Charles Darwin: O nastanku vrst

Charles Darwin: O nastanku vrst

Oddaja
30. 6. 2013 - 20.00
 / Teorema

Poslušalci in poslušalke Radia Študent, lepo pozdravljeni v današnji, zadnji predpoletni teoremi. V naslednje pol ure se bomo podrobno potopili v eno najbolj klasičnih del iz zgodovine znanosti. Naš predmet bo namreč glavno Darwinovo  delo, ki utemeljuje vse osnovne in še danes vladajoče postavke evolucijske teorije ter je v prenovljenem slovenskem prevodu pri Založbi ZRC ponovno izšlo leta 2009, ob dvestoletnici Darwinovega rojstva. Pravkar pa je izšla že druga izdaja omenjenega prevoda. 

 

Za začetek se najbrž spodobi odgovoriti na vprašanje, zakaj. Zakaj danes sploh še govoriti o Darwinu in nastanku vrst? Gre namreč za delo, kot pravi Matjaž Kuntner v spremni besedi, ki je zelo redko brano celo znotraj naravoslovne stroke, saj je bila njegova vsebina že neštetokrat povzeta. Prav tako se zdi, da osnove evolucijske teorije lahko zapopade vsak osnovnošolček, da gre torej za popolnoma samoumeven skupek znanstvenih dejstev, ki se jim po robu postavljajo zgolj še redki verski fundamentalisti.       

 

Naš odgovor na vprašanje »zakaj« bo v tem kontekstu dvojen. Po eni strani je fascinatna ravno omenjena preprostost in samoumevnost evolucijske teorije. Izjemno v kontekstu ostalih znanstvenih revolucij je namreč, da pri evoluciji ne gre za zapleteno, na formalni matematiki utemeljeno spremembo paradigme, ki bi jo zaradi znanstvene prepričljivosti za veljavno priznavali vsi, razumeli pa le redki, kot je to denimo primer pri teoriji relativnosti in pri večini drugih znanstvenih revolucij. Delo O nastanku vrst je nasprotno napisano v za širšo javnost razumljivem jeziku in temelji na zelo preprostih logičnih postavkah. In čeprav je ob svojem izidu leta 1859 povzročilo pravi škandal, neodobravanje in  predvsem v verskih in tradicionalističnih krogih tudi pravo ogorčenje, je bilo dobrih deset let pozneje, vsaj znotraj znanstvene stroke, že povsem enoznačno sprejeto. V nadaljevanju bomo torej skušali preizprašati razloge in  temelje te škandalozne samoumevnosti ter znanstvene ovire, ki so preprečevale nastanek evolucijske izjave in se razblinile takoj, ko je bila ta izrečena. 

 

Drugi fascinantni moment evolucijske teorije, ki je bolj kot z zgodovino znanosti povezan z njeno sedanjostjo, pa je, da svoji preprosti enoznačnosti navkljub evolucijski nauk vsebuje nastavke številnih polemik in nejasnosti, ki se zdijo ključne ne samo za biologijo in naravoslovje, temveč tudi širše za osnovne humanistične paradigme, denimo v današnji filozofiji, sociologiji in zgodovini.  Morda, in poudariti je treba ta »morda«, torej dejstvo, da gre le za špekulacijo in vedeževanje, na katero pa sicer namigujejo tudi številni znanstveniki, se bodo glavna odkritja in preboji v enaindvajsetem stoletju dogajali v povezavi s področjem znanosti o življenju, v nasprotju s preboji na področju fizike in kozmologije, ki so zaznamovali drugo polovico dvajsetega stoletja. In ta predvidena nova odkritja in nove paradigme se bodo morale nujno nanašati na polje, ki ga odpira Darwinovo delo, in na problematike, ki se odpirajo na njegovih še neraziskanih robovih.     

________________________________________________

PRVIČ: ZGODOVINSKI KONTEKST NASTANKA EVOLUCIJSKE TEORIJE

 

Na zgodovino nastanka evolucijske teorije je treba gledati, vsaj če vanjo verjamemo, kako drugače kot seveda - evolucijsko. Tudi tu velja osnovna evolucijska dogma, da ni nič ustvarjeno kar naenkrat in enostavno iz nič. Darwinova teorija je imela številne predhodnice, številne lokalne nastavke, zastavke in izvore ter tudi številne konkurenčne teorije, ki so se znotraj naravoslovja devetnajstega stoletja bojevale za preživetje.   

 

Na odkritje naravne selekcije so že pred Darwinom nakazovali številni predhodni lokalni pogoji in namigi. Aggasiz je predložil obstoj ledene dobe, Brown je s pionirsko rabo mikroskopa podal podrobnejši opis celičnega jedra, Cuvier je ugotovil, da je izumiranje živalskih vrst neizpodbitno dejstvo, Geoffroy Saint-Hillaire je utemeljil embriologijo in vpeljal pojem homolognih organov ter postavil načelo o enotnosti zgradbe organizmov, Lamarck je zagovarjal evolucijo, ki jo je utemeljeval na dedovanju privajenih lastnosti, Linne je ustvaril poglobljeno klasifikacijo rastlinskih vrst, Lyell  napisal načela geologije in ne nazadnje je Wallace vzporedno in neodvisno od Darwina predložil zelo podobno, a ne tako prepričljivo in poglobljeno podmeno naravnega odbiranja.

 

Navajali smo zgolj znanstvene primere, če gledamo širše, so specifična evolucijska razumevanja zgodovine zagovarjali tudi številni humanistični misleci, na njen nastanek je močno vplivala razsvetljenska ideologija napredka ter tudi ekonomija Smitha in Malthusa. Darwinov dedek Erasmus pa je o evoluciji že leta 1789 napisal celo prvo pesem. Govor o postopnem spreminjanju živih bitij torej ni bil nič nenavadnega. Celostno odkritje evolucijskih načel je tako rekoč viselo v zraku in kot se je pozneje izrazil Darwinov prijatelj in zagovornik Huxley: »Kako neskončno neumno, da se tega nisem domislil sam.«   

  

Vse karte so bile tako rekoč že na mizi, vsi potrebni podatki so bili že znani. Iz njih je bilo treba samo še razbrati celostno in smiselno zgodbo, kot je uspelo Darwinu. Da je bil ta preboj tako težak in nesamoumeven, pa je poskrbel skupek zaviralnih sil in dogem. Najprej, v tistem času sploh ni bilo enotnega raziskovalnega polja, ki bi se ukvarjalo z naravno zgodovino. Po eni strani je še vedno prevladovala biblijska dogma o nedavnem stvarjenju človeka in živali iz nič, vsakega seveda posebej. Po drugi strani so številna geološka in fosilna odkritja dokazovala, da je svet nedvomno veliko starejši. Neskladje, ki je nastalo med različnimi teorijami, se je skušalo zakrpati na kar se da preproste načine, recimo s teorijo o umetnem, božjem stvarjenju fosilov, ki zgolj posnemajo žive živali in tako slavijo njihovo lepoto. Vendar je bil nadaljnji problem v tem, da se fosili in živi organizmi niso vedno ujemali, da odlitki niso povsem posnemali znanih bitij, temveč nekoliko predrugačena. 

 

Nadaljnji problem je predstavljalo takrat že znano dejstvo, da obstajajo različne variacije iste vrste živali ali rastline, ki svoje lastnosti dedujejo iz roda v rod in se tako postopoma spreminjajo. Da bi bilo mogoče ta pojav razložiti in obenem ohraniti kreacionizem, se je pojavila Buffonova teorija idealnih, primarnih vrst živali in rastlin, teorija, ki sicer priznava dedovanje in variiranje, vendar pa lahko to le do določene mere odstopa od prvotnih ustvarjenih vrst, ki so ideal. Kot bomo videli pozneje, je glavna Darwinova postavka ravno relativizacija trdne razlike med tema dvema nivojema, med makro in mikro nivojem, med nivojem vrste in variacije.

 

S stališča kreacionizma prvotnih vrst pa je bilo zelo težko razložiti silno geografsko razpršenost določenih vrst in zamejenost drugih. Kako je mogoče, da srečamo nadvse podobne živali na zelo oddaljenih celinah? Ali so bile vse ustvarjene na istem mestu? In če so bile, kako so se lahko tako hitro razširile? In zakaj se niso vse razširile enakomerno? Kako je mogoče, da je neka vrsta razširjena na več celinah, druga pa obstaja samo na nekem malem otoku? Odgovore na ta vprašanja so  iskale teorije o izvorih stvarjenja, ki so skušale locirati prostor, kjer so bila ustvarjena vsa bitja, nekakšen popek sveta. Ker pa takšnega popka ni bilo mogoče enostavno najti, so se pojavljale tudi teorije o več medsebojno različnih prostorih stvarjenja.    

 

V tem kontekstu sta zelo signifikantno vlogo odigrala tudi rasizem in kolonializem. Bližnja srečanja z drugimi človeškimi rasami, predvsem črno, so namreč odprla debato, ali gre pri človeku sploh za isto vrsto. Aggasiz je zaradi te problematike uvedel celo teorijo o več prvotnih ljudeh, o več Adamih, saj si ni znal predstavljati, kako bi lahko iz istega nastali tako črnci kot belci.  

 

Druga varianta razlage različnih človeških ras je bila, svoji nazadnjaškosti in šovinističnosti navkljub, v določenem kontekstu progresivna za odkritje evolucije in relativizacijo razlike med človekom in živaljo. Drugačnost in manjvrednost črne rase so namreč mnogi dokazovali s prikazovanjem njihove podobnosti z opicami, predvsem s šimpanzi. Cuvier je tako o afriških domačinih govoril kot o »najbolj degradirani človeški rasi, ki se po obliki približuje zveri in ki nikjer ni dovolj inteligentna, da bi razvila regularno vladavino«.

 

Eden glavnih problemov Darwinovega odkritja je bil povezan ravno s to točko sorodstva med človekom in živaljo, ki je bila sicer znotraj celotne njegove teorije obrobna, vendar pa je zbadala samo jedro človekove antropocentrične samovšečnosti. Ravno zaradi te problematičnosti v delu O nastanku vrst ne najdemo obravnave nastanka človeka, ki se ga Darwin loti šele pozneje in zelo obširno v knjigi Izvor Človeka.

 

Vseeno pa si je s tega stališča vredno ogledati samo strukturo dela O nastanku vrst, ki nedvomno upošteva antropocentrične predsodke potencialnih bralcev. Kot bomo pokazali v nadaljevanju, sta potek argumentov in vpeljava novosti natančno prilagojena temu problemu in ravno smer vpeljave, njena prefinjenost in prepričljivost se zdijo ključne za poznejši uspeh in splošno sprejetje Darwinove evolucijske teorije.

________________________________________________

DRUGIČ: POTEK DELA O NASTANKU VRST

 

Evolucijski nauk nedvomno zamaje človekov stolček, ki naj bi bil na vrhu naravne piramide, ostro ločen od ostalih živih bitij. Toda do tega zamajanja pride postopoma, saj Darwin svojo argumentacijo v prvem poglavju začne povsem na nasprotni strani, pri človeku kot domačem, hišnem gospodarju, ki ima popolno oblast nad svojimi udomačenimi živalmi in rastlinami.

 

Darwin torej taktično ne začne takoj z bistvenim, polemičnim delom, recimo s teorijo o boju za preživetje. Začne z dejstvom, ki je tudi za vse takratne bralce povsem jasno in sprejemljivo: jabolko ne pade daleč od drevesa. Potomec je podoben svojem predniku. Logično. Noben rejec ne dvomi o moči dednosti. Nezavedno odbira boljše primerke določene vrste, ki jih pozneje z namenom ohranjanja boljših lastnosti medsebojno množi, pravi Darwin. Iz roda v rod se tako domače vrste nekoliko predrugačijo. Krave dajo več mleka, prašiči postajajo bolj mesnati. Darwin v tem kontekstu navaja še en argument, ki je bil nedvomno prepričljiv za viktorijansko publiko – opazimo lahko, pravi, da so domače živali domorodcev veliko manj produktivne in izpopolnjene ter bolj podobne divjim vrstam kot tiste, ki jih gojimo zahodnjaki. Nasploh pa lahko med udomačenimi vrstami opazimo veliko večjo diferenciacijo in pestrost kot med njihovimi divjimi sorodniki.

 

Od tu pa Darwin izpelje z današnjega stališča sicer povsem samoumeven sklep, ki je bil takrat še nepredstavljiv: isti proces, ki ga opazujemo na domačem posestvu, se dogaja tudi v naravi. Tako kot udomačene vrste odbira in postopoma njihove lastnosti izoblikuje človek, tako jih v divjini odbira naravna selekcija. Tista bitja, ki imajo boljše lastnosti, preživijo, tista s slabšimi in nezaželenimi pač ne. Darwin tako vzpostavi enačbo: človeška selekcija je enako naravna selekcija. Obe pa sovpadata s predstavo božje selekcije, ki prav tako ločuje odrešene od propadlih.     

 

Da bi bila ta izpeljava mogoča, je potrebna relativizacija razlike, ki se je takrat zdela popolnoma trdna. Vprašanje, ki je mučilo takratne naravoslovce, kako utemeljiti pojem vrste, torej temeljni pojem, na katerem temelji vsaka klasifikacija živih bitij, Darwin razreši na način presekanja gordijskega vozla, tako da zavrne samo osnovno alternativo, ki se znotraj tega vprašanja razprostrira: razlika med vrsto in variacijo je zgolj kvantitativna, odvisna od časa. Variacija lahko tekom generacij postane nova vrsta ali celo nov rod. Pojem vrste ni tako nič substancialnega, temveč zgolj v določenem časovnem trenutku dana skupnost z določenimi lastnostmi. Majhne razlike lahko postanejo skozi čas velike. Nimamo torej opravka z dvema povsem različnima nivojema, temveč zgolj s povečano ali pomanjšano sliko istega: družinsko drevo je zgolj s povečavo močno približano evolucijsko drevo. S tem se tudi razreši vprašanje, ki je mučilo takratne naravoslovce in zadeva nejasnosti glede osnovnega urejevalnega načela klasifikacije ali inteligentnega načrta. Klasifikatorna bližina je namreč pokazatelj genealoške sorodnosti, kar se ne izključuje z Linnejevo dogmo, da so najsplošnejše lastnosti znotraj določenega skupka bitij tudi tiste, ki so najbolj nespremenljive in od katerih je najmanj odstopanja. V tem kontekstu je mogoče razložiti tudi Linnejevo opažanje, da za klasifikacijo ključno vlogo pogosto odigrajo razmnoževalni organi, saj so ravno ti  bistveni za evolucijsko prenašanje lastnosti iz roda v rod.      

 

Po vpeljavi časovnega spreminjanja in preoblikovanja vrst Darwinu preostane še opredelitev osnovnega načela, ki to spreminjanje uravnava in določa. Problem je namreč v tem, da  samo z dejstvom, da lahko iz vsake variacije nastane nova vrsta, ne moremo razložiti, zakaj se to vselej ne zgodi. Vse variacije enostavno namreč ne postanejo nove vrste. Potrebna je vpeljava kategorije smrti in izumrtja. Vsako živo bitje se množi prekomerno, če bi preživela vsa jajčeca, vse ikre in če bi vzklila vsa semena, bi bil naravni prostor, ki je na voljo, zapolnjen skorajda v trenutku. 

 

Ni torej prostora za vse, problem je topološki in strukturni, na preseku forme in vsebine, ki to formo zapolnjuje. Da bi Darwin razložil proces selekcije, uvede dva za evolucijo ključna koncepta – boj za preživetje na eni strani in naravno selekcijo na drugi. Boj za preživetje poteka med živimi organizmi, ki se množijo, medsebojno tekmujejo in se izrivajo iz omejenega števila mest, ki so na voljo v naravi. Naravna selekcija, ki je nekakšna zrcalno nasprotna podoba boja za preživetje, je nema, imanentna sila, morda prej antisila, ki določa, kateri je odvečni del življenja, obsojen na smrt.  Vprašanje, ki presega meja današnje oddaje, je, ali je Darwinova delitev upravičena. Ali gre res za dvoje povsem nasprotnih si načel, za načelo življenja in smrti - ali pa sta boj za preživetje in naravna selekcija zgolj dve plati enega in istega procesa? Zdi se namreč, da je boj za preživetje na strani subjektov evolucije, medsebojno tekmujočih bitij, medtem ko je naravna selekcija nekaj zunanjega, na strani objekta, okolja, drugosti. Toda ali lahko v evoluciji razločimo subjekt od objekta? Ali ne gre za enotno tekom časa premikajočo se maso subjekta-objekta? Nadalje – je mogoče naravno selekcijo pojmovati kot nekaj aktivnega? In če ja, kdo izvaja to selektorsko aktivnost?

 

Darwinova topološka ponazoritev  boja za preživetje je specifična in pogosto v nasprotju s splošno predstavo. Boj za preživetje se namreč ne odvija toliko med plenilcem in plenom, med dvema nasprotnima si entitetama, temveč med podobnim, enakim, med dvojniki, med pretendenti za isto mesto znotraj določenega ekosistema. Skratka, ne gre toliko za boj med mačko in mišjo, kjer obstoj ene vrste pravzaprav omogoča in vzajemno utemeljuje obstoj druge, temveč za boj med mačko in psom, ki sta oba na približno istem strukturnem mestu. In ta boj se premo sorazmerno veča na eni strani s podobnostjo, torej z bližino nahajališča znotraj strukture, na drugi strani pa glede na bogastvo in velikost resursov znotraj cele strukture.

 

Najhujši je tako boj med podobnimi vrstami oziroma celo med pripadniki iste vrste, recimo med samci, ki se borijo za isto samico. Tu igra posebno vlogo spolna selekcija. Vprašanje je, če je mogoče spolno selekcijo enostavno zvesti na naravno selekcijo ali pa gre tu za dve ločeni zadevi, kot skuša argumentirati denimo filozofinja Elisabeth Grosz v delu Becoming Undone: Darwinian Reflections on  Life, Politics and Art. Spolno selekcijo, ki  evolucijsko afirmira recimo točno določen vzorec pavovega perja ali točno določeno melodijo ptičjega petja, se zdi namreč nemogoče zvesti na koristnost in smiselnost znotraj nekega naravnega okolja.    

 

Potem ko Darwin uvede temeljne koncepte evolucije, mu ne preostane drugega, kot da skuša njihovo veljavnost dokazovati na različnih znanstvenih področjih, prek različnih partikularnih raziskav drugih avtorjev. Evolucijo tako dokazuje prek paleontologije, torej fosilnih ostankov v zemeljski skorji, prek geografske razpršenosti živih bitij, prek morfologije, embriologije in tako naprej. Problem je namreč v tem, da evolucije ni mogoče dokazati apriorno, s pomočjo nekega sistemu zunanjega aksioma, temveč samo empirično in lokalno. To pomeni, da evolucije ni mogoče nikoli povsem logično dokazati, da je treba ohraniti neki minimum vere, vere v logičnost samega okoljenga sveta. Ta isti problem je tudi tisti, ki omogoča, da se še danes pojavljajo kreacionistične teorije, ki vidijo v vseh dokazih za evolucijo nekakšen božji trik, ali scientistične teorije o vesoljskem izvoru človeka.

 

________________________________________________

 

TRETJIČ: ZAKLJUČNE PROBLEMATIKE IN VPRAŠANJA

 

Za konec bomo našteli še nekaj izhodišč, odprtih možnosti za nadaljnja raziskovanja. Nikakor ne vseh. 

 

Problem smisla in popolnosti: Darwin se je pri tej temi soočil z dvojnim očitkom. Kako je po eni strani mogoče, da evolucija ustvari nekaj tako popolnega, kot je mehanizem očesa? Kako je mogoče, da je satje čebel oblikovano v izredno zapletenih matematičnih strukturah, če pa čebele, več kot očitno, niso tako dobre v matematiki? Odgovor se tu sklicuje na nepredstavljivo dolžino časa in postopnost sprememb. Do očesa je prišlo skozi milijone let evolucije, od primitivnega optičnega živca naprej. Ta argument pa ga je pripeljal pred ravno nasproten problem. Kako je temu nepredstavljivemu prilagajanju navkljub mogoče, da v naravi vidimo tudi številne nepopolnosti in neumnosti? Kako je lahko majski hrošč tako nespreten letalec? Zakaj ni napredoval ali izumrl? Ali ni mogla evolucija iz žirafinega repa narediti nič bolj smiselnega kot priročnega odganjalca muh?

 

Tu je treba pokazati, da nas v aporije pripelje sama raba besed in predstava o evoluciji, kot o nečem v današnjem trenutku dovršenem. Evolucija ni napredek, ni postopno prehajanje k popolnosti in smiselnosti, današnja bitja so ravno tako, sicer na drugačen način, nepopolna kot tista iz preteklosti. Oboja so le na specifičen način prilagojena svojemu okolju. Popolnost lahko v nekem drugem kontekstu in iz drugačne perspektive izpade tudi kot neumnost.  

 

Problem besed: tudi če sprejmemo osnovne predpostavke evolucije, se lahko vprašamo - ali v naravi res vlada boj za preživetje? Ali so boj (struggle), tekmovanje in konkurenca res dobro izbrane besede za vso kompleksnost odnosov v naravi, od zajedavstva do simbioze, plenilstva in preproste ignorance med bitji? Tu je moč razbrati Darwinovo umeščenost v lasten čas in njegovo navdahnjenost s strani ekonomske teorije prostega trga, ki generira tekmovanje, konkurenco in boj. Toda boljši odgovor očitno še ni bil podan – katera je torej prava beseda za opis subjektivne plati evolucije? 

 

Problem ritma evolucije: Darwin se je z namenom distanciranja od kreacionističnega stvarjenja iz nič striktno držal načela: narava ne dela skokov. To pomeni, da ima vsako  bitje svojega predhodnika, da se vsaka sprememba zgodi postopoma in izredno počasi. Morda najbolj znani biolog druge polovice dvajsetega stoletja, neodarvinist Stephen Jay Gould, tu opazi določeno težavo. Kljub temu da narava nedvomno ne dela skokov, lahko v njeni zgodovini opazimo drastične spremembe ritma, hitrosti. Obstajajo obdobja, ko se pojavijo pravi bumi novih vrst, in dolga obdobja, ko ni videti velikih sprememb. Kaj je torej vzrok tem pospešitvam in zaustavljanjem?

________________________________________________

 

Poslušali ste oddajo Teorema, posvečeno Darwinovi knjigi O nastanku vrst. Za konec še nekaj besed o slovenskemu prevodu in izdaji. V splošnem rečeno je priprava knjige odlična, opremljena je tako z dvema spremnima besedama, z biografskimi pojasnili, kjer so našteti osnovni podatki vseh raziskovalcev, ki jih Darwin tekom dela omenja, kot tudi s podrobnim kazalom uporabljenih pojmov, znanstvenih imen in konceptov. Nekoliko me je zmotil le prevod, ki skuša za moj okus pretirano sloveniti izraze, ki so se znotraj biologije že uveljavili v svoji tuji različici: namesto  naprimer selekcija (selection) je uporabljena beseda odbiranje, namesto variacija (variation) zvrst.

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness