Aktualnosti misli politične teoretičarke Hannah Arendt ob letošnjem praznovanju stodesete obletnice njenega rojstva ni potrebno posebej poudarjati. Bila je brana, je brana in bo brana. Kot mislica predstavlja spodbudo mnogim, ki se lotevajo premišljanja fenomenov, zato recepcije njenih del segajo na številna področja. Toda kdo je pravzaprav bila Hannah Arendt?

Nepoučeni se ukvarjajo z njeno mislijo na način, da se vneto sprašujejo, kaj je bila. Že v izhodišču si postavljajo vprašanja ali je bila konservativka, liberalka, filhelenka, zgodovinarka brez znanstvenih metod ali samo esejistka. Sledilci Hannah Arendt gredo celo tako daleč, da se šibkih misli sprašujejo ali je bila »Heideggrova priležnica«. Leta 1972 je Hannah Arendt tovrstnim govorancam odgovorila:

»Veste, levica misli, da sem konzervativka, konzervativcem se včasih zdi, da sem liberalka ali da sem svojeglava ali bogve kaj. In moram reči, da mi je prav malo mar. Mislim, da takšne govorance ne bodo niti malo osvetlile pravih vprašanj tega stoletja. Ne pripadam nobeni skupini. Edina skupina, ki sem ji kdaj pripadala, so bili cionisti. Pa še pri njih sem bila seveda samo zaradi Hitlerja. To je bilo od leta ’33 do ’43. Potem sem izstopila.«

Nekateri politični fenomeni dvajsetega stoletja so močno izoblikovali njeno izkustvo, ki je bilo zanjo pogoj mišljenja: »Ne verjamem, da bi obstajal kakšen miselni proces, ki je možen brez osebnih izkušenj. Vse mišljenje je razmišljanje, premisliti neko stvar.«

Do leta 1933 se ni ukvarjala s politiko, nato pa jo je surovo prebudila realnost antisemitizma. Zaradi zbiranja antisemitskih izjav za judovske organizacije so jo aretirali in nekaj dni je bila zaprta v zaporu v Nemčiji. Nato je pobegnila v Francijo, kjer je kot humanitarka pomagala pri skrbi za begunske judovske otroke. Po Hitlerjevi zasedbi Francije so ju z možem zaprli v internacijsko taborišče Gurs. Toda uspelo jima je zbežati pred Shoah. Nikoli ni mogla pozabiti, da je uistosmerjanje oziroma glajhšaltanje bilo pravilo med intelektualci v Nemčiji.

»Živela sem v intelektualnem okolju, sem pa poznala tudi druge ljudi. In lahko zagotovim, da je bilo uistosmerjanje med intelektualci tako rekoč pravilo. Med drugimi pa ne. In tega nisem nikoli pozabila. Odšla sem iz Nemčije obvladana s predstavo – seveda zmeraj nekoliko pretirano: Nikoli več! Nikoli več se ne bom dotaknila nikakršne intelektualne zadeve. Nočem imeti nikakršnega opravka s to družbo.«

Kot zavestna pariahinja, izgnanka znotraj lastne skupnosti, je kasneje kritizirala politiko sionistov in tudi judovsko ljudstvo, ki mu ni nikoli pripadala. Znotraj judovske skupnosti je bila izobčena zaradi knjige Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla. Znotraj sionističnih krogov pa je ostala osamljena zaradi stališča, ki ga je zavzela v zvezi z izraelsko – palestinskim vprašanjem.

Kot piše Gorazd Kovačič v knjigi Proti družbi, se je Arendt že med vojno začela zavedati nevarnosti, da bi Judje rešili svoje nacionalno vprašanje na kolonialni način, v škodo Palestincev. Zato se je v letih pred ustanovitvijo Izraela zavzemala za ustanovitev dvonacionalne države Judov in Arabcev, s čimer bi se izognili trajni odvisnosti Izraela od velesil in novemu valu antisemitizma.

Toda vrnimo se k vprašanju: kdo je bila pravzaprav Hannah Arendt? Bila je mislica, bila je migrantka in bila je strastna kadilka. Nekateri je niso marali, ker jih je motil način, na katerega je o določenih stvareh govorila. Že v rani mladosti je brala Kanta in se nasploh zanimala za filozofijo, toda pri njej ni ostala.

»Torej, brala sem Kanta. Tu me lahko vprašate: zakaj ste brali Kanta? Zame je nekako veljalo vprašanje: ali bom lahko študirala filozofijo ali bom tako rekoč končala v reki. Pa ne zato, ker bi ne ljubila življenja! Ne! Že prej sem vam rekla – ta nuja po razumevanju. Potreba po razumevanju je bila tu že zelo zgodaj. Poglejte, pri hiši so bile vse knjige, ki so se sposojale v knjižnici. Najprej Jaspersovo Filozofijo svetovnega nazora /Philosophie der Weltanschauung/, za katero mislim, da je izšla leta 1920. Tedaj sem imela štirinajst let. Zatem sem brala Kierkegaarda in tako se je potem povezalo…«

Imela je klasično izobrazbo, govorila je več jezikov, med njimi tudi staro grščino in latinščino. Kot piše Safranski so jo v času študija poimenovali zelena, zaradi elegantne zelene obleke, ki jo je pogosto nosila. S tem poimenovanjem pa so nevede anticipirali današnje aktualizacije njene misli na področju politične ekologije. Imela je pomenljiv pogled in v njenih očeh se je vsak izgubil.

Pri raziskovanju njene biografije hitro ugotovimo, da je bila sogovornica številnih in spletla globoka prijateljstva z nekaterimi. S Heinrichom Blücherjem, Hansom Jonasom, Karlom Jaspersom, Kurtom Blumenfeldom, Mary McCharty, Walterjem Benjaminom ter z malim čarovnikom iz Messkircha, kot je Heideggra poimenoval Karl Löwith.

Po zaslugi Hannah Arendt in njenega moža Blücherja so se spisi Walterja Benjamina, s katerim sta prijateljevala v Parizu, ohranili. Arendt in Blücher sta jih v kovčku prinesla v New York, kamor sta zbežala pred Shoah. Arendt je nato spise predala Adornu in bdela nad izdajo Benjamina v ZDA, ki ga je še posebej cenila, ker je mislil poetično.

Hans Jonas je na pogrebni slovesnosti v govoru še posebej poudaril, da je Hannah Arendt imela genij za prijateljstvo. Ne samo zaradi tega, ker je občasno igrala vlogo žene domaćice in je svoje prijatelje rada dobro pogostila, ampak ker je element prijateljstva zanjo imel političen pomen. Pojem prijateljstva je namreč ključnega pomena za njeno pojmovanje in razumevanje politike. Zato je razdor številnih prijateljskih vezi, ki ga je povzročila objava knjige o Eichmannu, zanjo pomenil toliko hujši udarec.

V zvezi s poročilom o Eichmannu so ji očitali tako naivnost kot simpatijo do zločinca. Napadena je bila predvsem obravnava vprašanja, v kolikšni meri bi bilo treba bremeniti Jude za njihovo pasivno prenašanje množičnih umorov in v kolikšni meri je kolaboracija določenih judovskih starešinskih svetov pripeljala skoraj do neke vrste sokrivde za zločin proti človeštvu. Prav tako je mnoge zmotil ton, v katerem je pisala.

»Poglejte, so ljudje, ki mi zamerijo, in to lahko v določeni meri razumem: namreč, da se ob tem lahko še sploh smejem. Toda dejansko sem menila, da je bil Eichmann pavliha, in pravim vam: brala sem policijski zapisnik zaslišanja, 3600 strani, in to brala zelo natančno, in ne vem sploh, kolikokrat sem se nasmejala; in to zelo naglas! Ljudje mi očitajo to reakcijo. Proti temu ne morem nič. Vem pa nekaj: verjetno bi se smejala še tri minute pred gotovo smrtjo. In to, pravite, naj bi bil ton. Ton je seveda pretežno ironičen. In to je popolnoma res. Ton je v tem primeru dejansko človek. Če mi očitajo, da sem obtožila judovsko ljudstvo: to je zlonamerna propagandna laž in nič drugega. Ampak glede odtenka, to je ugovor proti meni kot osebi. Proti temu ne morem nič.«

Objava poročila o Eichmannu pa je zamajala tudi njeno dolgoletno prijateljstvo s Hansom Jonasom. Stike sta prekinila za skoraj polni dve leti, čeprav sta oba živela v New Yorku in poučevala na isti fakulteti. Molk je nato prekinil Jonas.

Trajni dialog, ki se mu je Arendt posebej posvečala, je razviden iz korespondence med njo in Karlom Jaspersom. Osebno izpoved, namenjeno svojemu bivšemu učitelju in prijatelju, je artikulirala tako:

»Poglejte, tam kjer pride in govori Jaspers, tam postane svetlo. Pri njem obstaja nezadržnost, nekakšno zaupanje, brezpogojnost govorjenja, ki je ne poznam pri nobenem drugem človeku. To je naredilo name vtis, že ko sem bila čisto mlada. Poleg tega je pojem svobode zvezal z umom, ki mi je bil čisto tuj, ko sem prišla v Heidelberg. O tem nisem nič vedela, čeprav sem brala Kanta. Ta um sem videla tako rekoč in praxi. In če smem reči tako – odrasla sem brez očeta: s tem sem se vzgojila. Za božjo voljo, nočem ga napraviti odgovornega zame, ampak če je kateremu človeku uspelo, da me je spravil k umu, potem je to uspelo njemu. In ta dialog, ta je seveda danes čisto drugačen. To je bilo pravzaprav moje najmočnejše povojno doživetje. Da je mogoč takšen razgovor! Da se lahko tako govori!«

Prijateljstvo med Arendt in Jaspersom je bilo, za razliko od tistega s Heideggrom, veliko bolj iskreno. Njuna korespondenca kaže na potrebo obeh po dialogu o področju človeških zadev, če uporabimo Platonovo poimenovanje. Korespondenca kot takšna predstavlja redek primerek zabeleženega trajnega dialoga med dvema javnima intelektualcema, ki sta si delila potrebo po razumevanju fenomenov. Prijateljstvo med njima, ki se je porodilo iz razmerja študentka – profesor, se je izoblikovalo na podlagi njune medsebojne skrbi za svet.

Kar je Arendt še posebej pritegnilo pri Jaspersu je bil njegov komunikativni način dojemanja in prakticiranja filozofije. Mišljenje je po njenih besedah pri njem postala dejavnost, ki ni potekala izključno v samoti, ampak med ljudmi. Jaspers je namreč mišljenje kot dejavnost postavil v svet človeških zadev. Od tod najverjetneje sledi tudi zadržanost Hannah Arendt do tako imenovanih poklicnih mislecev in njeno pojmovanje dejavnosti mišljenja kot obče-človeške zmožnosti.

V uvodu v svojo zadnjo knjigo z naslovom The Life of the Mind (Arendt 1981) Arendt razloži, da se je z mišljenjem pričela ukvarjati po tem, ko se je tekom spremljanja sojenja nacističnemu zločincu Eichmannu soočila z banalnostjo zla. Tekom sojenja je namreč njeno zanimanje za premišljevanje dejavnosti mišljenja zbudila odsotnost mišljenja pri Eichmannu oziroma njegovo nemišljenje. Ključno vprašanje, ki si ga je izhajajoč iz tega postavila, je, "ali morda ni problem dobrega in zla, naša sposobnost razlikovanja med tem, kar je prav, in tem, kar je narobe, povezana z našo zmožnostjo mišljenja" (Arendt 1981, 5).

Toda ne v smislu, da bi mišljenje samo sproduciralo dobra dejanja kot svoj rezultat, ampak ali bi "dejavnost mišljenja kot takšna lahko bila med pogoji, ki človeka zaustavljajo pred početjem zla" oziroma ali bi lahko bila dejavnost mišljenja pravzaprav »pogoj« proti zlu (prav tam). Vprašala se je torej, ali je naša zmožnost razsojanja povezana tudi z mišljenjem.

Mišljenje namreč za Arendt ni nič konceptualnega, nič teoretskega, saj se nanaša na izkustvo smrtnika, in sicer tako, da skuša zagotoviti nesmrtnost njegovih dejanj. Kot tako se mišljenje umešča v zev med preteklostjo in prihodnostjo, kar je čista sedanjost, »tukaj in zdaj«. Nahaja se, če parafraziramo Brechta, v intervalu med preteklimi težavami in prihodnjim delovanjem. Zato je mišljenje ne le dejavnost v svetu, temveč tudi način sprave z njim, način sprejetja sveta, kakršen je – tudi zato, da bi se mu nemara s političnim delovanjem lahko uprli.

Svet kot prostor možnosti za politiko se torej na poseben način povezuje z mišljenjem. Skrb za svet, svetna ljubezen oziroma amor mundi je pri Arendt koncept, ki dejavnosti mišljenja in delovanja ne postavlja kot medsebojno nasprotujoči si dejavnosti, ampak ju postavlja v odnos. Mišljenju poklanja dejanskost, delovanju pa smisel. Toda svetne ljubezni ne gre nikakor zamenjevati z ljubeznijo, ki jo poznamo iz neposrednega odnosa med dvema ali denimo med prijatelji.

»Pripadnost k določeni skupini je najpoprej neka naravna danost. K neki skupini pripadete vedno po rojstvu. Ampak soditi k neki skupini, kot to menite v drugem pomenu, namreč, da se organizirate, to pa je nekaj povsem drugega. Ta organizacija vedno sledi glede na odnos do sveta. To pomeni, da je tisto, kar imajo ti vzajemno skupnega, da se tako organizirajo, tisto, kar se običajno poimenuje kot interesi. Neposreden osebni odnos, pri katerem je mogoče govoriti o ljubezni, ta obstaja v najboljšem primeru v dejanski ljubezni, na določen način pa obstaja tudi pri prijateljstvu. Tam se oseba naslavlja neposredno in neodvisno od svetne navezave. Tako se lahko še vedno spoprijateljijo ljudje različnih organizacij. Če pa se te stvari zamešajo, če se lahko izrazim hudobno, potem imam to za zelo veliko pogubo. To imam za apolitično, to imam za nesvetno. In dejansko imam to za zelo veliko nesrečo.«

Pri nesvetni ljubezni med prijatelji torej ni možnosti za politiko. Na tej točki se misel Hannah Arendt tudi radikalno razlikuje od pojmovanja prijateljstva v povezavi s politiko, kot ga je zakoličila zahodna tradicija politične misli, začenši s Platonom in Aristotelom. Političnost prijateljstva pri Arendt namreč pomeni, da se politika začne tam, kjer se prijateljstvo v tradicionalnem smislu preneha. Prijateljstvo in politika gresta z roko v roki le tam, kjer ju druži skupna skrb za svet.

Opomba: Posnetki govora Hannah Arendt v Teoremi so izrezani iz intervjuja, ki ga je z Arendt leta 1964 opravil Günter Gaus. Intervju je v slovenščino prevedel Darij Zadnikar, ki je bil leta 1996 objavljen v Časopisu za kritiko znanosti. Glasba v Teoremi: Stefan Wolpe. K izboru glasbe me je spodbudil članek Brigid Cohen: Diasporic Dialogues in Mid-Century New York: Stefan Wolpe, George Russell, Hannah Arendt, and the Historiography of Displacement. - Povezava do celotnega intervjuja: https://www.youtube.com/watch?v=J9SyTEUi6Kw