Pozdravljene poslušalke in poslušalci današnje Teoreme na Radiu Študent. Ja, prav ste slišali: namesto »bandiere rosse« bo bolj »anarchy in the UK«, namesto komunizma in socializma bomo govorili o anarhizmu. Ta začetna distinkcija nikakor ni poljubna ali naključna, pač pa gre za neko temeljno žarišče boja na politični levici, ki je ponovno zažarelo v zadnjih nekaj letih, tako lokalno kot globalno. In kot je postala že navada: ne bomo mogli mimo Marxa, ker nas prvi, torej marksisti ali socialisti ali komunisti stalno posiljujejo z njim, in ker ga drugi, torej anarhisti, sami posiljujejo, najbolj reakcionarno zanikajo in ignorirajo. Ne me narobe razumeti - ne trdim, da je nujno in obče potrebno brati Marxa - celo upam, da ga marsikdo ne -, trdim pa, da na določenih teoretskih področjih z namernim neupoštevanjem ali ignoriranjem marsikaj spregledamo.

Oprostite mi za skrajni shematizem. Omenjena distinkcija vsekakor ne velja za vsakega marksista ali anarhista, vendar pa ima svoje teoretske učinke. David Graeber je morda prav paradigmatski primer tega. Če še niste slišali zanj: David Graeber je antropolog in politični aktivist. Strokovno področje njegovega raziskovanja so kulturne in antropološke značilnosti prebivalcev Madagaskarja in njegovih različnih ljudstev, toda obenem je eden izmed glavnih voditeljev, če lahko temu tako rečemo, gibanja Occupy, kar ga je povzdignilo med najbolj prodajane in vplivne teoretike na Zahodu danes. Nekoliko paradoksno so te najbolj prodajane in vplivne ideje Graeberja anarhistične, predstavljene pa so v sedaj v slovenščino prevedeni knjigi z naslovom Fragmenti anarhistične antropologije. Toda danes ne bo v prvem planu predvsem Graeber, saj ne bomo recenzirali omenjene knjige, pač pa se bomo lotili fragmentov anarhizma ravno skozi Graeberjevo knjigo.

V tej naši metodologiji izpade prav antropologija in to povsem namerno: prvič zaradi naše lastne lokalne naddoločenosti, torej zaradi našega teoretskega stanja, umestitve in boja na politični levici; drugič, ker je na nek način historično-antropološka drža največji problem v Graeberjevi anarhistični teoriji oziroma njegovi teoretski metodi; iz tega pa izhaja še tretjič, ker merimo in analiziramo avtorje po njihovih uspehih, po njihovih lastnih konceptih - ali držah ali usmeritvah -, ne pa po njihovih spodrsljajih in pogojih nemožnosti. Seveda so prvi odvisni od drugih, toda način obravnave, epistemološka drža je povsem drugačna. Če smo zgolj 'proti', potem k avtorju pristopamo z a priori rigidnim, okostenelim konceptualnim sistemom, s čimer nujno spregledamo konceptualni sistem in njegovo hierarhijo pri avtorju samem. Mimogrede, pri tem 'proti' tudi ni nič taktičnega: celotna današnja politična levica, tako marksisti kot anarhisti so povečini prava mala strateška in taktična katastrofa, tako kar se tiče teoretske kot tudi politične prakse.

FRAGMENT ŠT. 1: Teorija

Kar je pri Graeberjevih Fragmentih anarhistične antropologije zanimivega in svežega, je vsekakor recimo temu vračanje k teoriji iz pozicije anarhista za razmislek te pozicije same in njene orientacije v delovanju, v politični praksi. »Ograja, ograja, ograja mora past!« nikakor ne sme biti samozadostni slogan in anarhistične zastave morajo nehati plapolati - zakaj bi anarhisti sploh potrebovali zastave, če pa ta reprezentira in daje identiteto? Če je odgovor zato, ker je pragmatična in praktično nujna, so potemtakem nujne reprezentacije, kar pa je spet nek nov fragment anarhizma, ki ga je treba obdelati, kar bomo v nadaljevanju tudi storili. Teorija tudi ni nekaj, kar lahko preprosto odvržemo kot buržujsko domeno, kjer smo takoj ujeti v institucije. Ta drža je vse preveč deterministična, vse institucije pač ne delujejo optimalno, včasih delujejo celo tako slabo, da morda delujejo že proti državi in njeni oblasti - toda to je spet nov fragment.

Da se ne bomo še naprej zapletali v napovedovanje novih fragmentov, raje tu opozorimo na sledeče: teorija je, vsaj kolikor se anarhizem želi otresti očitkov naivnosti in utopičnosti, nujni pogoj, da misli svoje lastne principe, svoja lastna delovanja ter za njih določi cilje, strategije in taktike. Morda je prav to »nizka teorija«, o kateri govori Graeber: »Anarhizem bolj kakor visoko teorijo potrebuje nekaj, čemur bi lahko rekli nizka teorija: način spoprijemanja z realnimi, neposrednimi problemi, ki izhajajo iz transformativnega projekta«. Dodajmo še to, da je v ta transformativni projekt vpisana tudi teorija, ki kot taka že ima neposredne politične učinke, tako v teoretskem boju kot tudi razmisleku političnega boja. Dejansko tako ne gre za dihotomijo visoko-nizko, pač pa za pragmatični odnos do teorije v organski povezavi s političnimi problemi.

FRAGMENT ŠT. 2: Država in institucije

Problem države in z njo povezanih institucij je morda najboljša vstopna točka za mišljenje anarhizma. Če so se in se še vedno marksisti ukvarjajo s problemom opozicije revolucionarne avantgarde in nevedne proletarske množice - kot recimo Mao Zedong trdi: »brez revolucionarne partije […] je nemogoče voditi delavski razred in širše mase ljudi v zmago nad imperializmom in njegovimi psi«, pa imamo dobesedno na drugi strani iste binarne opozicije anarhistični »od spodaj«. Torej, arogantneži »zgoraj«, ki ozavedajo »spodnjo« nevedno drhal, če malo voltairovsko pretiravamo, ali pa avtonomneži »spodaj«, ki se imajo v svojem delovanju za neodvisne. V obeh primerih umanjka podrobna analiza koncepta države, ki seveda ne bi bil ekonomistično redukcionističen ali politično determinističen.

Ekonomski redukcionizem na stran, problem političnega determinizma je v tem, da idealizira delovanje države in državnih aparatov. Ta ne deluje optimalno, ni nek mehanicistični stroj, ki deluje brez postankov in problemov - država je prej nekaj, kar se stalno kvari, zastaja in v tem funkcionira in vztraja. Vedno lahko najdemo partikularne primere, kjer se državo in njene institucije lahko izkoristi proti njim samim, pa če se to tiče financiranja, izobraževanja ali česa drugega. Ne le kapitalisti, kot je trdil Lenin, tudi država - včasih celo zastonj - poklanja svojo lastno zanko. Tako Graeber s tem, ko očita, da se v teorijah države ni razločevalo med smotrnim idealom vladavine in mehanizmom vladanja, torej da so idealno vladavino pogosto prenašali na dejansko delovanje, naredi isto, toda iz druge strani: dejansko delovanje prenese na nekakšno negativno idealnost, idealnost z negativnim predznakom.

FRAGMENT ŠT. 3:  Politična praksa

Na tej drugi strani binarne opozicije političnega zgoraj-spodaj, na 'spodnji' strani tako najdemo zatrjevanja o avtonomnosti. Mesto »nizke teorije«, v kolikor nizko pomeni »od spodaj« ali »samoniklo«, razume svoje delovanje kot vse, kar ni ujeto v državne mehanizme oblasti, s tem tudi institucije, ki zgolj reproducirajo obstoječe hierarhično razmerje. Vse, kar ni povezano z državo, je po tej logiki avtonomno, svobodno, samoniklo, nereprezentativno, intervenira in tako dalje. Tako politična praksa od spodaj dejansko ni več politična, saj naj bi bila emancipirana od totalizacije od zgoraj, od boja za samostojnost in svobodo. Toda, ali ni nekoliko naivno ne sicer utopično verjeti v emancipacijo, pač pa zatrjevati lastno emancipiranost, svoj »odhod iz platonske votline«?

Na tem mestu operira Graeberjeva historično-antropološka metoda: na primerih različnih ljudstev, ki se jih sicer pogosto označuje kot primitivna, kot recimo Tsimihetiji, Graeber prikazuje, kako so delovala v okvirih lastne skupnosti brez da bi na njih vplivala država. Četudi Graeberju tu verjamemo, obstajata dva problema: situacija teh ljudstev je zelo specifična in to specifičnost težko uveljavljamo na drugih specifičnih področjih, še manj pa na globalni ravni, kot nekje drugje predlaga s konceptom globalnega državljana brez države. Drugi problem pa je isti, le da geografske specifike zamenjajo historične - polisi, mestne državice in tako dalje. Z eno besedo, to, da je v nekaterih primerih delovanje brez države možno, še ne pomeni, da je možno tudi v naših razmerah, in dalje, da je to dejansko emancipirana skupnost.

FRAGMENT ŠT. 4: Reprezentacije, hierarhija in oblast

Problem te čistosti ali neideološkosti vsega, kar pride »od spodaj«, je problem reprezentacije. Postavimo nekoliko abstraktno vprašanje: ali je možno v današnjem času biti nereprezentiran? In povsem banalno-materialistični odgovor se glasi: ne. Običajno mora človek za preživetje delati, torej služiti denar za svojo reprodukcijo. Časa, ki ga namenja delu, ne more namenjati ničemur drugemu, in ob nizkih plačah se prvi povečuje na račun drugega. Rečeno drugače: če naš običajnež neprestano gara za preživetje, kdaj bo našel čas za svojo politično participacijo in informiranost, ki je nujen pogoj demokratičnosti - in ali bo sploh imel voljo, saj mu odžira čas za druge, morda bolj ljube aktivnosti? Bodimo iskreni, pravo neposredno demokracijo lahko furajo samo aristokrati.

Težava pa ni le v tem, da se reprezentacije zdijo nujne, četudi so nekaterim nezaželene, ker vzpostavljajo hierarhijo, in sicer tako, da govorijo v imenu drugega in onemogočajo govor temu drugemu. Pri tem ne gre za to, da hierarhije teleološko proizvajajo lastno negacijo, kot zatrjuje Graeber, temveč prej za to, da same afirmacije imanentno porajajo razmerja moči in hierarhijo. Anarhistično slepo pego za razmerja moči in hierarhičnost delovanja v lastnih skupnostih, oblast se namreč misli zgolj na ravni eksternih, reprezentativnih entitet kot je država, lahko prikažemo z Michelom Foucaultom, ki ni naključen primer in ima za anarhizem bistven pomen. Graeber kritizira Foucaultovo teorijo povezovanja oblasti in vednosti, namreč da oblast nikakor ne more biti utemeljena v vednosti, ampak v odsotnosti slednje, v neumnosti, ki tako pritiče tudi nasilju. Toda za Foucaulta oblast ni lastnina nekega individuuma ali razreda - to prej velja za marksistične teorije -, ampak se oblast izvaja, tudi diskurzivno. Vednost ni v nasprotju z neumnostjo, prej gre za diskurzivnost kot tako. Samo spomnite se kakšne skupščine: kako hitro se vzpostavi specifičen tip diskurza, specifična racionalnost, ki izključuje vse ostale, in kako hitro se s tem vzpostavijo privilegiji določenih izjavljalnih pozicij. Navedimo bolj konkreten primer: skupščine zasedbe Filozofske fakultete, katerih udeležba je padala sorazmerno z njihovim »izčiščevanjem« v specifično diskurzivnost.

FRAGMENT ŠT. 5: Konflikt

Če trdimo, da se razmerja moči in oblast proizvaja imanentno s samim potekom, še ne pomeni, da se oblasti nikakor ne moremo izogniti, ali bolje, izogibati. Kot lahko pogosto zasledimo pri Graeberju - in v tem je morda njegova največja teoretska in praktična pomembnost -, je čar anarhizma v njegovi drži, ki jo povezuje z utopičnostjo. Razlika med utopičnim sistemom in utopično držo, ki jo morda paradoksno pogosto spregledajo prav marksisti, je tu bistvena: prvi predpostavlja neko popolno, iz obstoječega idealizirano stanje, ki ne obstaja in kot tako ni dosegljivo, drugi pa ni utopičen glede na cilje, pač pa prej predstavlja usmeritev samega delovanja oziroma prakse, ki se ne zadovoljuje z obstoječim in ki je 'utopično' v tem, da negotovo vztraja pri gotovi nemožnosti obstoječega.

Specifičnost te drže je v nasprotovanju oblasti, njena izrazita političnost. Rekli smo, da se oblast poraja tudi imanentno in je zato neizogibna. Toda utopičnost anarhistične drže se ne veže na zunanje ali notranje idealno stanje, pač pa na nezadovoljenost z nekim vidikom obstoječega in vztrajanje pri spremembi - to bi lahko maoistično parafrazirali kot »pravilno upravljanje z oblastjo« ali »pravilno upravljanje s konflikti«. Drža, ki ne pušča, da sistem vsili svojo oblast ali da se sama oblast razvije v sistem. Za to pa je nujno tematiziranje in problematiziranje koncepta konflikta, ki ne sme biti razpet le med opozicijo zgoraj-spodaj, med državo in samoniklim, pač pa tudi v imanenci »od spodaj«.

FRAGMENT ŠT. 6: Kapitalizem

Konceptualiziranje konflikta je ključno. S tem smo prišli do napovedane točke: večni Marx - v dobrem in slabem pomenu. Če je kaj Marx res dobro prikazal, je to konflikt ali boj znotraj ekonomske družbene instance, ki kot taka ne more biti nepolitična, tako v pomenu politične instance družbe, kot tudi ne-nevtralnosti, opredelitve v konfliktu. Vedno smo na neki strani in tako je tudi država pristranska. Vendar namesto za anarhizem popularne in Graeberju všečne sheme odtujitve, ki je povsem religiozna in teleološka in zaradi katere anarhistom pogosto umanjka dobra teorija kapitalizma, se je treba opreti na ekonomske produkcijske procese in njegove zahteve.

Ključno za kapitalizem je, da je edini družbeni sistem s povsem univerzalizirano menjavo, s povsem abstraktnimi oblikami občega ekvivalenta, torej denarja, ki je fenomen presežne vrednosti, ujete v uporabno vrednost, torej v konkretne produkte, osvobodil spon koristnosti in vzpostavil samooplajajočo se vrednost. Rečeno drugače, procesu večanja vrednosti znotraj kapitalizma ni konca in ekonomska produkcija je povsem podrejena profitu. Ekonomska instanca se je tako osvobodila prevladujočih vplivov drugih družbenih instanc, in sicer s tem, da si je produkcijo, ki je sama naddoločena s srečanjem razlaščenih in lastnikov sredstev, podredila univerzalizirana menjava. In točno to Graeber spregleda: problem ni občost menjave oziroma denar sam po sebi, problem je podrejenost produkcije občemu trgu rečeno klasično marksistično, oziroma problem je dominantna aliansa finančnega in trgovskega kapitala nad filiativnim industrijskim kapitalom rečeno z Deleuzom in Guattarijem.

FRAGMENT ŠT. 7: Politika anarhizma

Ne anarhistična politika, to je že samo po sebi protislovno, pač pa politika anarhizma v smislu drže in usmeritve delovanja, torej anarhistične prakse, o katerih smo že govorili. To je ključna razlika med marksisti in anarhisti in tu je Marx zopet prelomna točka: če smo do sedaj včasih bolj včasih manj v kvazi-marksističnem podtonu kritizirali anarhizem, se situacija tu obrne. Če česa Marx ni dobro prikazal, je to revolucionarna drža. Ekonomizem - determinizem družbene baze, teorija zgodovine - motor napredujoče ali razvijajoče se zgodovine, teleološka dialektika - nasebnost in še-ne zasebnost proletariata oziroma revolucionarne množice; vse to so različne Marxove partikularne kvazirešitve omenjenega problema. Zato tudi Lenin in njegovi spisi, Stalin in njegova praksa, Mao in njegove taktike.

Morda je to točka, kjer lahko pustimo Marxa ob strani, saj je tu premalo radikalen. Kot prikazujeta Althusser in Balibar s samim Marxom, kapitalistična ekonomija ne more preživeti brez države in njene pomoči, kar je lepo vidno v današnji krizi. Čistega trga nikoli ni bilo - kapitalizem je prepletanje ekonomije in politike, liberalnega prostega trga in države, kjer je slednja podrejena prvemu. Od despotov in monarhov do kapitalistične države, reakcionarnost marksizma je prav v težnji po prevzemu države, ki ne razume njene konstitutivne podrejenosti dominantni instanci trga, tudi če vanj posega, kot to počne Kitajska, ali pa ga prevzema, kot se je to počelo v sovjetski centralno-planski ekonomiji. Morda pa le ni naključje, da je vedno prišlo samo do diktature - pa še to ne proletariata - in ne do brezrazredne družbe in da ob vsem tem kapitalizem tudi ni propadel.

Prava radikalnost je zato v osredotočanju na političnosti in problematiziranju države, kot to počne anarhizem. Za pravo revolucionarnost si je treba ponovno priboriti dominantnost političnega, torej revolucionirati politično instanco. Morda ne vidimo alternative kapitalizmu, ker smo preveč ekonomistični, morda se je treba osredotočiti na katero drugo družbeno instanco, da bi videli alternative, ki ne bi bile integrirane v obstoječe. Morda je problem sama univerzalnost kot taka, ki je svoj polni domet dobila s kapitalističnim trgom. Tu pride v igro anarhistična drža, ki vsakič znova problematizira oblast, toda v ta namen je treba ponovno premisliti konflikt v navezavi na koncept konsenza in pogajanj, treba je premisliti status reprezentacij in univerzalnega, pregledati in določiti politične tvorbe, ki niso univerzalne, sistemske ali vezane na državo, ter določiti njihove pogoje, in od tod je treba tudi izpeljati politične prakse.

FRAGMENT ŠT. 8: Epistemologija in singularno

Vsem morebitnim pobesnelim marksistom in/ali anarhistom moram v zaključku podati pojasnilo: celoten tekst je pozicija avtorja, ki je naddoločena z lastno umestitvijo in lastno usmeritvijo in zato ne pretendira po univerzalnosti ali propagandi ali ozavedanju ali čemu drugemu. Za anarhizem kot prevpraševanje oblasti je ključno prevpraševanje lastnega mesta izjavljanja, kar kot prvo pomeni lastne določenosti in lastnih omejitev, ne da bi se diskurzivni 'jaz' pretvoril v univerzalni 'mi'. Zgolj na ravni singularnosti, ki se med seboj v določenih pogledih sestavljajo in spet v drugih razstavljajo, se lahko tvorijo ne-univerzalne ali ne-državne družbene skupnosti. Zato sta specifičnost in začasnost ključni lastnosti teh družbenih skupkov. In za današnjo teoremo so specifični ter začasni anarhistični skupek tvorili Aleš, špikerja Valentina in Brgs ter tehnik JureG.