Habitus in Bourdieujev boj za distinkcije

Habitus in Bourdieujev boj za distinkcije

Oddaja
17. 11. 2013 - 20.00
 / Teorema

Poslušalci in poslušalke Radia Študent, pozdravljeni v Teoremi. Danes se bomo lotili analize nekega intelektualca, ki to ni hotel biti, nekega misleca, ki je mislil oziroma hotel misliti vse in istočasno kritiziral arogantne filozofe z njihovo absolutno vednostjo. Lotili se bomo nekoga, ki po svoji lastni teoriji ne bi smel biti to, kar je postal. Lotili se bomo Pierra Bourdieuja.

Ta začetna opredelitev nikakor ni mišljena sarkastično ali posmehljivo. Prej gre za težavo nekoga, ki hoče povedati ali napisati kaj zanimivega o Bourdieuju. Namreč kako se sploh lotiti nekoga, ki je po izobrazbi filozof, glede na raziskovalna področja pa etnolog in sociolog, s pogostimi ovinki v lingvistiko in biologijo? Potem je tu še zadrega z Bourdieujevim načinom pisanja: neprestano samozavestno zatrjevanje v stilu 'to ni determinizem niti svoboda' ali 'ne gre za opozicijo posameznik-družba'. Karkoli Bourdieuju očitaš, karkoli kritiziraš, vedno je mogoče najti neko njegovo tezo, ki zatrjuje, da 'to ni to'. Nadalje je Bourdieu neverjetno plodovit pisec - nekje v rangu Slavoja Žižka: na tone člankov o Kabilskem ljudstvu, slavni obsežni knjigi Distinkcija in Praktični čut, kar nekaj analiz Alžirije, teksti o umetnosti, lingvistiki, epistemologiji, novinarstvu, monografiji o Heideggerju in Pascalu in še in še. Skratka, širina različnega, ki je ne gre kar tako zaobseči, dolžina istega, ki je ni moč kar tako prehoditi, in slog, ki s svojo aktivno samoobrambo preprečuje, da bi lahko kar takoj zarezali v vsebino.

Zato se vsega skupaj ne bomo lotili na klasičen način, ne bomo šli skozi njegov opus in ga povezali v celoto, pač pa se bomo zadeve lotili drugače. V medicinskem jeziku: lokalizirali bomo problem, omrtvičili za tematiko manj pomembne ali celo nepomembne elemente in zarezali v neko singularnost. To izolirano singularnost bomo testirali, pregledali njeno konstrukcijo, določili šibke točke in jih spremenili za naše potrebe. Vzeli bomo nek koncept in ga presadili v telo našega teoretskega okvira. Da ne bi ostali pri zlorabi, bomo skušali prikazati, da je ta teoretski okvir domač Bourdieuju. V deleuzovskem jeziku: naredili mu bomo otroka, ki bo njegov in mu istočasno tuj. V medicinsko-deleuzovskem jeziku: vzeli bomo njegov glavni ali vsaj najbolj poznan koncept habitusa in mu vcepili Bourdieujevo življenje - oživljali bomo teoretsko misel z anekdoto življenja. Začeli bomo s teoretsko anekdoto in skušali zaključiti z življenjsko mislijo.

Pierre Bourdieu je pogosto govoril o samem sebi. Včasih je bil na to napeljan v intervjujih, včasih pa je svojo lastno pot vzel kar za metodo in vsebino predgovora ali uvoda h kakšnemu od svojih del. Bourdieu sam tako pogosto biografsko zaokroži svoje teoretsko delo, toda takšna metoda izpade arogantna. Niti ne toliko zato, ker pojasnjuje samega sebe, saj ga po njegovem marsikdo ni pravilno razumel, s čimer eksternalizira vprašanja in problematike lastne teorije, pač pa bolj zato, ker retroaktivno konstruira teleologijo lastne teorije. Biografskost je s tem oropana življenja, saj samega sebe izključi iz mesta, od koder pripoveduje lastno historijo - torej njegovo zgodovino, ki je istočasno njegova zgodba.

Mi bomo šli po tej Bourdieujevi poti, v isto smer, toda z drugačnim korakom - zamenjali bomo biografijo za življenje. Toda prvo lokalizirajmo: gre za koncept habitusa, vendar pot do njega ni kratka. Bourdieu je po svojih lastnih besedah začel kot strukturalist. Njegova teoretska pot se je začela z vzponom strukturalizma, torej nekje v drugi polovici petdesetih let dvajsetega stoletja v Franciji, kjer se je učil od imen, kot so Lévi-Strauss, Foucault in Althusser. Strukturalistični teoretski okvir mu je služil predvsem zato, »da se uprem tistemu, kar je tej generaciji pomenil eksistencializem: mevžastemu 'humanizmu', ki je bil v zraku, dopadljivi samovšečnosti 'doživetja' in tisti vrsti političnega moralizma«. Dopadljiva samovšečnost doživetja ni v tem primeru nič drugega kot fenomenologija, ki po Bourdieuju sodi v subjektivizem.

Fenomenologija je bila v šestdesetih v Franciji na dnevnem redu kritike. Lévi-Strauss je zmagoval v dvoboju s Sartrom, strukturalizem se je krepil in Bourdieu je situacijo izkoristil za svojo kritiko subjektivizma: »Gre namreč za sovpadanje objektivnih struktur in privzetih struktur, kar ustvarja iluzijo neposrednega dojemanja, značilnega za praktično izkušnjo bližnjega, ki hkrati iz te izkušnje izključuje vsakršno spraševanje o okoliščinah njenih lastnih možnosti.« Problem je torej v samoumevnosti samega sebe, ki pride s privilegiranjem neposredne izkušnje, s čimer se zanemari objektivne ali družbene okoliščine. Tako Sartre s svojo filozofijo prakse kot tudi ekonomizem s svojo teorijo racionalnega akterja paradoksno padeta v objektivni determinizem, saj totalna odprtost racionalnega subjekta pomeni totalno podrejenost nekemu specifičnemu načinu mišljenja, neki specifični racionalnosti, ki je vedno produkt danih zgodovinskih okoliščin.

Prelom z neposredno izkušnjo subjektivizma omogoča prav strukturalizem, ki ga Bourdieu zato označi za objektivizem. Toda Bourdieu je praktičen človek, človek prakse. Pogosto se je neposredno lotil teoretskega dela: ankete, intervjuji, statistične obdelave, fizična umestitev v preučevano okolje in podobno. V tem početju je s svojo strukturalno metodo, navdahnjeno po Lévi-Straussu, sčasoma prišel v slepo ulico. »Predvsem pa so bile nenehne dvoumnosti in protislovja, ki jih je porajalo samo prizadevanje, da bi prignali uporabo strukturalne metode do njenih skrajnih posledic, razlog, da sem se bolj kot o sami metodi začel spraševati predvsem o antropoloških tezah, ki jih molče predpostavlja dejstvo, da se dosledno uporabljajo v praksi.« Praksa in teorija nista bili kompatibilni. Objektivizem ni zadosti, potrebno je narediti »še en prelom, in sicer s tem, da se vpraša o predpostavkah, lastnih položaju 'objektivnega' opazovalca, ki je zavezan interpretiranju praks in ki poskuša vpeljati v objekt načela svojega razmerja do objekta«. Potrebno je objektivirati objektivacijo: razmisliti in problematizirati interpretacijo, ki s tem, ko vsepovsod vidi strukturo kot bistvo, izniči prakso in njene agente.

Objektivistični strukturalizem je preveč teoretičen za prakso - slednja ne deluje po njegovih načelih, ljudje niso utelešenja 'logične logike', pač pa so agenti praktične logike, ki ima več zveze z interesi in strategijami kot pa s koherentnostjo, pravili in univerzalnostjo. »Hotel sem na novo vpeljati agente, ki so si jih Lévi-Strauss in strukturalisti, zlasti Althusser, prizadevali odpraviti, saj so jih spremenili v preproste epifenomene strukture.« Skratka, ljudje oziroma agenti zaznavajo, razmišljajo in delujejo, pri čemer niso vsi teoretiki, ki bi sledili nekakšni 'logični logiki', niso avtomatoni apriornih pravil. Potrebno je upoštevati razloge za dejanja agentov, njihove interese, ki pa niso nujno zavestni. »Za kaj takega se je treba vrniti k praksi, mestu dialektike med opus operatum in modus operandi, k objektiviranim in utelešenim proizvodom zgodovinske prakse, struktur in habitusa.« Za kaj takega se je Bourdieu vrnil k praksi, ta vrnitev pa je vzpostavitev koncepta habitusa.

Gremo sedaj k naslednji operaciji: zarezali bomo v sam koncept habitusa. Bourdieu se je, kot rečeno, na neki točki znašel na prelomnici, kjer strukturalna metoda zanj ni bila več uporabna. Zato se je vrnil k fenomenologiji: »Lotil sem se raziskovanja 'fenomenologije afektivnega življenja' ali, natančneje, časovnih struktur afektivne izkušnje.« Ta vrnitev torej ni preprosta vrnitev, saj ni govora o zavestnih subjektih, temveč o praktičnih agentih, ki zaznavajo, mislijo in delujejo na določen način, neodvisno od njihove zavesti. So del nekih časovnih struktur afektivne izkušnje. So del nekega habitusa.

Ta pojem ni Bourdieujev unikum, saj ima svojo zgodovino. Najdemo ga že pri Aristotelu v izrazu hexis, ki je grška različica latinske besede habitus. Aristotel je z njim razlagal pridobljene dispozicije, ki niso pasivne, pač pa na določen način aktivne. Nazorna je tudi etimologija: habitus pomeni ohranitev in ga prevajajo kot navado; obenem pa ima tudi biološki pomen načina življenja. Vse to na določen način najdemo tudi pri Bourdieuju. »Habitus kot čut za igro je družbena igra, ki jo ljudje inkorporirajo, ki je postala narava. […] Habitus je družben in vpisan v telo, v biološkega individua, omogoča neskončno igralnih dejanj, ki so vpisana v igro kot možnosti in objektivne zahteve; četudi omejitve in zahteve igre niso zaprte v kod pravil, se vsiljujejo tistim - in samo tistim -, ki so pripravljeni, da jih opazijo in izpolnijo, zato ker imajo čut za igro, se pravi, čut za imanentno nujnost igre.«

Gremo po vrsti. Habitus je kot prvo nekakšen čut, nekaj, s čimer zaznavamo, dojemamo in reagiramo na zunanje okolje, je praktični čut, saj izhaja iz prakse in je tudi sam praktičen. Habitus je sistem »trajnih in premestljivih dispozicij, strukturiranih struktur, ki so vnaprej določene, da bodo funkcionirale kot strukturirajoče strukture, se pravi načela, ki porajajo in organizirajo prakse in predstave«. In kako funkcionirajo? »V praktičnem stanju delujejo kot kategorije zaznave in presoje ali kot načela razvrščanja in hkrati kot organizacijska načela akcije.« Torej pri habitusu kot praktičnem čutu ne gre le za to, da ponotranjimo neke družbene distinkcije oziroma načela razločevanja in klasificiranja - kaj je okusno in kaj je ogabno, kaj je lepo in kaj grdo -, ne gre za pasivnost v opoziciji z aktivnostjo - habitus je oboje. Je pasiven kot pridobljen, kot usedlina zgodovine izkušanja, ki se vpiše v telo, in je aktiven kot skupek shem, ki generirajo vedno nove odzive in dejanja. In ravno v tem je praktični čut tudi imanentni čut za igro.

Čut za igro ni nobena metafora. Vzemimo primer košarke: nihče ni rojen košarkar, pač pa to tekom igre postane. Nobenih vnaprejšnjih shem in dispozicij ni - te se ustvarijo tekom igre, tekom njene prakse, s katero ponotranjimo prve izkušnje igre. S ponavljanjem igre in različnih situacij znotraj nje dobimo čut za igro, »filing«. Eni bolj, drugi manj. S tem čutom tekom igre zaznavamo, recimo kaj kakšna pozicija in mesto igralca pomenita - center, ki čaka na žogo na trojki, pomeni možnost slabe podaje - in temu primerno odreagiramo - centru ne podamo na trojko, pač pa beku za prodor pod koš. Te naše poteze in dejanja variirajo glede na različne situacije in različne zunanje okoliščine. Habitus kot praktični čut je torej s ponavljanjem prakse inkorporiran generativni skupek shem, na podlagi katerega zaznavamo, mislimo in delujemo glede na pogoje in okoliščine, v katerih se igra odvija.

Vračamo se k Bourdieujevemu habitusu in gremo dalje: rekli smo, da je habitus koncept, s katerim je Bourdieu kritiziral strukturalizem, obenem pa priznaval nekatere njegove prednosti in ga ni povsem zavrgel. Kaj je torej Bourdieu od njega ohranil? »Struktura, katere proizvod je habitus, upravlja z njegovo pomočjo prakso, vendar ne po poteh mehanskega determinizma, ampak znotraj omejitev in meja, prvotno pripisanih njenim iznajdbam.« Bourdieu se pojmovanju strukture ne posveča kaj dosti, s strukturo preprosto razume relacijsko razdelitev prostora, torej polje in njegovo hierarhijo, katere proizvod je habitus. Razmerje strukture in habitusa je obojestransko pogojeno: struktura s svojo razmejitvijo določa habitus, ki je ponotranjenje, inkorporiranje strukture, vendar pa se struktura ne more realizirati sama - prav to je Bourdieu očital strukturalizmu - in habitus je kot praktični čut tisti, ki skrbi za praktično reprodukcijo strukture.

Vendar pa ta prehod od strukture k habitusu ni tako preprost. Med njima je nek prelom, ki vpelje časovnost - kot smo že rekli, habitus je časovna struktura afektivne izkušnje. Bourdieu prikaže to razliko z razločitvijo koncepta menjave in daru. Menjava je regulirana, je pogodba, ki vzpostavlja pravila delovanja, toda delovanje je instantno, omejeno na trenutek izmenjave. Dar pa je mnogo bolj kompleksen - deluje na podlagi ekonomije zaupanja. To pomeni, da dar vedno pričakuje povratni dar, ki pa mora biti kot tak neekspliciran, implicitno prisoten v samem dejanju. V kolikor se ga eksplicira, se postavi ceno, vzpostavi menjavo in izniči dar. Dar tako pomeni vpeljavo časovnosti, ki vnaša negotovost, saj temelji zgolj na zaupanju. V tem časovnem intervalu daru in proti-daru pa se odpre možnost strategije, upravljanja s to negotovostjo, kjer agent realizira svoj praktični čut - začne se družbena igra. »Strategija je proizvod praktičnega čuta kot čuta za igro, za posebno družbeno igro, ki je zgodovinsko določena.« Vzemimo ponovno za primer košarko: tu ne more biti instantne menjave, saj je samo ena žoga, zato jo igralec lahko le daruje svojemu soigralcu. Da mu sploh poda žogo, mora že obstajati neko zaupanje, da mu bo ob dobri priložnosti, torej v tej igri strategij žogo podaril nazaj, sicer se lahko ekonomija zaupanja poruši in ekipa razpade.

Ostanimo še malo pri primeru s košarko. Očitno je, da niso vsi igralci enako dobri, da igrajo različne vloge in da imajo v moštvu različne namene. Boljši igralci imajo nek simbolni kapital, torej nek prestiž, s katerim uveljavljajo svoje posebne pravice: če bosta boljši in slabši igralec istočasno v enako dobrem položaju, bo organizator moral podati boljšemu igralcu, vsaj v kolikor želi ohraniti funkcioniranje ekipe. Dar in njegova ekonomija zaupanja vsebujeta razmerja moči, ki funkcionirajo s simbolnim kapitalom, s katerim se vsiljuje lastne izbire - simbolno nasilje. Strategije pomenijo boj s simbolnim kapitalom za lasten dobiček, izvajajo simbolno nasilje in so način dominacije.

Vprašanje habitusa je potemtakem tudi vprašanje boja, ki temelji na simbolnem kapitalu. Habitus je strukturiran, prostorsko razmejen in s tem hierarhiziran - z različnimi pozicijami agentov se tvori hierarhija. Praktični čut realiziranja strategij na podlagi simbolnega kapitala zagotavlja reprodukcijo polja, toda ker deluje na podlagi implicitne ekonomije zaupanja, ekspliciranje te predpostavke 'odčara družbeni svet', kot trdi Bourdieu. Prestiž zbledi, ko ugotovimo, da dominacija in oblast temeljita le na goli zmagi v borbi s simbolnim kapitalom, da obstoječa delitev družbe in kategorizacije misli ni nič drugega kot zmagoviti zastavki družbene igre. Ko se zmagovitost odčara, se podvomi v legitimnost obstoječega reda in reprodukcija je ogrožena. »Posebna učinkovitost subverzivnega dejanja je v moči, da z uzaveščanjem modificira miselne kategorije, ki prispevajo k usmerjanju individualnih in kolektivnih praks in še posebej kategorij, s katerimi zaznavamo in vrednotimo distribucije.« Subverziven boj je boj za distinkcije, boj za ustvarjanje novih razredov: družbene razrede, kot je proletariat, je potrebno šele ustvariti.

Habitus tako torej funkcionira v praksi in praktično funkcionira, toda zdi se, da funkcionira predobro. Poglejmo izraze, ki jih Bourdieu uporablja v analizi razmerja strukture in habitusa: inkorporacija, ponotranjenje, utelešenje. Bourdieu je na nek način še bolj strukturalističen kot strukturalisti: »Habitus - nujnost, spremenjena v krepost - je proizvod vključitve objektivne nujnosti in proizvaja strategije, ki so objektivno prilagojene situaciji, četudi niso proizvod zavestnega prizadevanja za cilje, eksplicitno postavljene na temelju spoznanja, ustreznega objektivnim okoliščinam, niso pa tudi proizvod mehanične vzročne določitve.« Ker je habitus praktična logika, ki vključuje nekoherentnost, in ker je zunanjost brez transformacije postavljena v notranjost, strukture v telesa agentov, ni več prostora za radikalno spremembo, saj habitus kot izdelek prakse in njene zgodovine skrbi za »ponavljanje v prihodnosti«. Strategije so omejene z objektivnimi možnosti strukture. S tem, ko je Bourdieu v strukturalizem umestil nekaj svobode, je paradoksno še bolj determiniral dejanja agentov - njihove spremembe so namreč vpisane v reprodukcije obstoječega. Ni dogodka, ki bi raztrgal reprodukcijo strukture in prekinil ritualizirane prakse habitusa, vpisane v telo in manifestirane kot verjetje in samoumevnosti. Kako potem lahko sploh uzaveščamo? Namesto odčaranja dobimo začaran krog: da bi spremenili prakso, moramo prej prakso spremeniti …

S tem pridemo do zadnje operacije, ki pa jo dejansko izvajamo že od začetka: presaditev in oživitev koncepta habitusa. Oživili ga bomo dobesedno - vcepili mu bomo Bourdieujevo življenje. Zadostuje že dejstvo, da je Bourdieu pomemben faktor zgodovinskega preloma strukturalizma v post-strukturalizem, da je revolucioniral sociologijo, da je sin proletarcev, ki je bil sprejet na prestižni Collège de France, da je torej figura velikih prelomov. Sedaj lahko razložimo, zakaj začetek naše Teoreme ni vzvišen: Bourdieu je postal to, kar ne bi smel biti, ravno zato, ker ni povsem upošteval zastavkov svoje teorije, saj ni upošteval, da je tudi njegovo početje neka praksa nekega habitusa. Obrat iz teorije v prakso se zdi prava smer, toda Bourdieu je ubral napačen korak: prakse ne sodimo z logiko, četudi nelogično, ampak praksa logiko šele vzpostavlja. Teorija je praksa in ne praksa teoretična ali pa ne-teoretična. Bourdieu tako tudi ne tematizira problema lastne umestitve, s čimer ne mislimo specifičnosti njegove lastne pozicije, pač pa dejstvo umestitve agenta spoznavanja kot takega. Njegovo lastno življenje, torej on sam, je svoja teoretska negacija. In njegova slava, torej prestiž, pomeni le njegovo zmagovitost v boju za vizijo in delitev sveta - Bourideujevo simbolno nasilje.

S tem pa nikakor ne napeljujemo na pot postmodernističnega »anything goes«. Prej skušamo vpeljati heterogenost prakse - njeno nezvedljivost na logično logiko ali celo praktično logiko - in umestitev, ki jih habitus z verjetjem prikriva. Habitus, ki je pri Bourdieuju preveč prožen in premalo plastičen, je potrebno premisliti z vrnitvijo k strukturi - in dejansko lahko najdemo nek pasus v Homo Academicus, kjer revolucijo maja '68 pojasnjuje kot »zgodovinski dogodek, ki ima zaradi pospeševalnega učinka, ki ga sproducira, moč, da doseže sovpadanje dogodkov, ki bi se sicer normalno morali glede na drugačen tempo, ki ga ima vsako polje zaradi svoje relativne avtonomije, začenjati in končevati razpršeno«. Različni dogodki, različna področja ali polja imajo svojo relativno avtonomijo, zaradi česar je že sama družbena struktura neko heterogeno gibanje. Habitus ga sicer hoče ujeti, kodirati za svoj način reprodukcije, toda prakse si ne more nikoli povsem podrediti - zgodovinskega dogodka ne more nevtralizirati. Tako je tudi z Bourdieujem: zgodovinski dogodek nekega področja, ki ga habitus strukturalizma ni nevtraliziral. Kot kaže Bourdieujevo življenje, sta Bourdieu in habitus ne univerzalna, pač pa singularna, umeščena momenta neke usmeritve v nekem boju za specifične prakse in distinkcije.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness