»O, moje telo, daj, da bom vedno človek, ki sprašuje!« S to osebno molitvijo Frantz Fanon zaključi svoj prvenec, knjigo Črna koža, bele maske. Homi K. Bhabha je v predgovoru k angleški izdaji V suženjstvo zakleti prav to nedokončano misel označil kot vodilo Fanonove zapuščine. Češ, Fanon nas mora razburiti, mora nas siliti k ponovnemu spraševanju in nas odvračati od dokončnih odgovorov. Fanon pravi: »Ta knjiga je klinična študija. Tisti, ki se bodo v njej prepoznali, bodo po mojem napredovali za en korak.« Tak pristop Fanona rešuje nevarnega političnega anahronizma in ga aktualizira. Obenem je Fanonova molitev lepa popotnica za slovenski prevod. Ta je pri Studii Humanitatis izšel lani, oziroma skoraj 65 let po izidu originala. Ugodimo torej Fanonovi poslednji molitvi: bodimo ljudje, ki vedno znova sprašujemo, saj človek, ki vedno sprašuje, ne more priti prepozno. Sprašujmo, ker Fanonovo telo tega več ne more.

Frantz Fanon je namreč leta 1961 pri borih 36-ih umrl za posledicami levkemije. Vendar je živel nadvse pestro življenje. Rodil se je leta 1925 na otoku Martiniquu v Antilih, ki je takrat bil francoska kolonija. Oče Félix je bil potomec afriških in indijskih sužnjev, mati Eléanor pa potomka martiniških črncev in alzaških belcev. A vendar, do katere mere vpliva Fanonovo poreklo na njegovo misel? A je moč v tem najti klice Fanonovega pojmovanja človeka, rase in zgodovine? V poglavju Namesto sklepa zapiše: »Sem človek in moram prevzeti vso zgodovino sveta. Nisem odgovoren zgolj za upor v Santu Domingu. Vsakič ko je kdo prispeval k zmagi dostojanstva duha, vsakič ko je kdo rekel »Ne« poskusu zasužnjenja vrstnika, sem čutil solidarnost z njegovim dejanjem. Nikakor ne smem iz preteklosti temnopoltih ljudstev izpeljevati svoje osnovne poklicanosti. Nikakor ne smem oživljati nekakšne po krivici neznane črnske civilizacije. Nočem postati človek katere koli preteklosti. Nočem na račun svoje sedanjosti in svoje prihodnosti opevati preteklosti. Indokinec se ni uprl zato, ker naj bi odkril neko izvorno, lastno kulturo. Uprl se je zato, ker »čisto preprosto«, v več kot enem pogledu, ni več mogel dihati.«

Gotovo se da zagovarjati tezo, da je njegova misel pogojena z raznovrstno genealogijo; torej, da je njegovo stališče »sem človek in moja zgodovina je nič manj in nič več zgodovina sveta« odraz genealoške pestrosti. A vendar njegova stališča presegajo to kontingenco – namreč, da je bil rojen v družino s tako 'pisanim' poreklom. Iz citiranega dela namreč že veje jedro Fanonove misli, vsaj v Črni koži, belih maskah; revidiran evropski razsvetljenski humanizem. Črno kožo, bele maske je moč brati kot programsko besedilo, ki se vpisuje v razsvetljensko linijo mišljenja. Ne protirazsvetljenstvo, temveč izboljšano razsvetljenstvo: tako razsvetljenstvo, ki bo človeško univerzalnost peljalo še en korak naprej – onkraj vprašanja rase.

Seveda, zaenkrat črnec obstaja. In je manjvreden. Ti izjavi sta deskriptivni in ne preskriptivni: črnska manjvrednost je opis obstoječih družbenih razmerij in to se od leta 1952, ko je Črna koža, bele maske bila prvič natisnjena, ni spremenilo. Fanon pravi: »Če obstaja manjvrednostni kompleks, je posledica dvojnega procesa: - najprej ekonomskega; - nato pa še ponotranjenja, ali še bolje podkoženja te manjvrednosti.« Nato doda še »Odtujitev črnca ni individualno vprašanje. Ob filogenezi in ontogenezi obstaja še sociogeneza.« Črnec je manjvreden, toda za to manjvrednost ni kriv sam. Toliko bolj je krivično, da črnska manjvrednost temelji na tako arbitrarni določitvi, kot je vsebnost melanina v koži.

Že Fanon sam se zaveda, da na ravni logične argumentacije zgolj bedak verjame v preprosto večvrednost bele kože. A kljub temu opozarja: »Zunaj univerzitetnega okolja je še vedno vojska bedakov: pomembno ni to, da te vzgojimo, ampak to, da črnca pripravimo do tega, da ne bo več suženj njihovih arhetipov.« V tem je neka analogija z Nietschejevim Zaratustrom, ki uči nadčloveka. Fanon nas uči brezrasnega človeka. In ta brezrasni človek je idealni tip, nujna predpostavka Fanonovega revidiranega razsvetljenstva. Fanonu gre za univerzalnost in svobodo: razsvetljenska ideala, ki v tradicionalnem humanizmu nista bila zmožna vključiti črncev. Še več, črnec je postal, tako Fanon, grešni kozel za belo družbo, ki temelji na mitih napredka, civilizacije, liberalizma, izobrazbe, rastveljenstva, uglajenosti. In grešni kozel je sila, ki se upira širjenju in zmagi teh mitov. Na nekem drugem mestu Fanon zapiše: »Mislim, da moramo ponovno postati otroci, če hočemo razumeti nekatere dele psihične realnosti. V tem je Jung inovator: hoče se vrniti k otrokom tega sveta. A se je hudo zmotil: šel je samo k otrokom Evrope.« Razsvetljenstvo ni zgrešen projekt, toda univerzalnost je bila zgolj bela univerzalnost. Da bi popravili to težavo, je treba iti nazaj do filogenetske infantilnosti.

Vendarle je produktivno izpostaviti, da Fanon pride v navidezna protislovja s seboj. Na primer, kako razložiti mesta, kjer se Fanon eksplicitno opredeli za Francoza? Pravi: »Jaz sem Francoz. Zanima me francoska kultura, francoska civilizacija, francosko ljudstvo. Nočemo se dojemati kot ljudje »ob robu«, popolnoma smo udeleženi v francoski drami. Ko so ljudje, ki v bistvu niso bili slabi, ampak zavedeni, napadli Francijo, da bi si jo podjarmili, mi je na mojem položaju Francoza postalo jasno, da moje mesto ni ob robu problema, ampak v njegovem jedru. Osebno me zanima francoska usoda, francoske vrednoste, francoska nacija. Kaj mi bo, meni, neki črnski imperij?« Menda ni potrebno preveč prikazovanja, da se izpostavi protislovnost v Fanonu. Še več, to protislovje se pojavi znotraj istega poglavja. Na eni strani Fanon poda očitek, da Jung zamoči, ko vključi samo otroke Evrope – ne pa tudi črncev. Na drugi strani se opredeli za Francoza – torej za otroka Evrope, ki mu povrh vsega še ni mar za črnske imperije!

Razrešitev protislovnosti deluje nadvse preprosta: gre za slogovni konglomerat v Črni koži, belih maskah. Knjiga je klinična slika, kolonialna študija, emancipatorni poziv ter filozofsko in leposlovno besedilo hkrati. Zaradi tega tudi pride do različnih ravni izjavljanja. Enkrat Fanon govori kot psihiater, ki prepoznava simptome in drugič kot filozof brezrasnega človeka.

A vendarle je uvrstitev knjige Črna koža, bele maske nekoliko zahtevnejša. Na predstavitvi ob izidu slovenskega prevoda je Nikolai Jeffs, pisec spremne besede k V suženjstvo zakleti, izrazil nestrinjanje s Fanonom. Jeffs je imel pragmatičen ugovor: Fanon je šel predaleč v tem, ko pravi »Jaz nimam ne pravice ne doložnosti, da bi zahteval reparacijo krivic za svoje domesticirane prednike.« Jeffs pravi, da v idealnem svetu onkraj rase seveda ne bi bila potrebna reparacija za kolonialne in rasne zločine. Do takrat pa ne moremo reči, da ima odplačilo kolonialnega dolga negativne učinke.

Do tega nasprotovanja Fanonu ostajamo skeptični: bolj pritrjujemo Mladenu Dolarju v spremni besedi, ki dosledno s Fanonom v njegovem delu prepoznava dvojno ost, ki jo poimenuje kot »proti viktimizaciji« in »proti kulpabilizaciji«. Fanonovska dialektika gre takole: da, res je, da so v kolonijah žrtve. In da, res je, da smo kolonizatorji res krivi. A sklep kvalitativno presega premisi: viktimizacija in kulpabilizacija nista dovolj! Reparacija prav tako ne zadostuje. Še več, kulpabilizacija je zelo hinavska, saj se za tuje grehe, ki jih naprtijo nam, zlahka pokesamo. S takim opravičevanjem pa si zgolj zatiramo oči pred pravim problemom. Ta namreč leži v tem, da je narativ, ki odpira fronto med zatiralci in zatiranci neplodovit. Zgolj odpravitev logosa oziroma univerzalnosti, ki perpetuira rasizem, je lahko zadostna razrešitev kompleksa koloniziranih.

Prav tako proti reparaciji obstoji dolga vrsta logističnih ugovorov, ki jih je vredno omeniti, nadaljnja eksplikacija pa se zdi odvečna. Katere države naj plačujejo in koliko? A je povračilo zgolj finančno? A naj reparacija poteka neposredno med državami ali preko organizacij? Bolj plodovit ugovor kulpabilizaciji je mogoče razložiti prav na primeru Slovenije.

V kolikor poplačilo kolonialnega dolga ne bi potekalo na ravni Evropske unije, bi Slovenci bili izključeni iz tega: nikoli namreč nikjer nismo imeli nobenih kolonij. Ne zgolj za časa naše države, temveč tudi v času Habsburške monarhije ne. Popolačilo ostaja vpeto v dinamiko kolonizatorja in koloniziranega. Slovenci smo iz tega izvzeti. Zato je pomembna širša slika. Kot pravi Fanon: »Nesreča temnopoltega človeka je v tem, da so ga zasužnjili. Nesreča in nečloveškost belca sta v tem, da je nekje ubil človeka.« Nikolai Jeffs procesov reparacije in odprave kompleksa koloniziranih zagotovo ne ločuje. Bistveno gre torej za vprašanje strategije: z Jeffsom se lahko strinjamo, v kolikor zgolj želi v obtok spraviti vprašanje kolonialnega dolga kot vmesne postojanke na poti do odprave rasizma. V kolikor meni, da ima poplačilo dolga neposredne pozitivne učinke, mu s Fanonom nasprotujemo.

Nasprotujemo s tem, kar Fanon zapiše v poglavju Črnec in pripoznanje, v podpoglavju Črnec in Hegel. Fanon pravi: »ni odprtega boja med belcem in črncem. Nekega dne je beli Gospodar brez boja pripoznal črnskega hlapca. Toda bivši hlapec se hoče dati pripoznati. /.../ Zgodovinsko gledano je črnca, potopljenega v nebistvenost hlapčevstva, osvobodil gospodar. Črnec se še ni bojeval za svobodo.« Morda se prav v tem vzbuja največje nelagodje nas nedolžnih nekolonizatorskih belcev. Ko smo že pomislili, da je s preprostim priznanjem krivde – ki jo tako zlahka priznamo prav zato, ker se ne počutimo zares krive – in poplačilom dolga mogoče prečiti rasni problem, nam Fanon prisoli klofuto. Zakaj je bilo med evropskimi filozofi v letih po drugi svetovni vojni, torej v času nastanka knjige Črna koža, bele maske, nasilje proti kolonialističnim oblastnikom prezirano, medtem ko se je nasilje proti fašizmu legitimiralo? V čem je drugačen položaj stoletja dolgega zatiranja kolonij in fašističnih okupacij v 40-ih? Celo Atlantska listina iz avgusta 1941, ki je kasneje služila kot temeljna listina za Organizacijo združenih narodov, je bila problematična. V Atlantski listini so namreč sklenili podjarmljenim narodom podeliti pravico do vladavine po lastni želji: žal pa ni veljala za kolonije. Dolar povzema: »Dodeljena svoboda, osvoboditev od suženjstva, hvalevredna sama na sebi, črncev ni osvobodila njihove zagate in dialektika se ni mogla izteči v heglovsko spravo in pripoznanje. Odprava suženjstva ni odpravila hlapčevstva.«

V tej liniji mišljenja je že anticipirana Fanonova naslednja knjiga V suženjstvo zakleti. V Črni koži, belih maskah Fanon šele vzpostavlja pogoje za črnega heglovskega hlapca, ki se bo boril za pripoznanje. Gre za prehod od psihopatološke do skorajda ontološke razlage koloniziranega subjekta k dejavnemu koloniziranemu subjektu, ki si z nasiljem utira pot do pripoznanja s strani belega gospodarja.

Da je knjiga Črna koža, bele maske o črncih je več kot očitno. Načini razlage, torej to, kar je bilo prej okarakterizirano kot ontološka razlaga črnstva je prav tako bila deloma razgrnjena. Vse do sedaj, pa je bil spregledan začetni del knjige, ki črnce – kot hlapce in ne kot sužnje – postavlja v odnos do belih ljudi. In ne zgolj to: odnos je bistveno spolno diferenciiran. V poglavjih Temnopolta ženska in belec ter Temnopolti moški in belka Fanon prevprašuje avtentičnost prave ljubezni vse dokler obstaja rasna razlika, ki se vpisuje v spolni odnos. Dokler obstaja rasna razlika, avtentična medrasna ljubezen ni mogoča. Razrešitev tega paradoksa je v logičnem protislovju: avtentična medrasna ljubezen bo mogoča zgolj, ko bo odpravljena rasna razlika.

Poglavje Temnopolti moški in belka prične z nelagodjem: »Iz najbolj črnega dela – in prek šrafiranega področja – moje duše se mi zbuja želja, da bi bil nenadoma bel. Nočem, da me pripoznajo kot črnega, temveč kot belega. Vendar – in to je zdaj pripoznanje, ki ga Hegel ni opisal -, kdo drugi to lahko stori, kakor le belka? S tem ko me ljubi, mi dokazuje, da sem vreden bele ljubezni. Ljubljen sem kot belec. Sem belec.« Spomnimo se, ko smo nedaleč nazaj pisali o pomenu pripoznanja hlapca s strani gospodarja in o nemoči črncev, da bi se v univerzalnem smislu prepoznali – če le-to ne pride s strani potrditve belega gospodarja. Do takrat se belo samozavedanje lahko doseže zgolj tako, da je črnec ljubljen kot belec.

Nadvse zanimivo je, da je Frantz Fanon bil poročen z belko Josie, ki je med drugim tudi po njegovem diktatu zapisovala – in verjetno tudi deloma preoblikovala – njegove misli. Tega se nikjer v poglavju niti z besedo ne dotakne, vendarle pa celoten ton poglavja navdaja s tesnobnostjo. Ko smo prej težavo v spolnem odnosu z rasno razliko opredelili kot »nezmožnost avtentične ljubezni«, smo s tem mislili na sledeče. Fanon opisuje paradigmatsko situacijo Jeana Veneusa, intelektualca, ki se v odnosu do ljubljene bele ženske obnaša kot prisilni nevrotik – je človek, ki se hkrati na vse pretege trudi za ljubezen in jo odvrača. V pismu mu Andrée Marielle odgovarja: »Preljubi Jean, šele danes sem prejela vaše julijsko pismo. Popolnoma noro je. Zakaj me tako mučite? Kako ste lahko tako – saj menda se tega zavedate? – neprimerljivo kruti! Ponujate mi srečo, zmešano s strahom. Zaradi vas sem hkrati najsrečnejše in najnesrečnejše bitje na zmelji. Kolikokrat bom vendar še morala ponoviti, da vas ljubim, da sem vaša, da vas čakam! Pridite.«

Fanon v tem prepoznava nelagodje in odtujenost: Veneuse se tako obnaša na podlagi pretekle travme, ki je pravzaprav bistveno problem nepripoznanja črnskega samozavedanja. Nekoč sem bil ljubljen in zapuščen. Zato se bojim vnovič ljubiti. Problem je v pristnosti odnosa – ali me sploh lahko ljubi, ko pa sem črn, ona pa bela? No, da ne bo ta zgodba ostala zgolj napihnjena žajfnica nekega nevrotičnega črnca, bomo, striktno kot zanimivost, na kratko prikazali Fanonov odnos z ženo. V svojih poslednjih letih naj bi bil Fanon, zaradi zgodnje bolezni, posebno našpičen. Anekdota priča o tem, da mu je Josie na smrtni postelji pričala o odličnem kritiškem odzivu ob izidu knjige V suženjstvo zakleti, na kar naj bi Fanon odvrnil »To mi ne bo povrnilo kostnega mozga.« Josie je nadaljevala Fanonovo poslanstvo, a nazadnje svoje življenje okončala s samomorom. Vnovič, ne trdimo, da sta nesrečna konca zakoncev Fanon nujna posledica in neposredna odslikava problematičnosti odnosa med črncem in belo žensko. Če je vpliv res zanemarljiv, presodite sami.

Za konec se bomo izognili neki hitri in pavšalni aktualizaciji dela. Seveda, knjiga je stara 65 let, zakaj neki bi bila veliki bum v našem prostoru? V tem bomo Fanonu storili to uslugo, da ga bomo brali bolj kot filozofa in manj kot sociologa oziroma esejista. Najvrednejša Fanonova spoznanja se dogajajo prav na ravni dialektike – oziroma s pripoznanjem, ki ga je Hegel izključil iz univerzalnosti. Dolar Fanonu pripisuje slednje: »Stava je morda v tem, da črnski mimezis heglovske dialektike nazadnje spodkoplje sam mimezis.« Torej s približanjem neke druge, črne dialektike, pokazati, da je evropski humanistični univerzalizem bil izključujoč. Mimezis dialektike hoče spodkopati to, da se črnec pripoznava v odnosu do belca; medtem ko se to ne dogaja v obratni smeri.

Je pa Fanon nadvse fascinanten tudi kot nekdo, ki podžiga, razburja in vznemirja. V tem niti ni tako filozofski: je poetičen in poln patosa. A prav v lahkotnosti teh formulacij se skriva nek razsvetljenski čar, zaradi katerega se je Fanon takrat čutil Francoza in dediča francoske kulture. Fanonu gre za življenje in svobodo: v temu je hkrati anahronističen in večen. To Teoremo zaključujemo s Fanonovimi mislimi: »V uvodu smo rekli, da je človek da. Tega ne bomo nikoli nehali ponavljati. Da življenju. Da ljubezni. Da velikodušnosti. A človek je tudi ne. Ne preziru človeka. Ne poniževanju človeka. Izkoričanju človeka. Ubijanju tega, kar je v človeku najbolj človeškega: svobode.« Teoremo je za vas pripravil Mateo, brala sta Polona in Čeh, tehniciral je Linč.