Norma ima prav

Norma ima prav

Oddaja
19. 5. 2019 - 20.00
 / Teorema

Poskusimo Normo jemati resno. Vsaj danes, vsaj v tokratni Teoremi, vsaj enkrat, Bog pomagaj. Kritični pamflet Feminizem, ideologija bolnih odnosov Norma objavi v sklopu kampanje Domovinske lige za evropske volitve. (Prhnemo podcenjujoče.) Pa da vidimo, kam nas njeni očitki tej »izrojeni ideologiji« in »emancipiranim grozildam« privedejo. No, vsake toliko pa vendarle moramo podvomiti v svoj neprebojni ideološki mehurček, nam pravi neka sicer potuhnjena, a zajedljiva kritična zavest – če je lahko streljati z zdravo pametjo proti desničarskemu bunkerju, je toliko bolj zadovoljujoče s prstom pokazati na svoje vrste, cepiti svoj mehurček z odmerkom prevpraševanja avtomatske repetitivne legitimacije lastne ideološke pozicije. Ker navadno gre res tako: na nek domnevni idiotizem z nasprotnega brega se v domnevno trdni in zreli maniri odvrne z abstraktnim, progresivnim argumentom, ki bo še bolj prepričal nas, že prepričane. Zlorabimo to Normino floskulo, da utrdimo ta naš prav! Ali pa, imamo še eno opcijo, se smejmo tej obskuriteti, Norma je le likinja, to bo šov, to bo lajk. (Končamo s kadilsko kontemplacijo.) Morda pa lahko uprizorimo kontroverznost in se resnično potrudimo, da bi Normi dali prav. (Ahmed, Bourdieu, Butler, Eisenstein, Burcar, Fraser, Rottenberg). In nastala je Teorema.

Teoriji lahko umanjka stik s tlemi – s tem, ko postaja abstraktna, se lahko kaj hitro izmuzne stiku z materialnimi okoliščinami, enostavneje je z njo opletati brez njih. In ko se odločimo izreči »osebno naj bo teoretično«, želimo podčrtati siceršnjo samoumevnost: naj se teoretiziranje napaja pri zaznavanju personalnih izkušenj, tako lastnih kot drugoosebnih. Da smo habituirani v spolno binarni sistem, moramo šele spoznati, potem nas, dajmo temu pavšalno reči splet srečnih okoliščin, opremijo z orodji, s katerimi spoznanje lahko ustrezno prebavimo; zelo preprosto rečeno: z njim nekaj storimo, ukrepamo, če je treba, če so pogoji in če je volja. Ja, dosti »če-jev«. Tako nam têrmini s pomenskega polja feminizma omogočajo poskus drugačnega mišljenja obratovanja ženske, današnjice, pa tudi retrospektivno soočanje z vpletenostjo v premisleka vredne dogodke, situacije, občutke, ki smo jih bile deležne. Ves čas utrjujemo zavest, da svet večkrat lahko tudi ne štima. Osebno tako postaja teoretično in obratno. In ko si enkrat Bourdieu, tip, ki rad teoretizira in cilja na univerzalno, potem moraš v račun vzeti tudi Normo – nekakšno partikularnost, ki rada (in včasih celo dobro) izziva tvoje univerzalije. Četudi je slabo artikulirana, četudi argumentira z navajanjem zgolj čutnega, je upoštevanja vredna. Vsaka je.

Torej: Ko Norma govori o grozildah z gnilofaksa, njena percepcija feminizma že vključuje njeno, vsaj z naše perspektive specifično izkušnjo biti ženska, ki jo obenem skuša preseči z argumenti, ki izhajajo iz biti zgolj ena izmed. Z dognanji feminističnih mišljenj ne more brati svojih realnih okoliščin, ker se zdijo tako oddaljena, da izpadejo zgolj ideološka; tokrat bomo izraz ponucali v pomenu, ki prevladuje v splošni, pogovorni rabi. V prejšnji povedi smo zajeli pogoje za kleš: populistična desničarska politična gibanja vodijo produkcijo »zdrave pameti«, ki jo pošljejo v ring z nasprotnikom – »ideološkim« progresivnim gibanjem. Slednje pa je tu-in-zdaj nič drugega kot od kapitala dopuščeni ostanek levičarske progresije. Proti tej se desničarija z lahkoto zdravorazumsko postavlja kot antiideološka, kot gibanje, ki naslavlja resnične probleme, probleme malega človeka.

Dobra primera tovrstne strategije sta napihovanje in izkrivljanje kampanj, političnih poskusov ter občasno dejanskih posegov emancipatornih gibanj. V Avstriji je denimo podmladek Avstrijske svobodnjaške stranke (FPÖ) vodil pompozno kampanjo proti spremembi avstrijske himne, sinovom Avstrije bi dodali tudi hčere, s tem pa ožaril levoliberalno feministično gibanje kot privilegirano in nezmožno reakcije na težave večine ljudi. Pri tem niso trdili, da nasprotujejo enakosti med spoloma, temveč njihovim zgolj simboličnim intervencijam. Podobno napihnjena je bila tudi štorija okoli uporabe generičnega ženskega slovničnega spola na FSD, FF in FDV. In takšni ukrepi dosežejo Norme, te pa jih v nadaljevanju pridno navajajo, ko se zoperstavljajo feminizmu. Tu nastajajo fantomske grozilde z gnilofaksa. Potrebno je poudariti, da ne gre za to, da so ta gibanja »glupa«, no, ne nujno, ampak, da so tudi realni strukturni pogoji, v katerih delujejo, pogoji, v katerih je uspelo neoliberalnemu feminizmu.

Seveda ne prikimavamo desnemu populizmu: emancipatorne boje ta kakopak napihne, dekontekstualizira ter uporabi za legitimacijo lastne pozicije (jap, tako kot to počnemo »mi«). Trdimo pa, da so novi-stari konteksti, v katere postavlja feministične zahteve, vsaj nekim segmentom prebivalk, in dovolimo si reči, da je ta segment vedno večji, nevarno bližje, kot pa tisti, ki se vzrejajo na ljubljanskih oddelkih feministične iniciative in ostalih redkih pritličjih slovenske grudi. Naša naloga naj bo v nadaljevanju dvojna: razumevanje (ne pa upravičevanje!) pogojev poistovetenja z novimi konservativnimi strankami in upoštevanje nehvaležnih družbenih okoliščin, v katerih skuša feminizem doseči premike.

Krivde naposled ni mogoče zvaliti zgolj na kvalitativni ustroj zahtev vidnejših feminističnih gibanj. O bitkah, bitih v boju proti spolnim stereotipom, nas dnevno obvešča na primer  portal Spol.si; te niso nujno nebitne, se pa navadno izkaže, da ne morejo znatno izboljšati položaja žensk, če nimajo ustreznih strukturnih spremljav, in tako ostajajo opomba pod črto. Naprej k makroekonomskim okoliščinam in nazaj k Norminemu premisleku.

Če se večino Norminega tekstiča trudimo razumeti, pa brez težav vsaj en del vzamemo sila resno: »/.../ In danes? Danes mora še doječega devetmesečnega dojenčka zjutraj odpeljati v vrtec in iti v službo, kjer dela poln delavnik, tako kot vsi ostali. Po osmih urah se vrne v vrtec po detece, ga odpelje domov, tam vse pospravi, skuha in pripravi za naslednji dan. Če ima kakšnega otroka že v šoli, z njim popoldne dela preštevilne domače naloge do poznih ur. Zvečer pa se od nje pričakuje, da bo izpolnila svoje zakonske dolžnosti do moža, ki je prav tako kot ona oddelal svoj službeni urnik, popoldne pa malo počival, ker lahko, ker je pač moški.« Ja, to je resnično življenje večine žensk. Feministična gnilofaks socializacija sicer prosi za zavrnitev teh krikov, najprej z očitki esencializma, z argumentom privzgojenih spolnih vlog in nenazadnje z zahtevo po spremembi moške vloge v družini, tj. po enakomernejši delitvi dela znotraj nuklearke. Ampak, poglejte, ti očitki so potencialno že opasni, ker jih političnoekonomsko dekontekstualizirajo in družino obravnavajo kot samozadostno, kot da je prav ta vir patriarhalne ureditve družbe, nas opomni Lilijana Burcar. To je past, v katero se ne ujame zgolj (neo)liberalni feminizem, temveč vse pogosteje tudi oblike akademskega ali aktivističnega feminizma, ki nasprotujejo hegemonim mejnstrim neoliberalnim feminističnim politikam. Tej logiki sledi na primer prizadevanje za očetovski dopust, ki lahko v danem politično ekonomskem kontekstu deluje zgolj kot (ideološki) obliž, na enakomernejšo porazdelitev skrbstvenega dela pa dokazano vpliva minorno. Sem sodi tudi temeljna logika liberalne predpostavke, da bo položaj žensk izboljšan že zgolj z njeno pripustitvijo na trg delovne sile, brez upoštevanja konkretnih socialnih, razrednih okoliščin, iz katerih ženske izhajajo, in brez primerne reorganizacije socialne države ter odgovornosti družbe do reproduktivnih dejavnosti. To vodi v paradokse in ambivalentnosti, saj so te domnevno univerzalne predpostavke že razredno zaznamovane.

Ko Norma govori o dvojni obremenjenosti žensk, implicitno predlaga rešitev v obliki družinske plače, povezane s moškim hraniteljskim modelom, ki se v kapitalistični fordistični etapi ni pojavil zgolj kot zarota proti ženskam ali kot izraz patriarhalnih družbenih vzorcev, temveč je bil izbojevan in razpoznaven kot del delavskega boja. Mnogokrat se pozablja, da sta bila »družinska plača« in hraniteljski model, dasiravno to nikoli ni bil standard za vse segmente prebivalstva – prej politični ideal – do neke mere percipirana kot zmaga delavskega razreda nad kapitalom, no, zmaga … keks.

Zgodnja kapitalistična faza organizacije družbe je ignorirala del zasebnega dela, zanjo se niso borile le delavske ženske, temveč marsikje tudi feministična gibanja. Kljub očitni problematičnosti koncepta gre vendarle za pripoznanje družinske enote kot dela ekonomije in ne zgolj individualnih odnosov in nazadnje kot stvar vsake posameznice, v čemer si je malce združna s politiko socialističnih držav, ki so seveda ubrale dejanske emancipatorne ukrepe v obliki podružbljanja reproduktivnega dela in ne njegovega podružinjenja. V takratnih okoliščinah je hraniteljski model dejansko izboljšal položaj večine žensk in jih delno razbremenil dvojne obremenjenosti. Opomba: Normina zahteva torej izhaja vsaj iz 19. stoletja – torej se je spremenilo vse in hkrati nič? Bolj se je vrnilo vse in vmes zgodilo veliko.

S hraniteljskim modelom je s feministično držo, tako učbeniško, zelo lahko opraviti. Pa vendarle je marsikateri argument dvorezen meč. Ekonomska samostojnost, ki naj bi jo ženske dosegle z vstopom na trg delovne sile, naj bi bila avtomatsko že tudi pogoj za njihovo avtonomijo in denimo predpogoj, da se umaknejo iz nasilnih partnerskih razmerij. To je argument, ki ga pogosto raznorazno teoretsko obarvane feministke vobče uporabljajo, a temelji na klasični liberalni feministični predpostavki. Tovrstno avtonomijo pa realno lahko doseže le manjšina žensk – ženske z dovolj visoko plačo in varno zaposlitvijo. To je le še toliko bolj očitno v povezavi s sodobno kapitalistično prestrukturiranostjo ekonomije in prekarizacijo zaposlitev, v katerih se v veliko večji meri znajdejo ravno ženske.

Ko govorimo o liberalnih feminizmih in ameriških ter zahodnoevropskih kontekstih, nam lahko upravičeno očitate pozabo naše socialistične preteklosti in plodovitih marksistično-feminističnih političnih razprav, kaj razprav – dejanskih ukrepov! Brez skrbi, Vida Tomšič ostaja nesporna kraljica naših feminističnih src. A s kapitalistično tranzicijo na eni ter globalizacijo aktivizma in akademizma na drugi se je nesmiselno zavajati, da vplivi, seveda skupaj z izkrivljanjem in mitizacijo položaja žensk v socializmu, ne prihajajo prav od tod.

Liberalni feminizem, pod ukrepe katerega so bile pogosto podpisane tudi socialistične feministke, je v zvezi z enakostjo spolov obveljal tudi v zahodnih neoliberalnih demokracijah in bil kot tak že od spočetka močno razredno zaznamovan. Tudi njegov pojav sovpada z razredno določenostjo njegovih nosilk in naraščajoče družbene moči v javni sferi (od šestdesetih dalje), hkrati pa je lahko postal hegemon in do neke mere za kapitalizem sprejemljiv zaradi točno določenih družbenih pogojev. Danes se kot njegov najbolj boleč in protisloven učinek kaže visoka razredna razslojenost žensk: nekaterim, manjšini, je prinesel izjemne koristi, večino pa pahnil v še bornejši položaj. To so pogoji, v katerih se hraniteljski model lahko zdi privlačen. Čeprav je ob trenutnem tempu akumulacije kapitala ravno tako iluzoren kot podružbljanje skrbstvenega dela.

Opažanje, da kapitalistični interesi včasih s takšno lahkoto kooptirajo z družbenimi gibanji, uporabijo in zlorabijo njihov jezik, ideje, s tem povečajo profitabilnost ter obenem izločajo resnično radikalne zahteve teh, ni nič teoretsko novega. Analogijo lahko najdemo v vulgarni apropriaciji zahtev študentskih gibanj konec šestdesetih. Do takšnega sklepa sta denimo prišli Luc Boltanski in Eve Chiapello v pogosto citirani študiji The New Spirit of Capitalism.

Kje torej zadevo zagrabiti, da ne bi zgolj prišli do sklepa »Norma prepozna simptom, ne pa krivca!«, temveč že zajeli družbene pogoje, ki onemogočajo prepoznanje krivca, in obenem morda priznali, da lahko feminizem ob določenih nesrečnih okoliščinah funkcionira kot prav ta pogoj?

V grobem rečeno so sedemdeseta tisto obdobje, ko se v ZDA in v zahodnoevropskih državah zaposlovanje žensk, tokrat ne samo tistih iz delavskega razreda, pomembno zviša – tudi po zaslugi feministk. Šlo je za kvalitativno drugačna delovna mesta in zaposlovanje za polni delovni čas, tj. ne služenje plače, komplementarne moški. Liberalni feminizem, ki se je vzpenjal ravno v tem času, je bil oster nasprotnik hraniteljskega modela in je pravilno prepoznaval njegovo androcentrično naravo. Kot njegov nadomestek je navadno intuitivno predlagal univerzalni hraniteljski model; za vsak slučaj še pojasnimo: gre za to, da sta tako partner kot tudi partnerica polno zaposlena. S tem bi se del zasebnega, reproduktivnega dela prestavil na pleča države ali na trg. To je bil del feministične revolucije, o katerem se je premalo resno razglabljalo.

Vzpon drugega vala feminizma ter liberalnih struj znotraj njega pa je nesrečno in morda niti ne naključno sovpadel s prestrukturiranjem državno nadzorovane ekonomije fordizma v postfordizem, politično pa v neoliberalizem. To je pomenilo zmanjšano vlogo sindikatov – in velikokrat so bili ti povezani/pridruženi bolj delavskim/socialističnim feminističnim zahtevam, ki so jim bile izkustveno kontradikcije med reproduktivnim in produktivnim delom znane na popolnoma drugačen način – ter reze v socialno državo, tj. manj finančnih sredstev za državno subvencionirana varstva otrok. Univerzalni hraniteljski model je lahko torej v veliki meri deloval ob predpostavki dovolj visokih dohodkov za prenos koščka reproduktivnega dela na trg.

Vzpostavitev neoliberalizma je spremenila teren, na katerem je sprva deloval drugi val feminizma in ta feminizem istočasno v sinergiji preoblikoval. Zahteve, ki jih je spočetka naslavljal na drugačen tip ekonomije – politično regulirano gospodarstvo –  in posledično politični sistem v novem redu in z njim izgubljajo emancipatorni značaj. Kot trdi Nancy Fraser je pri politikah drugega vala feminizma šlo za obrat od redistribucije k pripoznanju razlik. To je vodilo do kulturološke kritike, ki je bila v fordistični organizaciji družbe močno zanemarjana na račun fokusiranja na politično ekonomijo, a ravno v času prestrukturiranja, ko bi bila ta najbolj ključna. Kar se je začelo kot nujna kritika ekonomizma, se je ob tovrstnih družbenih okoliščinah izpelo v enostranski kulturalizem, sprva mišljen zgolj kot korektiv. Kapitalizem vzame emancipacijo žensk, ker in do tiste mere, do katere služi akumulaciji kapitala. Če je bil zakon med marksizmom in feminizmom nesrečen, pa je vsaj med neoliberalizmom in feminizmom uspel!

Liberalni feminizem se tako v vsaj navidezno ugodnih pogojih »progresivnega« obrata postavi v verziji novega, neoliberalnega feminističnega subjekta, ki sprejema odgovornost za svojo »srečo«, količina katere naj bi bila odvisna od sposobnosti usklajevanja dela in družine, kar postane lastna odgovornost nje, ženske. Ta oblika feminizma, ki sicer izhaja iz liberalnega feminizma, se od njega loči v tem, da je prvi podajal imanentno kritiko liberalizma oziroma androcentričnosti zahodnih liberalnih demokracij – z institucionalnimi spremembami znotraj tega političnega okvira – neoliberalni feminizem pa je uspel delovati v popolni sinergiji s političnoekonomskim redom. To ne pomeni nepripoznanja neenakosti, temveč prevzemanje odgovornosti za neenakost, tj. internalizacijo revolucije. Ta lastna odgovornost za uspeh, ki je enačen z usklajevanjem zasebnega in poklicnega življenja, je velikokrat pospremljena z moralistično noto. Biti »samo« gospodinja ali »samo« karieristka, ta posamičnost ni dopustna. Liberalni klasikinji (dasiravno močno razredno določeni) Naomi Wolf v The Beauty Myth in Betty Frieden v študiji The Feminine Mystique sta vsaj prepoznavali družbene pritiske, danes pa se je diskurz popolnoma premaknil v poglabljanja v to, kako se morajo ženske spremeniti. Seveda v terminih produktivnosti, ki bi pripomogla k njihovi večji fleksibilnosti in s tem k večji akumulaciji kapitala.

Stopnja emancipiranosti se torej v prvi vrsti vrednoti glede na položaj, ki ga ženska lahko doseže na trgu delovne sile. Neoliberalizem sebe prikazuje kot spolno egalitaren sistem v liberalno individualističnem smislu, jasno: ženske veljajo za enake moškim na vseh področjih, potemtakem naj bi si zaslužile enake možnosti za uresničitev svojih sposobnosti, pri tem pa so dejanske prepreke neupoštevane. Reprodukcija se tako lahko kaže samo kot ovira, ki jo je treba na takšen ali drugačen način odpraviti. Kako jo odpraviti, naj bi bila spet stvar vsake posameznice.

Naj se še malce pomudimo zgolj pri produkciji potomstva. Na tej točki niti ne gre več za razredno diskriminatorno postavljanje skrbstvenega dela na trg; narašča priljubljenost sicer zelo dragega zamrzovanja jajčec, ki ga nekatera podjetja (podjetja!) specifičnim segmentom delavk ponujajo brezplačno z namenom, da bi kvalificirane in težje zamenljive delavke dodobra izkoristili v njihovih vitalno najbolj produktivnih letih. Čeprav bi lahko razvoj biotehnologije znatno pripomogel k premagovanju nekaterih materialnih ovir, ki v danih družbenih kontekstih enakost onemogočajo, pa tega ukrepa nikakor ne moremo popredalčkati v emancipatoren kontekst. Gre za sila vulgarno totalno marketizacijo ženskih teles, ki pa je že sama pogojevana z iskanostjo delavke na trgu. Večina žensk pa v takih pogojih ne more in zmore usklajevati »the feminističnih zahtev«.

Ko govorimo o neoliberalnih subjektinjah in internalizaciji revolucije, ne merimo samo na Sheryl Sandberg, avtorico »feminističnega« manifesta Lean in ter ustanoviteljico istoimenske iniciative, in podobne karieristične gurujke. Vsaka izmed nas, feministk je že interpelirana v neoliberalno subjektinjo. Tudi zavedanje o strukturnih razlogih za nezmožnost uresničevanja feminističnih načel (v vsakdanjem življenju) nas še ne vodi avtomatsko niti v akcijo niti v zmanjšanje psihološke ambivalentnosti. Ker dandanašnji vse že je osebna psihološka ambivalentnost in včasih ali največkrat zgolj samo to. Ostanite z nami.

Na Radiu Študent poslušate Teoremo. V tokratnem terminu skušamo jalovost feminizma misliti skozi pogoje, na katerih uspeva antifeminizem, in če smo se v prvem delu vsaj lotili realnih ekonomskih in socialnih okoliščin, ki gibanju onemogočajo sistemske spremembe, se bomo v nadaljevanju spraševali, kako živeti feminizem; vprašanje, ki si ga zastavlja Sara Ahmed, je pravzaprav, kako furat prikazen, pod katero se podpišeš, v vsakdanjih stikih. Gremo.

Najprej izveš, da si ženska. Slej ko prej opaziš nepravilnosti, nekaj na tem božjem svetu se ti ne zdi prav. Potem izveš, da ženska postaneš. Naučijo te, kako te pritajene logike delovanja človečanstva imenovati, nadgradnja je sprememba odnosa do okolice in aktivno naslavljanje anomalij. Tako nekako gre v teoriji. In če nas ravno zaznavanje defektov pripelje do feminizma, pomeni postati njegov glas povzročanje zaznavanja.

Feministka išče probleme, še več – njih ustvarja – kot da jih do tedaj ni bilo, kot da so nastali šele potem, ko je nanje pokazala s prstom. Vse je bilo normalno, naravno, tako kot nekdaj, nihče se ni pritoževal nad uporabo moškega generičnega slovničnega spola, dokler niso prišle te feministke! Živeti feminizem, pravi avtorica isto naslovljenega dela, je naučiti se živeti s posledicami te izbire in odkrivati drugačne načine bivanja v lastnem telesu. Naša skromna sodba: njeno delo je mestoma popis internalizacije revolucije, do katere smo dospeli v prejšnjih odstavkih.

Dejstvo je, da je večina za participacijo v seksistični kulturi nagrajena. Za glavnino žensk je sodelovanje kompromis, naučene so namreč preslišati, obdržati nasmešek, očitajoča reakcija kakopak sploh ni potrebna, naučene so, da je bojkot participacije lahko maščevalen. Zelo hitro se feministka namreč zave, da tega, čemur želi narediti konec, kot napačno ne prepoznajo vsi. Veliko napora lahko vlaga že samo v prepričevanje, da na primer seksizem sploh obstaja. Da izrečenega ne doživlja kot romantično gesto ali kompliment. Strošek izpostavitve je, da postane problem: zategnjena babnica, zloveščnica, tista, ki se oglaša, ker je pač feministka, bejba s falirano osebnostjo ali, če nas dopolni Norma, emancipirana grozilda. Pogosto opravičilo za njeno reakcijo na reakcijo postane njen karakter, njena osebnostna tendenca je pač nestrinjanje, njena narava oporekljiva. Skratka: postane problem, ko pokaže na problem. In kaj jo najbolj razpizdi? Ja, da jo ima nekdo za razpizdeno! In ta fantóm besne ženske enačaj feministke se zdi še kako živ. Sama proti v telo vgrajenim dispozicijam. Njena naloga je, da jih ozavesti in da z njimi ozavešča, na tako poslanstvo se zdi, da je pristala.

Glavna težava nastopi pri tehtanju izzvane intervencije z morebitnimi koristmi nereagiranja. Boljše družbeno pozicioniran on si bo privoščil malce zanj osvajalske, zanjo predrzne zanj odlike, zanjo zgrešene olike. Prečkal bo dostojno, ker je moški, ker lahko, kot reče Norma v sicer drugem kontekstu, pa vseeno je izvzeto tudi smiselno. Kakorkoli – njeni utišani nastavki feministične drže bodo dospeli post festum – v obliki občutka krivde, nezvestobe lastnim prepričanjem. Morda bo naslednjič ravno zaradi tega notranjega brbotanja reagirala, našla način, na katerega lahko težavo skomunicira s povzročiteljem, morda popisala svojo zgodbo s heštegom MeToo. Ahmed: »osebno je strukturno« in temu prikimamo vsaj v tem smislu, da struktura objestnost moškega opravičuje z naravnostjo dominacije. Iz tega sledi, da potrebuje Bourdieujevo strukturo, da lahko svoj prst usmeri k njenim evidentnostim. S problematiziranjem t. i. malenkosti, nekakšnih nedolžnih idiotizmov, jih ojačamo, s tem pa zavrnemo njihovo malenkostnost. Ja, tudi to je opozarjanje na nezavedne družbene strukture. A samo te mini intervencije, to čričkanje, ni dovolj, če vzporedno ne prihaja do … Zdaj že vemo, kako zaključiti poved.

Prevzemanje in ponotranjanje revolucije lahko torej najmanj razumemo, po drugi strani pa z njo ne začenjamo na pravem koncu, ampak zgolj simbolično blažimo in (navidez) šraufamo tisto najbolj trdovratno – tisočletja vpisovanja vtisov interakcij v človeška telesa. Temu bi Norma sicer rekla narava, ampak mi še vedno vztrajamo pri vzpostavljanju norm, ki so družbeno in zgodovinsko pogojena. Mimo vsaj ene besedne igre pač ne bi šlo.

To je revolucija, ki se izreka kot »moj«, »tvoj«, »njen«, (včasih) »Normin« feminizem. Feminizem kot osebni imidž. Feminizem realiziran zgolj znotraj dosega posameznice. Feminizem, ki zmore zgolj samega sebe. Hešteg ne bo dovolj. Kaj bo? Jah, to naj bi nakazala Teorema, ki bo na tem mestu dobila piko.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.