Liberalni radikalizem

Liberalni radikalizem

Recenzija izdelka
6. 9. 2020 - 20.00
 / Teorema

»The nineteenth-century liberal was a radical, both in the etymological sense of going to the root of the matter, and in the political sense of favoring major changes in social institutions. So too must be his modern heir.«

V tokratni Teoremi bomo podrobneje preučili delo političnega ekonomista in družbenega tehnologa Glena Weyla. Težko je oceniti popularnost oziroma splošno prepoznavnost soavtorja leta 2018 izdane knjige Radical Markets: Uprooting Capitalism and Democracy for a Just Society. Četudi ima na Twitterju le 17 tisoč sledilcev, naj bi njegove ideje do sedaj akumilirale že več milijard dolarjev kapitala za financiranje raznih projektov, utemeljenih na konceptih iz knjige ter novejših projektih, pri katerih je Weyl sodeloval: »[V]erjetno je bilo na njih ali okoli njih vzpostavljenih sto zagonskih podjetij. Polovica te aktivnosti je v blockchain prostoru, a velik del sega tudi širše.«

Po takojšnjem kritiškem uspehu in poplavi recenzij, ki so z navdušenjem sprejele nove koncepte v politični ekonomiji, je Weyl ustanovil neprofitno organizacijo RadicalxChange. V principu gre za globalno iniciativo, trenutno sestavljeno iz 67 enot, ki se mora iz platnic in zaslonov preslikati v širši imaginarij ljudi ter čez čas tudi v institucionalno sfero – leto 2020 je odličen pokazatelj, zakaj so velikopotezne spremembe tudi na tej ravni še kako dobrodošle. Ali z njegovimi besedami: »Gibanje RxC je skupnost umetnikov, raziskovalcev, podjetnikov in aktivistov, ki si prizadeva predstavljati, oblikovati, eksperimentirati in izvesti politične spremembe, utemeljene na radikalno inovativnih političnih ekonomijah in socialnih tehnologijah, ki so zvestejše realni pestrosti naših na različne načine povezanih življenj.«

S tem gibanjem je Weyl ‒ skupaj z Vitalikom Buterinom in Zoë Hitzig ‒ predstavil novo postpolitično identiteto, imenovano liberalni radikalizem. Izmed trenutno prisotnih alternativ, ki kot lačne hijene čakajo na dokončno smrt neoliberalizma ter ciljajo na revitalizacijo liberalnih vrednot po dokončnem vstopu v novi multipolarni svet – poleg metamodernizma, lahko izpostavimo še metaliberalizem in postliberalizem –, je omenjena pozicija vsekakor najbolj demokratična in decentralizirana različica. Ideja liberalnega radikalizma sicer temelji na nastavkih radikalnih liberalcev 19. stoletja, še posebej pa na predlogih takrat obče branega ekonomista Henryja Georgea, a več o tem v nadaljevanju. Za zdaj velja le izpostaviti, da je liberalni radikalizem poskus predrugačenja tržne dinamike in demokratičnega odločanja, ki bo zmožen kombinirati hitrost in dinamičnost kapitalizma z demokratičnim javnim duhom in usmerjenostjo v skupno dobro.

Stvar je predvsem v tem, da je trenutno prisotna ekonomska paradigma še vedno zasnovana na uvidih marginalne revolucije konca 19. stoletja, kar pomeni, da je neprilagojena za ustrezno vrednotenje vedno bolj pomembnih javnih dobrin oziroma naraščajočih donosov, ki se jih – kljub menjavi – ne da izčrpati, saj tudi po njej ostanejo v domeni dveh ali več oseb: »Liberalni radikalizem izpostavi vse pomanjkljivosti trenutnega ekonomskega diskurza v njegovem ekstremno individualističnem fokusu. Ne gre samo za organizacijo družbenega življenja. Živimo v družbi, kjer je skorajda vse ustvarjeno s pomočjo tehnologij vsaj delno naraščajočih donosov, ekonomija pa vzame za svoje izhodiščno mesto povsem individualistično perspektivo, ki deluje le za stvari padajočih donosov. Ko pride v stik z naraščajočimi donosi, jih lahko naslovi le prek tržne moči ali drugih izjemno neučinkovitih prijemov.« Klasičen primer naraščajočih donosov je današnja platformna ekonomija, kjer se uporabnost, učinkovitost in s tem sama vrednost družbenih omrežij disproporcionalno veča (in ne manjša) z vsakim novim uporabnikom.

Problem je torej v tem, da trenutno razumevanje privatne lastnine ne odraža kolektivno ustvarjene vrednosti v modernih ekonomijah. Čeprav je mejni prispevek posameznika v tovrstni ekonomski shemi zanemarljiv, npr. vrednost njegovih podatkov, pa je kolektivna vez med njimi tista, ki producira neizmerno vrednost in ostaja v njej nenaslovljena. Zato ne preseneča vznik novih monopolnih odnosov na internetu, kot tudi ne nadaljnje dogmatično verovanje v privatno lastnino in očitno krhanje javnih dobrin; ter seveda vznik distopičnih scenarijev, po katerih bomo morali čez štiri leta na volitvah v ZDA namesto za bipolarnega Kanyeja Westa voliti za enega izmed osrednjih predstavnikov vedno bolj antidemokratično usmerjene tehnokracije Silicijeve doline. Prisluhnimo zato Weylu: »Osnovni problem kapitalizma je, da temelji na predpostavki, da mora biti vsak udeleženec plačan svoj mejni prispevek. A ključna lastnost naraščajočih donosov pravi, da vsi skupaj dosežemo mnogo več, kot bi lahko dosegli individualno. To implicira, da je mejni prispevek vsakogar, ko vsi ostali participirajo, veliko večji od proporcionalnega dela skupno ustvarjene celote. V takšnih situacijah kapitalizem preprosto izvrže napako.« Trenutna ekonomska teorija tako ne zmore ustrezno nasloviti civilizacijske dinamike, ki je dinamika naraščajočih donosov par excellence.

Na tej točki velja podati uvodno sintezo do sedaj sestavljenih misli ter pripraviti teren za podrobnejšo analizo nove postpolitične identitete v nadaljevanju. Weylov cilj je zasnovati novo politično filozofijo, ki bo uspešno naslovila fenomen naraščajočih donosov, ne da bi zapadla v pasti padajočih. Prisluhnimo citatu iz programskega teksta The Political Philosophy Of RadicalxChange: »Osrednji cilj vsakega prizadevanja za izgradnjo nove politične filozofije ali sveže paradigme za politično ekonomijo mora biti predstavitev predlogov za trge, vladno upravljanje in skupnost, ki zajemajo prednosti naraščajočih donosov, ne da bi zapadli v pasti, ki jih fenomen padajočih donosov lahko generira.« V skladu s tem se je Weyl prelevil v nočno verzijo ekonomista, torej v ekonomista-inženirja in na osnovi teorije mehaničnega dizajna zasnoval na matematični logiki utemeljene koncepte, ki bodo kot švicarski nož predrugačili osnovne ekonomske in politične gradnike liberalizma ter tako redistribuirali bogastvo ter ponovno zagnali gospodarsko rast. Ti koncepti so QV (kvadratno glasovanje), QF (kvadratno financiranje) in COST (common ownership self-assessed tax).

 

Kvadratno glasovanje in kvadratno financiranje

Izhodiščno točko Weylovega projekta najdemo že v samem poimenovanju liberalnega radikalizma, saj je v matematiki radikal sopomenka za kvadratni koren. Weyl skupaj z Ericom Posnerjem v knjigi Radical Markets zapiše: »Kvadratni koren je znan tudi kot ‘radikal’, zato ‘radikalna demokracija’ – ki je nekakšen radikalni trg, le da so tu dobrine javne in ne privatne.« Za uresničitev tega projekta je treba torej predrugačiti razmerje med javnimi in privatnimi dobrinami, in sicer v skladu z maksimo Nobelovega nagrajenca za ekonomijo in očeta mehaničnega dizajna Williama Vickreyja: »Vsak posameznik mora plačati ceno, enako strošku, ki ga njegova dejanja nalagajo drugim.« Skupno dobro ne izhaja iz filantropije, ampak recipročnosti. V tem poglavju bomo predstavili mehanizma za optimalno alokacijo in financiranje javnih dobrin, v naslednjem pa izpostavili nove možnosti financiranja javnih dobrin s strani privatnih.

Nalogi sta, prvič, preprečiti, da javne dobrine zapadejo v dobro znane pasti – tako imenovano tragedijo skupnega ali problem zastonjkarstva – in, drugič, preprečevati njihovo postopno siromašenje oziroma krajo s strani privatnih dobrin. Začnimo s prvim mehanizmom, ki ga je Weyl skupaj s Posnerjem predlagal v predhodno omenjeni knjigi, tj. kvadratnim glasovanjem. Gre za mehanizem, ki je utemeljen na optimalnem ravnovesju med posameznikovim vplivom na družbo in ceno, ki jo mora zanj plačati. Osrednja ugotovitev kvadratnega glasovanja ali skaliranja je, da je pri oddajanju glasov treba vsako naslednjo enoto disproporcionalno obdavčiti: »Celoten znesek vsakega števila glasov ni toliko pomemben kot to, da mejni stroški oddajanja naslednjega glasu rastejo proporcionalno s številom oddanih glasov.«

Kvadratno glasovanje je predstavljeno kot rešitev za glasovanje tipa ‘en dolar en glas’, ali pa ‘ena oseba en glas’, saj v nasprotju z omenjenima režimoma skrbi, da razmerje med vrednotenjem in vplivom ostaja linearno. Kot se do tega opredeli Buterin v eseju Quadratic Payments: A Primer: »Kvadratno glasovanje ima to lepo lastnost, da je količina vpliva, ki ga kupite, sorazmerna s stopnjo pomembnosti; ostala dva mehanizma bodisi pretirano privilegirata zgoščene ali pa difuzne interese.« V prvem primeru bo razplet odločen s strani najbolj gorečega ali pa najbogatejšega posameznika ali skupine ljudi, saj bo ne glede na število kupljenih glasov cena teh ostala enaka, v drugem primeru pa bo skorajda indiferentna večina krojila usodo goreče zavzete manjšine in zanihala tehtnico v smer, ki bo povsem zanemarila interese slednje. Kvadratno glasovanje posameznikom tako omogoča oddajanje večjega števila glasov oziroma žetonov, a na način, da cena vsakega prihodnjega glasu disproporcionalno stane, saj sledi kvadratni oziroma korenski funkciji n števila oddanih glasov. To pomeni, da npr. 1 glas stane 1 kovanec, 2 glasova 4 kovance, 20 glasov 400 kovancev itd.

Kljub vsemu pa je za Weylov projekt ključnega pomena kvadratno financiranje in ne kvadratno glasovanje. Avtor je skupaj z Buterinom in Hitzig v do tega trenutka teoretsko najbolj dodelanem eseju Liberal Radicalism: A Flexible Design For Philanthropic Matching Funds zasnoval popolnoma decentraliziran in vnaprej nedoločen mehanizem za beleženje posameznikovih preferenc in financiranje javnih dobrin, ki v nasprotju s kvadratnim glasovanjem ne deluje znotraj že vzpostavljenega okvirja, ampak skrbi za njegovo vsakokratno vzpostavitev in spreminjanje skozi čas. Problem kvadratnega glasovanje je namreč v tem, da »nizu javnih dobrin ne omogoča organsko vznikniti iz družbe in zato predpostavlja predhodno specificirano organizacijsko strukturo, ki jo je treba vzeti za predpostavko ali vsiliti s strani avtoritete.« V nasprotju s tem je kvadratno financiranje utemeljeno na logiki recipročnosti, na idealu Kantovega kategoričnega imperativa, čigar matematična formalizacija pripomore k hkratnemu vzniku diverzitete na robovih in kolektivne akcije v samem centru družbene strukture.

Tudi v tem primeru je treba najti ali iznajti nove tržne mehanizme za financiranja javnih dobrin in jih narediti nelinearne: »V običajnem linearnem privatnem trgu je dobljena vsota denarja s strani donatorjev vsota vseh prispevkov donatorjev. V našem mehanizmu LR je pridobljeni denar s strani donatorjev kvadrat vsote kvadratnih korenov vseh prispevkov donatorjev.« Kvadratno financiranje je potemtakem mehanizem, ki močno favorizira financiranje javnih dobrin z veliko in ne malo donacijami oziroma donatorji, poleg tega pa odločilno pripomore k subvencioniranju malih in ne velikih donacij. Morda se komu zdi omenjeni pristop nepraktičen ali celo čuden, a podobni mehanizmi za financiranje javnih dobrin so v ZDA in ponekod drugod že prisotni: »Različne javne dobrine se financira skozi izenačujoče programe, kjer institucionalno telo (vlada, korporacija, politična stranka itd.) izenači individualne prispevke v 1 : 1 ali pa kakšnem drugem razmerju.«

Razlika med kvadratnim financiranjem in ostalimi mehanizmi za financiranje javnih dobrin je vezana na razmerje med optimalnim in arbitrarnim izenačevanjem sredstev. Liberalni radikalizem je torej poskus odgovora na vprašanje: »Če izenačujete čez več organizacij, v kakšni meri izenačiti vsako, da bi maksimizirali javno dobro?« Znotraj tovrstne sheme lahko vsakdo zbira sredstva za financiranje javno koristnega projekta, vsakdo lahko prispeva sredstva za financiranje teh projektov in po določenem času mehanizem za kvadratno financiranje javnih dobrin zbrani denar subvencionira in ga razdeli med množico dovolj priljubljenih projektov: »Pod standardno sebičnimi, neodvisnimi, privatnimi vrednotami, kvazilinearno strukturo koristnosti, naš mehanizem vodi do utilitarno optimalne preskrbe samoorganizirajočih se ekosistemov javnih dobrin. Naša rešitev je povezana s Kantovim kategoričnim imperativom: je edini mehanizem, kjer se individuume spodbuja, da prispevajo tako, kot da bi vsi drugi prispevali enako.«

Kar pomeni, da kvadratno financiranje že vnaprej vključuje oziroma formalizira prekrivanje interesov med različnimi, med seboj nepoznanimi individuumi in s tem skrbi za optimalno alokacijo in financiranje javnih dobrin – cilj je vzpostaviti mehanizem, v katerem bo vsak individuum deloval, kot da bodo vsak dani dolar izenačili vsi ostali akterji na sceni. Kot se do tega opredeli Buterin: »V vsaki situaciji, kjer Alice in Bob prispevata k istemu projektu, Alice prispeva k nečemu, kar ima vrednost ne le zanjo, ampak tudi za Boba. Ko se je odločala, koliko naj prispeva, je Alice upoštevala le lastno korist, ne koristi Boba, ki ga verjetno sploh ne pozna. Kvadratno financiranje doda subvencijo za kompenzacijo tega učinka in določi, koliko bi ‘bila pripravljena’ prispevati Alice, če bi pri tem upoštevala tudi korist, ki jo njen prispevek prinaša Bobu.«

 

COST (common ownership self-assessed tax)

Na tej točki se verjetno že prikazuje popolnoma decentralizirana in od spodaj navzgor financirana družbena ureditev. Težava je le v tem, da do tega trenutka še nismo dorekli načina subvencioniranja, tj. entitete ali mehanizma, ki bo skrbel za izenačevanje sredstev na podlagi predhodno izpostavljenega kvadratne enačbe. Zastavlja se realna možnost, da se javnih dobrin prvič od vzpostavitve kapitalistične ekonomije in modernih držav ne bi financiralo s strani nebodigatreba kapitalistov ali pa domnevno benevolentnih vlad, ampak s trgom, ali še bolje, radikalnim trgom imanentno. Vrnimo se zato k začetni premisi ali ugotovitvi, da je treba formalizirati ne le privatne, temveč tudi javne dobrine, saj so te zavoljo naraščajočih donosov znotraj kapitalistične ekonomije sistematično narobe ocenjene in zatorej nezasledovane. Ali kot pravijo Weyl, Buterin in Hitzig: »Z ‘javno dobrino’ se sklicujemo na vsakršno aktivnost naraščajočih donosov, in sicer na način, da je družbeno učinkovita cena dejavnosti (mejni stroški) znatno nižja od povprečnih stroškov ustvarjanja dobrine.«

Treba je torej vzpostaviti mehanizem, ki bo ustrezno konceptualiziral razmerje med javnimi in privatnimi dobrinami in skrbel za njihovo vsakokratno financiranje – a ne pozabimo, ideja liberalnega radikalizma je utemeljena na Vickreyjevi ideji družbene recipročnosti in prav to razmerje je uspešno izpostavil Vickreyju in Weyjlu ljubi ameriški ekonomist George v svojem teoremu. Razmerje med privatnimi in javnimi dobrinami je najenostavneje prikazati prek primera obče spoštovane javne šole, ki v bližnji okolici dvigne ceno zemljišč. Premisa je, da bo cena zemlje zrasla za toliko, kolikor je bilo dodane vrednosti s strani javne dobrine. Ali, kot pravi Weyl: »Teorem Henryja Georga pravi, da so pridobljene rente padajočih donosov vselej dovoljšnje za financiranje vsakršne koristne aktivnosti naraščajočih donosov, ki jo je vredno izvesti. Šola in zemlja sta en primer tega, a tu gre za veliko bolj splošen princip. Aktivnosti padajočih donosov so lahko lastništvo kateregakoli imetja, katerikoli pritok profitov in aktivnosti naraščajočih donosov so lahko vse od družbenih omrežij do infrastrukture mest.«

Weyl v predavanju Political Economy for Increasing Returns ponazori razmerje med javnimi in privatnimi dobrinami prek usmerjenega acikličnega grafa. Gre za topološki prikaz medsebojno povezanih točk in puščic, ki prikazujejo dinamiko med točkami in kažejo na nenehno spreminjajoče se oziroma tekoče relacije med njimi. S pomočjo omenjenega grafa je mogoče ponazoriti dinamiko med privatnimi in javnimi dobrinami, pri čemer prve delujejo kot korita, druge pa kot viri. Kot celotno shemo odlično predstavi Weyl: »Ekonomijo si lahko predstavljamo kot ogromen usmerjen aciklični graf, kjer so viri aktivnosti naraščajočih donosov in korita aktivnosti padajočih. Teorem Henryja Georga v bistvu pravi, da je treba vse potrebne subvencije za vire financirati s strani korit. […] Da bi zmanjšali trenje v sistemu in ustvarili več celotnega toka, ki je vedno bolj eksploziven in ustvarja izjemne stvari, je treba vzeti vse reči, ki se akumulirajo v koritih, in jih reciklirati nazaj k virom.«

Ideja LR posledično temelji na inženirsko premeteni samoregulirajoči družbeni strukturi, ki deluje po principu pozitivne povratne zanke. To pomeni, da moramo sedaj prikazati še drugi mehanizem, ki bo v nasprotju s prvim bolj kot za optimalno alokacijo in financiranje javnih dobrin skrbel za ustrezno identifikacijo in obdavčenje korit oziroma dejavnosti padajočih donosov ter s tem zagotovil trajni pritok sredstev v kolektivni ujemajoči sklad. Odveč je reči, da na tem mestu govorimo o specifični obliki obdavčitve, ki je mešanica predloga skupnega lastništva zemlje Georgea, kjer bi država zemljo oddajala na način posojil in Vickreyjeve ideje nenehne dražbe, kjer se lastništvo imetja v pravcati tržni utopiji nenehno menja. Če ti dve ideji združimo, dobimo sistem delnega skupnega lastništva vsega imetja ali specifično obliko obdavčitve, imenovano COST oziroma common ownership self-assessed tax. Prisluhnimo citatu iz avtorjeve knjige: »Dražba, kjer je vse premoženje […] skupno, pravica najema in uporabe pa je nenehno na dražbi. Someščan, ki ponudi najvišjo vsoto (v formi plačila rente) ima v lasti objekt, vse dokler drug someščan ne ponudi višje cene.«

To je torej osrednje izhodišče za idejo radikalnih trgov oziroma trgov kot nenehnih dražb. Stava Posnerja in Weyla je posledično v tem, da je mogoče prek specifične oblike obdavčitve močno izboljšati alokativno učinkovitost in le nekoliko poslabšati investicijsko ter na ta način nasloviti tako Georgeevo zagato (manko investicijskih iniciativ) kot tudi rešiti trge pred samimi seboj. Predlagani davek je pravzaprav univerzalni Harbergerjev davek, čigar učinke na tržno dinamiko je v blog objavi What is Harberger Tax & Where Does The Blockchain Fit In? odlično predstavil pisec in programer Simon de la Rouviere: »Harbergerjev davek je ekonomska politika, katere cilj je vzpostaviti ravnovesje med absolutno privatnim in v celoti skupnim lastništvom z namenom večanja splošne družbene blaginje. Ta zagotovi, da je premoženje družbeno bolj produktivno uporabljeno, kar pripomore k dvigu ekonomske produktivnosti in skupnega bogastva družbe. Ohranja moč trgov, a hkrati zmanjšuje neučinkovitosti trenutne alokacije premoženja.«

Poglejmo si še enkrat, na kakšen način se omenjeni davek manifestira. (1) Posameznik najprej oceni vrednost svojega imetja in na podlagi tega plača davek – Weyl in Posner ocenjujeta, da je za običajno premoženje optimalna sedemodstotna letna obdavčitev, ki bi se jo lahko tudi prilagajalo. (2) Od lastnika imetja lahko kadarkoli odkupimo premoženje po ceni, ki jo je ta zanj določil – ker bi omenjeni davek povečal državni prihodek za približno 20 odstotkov, bi že polovica novega denarja zadostovala za ukinitev vseh obstoječih davkov na kapital, korporacije, lastnino in dediščino, za katere se ekonomisti strinjajo, da so skrajno neučinkoviti. Seveda tu ne smemo pozabiti, da so te kalkulacije del ameriške in ne slovenske ekonomije, a kljub vsemu se zdi, da jih je vredno navesti. Ker COST skrbi za transparentnost (ceno imetja zastavi lastnik in ne kupec) in ob tem močno otežuje zastavljanje monopolističnih cen (zaradi že izpostavljenega davka), vsaj v teoriji, a skoraj zagotovo tudi v praksi, privede do mnogo bolj produktivne alokacije imetja.

Kam nas torej vodi mešanica kvadratnega financiranja in COST-a? V od spodaj navzgor financirano družbeno ureditev naraščajočih donosov, ki skrbi za optimalno alokacijo in financiranje javnih dobrin ter učinkovito pobiranje in recikliranje davkov. Kot se do tega opredelijo avtorji že izpostavljenega eseja Liberal Radicalism: »[Harbergerjev davek] bi igral zanimivo vlogo v družbi, ki ji vlada liberalni radikalizem, saj bi s strani liberalnega radikalizma financirane skupnosti verjetno bile glavni plačniki relevantnih davkov in zato ne bi imel le vloge financiranja, ampak tudi vlogo alociranja dobrin prek več skupnosti, ter jim omogočal, da tekmujejo za redke vire. V tem smislu LR v paru s Harbergerjevim davkom ponuja privlačno vizijo nove družbe z učinkovito preskrbo javnih dobrin, ki jih financirajo davki za višanje učinkovitosti.« Nič čudnega ni, da je mešanica obeh mehanizmov, še posebej pa kvadratno financiranje, pisana na kožo kriptoskupnosti, kjer so razni inženirji (in inženirke) še kako dovzetni za eksperimentiranje z novimi družbenimi tehnologijami in ustvarjanje novih vladnih mehanizmov, ki lahko ustrezno naslovijo razne zagate decentraliziranih sistemov.

*

Liberalni radikalizem in njegov derivat RadicalxChange predstavljata nekakšno vmesno točko med popolnoma decentraliziranim (vsaj nominalno) kriptosvetom in še vedno prevladujočo obliko politike, ki kljub večkratni smrti še vedno vztraja. Če si velik del navdušencev nad kriptovalutami in blockchain tehnologijo želi popolnega izstopa iz družbe, pa Weylov projekt cilja na postopno decentralizacijo in prerazporeditev moči znotraj obstoječega družbenega okvirja – o tem priča njegovo navdušenje nad programerko in digitalno ministrico Audrey Tang oziroma nad tajvansko, prvo zares digitalno demokracijo. V tem smislu RxC ponuja tudi rešitev za levičarsko dilemo delovanja skozi ali izven vzpostavljenih institucionalnih okvirov, saj stavi na krogotok med prevzemanjem in opuščanjem oblasti, v katerem je prevzemanje oblasti enako njenemu opuščanju.

Za konec pa še tole: RxC je čudovita iniciativa ravno zato, ker teorijo mehaničnega dizajna iztrže iz ozko usmerjene tržne logike (npr. dražba radijskega spektra) in jo usmeri v družbeno transformativne projekte. Namreč, prav teorija mehaničnega dizajna najbolj nazorno izpostavi ves potencial notranje sistemske spekulativnosti, s tem pa se neizbežno dotakne vprašanja ideologije in višanja stopnje kompleksnosti. Lahko bi dejali, da nam daje možnost drugačnega ‘merjenja’ ideologije, kjer je njena stopnja odvisna od družbene nezmožnosti zasledovanja novih mehanizmov za sistemsko organiziranje, ki zaradi raznih status quo interesov, dogmatičnih prepričanj in/ali ignorance niso (kljub obče transformativnim učinkom in višanju stopnje svobode) zasledovani. Vzemimo za zgled primer iz kriptoskupnosti, kjer je Buterin nedavno pohvalil razne akterje, ki poskušajo izpostaviti neujemanje med poskusom decentralizacije moči in višanjem stopnje likvidnosti, saj postaja čedalje bolj jasno, da svoboda nikoli ni bila primarno odvisna od ‘spuščanja stvari’, marveč od načrtnega inženiringa mehanizmov, ki njen obstoj šele omogočajo.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

poglejte, kako je ta Landovec odkril SVOBODNI trg in RAZGALIL ancapovsko pot v socializem!!!

Ok

Ta visoko opevana alternativa

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness