***Prva oddaja tridelnega cikla na temo arhitekture in njenih političnih dimenzij***

Poslušalke, poslušalci, pozdravljeni v današnji Teoremi, ki pa ne bo zgolj še ena Teorema, ampak prva v ciklu treh; ljubkovalno rečeno – triptihu, ki bo posvečen arhitekturi in njenim političnim dimenzijam. Današnja oddaja bo postavila teoretske temelje, ki bodo kot taki nato služili tudi za sledeči dve. Tokrat torej o običajnih razumevanjih politike znotraj arhitekturne stroke in pa o običajno zanemarjeni politični dimenziji arhitekture, ki je neposredno realizirana v njeni materialnosti. Začnimo osebno.

1. SUBJEKTIVNA POZICIJA ŠTUDENTA ARHITEKTURE

Kot študent arhitekture sem bil dolgo časa frustriran in jezen.

Jezen nad tistimi profesorji, katerih pogled predira stropove predavalnic, zre v večnost ter sposobnosti in poslanstvo arhitekta enači z močmi in vizijo Stvaritelja; in pa onimi, ki skušajo izraziti bistvo te umetnosti, vendar iz špranj v parketu ne uspejo potegniti drugega kot nek presežek.

Jezen na študijski program, kjer leta 2010, ko je splošna družbena, ekonomska in politična situacija že močno zaostrena, projektiramo čudovita luksuzna stanovanja, galerije in bulvarje. Kjer šele v 4. letniku na predavanjih slišiš, da mora arhitekt delovati v javnem interesu in kjer se seznanimo z osnovami sociologije šele v 5. Kjer se arhitekturo še vedno zvaja na funkcionalnost, estetiko, koncept ali umetnost.

Problema veliko časa nisem znal artikulirati: Kaj sploh delamo in kaj sploh dela arhitektura?

Iskati odgovore pod konico svinčnika, na predavanjih ali v knjižnici študente največkrat spremeni v estete, arogantne vizionarje ali v podatkovne zbirke normativov, večinoma pa jih le zmede in odvrne od študija. V svoji zmedi sem bežal v neko drugo realnost, ki sem jo našel v družbenih gibanjih. Sprva sem mislil, da med arhitekturo in akumulacijo kapitala, ekonomskim izkoriščanjem in različnimi oblikami dominacije, ni nobene konkretne vezi, vendar so me izkušnja socialnega boja, tam pridobljena vednost in vpliv tovarišev, privedli do prepričanja, da je arhitektura izrazito politična praksa.

2. STALIŠČA DO VPRAŠANJA POLITIKE

Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani politični vidik arhitekture skoraj popolnoma zanemarja. Če ga le misli, to počne na zelo omejen način. Podobno tudi arhitekturna stroka na splošno, v svojih delih in diskurzu problem politike ignorira oziroma ga zastavlja pomanjkljivo. V arhitekturni praksi in diskurzu je mogoče izolirati štiri različne pozicije v razmerju do politike.

Prva, samoreferencialna pozicija arhitekta dojema kot inženirja in humanista, ki svoje strokovno znanje in intelekt prepleta na način, da v procesu načrtovanja ustvari >>nek presežek<<, umetniško delo, ki med navadno zgradbo in arhitekturo z velikim A, vnese neko enigmatično razliko. Poslanstvo Arhitekture je zavezano višjim vrednotam in idealom, ki jih dober Arhitekturni objekt reflektira in reprezentira. Politika je razumljena v ozkem institucionalnem okviru ali kot omrežje umazanih, partikularnih in kratkoročnih interesov. Tovrstno razumevanje odpira možnost avtonomije arhitekturne discipline, ki naj se ukvarja s temami estetike, človeške eksistence, lastnimi strokovnimi in tehničnimi problemi, razvija naj svoj arhitekturni jezik in izraz. Ta pozicija ne zdrži, saj politiko dojema preveč ozko in ne vidi vplivov ideologije, ki poskuša nadkodirati izraznost objekta ter manipulirati z znanstveno-tehničnimi paradigmami, znotraj katerih arhitekti ustvarjamo.

Pri drugi, vizionarski poziciji arhitekt dojema politiko na enak način, vendar samega sebe tokrat razume kot političnega akterja. S svojim ugledom, vplivom, dobrim materialnim stanjem, razvejanim socialnim omrežjem in strokovno avtoriteto skuša uveljaviti svojo, pogosto progresivno vizijo družbe. Ker parlamentarizem ni sposoben izoblikovati nove družbene vizije - kaj šele jo uresničiti -, arhitekt to nalogo prevzame kot svoje poslanstvo. Ne glede na lastno dobronamernost je princip njegovega delovanja avtoritaren.

Tretja, socialna pozicija je bolj ponižna. Svojo nalogo vidi v ščitenju javnega interesa in zagotavljanja kvalitetnih javnih prostorov, ki sooblikujejo odprto in demokratično družbo. Najraje projektira neprofitna socialna stanovanja, kulturne, družbene stavbe ali odprte javne prostore. Politično razsežnost svojega dela in svoje poslanstvo razume v pravnih kategorijah javnega in zasebnega. Tako ta pozicija ostaja ujeta v razsvetljenski miselnosti in sveti liberalni vrednoti lastnine. Vprašanje lastnine je seveda pomembno, vendar zakriva neko drugo in drugačno prilaščanje arhitekturnih in urbanističnih sestavov, ki se ne odvija zgolj na nivoju pravnih mehanizmov.

Četrta in zadnja, kreativna pozicija je značilna za mlade diplomante in naraščajoči del študentov. Navdušuje se nad novimi ekonomskimi modeli, fleksibilnimi oblikami dela, življenja in skupnosti. Verjame, da lahko arhitekt s svojo kreativnostjo, komunikacijskimi in usklajevalnimi veščinami, v interdisciplinarnih skupinah proizvede inovativne rešitve, ki gredo v smeri okoljske in socialne trajnosti. Za razliko od vizionarske pozicije, kreativec ne razmišlja o generalnih družbenih vizijah, ampak poskuša izpolniti partikularne in mnogotere želje ljudi, večinoma tistih iz svojega socialnega kroga. Problem te pozicije je, da kljub kolaborativnemu pristopu, ekološkim in socialnim temam, ostaja na ravni spreminjanja življenjskih navad oziroma ustvarjanja novih življenjskih stilov. S tovrstnim domnevno apolitičnim in neideološkim stališčem, skoraj vedno zapade v neoliberalno mašino prekarizacije in zadolževanja ter ideologijo potrošništva in t. i. družbe znanja.

Zastavljanje problema vpetosti arhitekturne discipline v strukture oz. mehanizme oblasti skozi predstavljene štiri kategorije ostaja pomanjkljivo, saj vse štiri ignorirajo arhitekturi lastno telesnost. S pomočjo konceptov filozofa Michela Foucaulta je mogoče razviti tezo, da se politična dimenzija arhitekture vzpostavlja skozi njeno materialnost samo. Foucaultovo delo je relevantno, saj pokaže, da v modernih družbah arhitekturni objekt nima zgolj reprezentacijske, legitimaticijske ali simbolne funkcije, ampak da s samo materialnostjo vzpostavlja in vzdržuje razmerja oblasti. Arhitektura ne zgolj odslikuje, ampak predvsem deluje!

3. FOUCAULTOVA RAZPRŠENA OBLAST

Foucault se pri svojih analizah oblasti ne opira na teorijo prava, ki locira izvor oblasti v namišljenih družbenih pogodbah in služi legitimaciji institucionalnega političnega sistema; citiramo:

„Precej prekratki smo, če si vprašanje oblasti zastavimo zgolj v okvirih zakonodaje in ustave, zgolj v okvirih države in državnega aparata. Oblasti ne smemo enačiti z mrežo zakonov ali z državnim aparatom, saj je precej bolj zapletena, gosta in razpršena.“

Nadalje, Foucault prikaže neustreznost običajnega dojemanja oblasti kot substance oziroma lastnine. Rečeno z Mladenom Dolarjem:

„Oblast ne more biti v posesti nekoga, niti v posesti vladarja niti določene skupine niti določenega razreda; je le neka strategija, neka mreža razmerij, katere rezultat je šele določena razporeditev oblasti.“

Za Foucaulta je vsak družbeni odnos - v družini, izobraževalni instituciji, v delovnem, vrstniškem ali ljubezenskem razmerju - hkrati in takoj že oblasten odnos. Ta oblast je nadvse produktivna, družbenim sestavom konstitutivna in njim imanentna. To pomeni, da oblastne hierarhije, kot je npr. državni aparat, niso izvor oblasti, ampak končna posledica - efekt neke zgodovinsko-specifične porazdelitve oblasti. Nadalje - vsi ti tipi odnosov najprej tvorijo neko policentrično mrežo gnezdenih oblastnih struktur - družina, vrstniki, organizacije, institucije, državne strukture, spletna socialna omrežja, nadnacionalne organizacije -, hkrati pa se v tej mreži tudi vzpostavljajo. V tem kontekstu svoboda ne pomeni dokončne ukinitve vseh in vsakršnih odnosov oblasti, temveč osvobajanje skozi mnoštvo bojev za oblike dominacije in podrejanj, ki so manj totalitarne, izkoriščevalne in izključujoče, so bolj fluidne in posameznikom, skupinam ali populacijam omogočajo pobege v drugačne režime oblasti, ki so bolj afirmirajoči in množijo njihove moči.

4. DISPOZITIVI OBLASTI

Če oblast ni substanca, ampak deluje kot omrežje, ki konstantno vzdržuje svojo napetost, potem so dispozitivi tisti intenzivni mehanizmi, ki skrbijo, da se sile po zakonu entropije ne izničijo, vzdržujejo napetost v omrežju in narekujejo točno določeno razporejanje sil in tokove silnic. Dispozitivi prečijo oziroma povezujejo različne diskurze, družbene norme, moralne predpise, institucije, tehnološke vmesnike, orodja, [suspenz] navsezadnje tudi grajene objekte.

V svojem najbolj znanem delu, naslovljenem Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora, Foucault sledi zatonu javnih mučenj in usmrtitev ter vzpostavitvi zapornega tipa kaznovalnosti v drugi polovici 18. stoletja. Na koncu tretjega poglavja Foucault opiše slavni Benthamov zapor - Panoptikon - in pokaže, kako ta arhitekturni objekt funkcionira kot oblastni mehanizem, ki vzdržuje nek specifičen oblastni režim:

„To je pomemben dispozitiv, saj avtomatizira in dezindividualizira oblast. Njeno načelo ne tiči toliko v osebi, kakor v določeni usklajeni razvrstitvi teles, površin, svetlobe, pogledov.“

Panoptikon znotraj strogo zamejenega prostora po obodu krožnice distribuira zapornike v celice, na način, da je med njimi onemogočena interakcija – eno zaporniško telo, ena celica. Vsaka celica ima okno v zunanjost, skozi katerega pronica svetloba. Nadzornik, ki je lociran na vrhu stolpa v središču krožnice, ima pregled nad vsemi celicami in lahko nadzoruje vse zapornike ujete v režim stalne vidljivosti. Zaradi zatemnjene kontrolne sobe, je prisotnost nadzornika za zapornike nepreverljiva. Ker so lahko katerikoli trenutek predmet pogleda, to pri zapornikih sproži efekt samonadzorovanja, discipliniranja, pri čemer ni več pomembno, če jih čuvaj dejansko opazuje ali ne.

Foucault v tej knjigi ne pravi, da ima disciplinarni dispozitiv poreklo v zaporu. Poglavje odpre z natančnim opisom ukrepov ob epidemiji kuge v 17. stoletju, ki je zahtevala popolno vojaško zaporo mesta, ki je z nadzorom urbanega prostora in karanteno prebivalstva v njihovih domovih preprečila širitev kuge. Nekje drugje navaja primer vojaške šole, kjer so se njeni načrtovalci veliko ukvarjali s preprečevanjem mladostniške seksualnosti. Omenja tudi načrt vojaškega tabora, kjer prostorska distribucija šotorov na podlagi vidnosti in vidljivosti omogoča hierarhijo poveljevanja. Disciplinarno ureditev prvič zasledi med študijem mornariške bolnišnice, ki je pristaniška mesta varovala pred izbruhom bolezni, prinesenih iz kolonij ali trgovskih mest. Benthamov načrt za zapor je postavljen za primer, ker je pri njem razlika med arhitekturno formalizacijo in njegovo intenzivno- dispozitivno razsežnostjo minimalna. Zaradi jasnosti in enostavnosti forme panoptika, ki nase privlači veliko pozornost, veliko bralcev avtorjevem argumentu ne sledi do konca; primerjave zapora z bolnišnicami, norišnicami, šolami in tovarnami razume kot metafore in tako zgreši bistveno: kar panoptični zapor povezuje z ostalimi zgradbami, je popolnoma enako oblastno delovanje; vsi ti objekti oziroma institucije se pripenjajo na disciplinarni dispozitiv. Ponovno Foucault:

"Če so zaporniki obsojenci, ni nevarnosti, da bi prišlo do zarote, do poskusa skupinskega pobega, da bi načrtovali nove zločine za prihodnost, za slabe medsebojne vplive; če so bolniki, ni nevarnosti za okužbo; če so norci, ni možnosti za nasilje med njimi; če so otroci, ni prepisovanja, ni hrupa, ni klepetanja, ni potrate. Če so delavci, ni pretepov, ni tatvin, ni povezav, ni razvedril, ki bi upočasnjevala delo, ki bi motila ali povzročala nesreče. "

Navedimo nekaj primerov. Vsem je verjetno dobro poznan tisti neprijeten občutek iz šole, ko te je med pisnim preverjanjem znanja strah prišepniti sošolcu ali iz rokava potegniti plonk-listek. Vedno, ko si nameraval to storiti, si na svojem hrbtu občutil pogled učitelja, ki ga nisi mogel preveriti. Z oziranjem po njegovi lokaciji bi namreč izdal svoje namene. Iz filmov ali drugod so nam tudi dobro znane ureditve pisarn in birokracij. Uradniki so razmeščeni v svoje male delovne otočke, ograjene s predelnimi stenami, visokimi ravno dovolj, da onemogočajo komunikacijo med sedečimi uradniki. Hkrati pa nadrejenim omogočajo pregled in nadzor nad delom. V fordističnih tovarnah zasledimo isti princip. Delavci so pripeti na posamičen stroj in vedno izpostavljeni pogledu nadzornika, ki v dvignjeni kontrolni sobi bdi nad delovnim procesom.

Pri naštetih primerih je najpomembnejše to, da red, učinkovitost in storilnost ni dosežena z individualnim razmerjem med učencem, uradnikom, delavcem, in učiteljico, šefico in nadzornico na drugi strani. Strahospoštovanje in ukazovalnost nadrejenih so pomembni, vendar v teh primerih ne igrajo nobene vloge. Režim podrejanja je dosežen zgolj z vzpostavitvijo sestava teles, opreme ali delovnih orodij in vseprisotnega ter nepreverljivega pogleda.

Analogno drži tudi za arhitekturni objekt; oblastnih učinkov ne ustvarja zgolj arhitekturna ekspresivnost, ki je vsekakor sposobna vzbujanja strahu, spoštovanja, tesnobe, ponosa, vedrine in drugih občutij. Arhitekturna monumentalnost, kompozicija, artikulacija elementov za naš namen ne igrajo nobene vloge. Ko govorimo o razmerju med arhitekturo in oblastjo, se ne bi smeli toliko posvečati ekspresivnosti reprezentančnih stavb centrov moči; bank, sedežov koorporacij, sodišč, parlamentov, vladnih palač in domov raznih veljakov, ampak fizičnemu ustroju generičnega mestnega tkiva in prostorom, v katerih se odvija naše vsakdanje življenje.

Ponovimo in dopolnimo našo osnovno tezo, da se politična dimenzija v arhitekturi vzpostavlja skozi njeno materialnost samo. Oblastni režim se vzpostavlja z razmestitvijo površin in odprtin, z vidnostjo in vidljivostjo prostorov, s konfiguracijo in gradacijo dostopnosti in njihovo shemo povezljivosti. Način, na katerega so prostori oziroma programi med seboj povezani, razporeja in usmerja telesa, jim omogoča oz. preprečuje gibanje, združevanje, zadrževanje, delo, ples, sedenje, opazovanje, dotikanje itn. Kljub raznovrstnosti zgradb, ki izgrajujejo naše družbeno okolje, njihovim različnim izgledom, funkcijam, tipologijam, namenom in pomenom, so njihove povezljivosti, vidljivosti in dostopnosti sumljivo podobne.

5. DIAGRAM SIL

Poleg dispozitiva je Foucault uvedel še en pomemben koncept, ki razlaga, kako lahko heterogeni elementi, kot so različni diskurzi, institucije, tehnološka orodja in različne arhitekturne formalizacije, med seboj sodelujejo, se vzajemno podpirajo in ustvarjajo globalno oblastno sliko neke družbe v neki dobi. Vse našteto ne povezuje nobena skupna forma, struktura, niti podobnost, ampak konsistentnost v delovanju.

Ko avtor analizira panoptični zapor, sočasno gradi dva argumenta; prvič, da se panoptik pripenja na disciplinarni dispozitiv, in drugič, da izvaja disciplinarni diagram:

"(…) panoptika ne smemo brati kot sanjsko stavbo: je diagram oblastnega mehanizma, prignan do idealne oblike; njegovo delovanje, iz katerega je abstrahirana vsaka ovira, odpor ali trenje, bi prav lahko predstavili kot čist arhitekturni ali optični sistem: dejansko gre za figuro politične tehnologije, ki jo lahko ločimo in ki jo moramo ločiti od sleherne posebne rabe."

Diagram je nekakšna strateška prostorsko-časovna karta oblastnih silnic. Benthamov panoptikon je diagram oblastne tehnologije, ki je od prve polovice 18. stoletja do prve polovice 20. stoletja prevladovala v Evropi, se širila na njene kolonije in kasneje obsegala tako kapitalistične kot tudi socialistične ureditve.

Pomembno je, da diagrama ne razumemo kot idejo ali reprezentacijo oblasti; to ni načrt, ki je v zaprašenem okvirju razstavljen na stenah zgodovinskih muzejev, ampak načrt, ki na gradbišču služi kot navodilo za izgradnjo družbenih, lingvističnih, tehničnih in arhitekturnih sestavov. Rečeno z Gillesom Deleuzeom:

„(...) vsak diagram je inter-družben in se konstantno razvija. Nikoli ne reprezentira obstoječega sveta, ampak producira novo realnost. (…) Vsaka družba ima svoje diagrame.“

Razložimo na primeru iz izomorfizma v biologiji: izomorfizem ali evolucijska konvergenca, je pojav, kjer različne vrste organizmov iz različnih bioloških dreves, ki v ekosistemu opravljajo različne funkcije, pod selekcijskimi pritiski razvijejo podobne rešitve, ki jih zahteva njihovo življenjsko okolje. Dober primer je krilo, ki je rešitev problema letenja pri pticah, žuželkah in netopirjih. Četudi so si posamezne rešitve med seboj zelo različne v anatomiji - roka pri pticah, ekso-skeletalni izrastek pri žuželkah, dlan pri netopirjih -, velikosti in materialu - perje, anorganska membrana, koža -, so vse tri živalske vrste razvile podobno rešitev, ki jim omogoča letenje.

Popolnoma enako velja za zapore, kasarne, bolnišnice, tovarne, delavska naselja in ostale grajene objekte, ki jih omenja Foucault. Vse te različne arhitekturne vrste fizičnih objektov, ki v družbenem ekosistemu opravljajo specifične naloge, so pod vplivom disciplinarnega diagrama vzpostavile podobne sheme povezljivosti, režime vidnosti in vidljivosti, hierarhije dostopnosti, principe prostorskega ločevanja in funkcijsko specializacijo.

To odpira novo perspektivo na zgodnji modernistični oziroma funkcionalistični urbanizem, ki je bil konsolidacija disciplinarnih tehnologij na nivoju celotnega mesta. Princip zoninga [coninga] oziroma ločevanja funkcij ni bil toliko CIAM-ovska velika inovacija, ampak prej najbolj primerna rešitev, aktualizirana v prostoru možnosti, ki ga je strukturiral disciplinarni diagram. Funkcionalno mesto je bilo znotraj paradigme razvoja skozi industrializacijo verjetno edina možna rešitev prenaseljenosti in nereguliranega širjenja mest, katastrofalnih higienskih in infrastrukturnih pogojev. Funkcionalno mesto, utemeljeno z Atensko listino leta 1943, je bilo rešitev omenjenih problemov z razmestitvijo centralizirane birokratske administracije, tehnokratskega upravljanja in prostorsko segregacijo bivanja, dela in prostega časa. Celotno strukturo mest se je prilagodilo industrijskemu načinu proizvodnje.

Če za konec poskusimo strniti: arhitekturna praksa je diagramatska, kar pomeni, da naše dojemanje sveta, zastavljanje problemov in iskanje rešitev vedno poteka znotraj prevladujočih paradigem, ki jih vzdržujejo oblastni dispozitivi. Arhitekturna disciplina, njena stroka in praksa je vedno objekt prilaščanja različnih sil: političnih, ekonomskih, tehnoloških, finančnih, itn. Vendar ponovimo, Foucaultova koncepcija oblasti je imanentna, kar v našem primeru pomeni, da arhitektura hkrati tudi nastopa kot mnoštvo sil znotraj diagrama. Ravno toliko, kot ga z drugimi silami izvaja, ga prav tako konstituira. Arhitektura ima tako s svojo močjo vzpostavljanja oblastnih razmerij tudi sposobnost, da na dominantne sile vrši pritisk, jih iztirja in v diagram vnaša trenje. Morda celo, da ga v zavezništvu z drugimi in drugačnimi silami tudi spremeni.

Prišli smo do konca današnje Teoreme, prve izmed treh posvečenih političnim razsežnostim arhitekture. Naslednjo oddajo lahko pričakujete na sporedu čez dva ali tri tedne, posvečena pa bo študijskim nalogam, ki jih morajo opravljati študenti Fakultete za arhitekturo v Ljubljani.

Oddaja sta pripravila Rastko Pečar in Izidor Barši.