Heidegger in domačijski kič

Heidegger in domačijski kič

Oddaja
3. 11. 2013 - 20.00
 / Teorema

Slavnega filozofa Martina Heideggerja, misleca z veliko začetnico, mojstra iz Nemčije torej obtožujemo, da v njegovem opusu mestoma najdemo kič najslabše vrste, domačijski kič, kič, ki opeva življenje v podeželskem okolju. Kič, ki je v najboljšem primeru sentimentalno vračanje v preteklost, v bližino zemlje, v najslabšem pa – slaba literatura. Tega ne menimo le mi, ne le stari nergač Thomas Bernhard. Tudi Hannah Arendt je v nekem pismu Jaspersu tožila, da – poleg nenačelnega karakterja in politične neumnosti – prav Heideggerjeva naklonjenost kiču kazi njegovo misel. In Adorno, tudi nepoboljšljivi buržuj Adorno, ga je v tisti tiradi, v Žargonu pravšnjosti, obtožil, da “rojeva domačijski kič, ki spominja na najbolj izlužene klišeje abotnih romanov o domači grudi”.

Takoj moramo poudariti, da pri Heideggerju običajno najdemo domačijski v nepomembnih, poljudnih, nefilozofskih tekstih, kot so govori in predavanja, v tekstih, ki jih je Adorno označil za “prilizujoče se čvekanje pred poljedelsko okolico, s katero hoče Heidegger biti zaupen”. A kljub temu vprašanje ostaja – je bil “najgloblji mislec zahoda” kičasta glava? Kako to pojasniti?

Morda se odgovor skriva v Heideggerjevem monumentalnem delu Bit in čas. Bit in čas je strogo ontološko delo, ki premišljuje človeško bivanje na najsplošnejši ravni, onstran zgodovinskosti, zato tam kajpa ni kičastih odlomkov, ki opevajo domačo zemljo. Heidegger izrecno poudarja, da ima njegova hermenevtično-fenomenološka interpretacija vsakdanjega človeškega bivanja “čisto ontološko namero in je kar se da oddaljena od kake moralizirajoče kritike vsakdanje tubiti in kulturnofilozfskih aspiracij”. A že v teh popolnoma ontoloških premišljevanjih na nekem mestu, ko Heidegger premišljuje o tesnobi kot temeljnem človeškem eksistencialu, stopi v ospredje motiv, ki ga je vseskozi zaposloval – motiv bredomovinskosti sodobnega človeka.

Heidegger ugotavlja, da je človeku v tesnobi “ne-domačno, unheimlich”, pri čemer ta nedomačnost pomeni, da se sodobni človek ne more več udomačiti v svetu, da je, kot pravi Heideggerjeva nenavadna skovanka, "ne-udomovljen"Z nekaj interpretativne svobode lahko rečemo, da je Heidegger brezdomovinskost sodobnega človeka, njegovo ne-domačnost v svetu, potisnil v ontološko, iz njega je naredil temeljno potezo človeškega bivanja. Po Heideggerju sta dva načina, kako se človek spopada s temeljno eksistencialno tesnobo, z nedomačnostjo v svetu. Po eni strani se lahko udomači v “vsakdanji javnosti se-ja, ki v povprečno vsakdanjost tubiti prinaša pomirjeno samozanesljivost, samoumevno “udomovljenost”". V javnosti se-ja torej, tega brezimnega subjekta, ki smo mi vsi in nihče, se-ja, v katerem je “vsakdo drugi in nihče on sam”. Po Heideggerjevem mnenju je osrednja značilnost tega brezimnega subjekta, da skrbi za povprečnost, s tem ko razvije pravo diktaturo tega, kako naj živimo. Bivanje, ki se prepušča diktaturi javnosti, diktaturi brezimnega se-ja, je po Heideggru zapadanje, “predajanje svetu”, nesamolastna, neavtentična eksistenca. Kot pravi: “Prepuščanje se-ju, se pravi svetu javnosti, razodeva beg tubiti pred samo seboj kot samolastno zmožnostjo biti-ona-sama.”

V tem begu človeška eksistenca ni ona sama, tako rekoč beži pred sabo, v javnosti najde le začasno in efemerno uteho: “Zapadajoči beg v udomovljenost javnosti je beg pred ne-udomovljenostjo, se pravi nedomačnostjo tubiti kot vržene v svet.” In ravno na tem mestu odločilno vlogo igra občutek tesnobe. Tesnoba je namreč tista, s pomočjo katere tu-bit najde spet do same sebe, do samolastne eksistence. Tesnoba je tista, ki “prinaša tubit nazaj iz njenega zapadajočega prepuščanja “svetu”". Tesnoba je tista, ki človeka iztrga iz primeža začasnega domovanja v javnosti in ga ponovno postavi pred temeljno eksistencialnim občutjem brezdomovinskosti. Zato Heidegger sklene: “Pomirjena-domača bit-v-svetu je modus nedomačnosti tubiti, ne obratno. Ne-udomovljenost mora biti eksistencialno-ontološko pojmovana kot izvornejši fenomen.”

Heidegger je torej za temeljno ontološko potezo človeškega bivanja določil brezdomovinskost. In sedaj si dovolimo postaviti naslednjo tezo: ko je v kasnejšem mišljenju poskušal ponovno najti človekovo izgubljeno domovanje, ko se je poskušal ponovno udomačiti v svetu, je pri tem našel – domačijskost.

Prisluhnite izboru najbolj kičastih odlomkov iz naslednjih Heideggerjevih del: Ustvarjajoča pokrajina - zakaj ostajamo v provinci?, Spokojnost, Gradnja Prebivanje Mišljenje, Samopotrditev nemške univerze (rektorski govor), Schlageter in Der Feldweg.

Oddajo je pripravil Urh Vele. Brala sta Rok in Arni. Zvok je mojstril Vallxz.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

nekdo ima cudoviti dar govora.zakaj pa ne napises nekaj o sokratu?

Ne razumem ravno komentarja ...

Dobil si pohvalo :)

Končno se je spet kdo deklarirano spomnil tiste hrbtne plati vsega Heideggerjevega bitja in žitja, ki jo tako lepo povzema Žargon pravšnjosti in na katero prevzvišeni fenomenologi tako radi zrejo zviška.

Mogoče je tak prispevek prišel celo nekoliko prepozno, glede na to, da je - zdi se, da vzporedno s prenehanjem izhajanja Nove revije in Ampaka - tisto polje heideggerjanskega diskurza, ki je še nedavno tvorilo srčiko slovenske intelektualne reakcije, nekako v zatonu.

A glej ga zlomka! Do samolastnosti je moč priti le v kontekstu povprečne vsakdanjosti. BiČ pravi nekaj takega. Narediti se domačega pomeni prisvojiti si svet, materialnost. Brezdomovinski človek, moderni subjekt, je izgubil domačnost in je razsveten oz. po Marxovsko - razpredmeten. Izguba domačnosti ni izguba rustičnega ognjišča - je izguba možnosti prisvojitve sveta kot svojega sveta, je Pöbel.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness