prida navdušen, je nekoč Kubrick izjavil, da gre za film, ki ga je pozicioniral kot filmarja, kajti v času, »/…/ko še ni bilo filmskih šol in opreme, ki bi jo bilo lahko prenašati, je bilo še kako pomembno pridobiti tovrstne izkušnje /…/.«

To bi bilo za danes vse. Današnjo oddajo sva pripravili Nina Cvar in Katja Čičigoj, za tehnično realizacijo pa je poskrbel Jernej. Se vnovič slišimo čez mesec dni.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness