Začnimo z retoričnim vprašanjem: kdo od vas bi prisostvoval predavanju priljubljenega filozofa, sociologa, astronoma?  Stuart Hall ne bi bil moja prva izbira v tem kontekstu, a je gotovo med tistimi, katerih predavanja bi obiskoval, če bi tisti čas živel v Angliji. Za tolažbo sem v roke vzel nedavni prevod njegovih predavanj iz leta 1983. V njem analizira teoretsko konstitucijo kulturnih študij, torej historično formiranje znanstvene discipline, ki ima v anglosaškem akademskem miljeju status uveljavljene znanstvene discipline. Knjiga je navdih za širši premislek o formiranju institucionalnih oblik vednosti in njihovi teoretski zgradbi.

Kako se torej lotiti vednosti o kulturi, ki si svojo epistemološko podstat gradi iz raznolikih  konceptov in teorij? In miksa nemalokrat nekompatibilne pojme in teorije. Kulturne študije, kot že v uvodu knjige opozori Hall, imajo težavno nalogo opredeliti ali vsaj poskušati zamejiti pojem kulture. Prav v pregibu abstraktnega pojmovanja kulture in spremenljivosti, materialnosti praks in izkustev se skušajo pozicionirati kulturne študije. Deskriptivna analiza se peča s teoretskimi koncepti. Hallova predavanja ne skrivajo glavne premise razmišljanj o kulturi, in sicer razmerja med teorijo in prakso. V teoretskem smislu še posebej zanimivo je, kako se na polju kulture vzpostavljajo oblike upora, boja in obširnejše sistemske, politično-družbene transformacije. Hallova predavanja od samega začetka samorefleksivno poudarjajo institucionalno-historični kontekst vznika in akademske afirmacije nastajajočega sistema vednosti. Teoretske usedline uveljavljenih disciplin britanske akademije so očitno zaznamovale začetke kulturnih študij. Izstopala je literarna kritika, ki je s pojmovnikom in koncepti iz 19. stoletja trčila ob fenomen množične kulture. Prevlada estetskih in moralnih sodb v kombinaciji z literarnim subjektom, ki poseduje vednost o svojem okolju in je avtonomni akter, je neizogibno uokvirila razumevanje povojnih kulturnih sprememb v estetske kategorije, ki so bile slepe za produkcijske odnose in sistemske spremembe sistema, imenovanega kapitalizem.

Hall navaja za kulturne študije usodno vrzel, ki se je odprla v prevladujoči literarnokritiški tradiciji. Kritično reflektiranje literarnih študij in kanona, ki je selektivno in slepo za produkcijske okoliščine, izloča nekatere glasove, druge pa uvršča v tradicijo. Modeli interpretacije kulturnih študij so se torej razvijali prek literarne analize tekstov do nujnega prehoda v materialnost praks, v analizo opozicijskih kultur in razširitve polja analize. Z branjem kulturnih form kot tekstov so se vsiljevale v analizo literarnokritiške kategorije: kanon, homogena obdobja, avtonomen literarni objekt ... Adam Katz v tekstu Postmoderne kulturne študije - kritika ilustrira jalovost  nekaterih konceptov literarne kritike, ko so uporabljeni za analizo sodobnih kulturnih fenomenov. Družbenih sprememb po drugi svetovni vojni recimo ne moremo razumeti s pojmom ironije. Za Katza je ta v  funkciji reduciranja temeljnih nasprotij družbe na pojme “kompleksnosti” in “iracionalnosti” realnosti in s tem pacifizacije konfliktnih subjektov.

Britanska tradicija institucionalne etnologije in antropologije in njuna spetost s kolonializmom sta gnali teoretike kulturnih študij, da se vzpostavijo v opoziciji do te tradicije.  V ospredje zanimanja avtorjev so stopile marginalne, izkoriščane skupine prebivalstva. Kulturne študije so postale del takratne kritike liberalnega humanističnega subjekta in zahodnega univerzalizma. Vprašanje je, ali takšna opozicija po drugi strani ne pripelje do reifikacije identitet in afirmacije identitetnih politik, ki so slepe za politično-ekonomske pogojenost takšne “teoretske politike”. Nevarnost  kulturalizma je torej v tem, da diskreditirani liberalni humanizem pod vplivom antikolonialnega revolta in poststrukturalizma nadomestijo diskurzi identitet.

Stuart Hall sicer ne poudarja, kako so razmerja moči v akademski sferi vplivale na motive teoretikov kulturnih študij. Teoretska utemeljitev relativne avtonomije kulturnega polja je bila zagotovo motivirana tudi s pretenzijo na akademski status študij. Pogoji za vključitev v sistem akademske produkcije so: izdelana metodologija, akademska infrastruktura, distinktiven nabor objektov obravnave, ki se ločijo od tistih sosednjih fevdov vednosti. Hall v predavanju o strukturalizmu njegovo vpeljavo v kulturne študije argumentira s teoretsko potrebo po različnih ravneh abstrakcije pri obravnavi kulturnih formacij. In z večjo znanstvenostjo, ki jo prinašajo strukturalistični pristopi, predvsem semiologija in lingvistika. Z ravni deskripcije izkustva delavca v predmestju Liverpoola v sedemdesetih se dvignemo na raven pogojev tega izkustva. A takšno sklepanje je poenostavljeno, saj nam manjka razumevanje tega, kako delavec izkuša sebe samega in ostale okoli sebe. Strukturalistična paradigma v kulturne študije vpelje nujnost zagotavljanja razlage vzrokov družbenih in kulturnih fenomenov. Opazen je teoretski trud, da bi partikularne izkustvene fenomene poenotili v strukturalni totalnosti. Imamo torej hibrid med kulturalizmom, ki sicer ni imun na vplive ekonomije in politike, a teži k njihovi relativni avtonomiji, in strukturalizmom, ki decentralizira izkustvo in ponuja strukturne pogoje konstituiranja subjekta.

Louis Althusser je za Halla avtor, ki kulturnim študijam omogoča misliti materialne prakse skozi kategorije reprezentacij, diskurza in ideologije. Kulturne študije, kot smo videli, potrebujejo koncept, ki bo omogočil prehajanje med ravnmi abstrakcije. Poglejmo, kako Hall “vpreže” Althusserja, da bi problematiziral prehod med delovanjem in izkušanjem le-tega. Prisluhnimo citatu:

“Točka, kjer pozabimo, da je občutek proizvod naših sistemov reprezentacije, je točka, ko pademo, ne v Naravo, ampak v iluzijo naturalizma, gre za vrhunec ideologije. Posledično, ko ideologijo primerjamo z izkušnjo ali ko iluzijo primerjamo z avtentično resnico, vedno zgrešimo dejstvo, da ne moremo izkusiti “pravih odnosov” določene družbe zunaj njenih kulturnih in ideoloških kategorij.”

Seveda je Hall hiter tudi, ko odločitev za Althusserja utemeljuje z opozicijo marksizmu, vsaj njegovim vulgarnim različicam, saj naj bi Althusserjeva teorija konstituirala subjekt in subjektivitete onkraj razrednega redukcionizma. Tako mora biti produkcija vednosti vedno posledica prakse. Naj gre za znanstveno ali ideološko vednost, je ta vedno proizvod prakse. Prav ta vezava ideologije na prakso je ključna za kulturne študije. Družbeni odnosi dobijo pomen, ko so reprezentirani v jeziku. Torej imamo drugačno razumevanje prakse, ki preprečuje kulturnim študijam, da bi zdrsnile v empiricizem. A Hall se na tej točki zaveda, da mu grozi zdrs v drugo skrajnost imenovano “diskurzivni redukcionizem”.

Ideološko polje je treba relativno avtonomizirati, postulirati lastne mu mehanizme, s katerimi se konstituira in regulira družbeni boj, ki je seveda v relaciji z razrednimi in drugimi določnicami, a teoretska naloga kulturnih študij je konstitucijo  subjekta odpreti kontingenci historične konfiguracije, ki je pogojena z različnimi relativno avtonomnimi ravnmi. Dejanske vsebine praks je treba torej osvoboditi določujočega vpliva ekonomskega polja, ki jim je zunanje. Praksa ni zgolj prazna forma, ki jo določajo produkcijska razmerja v bazi.

Še ena nevralgična točka poleg omenjenega liberalnega humanizma, ki je predstavljala intelektualno dediščino in hkrati teoretsko oviro, je  marksizem. Očitno kulturne študije privilegirajo kategorije izkustva in identitete. Kulturne študije artikulirajo kontradiktorno situacijo podrejenih razredov, intelektualnega dela in politik upora v pogojih privatnega lastništva, ne da bi problematizirale njegovo reprodukcijo skozi javno organizirano reprodukcijo delovne sile. Prav strah pred nekritično etnografijo identitet žene Halla in ostale na robove interpretacijskega modela kulturnih študij. Ne uspe jim analizirati socioekonomskih odnosov, ki jih reducirajo na pluralnost identitet in samoreprezentacij. V tem kontekstu tudi razred postane ena od identitet. Kako torej znotraj kulturnih študij misliti produkcijske odnose? Delavstvo kot poseben način življenja in delavska kultura sta bili tudi značilnosti realno obstoječih socializmov. Kulturne študije delavskemu razredu odvzamejo status univerzalne, vseobsegajoče identitete. Vse identitete postanejo enake in si zaslužijo enako obravnavo, družbeno vključitev in enakopravnost. So torej identitete v svoji formi določene s kapitalističnim načinom produkcije ali je identiteta nekaj kontingentnega in odprtega? Če se strinjanjamo, da se identitete oblikujejo znotraj specifičnih družbeno-historičnih pogojev, smo zelo abstraktni in nedorečeni. Nekateri sociologi in kulturologi so se zatekli k neumornemu preučevanju partikularnih kulturnih praks in etnografiji vsakodnevnega življenja.

Poglejmo opredelitev kulture enega od avtorjev s tega področja. Videli bomo, da sama definicija onemogoča kritiko kulturne forme v njeni vlogi reproduciranja odnosov izkoriščanja. Michel Ryan v knjigi Politics and Culture takole opredeli “koristnost” pojma kulture:

“Drugo ime za mejo med razumom in materialnostjo, ki sem jo opisala kot formo, je lahko kultura, zato ker je v kulturo na splošno vključeno vse, kar spada na zgodovinsko in družbeno stran materialnega. Prav tako je lahko ime za vse, kar sodi na retorično in reprezentativno stran razuma. Kultura vključuje področja retorike in reprezentacije in tudi področja preživetega izkustva, institucij in vzorcev družbenega življenja.”

Vsaka kulturna forma je torej enako pomembna tako v ohranjanju razmerij moči kot v intervenciji v to razmerje. Splošna opredelitev kulture kot odprte forme pomeni, da  ta nima jasne in vnaprej opredeljene politične funkcije. Poglejmo dva primera kulturološke analize. Prvi ima lastnosti strukturalnega formalizma. Roland Barthes v knjigi Mitologije s takšnim pristopom zajame celo paleto zelo različnih kulturnih fenomenov. Da bi to lahko izvedel, se opre na zlato pravilo strukturalistične lingvistike, da je triada označenec, označevalec in znak kot neločljiva zveza prvih dveh členov tisto, kar generira smisel. Označevalec je tisti, ki je v tej triadi arbitraren, kar odpira možnost pertinentne analize socialnega jezika in njegove ideološke investiranosti. Roland Barthes se je v prvi vrsti ukvarjal z literaturo, zato torej ne preseneča, da je modus branja literature izhodišče za branje drugih kulturnih form. Razredna dominacija v tej strukturalni optiki pomeni generiranje diskurza gospodarja znotraj družbene totalnosti jezika. V kakšnem razmerju je torej razredna nadvlada z diskurzivno prevlado? Ali torej kulturologu preostane zgolj eksegeza kulturnih pomenov in smislov?

Ostanimo na področju proizvajanja pomenov in obrnimo perspektivo. Najdemo jo v eseju  Walterja  Benjamina Avtor kot proizvajalec. Benjamin izpostavi umeščenost kulturnih producentov v sistemu produkcijskih odnosov. Glavna premisa eseja je materialistična kritika „kulturnih producentov“, ki ne preizprašujejo svoje umestitve v produkcijskem procesu in reproducirajo obstoječe produkcijske odnose. Avtorji sodelujejo v poblagovljenju proletarskih sentimentov in želja. Vede ali nevede »uprizarjajo« mimikrijo emancipacije. Na sledi tega Benjamin dramatično pravi, da se mora avtor zavedati, kako reven je in kako reven bi moral biti, da bi lahko začel od začetka. Torej se mora zavedati materialnih pogojev lastne pozicije v kulturnem polju. Sočasno z materialno revščino pa mu Benjamin svetuje, naj „osiromaši“ tudi svoje mišljenje in ga očisti zasičenosti z dokso, idejami, nazori. Torej se mora zavedati tudi ideološke funkcije kulturnega ustvarjanja. Avtor mora tako zopet vzeti nase »družbeno učinkovitost« svojega pisanja, premisliti mora, kako vzpostaviti komunikacijo med individualnimi izkustvi in kolektivnim delovanjem. Bistveno je torej na kakšen način so semiološki mehanizmi odvisni od materialnih pogojev kulturne produkcije.  Vse to naj bo na umu avtorja kot producenta, zapoveduje Benjamin na koncu eseja.

Stuart Hall odgovor na že omenjeno “krizo” kulturnih študij, torej na njeno kombiniranje različnih in nasprotujočih si teoretskih konceptov, najde pri Antoniu Gramsciju, posebej pri njegovem pojmu hegemonije. Gramscijev konceptualni aparat naslavlja dva problema kulturnih študij: predstavlja specifično kombinacijo koncepta razlike in strukturne pogojenosti, in drugič, Gramscijeva kritika leti na tiste vrste “ekonomskega redukcionizma”, ki smatrajo kulturne fenomene za direkten izraz razredne pozicije. Koncept hegemonije, kot ga je razvil Gramsci, omogoči kulturnim študijam premik od artikulacije političnega boja v navezavi na državo v relativno avtonomno polje kulture. Hall  govori o dveh vidikih družbene dominacije pri Gramsciju:

“Gramsci zmeraj vztraja, da hegemonija ni ekskluziven ideološki fenomen. Hegemonije ni brez odločilnega “ekonomskega jedra”. Po drugi strani ne smete pasti v zanko starega mehanicističnega ekonomizma in verjeti, da če se vam uspe materialno obdržati, mirno nadaljujete z življenjem. Narava moči v moderni družbi je takšna, da je konstruirana v odnosu do političnih, moralnih, intelektualnih, ideoloških in spolnih vprašanj. Vprašanje hegemonije je vedno vprašanje novega kulturnega reda. Hegemonija ni stanje stvari, vzpostavljeno za vedno. To ni formacija, ki vključuje vsakogar. Ideja “zgodovinskega bloka”  je v bistvu drugačna od tiste o homogenem, vladajočem razredu. Zahteva čisto drugačen koncept tega, kako se lahko družbene moči in gibanja v svoji raznolikosti artikulirajo v strateška zavezništva. Da bi vzpostavili novi kulturalni sistem, je treba namesto ohranjanja že obstoječe kolektivne volje uvesti novo oziroma vzpostaviti nov historičen projekt.”

V citatu lahko prepoznamo tako ekonomski kot kulturno-ideološki vidik družbene dominacije, a zdi se, da je skoraj nemogoče teoretsko vzpostaviti njun odnos. Hall zavrača ekonomski redukcionizem in ekonomijo postavi na neodvisno raven, na eno med področij, na katerem se prepletajo in bojujejo politične sile. Razred kot politično-ekonomska kategorija izgubi primat in se  pretvori v eno od enakopravnih pozicij v družbeni matrici. Boj za hegemonijo poteka na različnih ravneh: politični, intelektualni, kulturni in spolni. Gramscijeva teorija hegemonije predpostavlja gradacijski historični sistem, pri katerem ne gre za odpravo samega boja v končni revolucionarni razrešitvi temeljnega konflikta kapitalizma, tistega med delom in kapitalom, ampak gre za konkurenco med hegemonsko ideologijo in, kot pravi v citatu, nosilci novega historičnega projekta. Tukaj pa se odpre analitična niša za kulturne študije. Zaželjene opredelitve stvarnosti, pomena in podob, ki so v skladu z interesi vladajočih, se prelivajo v vsakodnevne prakse in  zdravorazumsko sklepanje ljudi. Popularna kultura tako postane relevanten in vreden predmet znanstvenega zanimanja, saj se podrejene skupine borijo na področju dominantnih kulturnih kodov in jih uporabljajo za oblike kulturnega upora. Hehemonija pri Gramsciju ni zgolj kulturna dominacija v smislu popolne inkorporacije in izničenja opozicijskih praks, bolj gre za kontinuirano delo podrejanja. Hegemonija je vedno odvisna od zmožnosti mobiliziranja ljudskih sil. Gramscijev koncept hegemonije omogoča vzpostavitev prostora, kjer podrejeni lahko razvijejo svoje politične prakse in kulturne forme.

Ideološki teren je torej v določenem razmerju do razrednih formacij, ni pa mu podrejen. To je prva, ključna točka Hallove zastavitve. Druga zadeva razmerja med različnimi protislovji. Hall je nedvoumen: “Stališče, ki sem ga predstavil, včasih napačno dojemajo kot zanikanje tega, da razredne sile posegajo v ideološke boje. Ne zanikam obstoja razredno artikuliranih ideologij. Nedvomno so nekateri ideološki elementi diskurzov zelo jasno in učinkovito artikulirani ravno kot stališča določenih razredov. Vzemimo kot primer odnos med določenimi ideološkimi formacijami in pojavom buržoazije kot zgodovinske sile. Ne glede na to poskušam dokazati, da ekonomska izhodišča razredov ne organizirajo polj ideološkega diskurza oziroma sistemov reprezentacije, ki artikulirajo ideološki teren, in da  slednjih ni mogoče zvesti neposredno na ta stališča.”

Knjiga Hallovih predavanj nas torej vodi skozi klasična vprašanja teorije in prakse.  Kako in ali sploh identitetne boje vključiti v kritiko politične ekonomije? Ali Hallova teoretska zastavitev vodi v popolno opustitev razrednega boja? Je prava dilema res izbira med partikularnimi boji postrukturalizma in univerzalnim političnim bojem, ki ga zapoveduje marksizem? Kulturnim študijam nedvomno manjka izrazitejši politično-ekonomski vidik pri razumevanju spolnih in rasnih hierarhij. Teoretiki na področju kulturnih študij skušajo aporije razrešiti s  kombinacijo prednosti dveh nasprotujočih teorij. Priseganje na ljudske kulturne prakse primora Halla v stalno premikanje po lestvi abstraktnosti. Partikularno prakso je nujno treba razložiti kot posledico abstraktnejših vzrokov. Hall poskuša to razrešiti z Gramscijevima pojmoma hegemonije in artikulacije, a to samo od sebe ne rešuje problema pogojenosti družbenih praks. Če ideološkega boja ne izpeljujemo iz razrednih interesov, ampak je kultura celo mesto, kjer se konstruirajo interesi in borbe za te interese, potem se znajdemo v pasti “diskurzivnega” redukcionizma. Hall takšno pozicijo pričakovano zavrne, a teoretski eklekticizem v njegovih predavanjih je posledica nerazrešljive kontradikcije med dvema redukcionizmoma. Kulturnim študijam gre zasluga za teoretski korak stran od kulturne analize, katere predmet je bila zbirka privilegiranih tekstov k analizi kulture kot sistema pomenov, utelešenih v človeški praksi. A v epistemološki podstati kulturnih študij ostaja prisotna teoretska delitev dela med marksizmom in “poststrukturalizmom”, med razredno in identitetno perspektivo. Genealogija nastanka neke vednosti, v našem primeru kulturnih študij, nam ponuja teren za analizo institucionalne in teoretske pozicioniranosti določene vednosti. Zanimivi pri kulturnih študijah sta tako njihova teoretska nedorečenost in kaotičnost, kot tudi dokaj neproblematizirana zasidranost v akademskih institucijah.