Preteklo leto sem preživel na Erasmus izmenjavi v nekem majhnem mestecu na jugozahodu Nemčije, nekakšni nemški Škofji Loki z univerzo. Kljub pogreznjenosti globoko v morečo meščansko otopelost pa je mestece imelo razmeroma močno skvotersko in antifa sceno. A šele ob stiku s to sceno, ki bi mi po vseh pričakovanjih morala biti najbolj domača, sem doživel resen kulturni šok: nemški antifašisti namreč skorajda brez izjem složno podpirajo Izrael v boju proti “barbarskemu islamu”. Pa ne le med alternativci, domala konsenz o podpori apartheid režimu vlada tudi v etablirani levici, kot je stranka Die Linke in vsak, ki bi si drznil trditi nasprotno - takih v Nemčiji ni več veliko - je v trenutku žigosan kot antisemit in fašist. Ne le, da je vsakršna kritika Izraela v Nemčiji skorajda avtomatično razumljena kot antisemitizem, težava je hujša: da je mogoče vzdrževati vero v pripoved o Izraelu kot demokratični državi, paragonu evropskih vrednost na divjem bližnjem vzhodu, je nujno Arabce prikazati kot necivilizirane barbare, samomorilske verske blazneže, ki opasani z razstrelivom jurišajo na vse, kar je nam, razsvetljenim evropejcem, sveto.

In res, islamofobija je v Nemčiji prisotna ne le na skrajni desnici, kot sta stranka Alternativa za Nemčijo ali gibanje Pegida, temveč prikrito celo v velikem delu antifašistične in leve scene. Ta ničta toleranca do rasizma, kadar bi lahko šlo za antisemitizem, in popolno nezaznavanje problematičnosti, kadar gre za islamofobijo, je neverjetna. Zgolj za primer: največji politični škandal, ki je tedaj pretresel zvezno deželo, v kateri sem živel, je bil, ko je Wolfgang Gedeon, bivši maoist, danes pa poslanec rasistične skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo, v deželnem parlamentu izrekel: “Kot je Islam zunanji, tako so bili nekoč talmudski Judje notranji sovražnik krščanskega zahoda.” Škandal, ki je nastal zaradi te izjave, je povsem razumljiv, kar pa je presenetljivo, je, da ob vsesplošnem zgražanju v medijih ni bio niti enega prispevka, ki se ne bi zgražal le zato, ker je poslanec trdil, da so bili nekoč sovražnik Judje, temveč bi na kakršen koli način kot problematično naslovil tudi dejstvo, da ima poslanec v deželnem parlamentu danes za sovražnika Zahoda Islam. Ta del izjave očitno ni zmotil nikogar.

Leta 2007 je nemški sociolog Georg Klauda izjavil: “Islamofobija, vsaj v tej državi, svoje relevantnosti nima kot masovni fenomen, temveč kot elitističen diskurz, ki si ga deli znaten del leve, liberalne in konservativne inteligence in ki omogoča artikulacijo resentimenta proti imigrantom in anti-rasistom na način, ki predstavi izjavljalca kot prvaka evropskega razsvetljenstva.” Leta 2007 je to morda še držalo, a sedem let kasneje je gibanje Patriotski Evropejci proti islamizaciji zahoda, skrajšano Pegida, z mobilizacijo več desettisočih  dokazalo, da islamofobija nikakor ni več rezervirana zgolj za elito.

Medtem ko populistična desnica koraka v masovnih shodih proti imigrantom in muslimanom, se velik del levice še vedno oklepa elitistične islamofobije. Ko je leta 2014 v Kölnu več tisoč neonacistov protestiralo pod sloganom “Huligani proti salafizmu”, jim je naproti stal manjši levi protishod s transparenti “Proti rasizmu in verskemu fundamentalizmu”, s čimer je pravzaprav izrazil enotnost s tistimi, proti katerim naj bi protestiral. Izraelske in ameriške zastave pa so že dolgo stalnica vsakega nemškega antifa shoda.

Da bi lahko razumeli to nenavadno politično ozračje in slepo pego v mišljenju, je treba iti v času nazaj, v konec osemdesetih, ko se pričenjal formirati marginalen fenomen, imenovan Antideutsche, kar bi lahko prevedli kot proti-nemški, ter mu slediti skozi razvoj od obskurne skupine levih trolov do vzpostavitve izjemno vplivne ideologije, ki ima danes med mladimi Nemci na celotnem političnem spektru malodane status hegemonije.

V osemdesetih je bila, kakor bolj ali manj povsod, levica v zahodni Nemčiji v slabem stanju. Na radikalni sceni so prevladovale komunistične skupine, organizirane kot maoistične, hoxistične in stalinistične sekte, imenovane K-Gruppen, popkulturni fenomen, ki je deloval po principu subkulturnih identitet. Pro-palestinska levica je, kot je že zelo zgodaj izpostavil kritični teoretik Moishe Postone, pogosto zapadala v antisemitizem. Medtem pa je na bolj mainstream ravni levica devalvirala v mirovniško gibanje, ki je v anksioznem vzdušju hladne vojne skupaj z Zelenimi pozivalo k odpravi nuklearnega orožja, pri tem pa Nemčijo prikazovalo kot potencialno žrtev antagonističnih velesil. To je omogočilo obrat v desno, saj, kot je že leta 1983 opozoril Wolfgang Pohrt, eden izmed idejnih predhodnikov gibanja Antideutsche, ob viziji nuklearne apokalipse spet pride v ospredje ideja Nemčije kot zedinjenega naroda, kjer je levica na isti strani kot vladajoči. Tako je mirovniško gibanje osemdesetih vodilo v nacionalistično prebujenje.

Proti temu nacionalizmu, ki je ob padcu zidu in absorpciji vzhodne Nemčije dobil velik zagon - v začetku devetdesetih so desničarji ob široki ljudski podpori ob požigih azilnih domov pobili preko sto azilantov -  je nastopila levica. Kmalu pa so se znotraj nje vneli spori, ali je potrebno nacionalizmu nasprotovati primarno, samemu po sebi, ali sekundarno, zgolj kot simptomu ekonomskih procesov. Tisti, ki so nasprotovali nacionalizmu kot ideologiji in ne tudi kot materialni podstati, iz česar ta ideologija izhaja in jo reproducira, so bili skupina, ki predstavlja začetke gibanja Antideutsche.

Da gre za izrazit anti-nacionalizem, je jasno že iz imena, a to ni presenetljivo – anti-nacionalizem je seveda skupen vsem marxističnim skupinam, vrednim tega imena. Pri Antideutsche pa je poudarek drugje: ne gre za klasičen anti-nacionalizem, saj Nemčije ne razumejo zgolj kot države med državami, temveč kot specifično stanje zavesti. Čeprav se radi sklicujejo na ta tekst, ima idealistično razumevanje nemštva kaj malo skupnega z Marxovo Nemško ideologijo. Nemštvo, ki mu nasprotujejo Antideutsche, ni zares povezano z dejansko Nemčijo, njenimi institucijami ali procesi, ki se odvijajo v njej. Pravzaprav je precej misteriozna entiteta, za katero tudi ti, ki se identificirajo kot Antideutsche, pogosto ne vedo, kaj naj bi pravzaprav bila. Ko na primer v kultnem mokumentarcu Deckname Dennis novinar to vprašanje zastavi na proti-nemški demonstraciji leta 1995, nihče od prisotnih nanj ne zna odgovoriti, dokler nazadnje nekdo ne reče, da bi lahko šlo pravzaprav za nekaj takega kot “Nikoli več vojne v Nemčiji”.

A bolje izobraženi Antideutsche ponavadi vendarle vedo povedati, da je nemštvo stanje duha, ki inherentno vodi k izgradnji Auschwitza. Pa vendar to ni mišljeno v smislu zgodovinskega nacizma ali današnjega neonacizma. Kategorija nemškosti, ki ji nasprotujejo, je popolnoma nezgodovinska in nespacialna. Vsakdo lahko zaseda mesto Nemca, oziroma, vsakdo, ki je deležen denunciacije, češ, da je Antisemit, je Nemec, ki mu nasprotujejo. Vendar tudi oznaka antisemit v rokah Antideutsche nima nujno resne vsebinske povezave z antisemitizmom. Če je prve zametke Antideutsche v osemdesetih zaznamovalo legitimno naslavljanje problema antisemitizma na levici, danes izraz antisemit funkcionira na popolnoma enak način kot denunciacije, ki so uporabljene v drugih levih krogih, denimo revizionist, le da je uspešnejša, saj apelira na vsakogar, ki se nima za antisemita, da se distancira od denuncirane osebe ali vsebine in se postavi na stran Antideutsche.

Zanimivo je, da je gibanje, utemeljeno na anti-nacionalizmu, kmalu zapadlo v izrazito fetišizacijo države. Ne le Nemčije, simptom tega je tudi izrazit sionizem. Antideutsche namreč državo Izrael razumejo kot edini branik Judov pred antisemitizmom oziroma ponovitvijo holokavsta, ki pa je iz vseh strani oblegan z antisemiti. Pri tem so Antideutsche povsem slepi tako za izraelske zločine v Palestini in apartheid kot tudi za kontradikcije in razredni boj znotraj Izraela. Iz radikalne levice in anti-nacionalizma izhajajoče gibanje tako paradoksno vidi edino možnost emancipacije skozi državo.

Eden izmed dogodkov, ki so najmočneje vplivali na gibanje Antideutsche ter so mu dali obliko in vsebino, je bila po mnenju novinarja Wolfa Wetzla Zalivska vojna. Nemške firme so namreč Iraku prodajale orožje in bojne pline. Ko je iraški okupaciji Kuwaita sledil ameriški napad na Irak, je Saddam Hussein nekaj raket izstrelil na ameriška zaveznika Izrael in Savdsko Arabijo ter zagrozil, da bodo naslednje rakete, ki bodo letele nad Izrael, napolnjene z bojnimi plini. To je na Zahodu, sploh pa v Nemčiji, sprožilo totalno moralno paniko. Pohrt je levičarje, ki so pozivali proti vojni, označil za Hitlerjugend in volkodlake, nemški pesnik Hans Magnus Enzensberger pa je v reviji die Spiegel Husseina razglasil za novega Hitlerja, napad na Kuwait izenačil z napadom na Poljsko leta 1939, republikansko gardo z SS-om, milijoni Arabcev, ki so Husseina podpirali, pa so v njegovem članku svoj ustreznik našli v milijonih Nemcev, ki so podpirali Hitlerja. Ta, zadnja primerjava pa tudi jasno nakazuje vzrok za elitizem, ki ga z Antideutsche deli tudi velik del nemških liberalcev in levičarjev: ljudstvo je namreč ljubilo Hitlerja, torej ljudska volja vodi v fašizem, zato se je nujno distanicirati od nje. Politične posledice tega so za levico seveda pogubne.

Antideutsche so brez pomislekov Enzensbergerjeve trditve sprejeli za svoje in Saddama Husseina razglašali za novega Hitlerja, ki ob pomoči nemških firm načrtuje izvršitev Hitlerjevega načrta, namreč iztrebljenje Judov. Hkrati pa so pozivali nemško vlado, naj napade Irak ter popolnoma prekinili ne le z mirovniškim gibanjem, temveč tudi s kritiko imperializma. V anti-nemških “analizah” je nemški postal Irak, ZDA pa so se iz imperialističnega agresorja prelevile v edinega resničnega antifašista, zavetnika zatiranih Judov in zaščitnika civilizacije.

Tovrstna stališča Antideutsche so se le še zaostrila ob Drugi intifadi, ki je niso razumeli kot obupan upor zatiranih, temveč kot islamo-fašizem in izvrševanje Hitlerjevega načrta, do skrajnosti pa so jih radikalizirali po septembru 2001. Leta 1992 ustanovljena revija Bahamas, ki funkcionira kot idejno središče Antideutsche, je tako po napadu na ZDA pozivala k “Vojaškim udarom proti centrom Islama”, pripisala Koranu “podobno vlogo, kakor jo je imela v svojem času v Nemčiji Hitlerjeva pisarija Mein Kampf” ter razglasila, da bi “Uničenje islamskega gospostva prebivalstvo teh dežel rešilo muslimanskega malikovanja.”

Ni težko sprevideti popolne napačnosti teh izjav. Islam je podobno kakor nemškost ali Izrael, kot smo pokazali prej, razumljen idealistično, popolnoma brez ozira na dejanske politične strukture in ekonomske procese. Pomeni zgolj nekakšno transhistorično zlo ideologijo, inkarnacijo nacizma oziroma “nemštva”, ki neposredno udejanja svoje (oziroma Hitlerjeve) zle načrte, pri čemer dejanske strukture gospostva ne igrajo nobene pomembne vloge. Težava niso Al-Kaida, Hamas ali Sadam, še bistveno manj politično ekonomski pogoji in vzroki njihovega nastanka, pač pa zla ideologija islama, ki je lahko premagana le s totalnim uničenjem. Kot zapiše Bernhard Schmid, je za Antideutsche Reich mogoče prepoznati povsod, sploh pa v arabskih državah.

Podobno in sočasno je v Antideutsche časopisu Jungle World Anton Landgraf, danes urednik nemškega Amnesty International, oznanil: “Intenca napada na World Trade Center [je] očitna [...] New York ne velja zgolj za simbol globalne moči kapitala, temveč tudi vpliva, ki ga imajo domnevno nanj Judje. V antisemitskih teorijah zarot je Wall Street popoln primer judovske dominacije, od tu Judje gospodujejo globalnim financam in vodijo politiko ZDA. Teror je namenjen osovraženi judovski Ameriki in želja islamskih fundamentalistov, da bi jo uničili, je identična njihovem hrepenenju po tem, da bi Jude v Izraelu pognali v morje.” Kot smo videli, empirija in dejstva Antideutsche ne zanimajo, kot tudi ne dejstvo, da je bil WTC le ena izmed tarč napada in da ostale niti v divjih teorijah zarot nimajo nikakršne povezave z Judi. Tako jim je islam uspelo izenačiti z antisemitizmom in nacizmom, torej z nemštvom proti kateremu so, a tudi anti-imperializem in anti-amerikanizem je doletela ista usoda. Če namreč Američani bombardirajo Arabce, ki podpirajo Palestino, potem pač mora biti vsakdo, ki nasprotuje ameriški zunanji politiki, gotovo antisemit.

Svet, kot ga vidijo Antideutsche, je črno-bel: na eni strani so Judje, vselej žrtve, in njihove zaveznice ZDA, ki jih iz čiste dobrote in razsvetljenskih vrednot zahodne civilizacije ščitijo pred holokavstom, ki ga nad njimi skuša izvesti barbarsko antisemitsko “nemštvo” - nekoč v podobi nacizma, danes pa se nahaja na Bližnjem vzhodu. Tako je v oktobrski izdaji Bahamas 2001 zapisano, da se “vselej isti zavezniki bojujejo proti vselej istim antisemitskim barbarom in poskušajo pri tem rešiti vselej isto žrtev – žrtev holokavsta.” Zaradi takega razumevanja situacije se Antideutsche besno uprejo mirovniškim gibanjem proti vojni v Iraku in ko tedanji predsednik Nemčije Gerhard Schröder 2003 protestira proti Ameriški invaziji, Sören Pünjer, eden izmed vodilnih ideologov gibanja, v Bahamas zapiše: “Od Goebbelsove totalne vojne do Schröderjevega totalnega protesta je kratka nemška pot. [...] Kdor se bori proti Islamu, lahko izgubi, kdor se ne, nima česa izgubiti.”

Glede na takšno vojno hujskaštvo ni presenetljivo, da so številni vodilni predstavniki Antideutsche prelomili še zadnje vezi z levico in kaj hitro našli nove zaveznike na skrajni desnici. Pünjar se je tako navdušil nad ideologom ameriške neokonservativne desnice Robertom Kaganom in sedaj zagovarja militarizacijo Evrope ter zahteva sodelovanje Nemčije z ZDA pri vojaškem razsvetljevanju bližnjega vzhoda. Ameriške neokonservativce celo razume kakor Hegel Napoleona - torej kakor nekoga, ki bo na Bližnjem vzhodu opravil z zastarelimi družbenimi odnosi in prinesel napredek. Medtem se je drug sodelavec Bahamas Justus Wertmüller navdušil nad Jean-Marie Le Penom, ki naj bi bil glas razuma, ki zaustavlja islamizacijo predmestij. Leto kasneje pa je Uli Krug v Bahamas hvalil zloglasno islamofobno knjigo Oriane Fallaci, ki naj bi pozivala, naj se “božjim bojevnikom postavimo po robu z antifašistično odločnostjo.” Kljub temu pa se večji del Antideutsche še zmerom razglaša za antifašiste in komuniste - edine prave komuniste, seveda. Pa vendar so vsaj nekateri izmed njih zmogli toliko refleksije, da so revidirali svoja stališča. Eden izmed vplivnejših med Antideutsche, Jürgen Elssäser, je tako 2014 postal vodilni ideolog Pegide.

Tako so se od konca osemdesetih iz marginalnih skupinic radikalnih levičarjev, ki so provocirale nacionaliste, do prvega desetletja po letu 2000 Antideutsche prelevili v med najstniki vsesplošno prisotne trole, ki so v imenu komunizma, Marxa in Adorna v vsakem političnem vprašanju brezpogojno podpirali ameriške neokonservativce, apartheid režim in skrajno desnico. V imenu kritične teorije so hujskali k napadom na arabske države in zagovarjali ameriški imperializem. V imenu teorije ideologije so širili islamofobijo in v imenu antifašizma rasizem.

Čeprav brez kakršnekoli partije ali poenotene organizacije, so Antideutsche, zbrani okoli časopisov, kot so Bahamas, Jungle World, Konkret in drugi, ter skupin Iniziative Sozialistisches Forum in Café Critique, prav s svojimi vselej provokativni stališči privabili mnogo mladih alternativcev. Zgodovinar in poznavalec Antideutsche Gerhard Hanloser pa svari, da njihove popularnosti ne smemo razumeti kot izraz slabe vesti Nemcev zaradi holokavsta, temveč nasprotno, njihova privlačnost leži v  osvoboditvi od slabe vesti, ki jo ponujajo levičarskemu anti-imperialistu, kot osvobajajočo afirmacijo užitkov privilegiranosti nemškega srednjega razreda. Antideutsche omogoča aktivizem brez slabe vesti pustiti za seboj in namesto mučnih empiričnih ali teoretskih raziskav preprosto vselej zagovarjati ameriško zunanjo politiko kot boj proti antisemitizmu ter uživati v nemočnem ogorčenju teh, ki jih to sprovocira. In res so vsi simpatizerji Antideutsche, s katerimi sem govoril, prvotno pristopili k gibanju, ker jih je zabavalo trolanje.

Kaj so torej Antideutsche danes? Wolfgang Pohrt, nekoč njihov vzornik, danes pa oster kritik, odgovarja: “Morda vsi in najprej vlada.” Predvsem pa so trojanski konj, ki je levico, tako radikalno kot parlamentarno, ujel v začaran krog trolanja in nepomembnih sporov, jo odprl diskurzu skrajne desnice in jo alieniral od najnižjih slojev, ki jih v veliki meri sestavljajo migranti iz musimanskih dežel. So deviacija levice, ki se je iz antifašizma sprevrgla v islamofobni fašizem in nujno jih je kot take razumeti  ter jim kot takim nasprotovati.

Oddajo je sofinanciral Goethe-Institut.