»S tem, da si naložiš največjo, ali bolje vso odgovornost, se spraviš na kolena. Prvo malikovanje je gotovo izviralo iz strahu pred rečmi, vendar tudi iz s tem povezanega strahu pred nujnostjo stvari. Tako neznanska je bila ta odgovornost, da si je niso drznili naložiti prav ničemer zunajčloveškemu, tudi s posredništvom kakšnega bitja bi bila namreč človeška odgovornost omadeževana, zato smo dali vsaki stvari odgovornost zase, še več, stvarem smo s tem naložili še precejšnjo odgovornost za človeka. Človek pri ustvarjanju izravnav ni in ni mogel zadostiti sebi, ta naivni svet je bil najbolj zapleten od vseh, kar jih je kdaj bilo, njegova naivnost se je nazadnje izživela v surovih nasledkih.«

Kafka je v svojih delih zapisoval brez poimenovanja in slikal portrete brez obraza. Prikazoval je brez izrecnega kazanja, kot človek, ki s kazalcem maha v obzorje, rekoč: »Oglejte si to čudo,« vendar vse, kar je označeno, je stvarstvo z najširšim pomenom besede. Le tako je lahko govoril o tisti nedoločeni moči, ki animira njegov literarni svet, ki predpisuje načrt, po katerem se ljudje premikajo kot figure na šahovnici. Pojem šahovnice je tu vendarle neustrezen izraz, ker poenostavlja miselno podobo neskončnega igrišča, na katerem se odvija Kafkova človeška drama. Avtentično simuliranje dejanskega sveta je zagotovo naloga, ki je ne bi zmogel niti najzmogljivejši računalnik. Kajti vedno izostane izvirni smisel, preostane pa le simulaker. Enako lahko rečemo tudi za pisatelja. Ne glede na to, kako podrobno opiše svet in koliko čustev vsebujejo liki, nikoli ne bodo nosili vsega pomena, ki si ga v resničnem svetu odene vsakdo brez premisleka.

Kafka se je problema literarne reprezentacije lotil z nasprotne strani. Kot je rekel Sartre, Kafkov svet je narobe svet, ki se sam sebi daje kot resnični. V njem ljudje nosijo drobovje vsem na spregled in se obnašajo, kot da je obrnjenost pravilen vsakdan. Tega bralcu ne prikriva, z vsako besedo proslavlja razkritje notranjosti in zaobrnitev forme v vsebino. Če je za dela avtorjev, kot sta Gabriel García Márquez in Haruki Murakami, postalo popularno označevanje z magičnim realizmom, Kafke navkljub vdoru fantastike v fabulo ne moremo vključiti mednje. Prej bi rekli, da gre pri njem za poseben ontološki magični realizem. Pri magičnem realizmu se dogodi čarobnost kot nasprotje vsakdanjosti življenja. Kafkovi liki po drugi strani v transgresivni čarobnosti živijo. Gre za mit, ki se jemlje resno.

Preden se znajdemo v Kafkovem svetu, ga lahko nemara za uvod ponazorimo z razliko od omenjenih vznikov fantazije v posameznih literarnih svetovih. Haruki Murakami simbolni pomen sanjske notranjosti prikaže kot vdor fantastičnega na površino realnosti. Kafka sliko zaobrne tako, da je realnost tista, ki občasno privre na spregled in jo svet hitro zatre. Njegov pripovedni svet je zaprt in podvržen lastni, a dosledni logiki. Liki se ne sprašujejo po vzrokih za absurdnosti. Nadnaravnost je pohlevno sprejeta. Josef K. ne vprašuje o nesmiselni moči sodišča. Zanima ga, zakaj se nekaj dogaja, ne pa kako. Sodišče ima za nenavadno, ne pa nemogoče ali nadnaravno. Po drugi strani je magično dogajanje pri Murakamiju zunanje vsemu, kar imajo liki za domače. Polkovnik Sanders v romanu Kafka na obali je entiteta, ki vdre v svet. Podobno so v romanu 1Q84  pritlikavci vsiljivci, ki se lahko prikažejo le skozi nadnaravno črvino. Ti dogodki niso del zgodbe z vidika vnaprejšnjega obstoja na polju realnih možnosti za vsakdanje življenje likov. Funkcionirajo kot do tedaj nemogoč dogodek, proizveden z intervencijo zunanjih nadnaravnih sil.

Natančnejšo primerjavo s Kafko dobimo z analizo branja Kafkove novele Kazenska kolonija" skozi oči glavnega junaka Murakamijevega romana »Kafka na obali«. Pomen mučilnega mehanizma izpelje kot simbolno nanašanje na družbeno realnost. Napravo vzame za reprezentacijo širšega sveta, ne pa kot del vase zaprte zgodbe z ezoteričnimi pravili. Tako je lahko poročnikova krvava obsesija zmožna obstoja v njegovem resničnem svetu, ker jo glavni junak razlaga po pravilih svoje vsakdanjosti. Ta pa ne vključuje možnosti prihoda magičnosti. Zatorej je dogodek na otoku lahko sestavljen le iz dveh delov; dobesednega dogajanja in drugotne simbolne predelave. Pravi: »Torej, na ta način mu uspe bolj kot komurkoli drugemu razložiti dejansko stanje naše družbe. Se pravi, s tem, da ne razlaga družbe, ampak podrobno opiše tisti mehanizem.«

Murakamijeva fantazijskost se nahaja v svetu abstraktnosti, ki le simbolizira realnost, sama pa ni dejanska. V svet njegovega romana se šele z napredovanjem zgodbe vsili magičnost, ki je metafizična. Če pa se spet vrnemo h Kafki, vidimo, da za svet njegovega človeka ne moremo trditi, da je  ločen od metafizičnega. Nanj delujejo drugačna pravila univerzuma, svet je zgrajen brez ločevanja na zunanje in notranje, inteligibilno je uprostorjeno.

Roman Amerika, po katerem potuje glavni junak Karl Rossmann,je kristaliziran občutek novosti. Je beg po prostranstvih, tlakovanih s čudežno svežino drugačnega, vendar so mesta, kamor se zateče, utesnjujoča negotovost. Liki, s katerimi se spozna, poosebljajo zaskrbljenost nad motivi neznancev. Kot pravi Roberto Calasso v delu »K«, je Karl naiven pravljični junak, ki je vržen v svet, pripravljen, da se spopade s preprekami. Njegova pot je raztrgana med gonjo za novostmi in zadržanostjo v znanem. Kot je značilno za psiho prišleka, vsaka malenkost pridobi na pomembnosti ob prvem srečanju in se napolni s tesnobo. Tu gre za ustvarjanje literarnega kozmičnega reda, ki je iz sebe in po sebi. Iz njega se resnični pomeni ne izvijejo zlahka, pletejo se okoli sebe, kot da so pod neštetimi plastmi potlačitve.

Kafkovi liki ne dvomijo v svojo deželo mračnih fantazij. Samsa iz novele »Preobrazba« ni predolgo v nejeveri glede svojega položaja, četudi se mu je zgodil hrošč v sistemu. Občasno pride do uvidenja v absurdnosti. Vendar avtentičnosti sveta nihče ne postavi pod vprašaj. Na življenje gledajo brez ironije, čeprav so mogoče ironični liki. Tu nastopajo telesa, ki jih sestavlja material, ki se v bralčevi zavesti transformira v odtujene bralne fantazije. Z njimi se težko poistovetimo, saj principi njihove bivanjskosti tečejo po drugih tirnicah. K, Josef K., Gregor Samsa in Karl Rossmann niso odtujeni. Edina odtujenost, ki tu nastopa, je naša v razmerju do njihovega sveta.

Če torej ne moremo simbolizirati tega univerzuma, je za neposreden dostop treba pogledati tisto, kar v njem izostane. V romanu Grad se nahaja fantom te vrste. Grad kot stavba in institucija je za prišleka v vas, zemljemerca K-ja, nedosegljiv cilj. Pot, ki ji K sledi, ne pelje proti grajskim vratom, temveč se v nedogled vije okoli. Grad je torej prej prikazen kot neko resnično mesto, je luknja, ki pa jo zapolnjuje vas grofa Westwesta ob vznožju. Zanjo bi težko rekli, da je ločena od gradu. Je grajsko tkivo, uradi so organi in kočije, ki se peljejo iz gradu, so žile. Uradniki, ki prihajajo v gostilno, delujejo kot krvne celice, ki prenašajo v urade kisik v obliki poročil o dogajanju v vasi. Prebivalci vasi se morajo obnašati kot sestavni deli organizma in če kateri od njih preide v antisocialno vlogo, je izobčen in potisnjen na obrobje. Še K ne prestopi meje. K se postavi v nasprotje gradu in ga izzove, vendar s tem še vedno dopušča, da grad izvaja svojo funkcijo. K-jev položaj se kaže v vznemirjenosti in brezdomnosti, ki jo poraja tekanje od Poncija do Pilata.  Vendar to še vedno počne.

Obstaja pa oseba, ki transgresira pravila Gradu in je v tej vlogi posebnost Kafkovih del. Amalia je izobčenka, ki  je raztrgala vulgarno pismo enega od uradnikov in z zavrnitvijo ponižala ureditev zapovedanih odnosov. Pretrgala je homeostazo ravnovesja in za to bila kaznovana z izgonom nje in njene družine iz skupnosti. Njena sestra je prisiljena v prostitucijo, sama pa živi v osami. K-ju poskuša pomagati, vendar se izkaže, da je zanj vabljivost gradu premočna. Amalia je nekdo, ki v svoji mejnosti skriva svoje drobovje. Skriva se na robovih strani. Je redka oseba, ki ni skeptična  le do površinskega dogajanja, temveč ne zaupa niti smislu celote. Govori skozi ironijo, saj se zaveda, da je v zaobrnjenem svetu nasprotje edina možnost jasnega izjavljanja. Grad jo mora zatreti, v nasprotnem primeru bi Amalia lahko postala kaj hujšega kot le rana v ustroju sveta.

Namen Gradu je v pazljivi skrbnosti, da se vse odvija po navadah. Nobena prošnja se ne sme izpolniti. V nasprotnem primeru bi vse razpadlo. Grad deluje kot objekt želje, ki pa mora ustvariti nepremostljivo zaporo do uma, ki željo formulira. Grozeča nedosegljivost gradu je temu namenjena. Grajska impozantnost zaseje srh v kosti, vendar se po drugi strani tudi tistim v sistemu tresejo noge. Tako paralelno poteka dvojna strahovlada, ki drži kozmos v ravnovesju. K je nenačrtno tisto majhno zrno, ki se izmakne rešetu. Ko izrazi željo po pravici, je grad soočen s spodkopavanjem svoje moči. Čeprav ni radikalen kot Amalia, ne zavrne sistema, zoperstavi se tako, da postopek prižene do konca. Grad je posledično do njega bolj krvoločen kot do ostalih podložnikov. K lahko postane resen nasprotnik prav zaradi svoje ironične pozicije do absolutne oblasti. Kot neznani prišlek je nihče in s tem mu manjka vsebine, za katero bi se ga zagrabilo ter odprlo navzven.

Sodišče za organizem označi tudi Josef K. v gorečem govoru na prvi dan svojega sojenja v romanu Proces. Ljudje na sodišču in uradniki v gradu so vsi vsakdanji; tankovestni, vzkipljivi in hitro razdražljivi. Vendar skupaj tkejo veliko mrežo, ki jih povezuje v organizem. Ta zaobjema vse in njegov namen je odrejanje idej. Kakšne so te, je nepomembno. Pomembno je izvrševanje procesa. Sam cilj procesa je tako trivialen, da se brez težav obrne v ironijo. Tako cilj procesa postane le aretacija nedolžnih in njihovo kaznovanje. Sodišče želi sankcionirati zaradi sankcij samih, določitev krivde je smiselna že zaradi samega akta okrivitve. Proces deluje kot umetnost in je estetsko prepoznan zaradi svoje nesmiselnosti. Interpret Kafke Roberto Calasso pa mu vendarle poda neko drugo vlogo, namreč delovanje kot sredstvo za uveljavljanje karme.

Calasso opiše grad kot prizorišče, kjer se dobro in zlo določata in razvrščata v oblike, ki so prepoznavne le tistim, ki so na mestu, ki jim omogoča vrednotenje. Usodo Amalie in K-ja določa moralna zgradba sistema, ki je nerazumljiva in  odpošilja sodbo z mesta, ki je odgovoren  sam zase. Grad je tovarna karme, ki producira posledice glede na zakonitosti ravnovesja v tem skrivenčenem svetu. Ne poznamo ontološke narave Kafkovega sveta – je zlo ali dobrota? Kot bralci vemo le, da nas prevzame. Nihamo med prebliski otopelosti in lucidnosti, včasih ju zamenjujemo, smo brez avtoritete za interpretacije. Za odgovor o vsaj delnem smislu pa se lahko napotimo kar na grad ali pred sodišče. Onadva sta razsodnika o dobrem in zlem ter njuna obsodba je tista, ki potisne tehtnico v katerokoli smer. Četudi se nam zdi, da je usoda Amalie nepravična, ima grad kot vrhovni odločevalec privilegij samovoljnega vladanja. Poskrbi, da bo vsakega doletelo, kar mu gre.

Če kdo krši duh reda, bo torej sankcioniran. K se odkupi tako, da prizna avtoriteto. Grad lahko izpodbija le še pod vsiljenimi pogoji. Sprejme zahtevo uradnika Burgela, da se vrne k svoji ljubici Friedi, ki jo je predtem zapustil in mu je bila dana od gradu. Za to vsemogočno institucijo je najpomembnejša K-jeva vrnitev v kolesje aparata. Ko K zavrne predlog sobarice Pepi, da bi šel živeti v prostore služabnic, vidimo da K nima interesa po izvijanju iz primeža organizma. To je bilo očitno že od začetka. K je prišel v deželo pod gradom s hrepenenjem po njem. Že njegova meglena preteklost in dozdevno pomanjkanje razlogov, da vztraja, potrjujejo nikakršno možnost, da se pridruži Amalii v izgnanstvu. Z vsakokratnim trpljenjem se povečuje gotovost obstanka v vasi. Kot obseden hazarder je vedno bolj prikovan v igro slepih miši z uradniki. Neprijazna dežela hrepenenja sčasoma postane obljubljena dežela.

Amalia po drugi strani ostane v tistem, kar budisti pojmujejo kot končno kazen kršilcev zakonov karme, Avici oziroma neskončni osebni pekel. Ona je zla, ker krši pravila vrhovnega razsodnika o dobrem in zlem. Za vedno bo živela v brezupu zaradi prekrškov. Japonski budist iz trinajstega stoletja Dogen Zenji pravi o peklu: »Ko nekdo vstopi vanj, ga zapolni s svojo eksistenco in je razbremenjen vpliva kogarkoli drugega.« Človek ostane za vedno ujet v zaporu svojega jaza. Vendar Amalii vsaj ni treba životariti pod avtoriteto preziranega. Za nekoga, kot ona, je ždenje v lastnem peklu očitno bolj zaželeno kot življenje po kozmičnem redu, ki ga ne prenese. Izstop je edini način, kako se obvarovati moči, ki vlada nad Kafkovim literarnim svetom.

Junaki Kafkovih romanov, ki se soočijo z močjo, to počnejo s strani, s kotičkom očesa zrejo v odsev, ki prihaja iz skrivenčenega ogledala. Tako je v primeru starca pred vrati Pravice. Če bi v izvor moči zrli neposredno, kdo ve, kaj bi se jim zgodilo. Še ko je na pragu smrti, je največ, kar Josef K. vidi, nek suh in šibak človek, ki med razprtimi oknicami proti njemu steguje roke. V svoj objem ga vabi drobovje Kafkovega spoja metafizičnega in materialnega. Smisel tistega, kar stoji za Kafkovim literarnim svetom, se lahko izkaže le v ekstremu te parodije realnosti. Smisel, ki šele poda odgovore o vzroku za njegov nastanek. Zato je Kafka poudarjal svojo uteho v literaturi. Ta ponudi možnost stvaritve sveta, v katerem se lahko oprime inteligibilnega. Postavi materialen nagovor eksistencialnim stiskam, ki so sicer onkraj njegovega dosega, skrite pod površino. K je v svojih različicah ime Kafkovega kompleksa in nasprotij njegovega resničnega življenja. Vendar pa K ni simbol njegovih tegob. Je njihova oživitev.

V Kafkovem svetu ima okolica velikansko moč, z njenim potenciranjem se siceršnja nejasnost razkadi in pokaže se narava antinomije z resničnim svetom. Karma, ki v vsakdanjem življenju deluje počasi in nezaznavno, je Kafki naložila trpljenje v obliki krivde in strahu pred očetom. Poleg tega moč razsojanja o dobrem in zlem delimo z družbo, ki je pogosto veliko prizanesljivejši sodnik kot naša vest. Moč nad življenjem posameznika s strani institucij pogosto zbledi napram roki nadjaza. V Kafkovem svetu pa je obratno. Zunanji svet je tisti, ki z obračanjem notranjega sveta navzven pridobi na moči.Oba romana, Proces in Grad, se odvijata na pragu nekega skritega sveta, za katerega vsi sumimo, da obstaja v našem. To je res, če obrnemo prizmo dojemanja in vidimo, da je naš svet tisti, ki je skrit v Kafkovem literarnem svetu. Oziroma natančneje, tu je le Kafkov svet, v njegovih romanih je njegovo drobovje dano na spregled in simboliziranje nekih širših družbenih stanj trči ob osebnoizpovedno naravo del. Zato ima Kafka K-je za odvratne, ker so se mu zdeli preveč podobni njemu. Lahko se poistovetimo z njegovimi deli, ne moremo pa jih ponotranjiti, saj karma deluje za vsakega na njem samem. Za nas polno razumevanje Kafkovega izliva duše ni mogoče, saj bi mogli za to biti - Kafka. Kafka je pred pisanjem Procesa poslušal vsiljive misli, ki so ga zaklinjale nevidnemu tribunalu, naj le pride in poda sodbo. To je nam nedostopno mesto krivde, kamor se je Kafka, kot je pisal v pismu svojemu očetu, zatekal zato, da ga je klela in poniževala vest. To je mučni in neznosni Avici, pekel njegove lastne stvaritve, ki ga je zapolnjeval z osebno eksistenco in obrnil navzven v svojem literarnem svetu.