»Ne jemljem testosterona, da bi se spremenil v moškega ali ker bi to dojemal kot fizično strategijo transseksualizma; jemljem ga, da preprečim, da bi me družba oblikovala na svoj način, da lahko pišem, fukam, čutim obliko užitka, ki je postpornografski, in dodam molekularno protezo svoji nizkotehnološki transspolni identiteti, sestavljeni iz dildov, besedil in gibajočih se slik; jemljem ga zato, da maščujem tvojo smrt.«

Testo džanki je filozofska vaja. Vzpostavlja držo, pri kateri ima filozofija neposredne posledice za življenje. S posledicami za pisanje. Pisanje s posledicami. Posledice, ki pomenijo razkroj subjekta zavoljo izgradnje teorije sebstva.

Avtor dela je Paul B. Preciado. Prva izdaja knjige je izšla leta 2008 v španščini pri madridski založbi Espasa Calpe, še istega leta pa jo je avtor sam prevedel v francoščino. V uvodu zvrst besedila opredeli kot »somato-politično fikcijo« kot »prostovoljni intoksikacijski protokol, ki temelji na testosteronu«. V njem združuje sociološko analizo z osebnim poročilom o devetmesečni uporabi testosterona. Testosteronski gel pridobiva po neuradnih poteh, med drugim prek prijateljev v tujini, spletnih ponudnikov in nelegalnih tržnih kanalov. Na svojo ramo nanese približno 50 miligramov gela na dan. Doza ustreza standardnemu odmerku, ki bi ga sicer predpisali odraslim cis moškim z medicinsko potrjeno pomanjkljivostjo testosterona. Preciado klinično umeščanje izrecno zaobide, saj hormon uporablja izven institucionalnega nadzora.

Testo džanki je tudi žalovalni zapis. Nagovor »ti« v prvem poglavju je namenjen G. D., pisatelju in filmskemu ustvarjalcu Guillaumu Dustanu, ki je leta 2005 umrl zaradi kombiniranega prevelikega odmerka zdravil in sprožil Preciadovo avtofiktivno pisanje. Na tonaliteto besedila vpliva tudi srečanje z V. D., pisateljico in režiserko Virginie Despentes, s katero v času pisanja vstopi v ljubezensko razmerje. Skupek teh izkušenj – izgube, zaljubljenosti in odvisnosti – oblikujejo postopke kritike, ki jo Preciado razvija s pomočjo svojega telesa in čustev. Ob pisanju Testo džankija se Preciado podpisuje kot Beatriz. Uporablja tudi druga imena, a se avtorsko predstavlja z imenom in spolom, določenima ob rojstvu – z ženskim. Rodila se je leta 1970 v Burgosu v Španiji, v zgodovinskem in družbenem kontekstu, ki ga je močno zaznamoval katoliški frankizem. Sam pravi, da je bila vzgojena za popolno deklico z drago humanistično izobrazbo. 

Besedilo je pretežno pisano v Parizu, kjer zgodnja dvatisoča politično in seksualno preživlja zahvaljujoč mreži podzemnih mikroskupnosti. To so kvirovski, trans, feministični in kontrakulturni krogi. Z nobenim izmed njih se Preciado ne identificira. Njegovo življenje je sestavljeno iz premikanja med različnimi kraji, pretežno centri produkcije dominantnih diskurzov, kjer študira, in kulturne periferije, kjer izvaja delavnice. Potuje med španščino, francoščino in angleščino. Pooseblja lezbično-transspolno stanje, sestavljeno iz številnih biokodov. Ti delujejo normativno, ko utrjujejo binarne spolne kategorije, odporniško, ko se uporabljajo za motenje ali izpodbijanje teh tokov, in izumiteljsko, ko omogočajo nastanek novih, hibridnih subjektivnosti. Poglejmo, kako Preciado dekodira in na novo zapisuje lastne somatske vzorce.

Svet, o katerem govori, se je začel oblikovati v 19. stoletju, pod vplivom kapitalistično-kolonialne družbe in njenih klasifikacij. Ta prva industrijska družba je vzpostavila normativne kategorije, ki ohranjajo svojo veljavnost do danes. Njeni temeljni vektorji discipliniranja so postali povsem občutni šele po drugi svetovni vojni. Z množično proizvodnjo farmacevtskih sredstev smo omogočili neposredno regulacijo teles na molekularni ravni. Preciado pokaže, da se ti vzorci moči združujejo v farmakopornografski režim oblasti, v katerem farmacija in pornografija nadzorujeta in oblikujeta hrepenenja, manifestacije in samopodobo. Njegov doseg sega tudi onkraj binarizma. Zavračanje binarnih kategorij ne pomeni izstopa iz režima. Tisto, kar se zdi »onkraj«, je še vedno podvrženo sistemom normativnega urejanja.

Performativnost spola in družbeno konstrukcijo subjektivnosti iz devetdesetih Preciado prenese v postpreobrazbeno različico. Hormoni in protetika aktivno proizvajajo spolno zaznamovane subjektivnosti in niso zgolj kompleksni izrazi identitete. Spol ni več le družbeno izveden, temveč tudi biokemično konstruiran. Izhajajoč iz Foucaultove genealogije biopolitike ter ob upoštevanju analize performativnosti Judith Butler, Preciado razume oblast kot razpršeno in produktivno, ne zgolj kot represivno silo. S konceptom manjšinskosti Gillesa Deleuza in Félixa Guattarija poveže eksperiment telesa s političnim odporom postajanja in deteritorializacije spola. Pri tem se pogosto sklicuje na Donno Haraway in njen kiberfeminizem. Njen teoretski okvir se izogiba romantizaciji naravnosti organizmov ter tehnologijo usmerja proti dominantnim strukturam, ki dušijo ustvarjalni potencial telesa.

Prisluhnimo, kako je farmakopornografska doba strukturirana in na kakšne načine vpliva na doživljanje seksualnosti.

Preciado umesti pojav farmakopornografskega režima na prehod iz disciplinarne družbe v družbo nadzora. Naše bivanje v njem čedalje bolj uravnavamo s farmakološkimi substancami. Spolnost in reprodukcija, delo in počitek, zunanja podoba in notranja razpoloženja – za vsako področje obstaja substanca, ki deluje v skladu z družbenimi pričakovanji. Hormonski dodatki in psihotropne snovi delujejo kot pretanjena in stalna produkcija subjektivnosti. Gonilni sili njenega delovanja sta optimizacija in navidezna avtonomija, ki sta zasnovani na iluziji popolnoma skrojene družbene pripadnosti. Regulacija se tke z užitkom, produktivnostjo in samouresničevanjem subjektov. Biološka in semiotična dimenzija se združita v eno plast: biološko postane farmakološko, semiotično pa pornografsko.

Pornografizacija družbe zajema tako seksualnost kot ekonomijo. Pornografija je za Preciada oblika tehnologije oblasti, ki določa, kako seksistični slikovni režim vpliva na kolektivno imaginarno. Filozof je ne sodi kot moralno dobro ali slabo. Meni, da njen material, struktura in prakse, čeprav bolj kot stranski učinek, vendarle ustvarjajo nišo za eksperiment. Kot vsak instrument je tudi pornografijo mogoče uporabiti za manipulacijo, reinterpretacijo ali prekinitev dominantnih vzorcev. Drug vidik pornografizacije je njen ekonomski vidik. Ekonomija je vse bolj podrejena principom delovanja pornografije. S svojim modelom minimalnega vložka, neposredne prodaje in takojšnjega zadovoljevanja potrošnje je industrija seksa postala paradigma vsake produkcije. Ta model temelji na ponavljajoči se somatski verigi vzburjenje – frustracija – vzburjenje. 

Da bi pojasnil, kaj natanko se izkorišča, avtor uvaja koncept potentia gaudendi, dobesedno preveden kot »orgazmična zmožnost. Zajema sposobnost telesa za vzburjenje in užitek, nekakšno obliko primordialnega potenciala, ki predhaja specifičnim spolnim identitetam, seksualnim praksam in pripisanim organom. Farmakopornografski biokapitalizem komodificira prav sposobnost vzburjenja in ustvarjanja užitka. S pomočjo afektivnih tehnologij se užitek spremlja, usmerja in monetizira. Potentia gaudendi tako postane biološka in ekonomska osnova vrednosti, hkrati pa nosi tudi možnost upora vzpostavljenim smernicam nadzora.

V nasprotju z dediščino marksističnih feminističnih gibanj, ki so seksualno in reproduktivno delo obravnavala kot zunanje oziroma podporno produkciji, Preciado vztraja, da telesna zmožnost užitka deluje kot materialna produktivna sila, analogna delovni sili. Če nekaj proizvaja vrednost, izčrpava telo in je upravljano v kapitalističnem režimu, potem funkcionira kot delo — tudi če ni poimenovano kot tako. S tem zahteva razširjen pojem produktivnih sil in presežka. 

Kot dodatek Marxovemu splošnemu intelektu Preciado uvede pojem »splošnega seksa«, s katerim poimenuje kolektivno, tehnološko posredovano sodelovanje teles in njihovih želja. Izkoriščanje se politično razprostre na subjekte, ki so tradicionalno razumljeni kot »neproduktivni«. Novi nosilci vrednosti postanejo spolni delavci, neplačani negovalci ali uporabniki digitalnih platform. Materializacija dela, ki proizvaja užitek, odpira oblike politične artikulacije, solidarnosti in razrednega boja, ki niso vezane le na delovno mesto ali plačilo, temveč na telesno in afektivno eksistenco v našem zasebnem življenju.

Splošni seks Preciado opiše kot »javno erekcijo, globalno ejakulacijo, kolektivni orgazem, orbitalni izliv«. Ob tem se nam poraja vprašanje, ali Preciado prepozna spol brez erekcije in ejakulacije? Kaj se dogaja s komodifikacijo užitka, če ta ne deluje po logiki navpičnega vzburjenja? Zdi se, da onkraj faličnega principa neumornega poskusa potešitve ne obstaja vizija sveta, užitka in postajanja. Vsaj ne v kontekstu sistemske kritike kapitalizma. Proti aparatu se Preciado bori z njegovimi lastnimi ponastavitvami, ki ostajajo falične. Potencial falosa seveda ni vezan na fiksni spol. Ko se ga poslužuje, ga uporablja kot orodje – dildo feminizma. Ob tem se sprašuje: kakšna feministka postaja?

Drago poslušalstvo, po kratkem glasbenem premoru se vračamo k temu vprašanju.

V jedru Preciadovega feminizma je predpostavka, da je spol biofikcija. »Biološkega« spola ni mogoče ločiti od njegovega razmerja z družbenim spolom. Binarni model se je v zahodnih okoljih začel oblikovati že v 19. stoletju, svoj vrhunec pa je dosegel v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Spolnost je normirana skozi reprodukcijo in regulirana z zakoni. Ne pozabimo, da smo pred tem v družbi stoletja dolgo praktično poznali le en spol – moškega. Farmakopornografski režim je nepovratno spremenil razmerje med tradicionalno delitvijo biološkega in družbenega spola v materialno-tehnološki konstrukt. V njem so telesa in spolnost vključeni v proizvodnjo identitetnih politik. Nastajajoče identitete, pod pretvezo spoznavanja sebe, proizvajajo odtujenost in konstruiranje »drugega«, s posledicami za dejansko politiko. Če povzamemo z avtorjevimi besedami:

»Vprašanje se ne nanaša več na obravnavo družbenega spola kot kulturne sile, ki bi spreminjala biološko določeno osnovo – spol. Namesto tega je v ospredju subjektivnost kot celota, proizvedena znotraj tehno-organskih tokov, ki so kodificirani v pojmih družbenega in biološkega spola, rase in seksualnosti, po katerih cirkulira farmakopornografski kapital.«

Medtem ko Butler poudarja možnost subverzije diskurzivnih norm, Preciado premakne pozornost na stvarno in virtualno tehno-telo. Družbeni spol se z njegovo pomočjo aktivno proizvaja, preoblikuje in izkorišča, kar presega le teoretsko ali diskurzivno raven identitete. S svojim testosteronskim eksperimentom filozof udejanja tisto, kar bi teoretično poimenovali postajanje.

Preciadov feminizem je izrazito antiesencialističen in transfeminističen. Zavezan je kritičnosti do normalizacije feminizma znotraj državnih, medicinskih in akademskih institucij. Kritizira zahodne bele izme, ki hormone, reproduktivne organe ali spolno razliko obravnavajo kot naravne ali stabilne temelje politične identitete. Spol je zanj tehnopolitični proces. Heteroseksualnost, homoseksualnost in druge spolne norme razume kot normativne režime. Delujejo tako kot obrazci performansa kot represivni aparati seksualnosti, s čimer sploščujejo kompleksnost spolnosti in patologizirajo vse, kar destabilizira reproduktivni red.

Preciadov eksperiment izpodbija teze, po katerih sta moškost in z njo povezan testosteron razumljena kot nasprotje feminizma. Kvečjemu gre za asimetričen odnos do pojma ženske. Testosteron preoblikuje v spremenljivo molekularno tehnologijo in mu odvzame mesto osrednjega simbola patriarhata. S svojo filozofijo ne izvaja absolutnih cepitev ali preobrazb. Miselno energijo črpa iz preganjanih, pozneje normaliziranih stanj, ki razkrivajo navidezno fleksibilnost in osvobajajočo performativnost spolnosti. Dokumentira nanašanje testogela na ramo, vstavljanje dildov v multiple odprtine, odstranjevanje pubičnih dlak, poskušanje brkov, spremembe glasu, nepričakovane občutke erotike ob masaži dlani in podobno. S happy endom ali brez, navedli smo le nekatere prakse, ki bi jih glede na spol običajno uvrščali v hierarhični obrazec določenega režima seksualnosti. Razlika je v tem, da jih Preciado obravnava kot učinke istega tehno-biopolitičnega stratuma, v katerem se telo doživlja. Premik je epistemološki: ne gre za transgresijo znotraj obstoječega režima seksualnosti, temveč za preureditev samega okvira, ki določa, kaj sploh šteje kot spolna praksa in kako jo vrednotimo.

Na primeru kontracepcijske tabletke podrobno prikaže določen način distribucije želje in produktivnosti. Panoptikona ne vidi več v klasični, Foucaultovi obliki, temveč v tabletki kot paradigmi konstitucije subjekta. Samoiniciativno hormonsko upravljanje psihosomatskega sistema, usklajeno s koledarjem, ustvarja posebno obliko intimnosti, ki programira tako spolne kot nespolne aktivnosti. Preciado pokaže, da tabletka že od svojih začetkov služi regulaciji prebivalstva in normalizaciji individualne spolnosti, pri čemer ima nacionalne, etnične in rasifikacijske posledice. Testo džanki je poln zapisov poskusov na ženskah, živalih in na tistih manjšinskih, zgodovinsko podrejenih telesih, na katerih so politike preverjale učinkovitost svojih zamisli nadzora. Kot primer razprostre testiranje kontracepcijske tabletke v šestdesetih letih 20. stoletja v Portoriku. Izvajali so ga ameriški farmacevti in raziskovalci z namenom nadzora nad reprodukcijo rasno označenih žensk. Nekaj let kasneje je bila tabletka v ZDA tržena kot sredstvo, s katerim so ženske nasprotno nadzorovale lastna telesa.

Farmakopornografski režim se uresničuje skozi ponavljanje in privajanje. Zaradi te lastnosti je dovzeten za uporniško prisvajanje bioloških in simbolnih virov ter za različne oblike piratstva, hekanja in samoupravljanja. Možnost izpodbijajočih načinov uporabe se pri tabletki kaže že v tem, da njeno jemanje prepušča odgovornost posameznim uporabnicam. Proti farmakopornografski praksi Preciado postavlja kontraprakso s kontradisciplino, ki vključuje natančno izvedbo, skrbno upoštevanje eksperimentalne metode in pozorno beleženje rezultatov. V tem smislu džanki počne prav to, kar opisuje:

»Testosteron me v hipu spremeni v nekaj radikalno drugačnega od cis ženske. Tudi kadar so spremembe, ki jih povzroča ta molekula, družbeno nezaznavne. Laboratorijska podgana postaja človek. Človek postaja glodavec. Kar pa zadeva mene: nisem niti testo-dekle niti tehno-fant. Sem vstavna točka za C19H28O2. Sem hkrati terminal enega od aparatov neoliberalne vladavnosti in izginjajoča točka, skozi katero uide moč sistema nadzora. Sem molekula in stanje; sem laboratorijska podgana ter znanstveni subjekt, ki izvaja raziskavo; sem ostanek biokemičnega procesa. Sem prihodnji skupni umetni prednik za razvoj novih vrst v nenehno naključnih procesih mutacij in genetskega zdrsa. Sem T.«

S to filozofsko vajo avtor išče zavezništva. Pri medicinsko nenadzorovanem jemanju drog, kjer je za pridobitev potrebna ustvarjalnost z obstoječimi distribucijskimi kanali, ni uradnih znanj niti zunanje etične zavezanosti – kdo torej nosi odgovornost? Na lastno pest uporabnica pridobi posamezne ali kolektivne izkušnje ter sistematično arhivira in spodbuja sodelovanje manjšinskih teles. Prenos znanja poteka skozi »podzemni« aktivizem, v mrežah, ki so morfološko drugačne od »nadzemlja«. Preciado zapiše, da sodelovanje spolnih delavk in delavcev, vira farmakopornografskega kapitala, ustvarja novo postfarmakopornografsko proletarstvo. Tudi ta skupina se zgodovinsko organizira, a področja borbe se spreminjajo in drsijo po telesih. 

Drugi vir učenja se izraža skozi njegovo pot poslušnega dekletca, ki se romantično postavlja v tradicijo samoposkusov intelektualcev s psihoaktivnimi snovmi: Sigmund Freud s kokainom, Walter Benjamin s hašišem, Henri Michaux z meskalinom. Kot da bi vsaka metodološka ekscentričnost potrebovala podporo belega, heteroseksualnega »mojstra«. Priznajmo si, pogumni humanisti, da se nam ob teh zgodbah dvigne, neodvisno od tega, ali ga imamo ali ne. Po Preciadu ni dela brez erekcije. Njegova potreba po umeščanju v kanon deluje le v povezavi z referencami in znanji tistih subjektov, ki bi jih ti isti fantje najraje diagnosticirali.

Z izjavo »kdor želi biti politični subjekt, bo začel kot laboratorijska podgana v svojem lastnem laboratoriju« se horizont postfarmakopornografskega zamišljanja lahko hitro zapre. Strategija Preciada ni nič manj in nič več kot molekularno preobražanje, ki pa predvideva, da svet brez falosa ni mogoč. Trans postopki, kot jih opisuje v knjigi, so vedno že ojačani ali »na nečem«. Sprašujemo se, ali je v njegovem pisanju prostor tudi za trans metode, ki niso povezane s kulminacijo kozmičnih sil v subjektu. Tisti, ki imajo manj ekspresivno razmerje do svoje obrobnosti, ne živijo nujno manj »disidentskih« življenj.

Oddajo bomo počasi sklenili z nekaj zaključnimi mislimi o raznolikosti tehnotelesnih izkušenj in o vplivih Preciadovega poskusa na nas.

Želja po tem, da se počutimo normalno, ni nič bolj normativna kot želja po tem, da se počutimo posebno. To še posebej velja za doživljanje v agresivnih libidinalnih ekonomijah kapitalizma, ki na izčpravajoč način zajemajo naša čustva. Potreba po normalnosti generira željo, da spregovorimo o čem drugem kot o lastni tako imenovani identiteti. Sili nas, da smo ob tem iznajdljivi, da pri tem ostanemo živi. Ali pa si življenje sproti izumljamo. Preciado primarni boj vidi v HIV-aktivizmu, saj v njem prepozna eno najostrejših konvergenc farmacevtske industrije, seksualnosti in državne regulacije teles. HIV-aktivizem ni le boj za dostop do zdravljenja. Je somatopolitični upor proti moralizaciji, patologizaciji in režimom, ki okužbo vežejo na krivdo ter družbeno izključenost. Naslovnik knjige, prijatelj G. D., ki je živel z virusom in umrl zaradi zapletov, povezanih z zdravili, v besedilu zavzema osebno in politično iztočnico. Zavezništva v odvisnosti se pokažejo kot ključen teren odpora proti režimom, ki odločajo o vrednosti in izpostavljenosti življenj.

Izkustvo razkoraka med teorijo in prakso je nekaj, kar si lahko privoščimo le redki. Za izključene ali subalterne načine ljubljenja in poželenja je življenje vedno že politično. Preciado s svojim pisanjem poskuša zajeti od cis ženske, ki si vzame pavzo od tabletk, do spolne delavke na viagri, pa vse do trans moškega z virusom HIV. Čeprav je bralka povabljena v zbliževanje z nelastnimi praksami ljubljenja v najširšem pomenu te besedne zveze, ni upravičeno izenačevati intenzivnosti navedenih izkušenj – nasprotno. Lastno neumeščenost, zavidanje, srd, poželenje in gnus je nujno vzdrževati v napetosti, v razliki do drugih izkušenj. Zavedanje učinkov parazitarnih aparatov še ne pomeni, da lahko vsakdo postaja vse.

Pojem »trans« hitro postane oznaka za opis mnogoterosti, ki so nejasne v preseganju pragov ali nejasno intenzivne. Problem njegovega analitičnega potenciala kot metafore ali uporabnega afiksa je v tem, da transspolnost samih trans subjektov lahko postane odvečna. S tem tudi vprašanja o njihovem realnem obstoju ostajajo prezrta. Počasi se prebuja kritika do pretiranega poudarjanja fragmentacije, kaosa in fluidnosti kot pojmov osvoboditve. Kompleksnost izkušnje je poenostavljena na romantizirano stanje zgledne in inherentne transgresivnosti. Iz tega se pogosto sklepa, da smo vsi malce trans. Morda smo, a zagotovo to nismo v političnem smislu. Torej ne kot nujna življenjska izkušnja, ne kot mikrorevolucija. Morda pa kot molekularna?

Sedemnajst let star Testo džanki ni postal trans klasika zaradi same vsebine. Zgodovina filozofije je polna svinjarij. Njegova vrednost je v osvežitvi razmerja med pišočim subjektom in vsebino, ki jo ta proizvaja – dobesedno s svojim telesom. Preciado na novo zamišlja filozofijo brez glave in telo brez organov, ki ga poganja testogel. Na francoski način pokaže, da intenzivno življenje iskanja užitka lahko vodi v političnost. Opominja, da se je za užitek vredno boriti. Da se nahaja v stalni nevarnosti, da je edinstven in iznajdljiv ter na različne načine veliko vreden. Prav iz tega poželenja, ne glede na njegovo minljivost, izhaja intelektualna energija filozofinje na testosteronu.
 

Drage poslušalke in poslušalci, Paula B. Preciada boste lahko brali v slovenščini od januarja dalje. Knjiga Testo džanki bo izšla pri založbi Maska.

Lektorirala je Petra. Tehniciral je Oli. Brala sva Sara in Čeh.