Pravljica kot poetična vizija narave sveta.

Pozdravljeni v Teoremi. Tokrat bo predmet našega zanimanja knjiga Maxa Lüthija z naslovom Evropska pravljica: Forma in narava, ki je v prevodu Alenke Veler pri založbi Sophia izšla leta 2011. Max Lüthi je bil med leti 1909 in 1991 živeč švicarski literarni teoretik, ki je svoje raziskave posvečal predvsem pravljicam. Leta 1941 izdano delo, katerega prevod smo pri nas dobili šele nedavno, je eno njegovih najpomembnejših del, ki ostaja tudi eno najbolj referenčnih literarnoteoretskih del, ki  obravnavajo žanr pravljice.

Lüthi pravljice v omenjeni knjigi torej analizira z literarnega stališča in ne folklorističnega, psihoanalitičnega ali strukturalističnega. Pravljico obravnava kot samosvoj žanr ter  formalne značilnosti evropske pravljice išče v skupnih elementih posamičnih primerkov žanra ter s primerjavo s tistim, kar pravljica ni: predvsem povedko in legendo. Prepričan je, da so pravljice podobne simbolični poeziji, torej gre za simbolično literarno obliko in s tem za visoko umetnost. Nekakšen širši slog, s katerim je podšita vsaka evropska pravljica, je zanj tisto, kar kaže na splošne značilnosti žanra. Njegove trditve slonijo na podrobnih tekstovnih analizah pravljic in njihovih variant. Izogibajo se socialnim in kulturnim kontekstom določene pripovedi in se usmerjajo k tistim elementom in motivom zgodbe, ki so trdni navkljub ustnemu prenašanju. S to metodologijo se Lüthi izogne vsiljevanju določenih pomenov posameznim pravljicam in obenem začrta brezčasno veljavo obraza sveta evropske pravljice.

Lüthi vidi pravljico kot obsežno in vase zaprto poetično vizijo narave sveta, ki ne sprašuje po bistvu in posebnostih posameznih sil. Pravi, da je to literarno prepričljiv, začasno celosten pogled na svet. Kot literarnega teoretika ga pravljica ne zanima kot vir zgodovinskih informacij, a le kot pripoved in razumevanje njene narave in funkcije. Medtem ko povedka govori o globoko doživetih, a intelektualno nerazumljenih dogodkih in si o njih postavlja vprašanja, legenda pa prav tem vprašanjem ponuja tudi odgovor v okviru določene dogme, je, piše Lüthi, pravljica tega osvobojena. Ne oklepa se posamičnega dogodka ali doživetja ter ni vezana na določeno resničnost oz. dogmo.

V pravljici svet torej dobi poetičen izraz. To je samozadosten svet, ki ne interpretira in ne razlaga. Le opisuje in opazuje ter ničesar ne zahteva. Tako kot se pravljični junak pusti voditi neznanim rečem in ljudem, se tudi bralec prepusti pravljici voditi. In če sta Mackensen in Berendsohn pisala, da je pravljica zaradi njenih predmetov želja literatura za obubožane, ki izvira iz najnižjih slojev, se Lüthi s tem ne strinja.

Lüthi v pravljici vidi značilnosti kompenzacijske literature le v zelo ozkem smislu, vendar poudarja, da nam ta žanr ne želi ponujati lahkotnega zadovoljevanja primitivnih želja ali vsakdanjih potreb. Lüthi prav tako pravljice ne vidi v okvirih normativne literature, saj nam ne kaže, kaj bi se moralo goditi, marveč kaj se godi. Pravljica ne želi olepševati ali pa poveličevati, marveč vidi svet kot ga prikazuje, pa čeprav je v tem svetu vsem stvarem mesto postavljeno tako, da je vse v redu. Le v tem pogledu vidi Lüthi možnost označbe pravljice za kompenzacijsko literaturo, torej v prikazu sveta, ki je v redu. Prav tako zavrže možnost definicije pravljice kot tendenciozne literature, ali pa teorijo, da gre predvsem za etiko.

Trditvi Andréja Jollesa, da gre pri pravljici za zadovoljitev naivnega občutka za pravičnost in s tem pravzaprav za kompenzacijsko literaturo, Lüthi nasprotuje.  Ne strinja se niti z Jollesovo definicijo čudežnega, ki slednjega označuje kot »nič drugega kot edino možno gotovost, da se je nemoralnost resničnosti končala.« Jolles tudi v odsotnosti podatkov o času in kraju vidi odpovedovanje nemoralni resničnosti, Lüthi pa na to odsotnost gleda kot na del abstraktnega, izoliranega sloga pravljice. In če Jolles dojema pravljico kot kontrast temu svetu, Lüthi piše o opazovanju bistva pojavov, v katerega pravljica sama verjame.

Lüthi se strinja z Robertom Petschom, ki pravi, da je pravljica nasprotna podoba sveta le, če predstavlja kontrast njeni zunanji podobi. Abstraktno in nekateri ironični uvodni ali zaključni stavki namreč dajejo vtis, da sta pravljični svet in fizična realnost temeljito ločena in se ne zlivata. Obenem pa pravljica ne razlaga in ne pojasnjuje, marveč le upodablja. Zato, piše Lüthi, je pravljica čista epska vizija. Razdrobljenost motivov, ki omogoča vsevključenost, pomeni izpolnitev epskega prizadevanja po zaznanju in upodabljanju sveta. Pravljici lahko  pripišemo epsko objektivnost in jedrnatost, abstraktno portretiranje pa ji da jasnost in gotovost. Pomembna je tudi sublimacija, ki elementom in motivom v pravljici vzame individualne lastnosti ter skupaj z izolacijo ter abstrakcijo vsak element spremeni v breztežno figuro, ki Lüthiju predstavlja svobodo interpretacije.

Lüthi poudarja tudi, da slogovno odstopanje pravljice od povedke ali legende ni le v slogu, ki temelji na obrazcih in so pripovedovalcu nekakšna spominska opora. Odstopanje je, piše, izraz drugačnega slogovnega impulza. Slog pravljice je seveda odvisen od pripovedovalca do pripovedovalca, a osnovna forma, za katero si prizadeva, ne glede na odstopanja - različne kršitve sloga torej, ostaja.

Prva od petih glavnih slogovnih značilnosti, ki jih je iz evropskih pravljic izluščil Lüthi, je enodimenzionalnost. V legendi ali povedki je tostranski svet ločen od onstranskega in se povezava svetov pri teh dveh žanrih kaže v strahu, hrepenenju ali radovednosti. Zavedanje, da gre za tujo dimenzijo, je torej tu nujen del srečanja svetov. V pravljici ljudje z bitji iz onstranskega občujejo, kot da med njimi ne bi bilo razlik. Ne zavedajo se prepada med njimi in drugimi. V povedki ljudje preizprašujejo čudežno, medtem ko v pravljici fantastično ni nikoli postavljeno pod vprašaj, je sprejeto, pomembni pa so le praktični učinki čudežnega. Pravljični junak se ne čudi, ampak ukrepa. In čeprav v povedki bitja iz onstranstva živijo blizu, v pravljici pa daleč in nikoli skupaj z ljudmi, jih junak v slednji vedno mirno sprejme. Pomembna so mu le dejanja teh bitij, ne zahteva pa razlag. Duhovna drugačnost se tako izraža le v geografski oddaljenosti. Pri pravljici gre torej za odsotnost numinoznega strahu ali radovednosti; junaki se ne zavedajo, da se srečujejo z drugo dimenzijo.

Druga slogovna značilnost, ki jo Lüthi v knjigi izpostavi, je ploskovitost. Pravljica je brez globinske razsežnosti. Predmeti v povedki, denimo, so obdarjeni z večplastnostjo, pokažejo se v živi, vedno ponavljajoči se uporabi. Predmeti v pravljici pa so namenjeni enkratni uporabi. Ko v povedki oseba zboli, se fizično spremeni, v pravljici ne. Tudi ko se junak pohabi, ga to ne ovira, kot na primer latvijski pravljični junak Kurbad, ki si z mečem odseka leva meča, da bi nahranil krilatega leva, nato pa se spet odpravi naprej na pot, kakor da se nič ni zgodilo. Ljudem in živalim torej v pravljici umanjkata tako telesna kot duhovna globina.

Prav tako v pravljici ni omenjanja čustev ali kakršnihkoli drugih osebnostnih lastnosti z namenom ustvarjanja določene atmosfere. Ni ljudi z živahnim notranjim življenjem, karakterne poteze in čustva pa se kažejo le v dejanjih, torej se projecirajo na isto površino, kjer se odvija tudi vse drugo. Pravljični liki, piše Lüthi, niso niti inteligentni, saj jim pamet ni potrebna. Junaka žene pobuda, ne notranji vzgib, torej psihološka motiviranost prihaja iz zunanjih vplivov. Pravljica prav tako ne pozna maščevanja in erotičnih občutij. Osebe so brez notranjega sveta in brez okolja, v katerega bi bile vpete. Svet, v katerem junak živi, ni pomemben, saj se v večini primerov tako ali tako odpravi na pot. Lüthi trdi, da mora biti junak popotnik zato, da se na poti sreča s tistim, kar je bistveno. Pravljični junak ni vtkan v družinsko strukturo. Nima odnosa do družine, kaj šele do naroda. Nima okolja in je izolirana figura. Druge osebe so pomembne le, v kolikor imajo vpliv na potek zgodbe.

V pravljici je plastično razčlenjen tudi onstranski svet, zanj se namreč pravljica ne zanima nič bolj kot toliko, kolikor ta svet posega v zgodbo. V ploskovitem svetu manjka tudi dimenzija časa. Ljudje so stari ali mladi, vendar se njihova starost s časom ne spreminja. Mladi so večno mladi, pa četudi so, kot Trnjulčica, vmes za sto let zadremali. Čas kot funkcija psihološke izkušnje torej ni potrebna, saj tudi izkušnje same ni. V pravljici ni globoke prostorske, časovne, duhovne ali psihološke razčlenitve. Vse plastično izgine, na osvetljeni ploskvi pa ostanejo le figure oziroma figuralni dogodki.

Pozdravljeni nazaj v pravljični Teoremi, v kateri govorimo o knjigi Maxa Lüthija z naslovom Evropska pravljica: forma in narava. Poglejmo si, kaj je tretja glavna slogovna značilnost, ki jo Lüthi v omenjenem delu pripiše evropski pravljici. Gre za abstraktni slog; zgoščenost, s pomočjo katere pravljica doseže ploskovitost. Lüthi piše o eni ploskvi in jasnih figurah, ki so vodene od točke do točke, in se ne ustavlja ob zapisih. Slika lahko nerealistični značaj čiste ploskve zabriše ali poostri, hlini lahko obliko, plastičnost ali globino, vendar se vse to še vedno dogaja na ploski površini. Pravljica namreč stvari le poimenuje, a jih ne prikazuje. Ne pozna potrebe po opisovanju, pri čemer je bistvena tehnika golega poimenovanja, t.i. enost pridevnika. Brata Grimm denimo z opisi sicer odstopata od tega pravila, a določenost forme tudi pri njima ostaja.

Dogajalna linija pravljice vedno posega v daljavo. Pri potovanjih in nalogah vsakič opazujemo zaporedje pripovednih dogodkov, ki se med seboj ne prepletajo. Junak ima jasno določene naloge in opraviti jih mora v določenem vrstnem redu. Tudi čudežni predmeti imajo le eno, točno določeno funkcijo in junak jih uporabi le enkrat. Tako se vse izide; natančno je odmerjen čas, natančno so odmerjeni junaki, protijunaki, predmeti, oblačila se prilegajo in tako naprej. Kot najbolj opazne značilnosti t.i. abstraktnega stila Lüthi izpostavi stalne obrazce, kakršna so okrogla števila, strogo, ritmično ponavljanje, skrajnosti ter čudeži. Ta abstraktna stilizacija pa, piše, daje pravljici sijaj in določenost, moč forme.

V četrtem poglavju nam Lüthi predstavi najpomembnejšo komponento abstraktnega, figuralnega sloga pravljice: izolacijo in univerzalno povezanost. Izoliranost odnosov se kaže že v odsotnosti numinoznega čudenja, radovednosti, odsotnosti strahu. Ploskovito upodabljanje pa je izolirano upodabljanje. Nosilci dogajanja niso v živem odnosu z družino, narodom ali drugo skupnostjo, pogosta pa je tudi zunanja izolacija. V pravljici junaku bodisi vsi bližnji umrejo ali pa gredo pač vsak na svojo stran v širni svet. Izoliran je tudi opis dogajanja. Dogajalnega prostora ne doživimo, saj ni upodobljen. Dogajalna linija razpade v različne plasti, ki je vsaka zase zaključena enota. Junak se ne uči iz izkušenj in vedno znova ravna tako, kot mu to veli izoliranost. Ne izučijo ga niti izkušnje drugih, niti lastne. Nima refleksije nad preteklimi dejanji. Posebej jasno se izolacijska teža pravljice kaže v vprašanjih, ki se postavljajo razkrinkanim zlobnežem in dejstvu, da se ti ne skrivajo in ne želijo izogniti posledicam teh vprašanj. Lüthi pa to ne sodi kot nerodnost, marveč kot visoko kulturo forme.

Izolacija se, piše Lüthi, deli na zunanjo in notranjo. Pri zunanji gre za en in isti impulz celotne pravljice, pri notranji pa za posamezne epizode, ki so si med seboj podobne, a vseeno niso odvisne ena od druge. Za abstraktni slog pa je potrebna tudi univerzalna povezanost, ki izhaja iz zakonov izolacije, torej sta izolacija in povezanost korelata. Lüthi tako poudarja, da so liki sposobni vzpostaviti stik z vsemi in vsem ne izolaciji navkljub, marveč prav zaradi nje. Izolacija jim daje svobodo. V povedki je junak obdan z vaško skupnostjo in sorodstvom, predmeti pa izvirajo iz konteksta in njihove funkcije so v skladu z njihovo naravo, medtem ko v pravljici izolacija poskrbi, da lahko po uporabi na vse pozabimo.

Lüthi utelešenje izolacije vidi v treh stalnih komponentah pravljice: darovih, čudežih in motivnih drobcih. Dar kot osrednji motiv pravljice je tudi osrednji vzgib, saj notranjih teženj junaki pač nimajo. Zna jih uporabiti, ker je junak, in ne zato, ker ja pametnejši ali moralno boljši. Tudi čudež je junaku podarjen in medtem ko se v povedki ali legendi ta razlaga kot razodetje, nekaj nerazložljivega in s tem vdor numinoznega, je v pravljici to samoumeven element zgodbe. Tretja komponenta je t.i. motivni drobec, element zgodbe, ki učinkuje le v eno smer in je le še en pospeševalec dogajanja.

Vsi ti elementi ne izkoristijo možnosti nadaljnje analize, torej govorimo o temeljni razdrobljenosti. Vedênje junaka, ki je osrednji nosilec izolacije in univerzalne povezanosti, ni nikoli samovoljno, vedno je odvisno od skritih zakonitosti pravljice. A medtem ko so vsi liki v pravljici izolirani in sposobni vzpostavljati vsestranske odnose, se le junakova latentna sposobnost vzpostavljanja odnosa vedno spremeni v dejanske odnose. Lüthi junaka pravljice primerja z iskalci Grala, tistimi, ki Gral najdejo zato, ker ga ne iščejo. Prek izoliranih junakov, ki živijo v »figurah«, ne da bi poznali svoje pravo mesto in prav zato ravnajo tako, da izražajo resničen odnos, pravljica prinaša popoln izraz v abstraktni formi, za kakršnim, piše Lüthi, je stremel Rilke.

In še zadnja od petih glavnih značilnosti pravljičnega sloga, ki jih Lüthi omenja. Gre za sublimacijo in vsevključenost. V pravljici numinozni, čudežni motivi nimajo več moči. Podobno zmanjšanje moči so doživeli mitični motivi, zelo oslabljeni sta tudi seksualna in erotična tematika. Vsi ti motivi so izpraznjeni vsebine. Tako na primer prvotno erotični motivi, kakršen je denimo motiv živalskega ženina, sploh ni več razumljen. Žabji kralj želi spati pri princesi, vendar ne gre več za erotično, marveč za le še en dejavnik, ki poganja pripoved. Tudi tragični dogodki vsakdana niso več tragični. Figure so le nosilke zgodbe, iz pravljice pa zatorej ni izginila le numinozna dimenzija, temveč tudi posvetna. Elemente čiste forme Lüthi vidi prav v nasvetih, ki v pravljici niso rezultati odnosa, marveč se pojavijo naključno in so zatorej le obrazci, rekviziti.

Iz takšne izpraznitve motivov, piše Lüthi, sledi na eni strani izguba konkretne realnosti ter globine doživljanja in odnosov, na drugi strani pa pridobitev forme in jasnosti. Sublimacija omogoča pravljici tudi, da postane vsevključujoča. Lüthi na tem mestu poudari tudi, da je prav sublimacija dokaz, da se pravljica od drugih žanrov ne razlikuje zaradi tipov motivov, marveč zaradi načina formuliranja zgodbe, katerega del je tudi sprememba motivov.

Snov pravljice, zaključi Lüthi, so odprte možnosti. Pravljica je zanj vsevključujoča slovstvena oblika v pravem pomenu besede, saj se v njej zrcalijo vsi bistveni elementi človeške biti in raznolike možnosti resničnega obstoja, kar jo, po njegovem mnenju, dela napredno formo umetnosti.

Tako pa zaključujemo tudi današnjo Teoremo, ki je v grobem predstavila Lüthijevo fenomenologijo pravljične naracije, s kakršno se srečujemo v Evropi.