I-zbornik Concept and Form prinaša izbor tekstov, objavljenih za revijo Cahiers pour l'Analyse, ki je izhajala med leti 1966 in 1969. Razdeljen je v dve knjigi. V prvi so izbrani teksti, večinoma prvič dostopni v angleškem prevodu, nekatere z manjšimi pomanjkljivostmi pa lahko že več let beremo tudi v slovenskem. V drugi knjigi so članki, ki obravnavajo posamezne problemske sklope tekstov ali Zvezkov za analizo splošneje, in intervjuji z obveznimi anekdotami 'tistih, ki so bili zraven'. Sam izbor seveda pomeni tudi določeno izključitev, ki je v nekaterih primerih kar absurdna – če le omenimo vprašanja epistemološkega krožka Foucaultu, ki so objavljena brez Foucaultovih odgovorov. Oboje je sicer slovenskemu bralcu dostopno. A tovrstne absurde nekoliko razrahlja druga knjiga, ki v vsaj nekaj primerih prinaša polemične tekste in problematiziranje nekaterih temeljnih izhodišč francoske lakanovske teoretske scene.

Revija Cahiers pour l'Analyse ali Zvezki za analizo – po predlogu nekega aktualnega ljubljanskega krožka, ki si je na svoj bralni meni uvrstil ravno pričujoči zbornik – je doživela 10 edicij. Tematika je delno odražala tudi stanje uredniškega odbora, tako je na primer zadnja številka skoraj v celoti sestavljena iz prevodov ključnih tekstov sodobne matematike, za kar je bil zaslužen mladi Alain Badiou. V njej so objavljali tako pisci, ki so v tedanji francoski filozofiji predstavljali središče ključnih teoretskih razprav, kot pisci, ki so tovrstne razprave zapolnjevali leta po njenem koncu. Foucault, Derrida, Lacan, Canguilheim in učenci Jacques-Alain Miller, Yves Duroux, Alain Badiou ali Alain Grosrichard, med njimi pa prej živahno konfliktni kot trepljaje sledilski odnos.

Peter Hallward, ki je poleg Knox-a Peden-a sourednik zbornika, je tekste v grobem razdelil v tri dele. Prvi naj bi bili nekoliko programski z ambicijami v osnovanju teorije diskurzov, ki so črpali iz različnih vej humanistike in koketirali z nekaterimi sodobnimi smermi, na primer v matematiki. Strinjamo se lahko, da se je izbor Concept and Form osredotočil predvsem na ta del s poudarkom na mlajšem delu piscev. Zanemarjeni so tako bolj specialistični teksti iz teorije psihoanalitične prakse in cela vrsta prispevkov, ki so bolj ali manj neumestljivi.

Hallwardu bi sami lahko še pomagali utemeljevati njegov izbor in se spustili v mnogokrat tematizirano veliko polarizacijo filozofije, ki na primer na eno stran postavlja koncept in logiko, na drugo pa izkustvo in življenje. A na ta način filozofska razmejevanja, če res obstajajo in niso zgolj plod raznih narcizmov velikih filozofskih osebnosti, ostanejo zunanja in abstraktna. Zagotovo je določena preokupacija z matematično formalizacijo in teorijo subjekta glavna tema i-zbornika, ki ga obravnavamo nocoj. A bolj kot to se nam zdi bistveno, da se tekstov loteva predvsem problemsko, skozi polemičnost in njihove občasne nesporazume. Zato se zdi pravično, da problematično nadaljujemo tudi v tem zapisu. Poskusimo z nekim nemogočim in morda celo prisiljenim problemom, ki odzvanja v nekaterih komentarjih z drugega dela i-zbornika. Nadaljujmo s protislovjem tega, kar se z vidika političnosti filozofije kaže kot Zvezkom za analizo prirojena hiba, hiba teoricizma. Nadaljujmo torej z izjavo, ki je v zborniku ne najdemo, a to protislovje zgošča.

Prva ločnica: logika in odpor

»Cavaillès je bil odpornik po logiki.«

Jean Cavailles, francoski filozof in epistemolog matematike, ki je med drugim raziskoval teorijo množic in aksiomatske matematične sisteme, je umrl med drugo svetovno vojno v nemškem ujetništvu kot aktivni član francoskega odporniškega gibanja. Kar je zapustil za francosko filozofijo s svojim življenjem, je figura odpornika in političnega aktivista. Kar je zapustil za francosko teorijo v svoji misli, je na primer ostro zavračanje redukcije znanstvenih teorij na življenjski svet ali izkustvo. Kar je ostalo od te misli, je vsekakor izvirna in odmevna smer teorije znanosti, ki je ne zanima pozitivna vednost in njena aplikacija na ločeno izkustvo, a tudi ne njeni transcendentalni ali historični pogoji možnosti. Zanima jo znanostim imanentna zgodovina konceptov. Na videz specifična in obrobna filozofska disciplina, epistemologija znanosti je naletela na širok odmev pri avtorjih, kot so Bachelard, Canguilheim, Foucault, Lacan, Althusser, in v krogu Althusserjevih študentov.

Cavailles je torej v misli vztrajal pri, lahko bi rekli, konceptu in formi logičnih ter matematičnih sistemov. V življenju je, bi skrajšali, vztrajal pri odporu. V citatih, kot je prejšnji, pa vztraja kot anekdotični primer združitve intuitivno nezdružljivega, logike in odpora. Citat izjavlja ravno to: da nista združena le po zunanjem naključju, pač po nujnosti. V sintezi logike in odpora je, tak je predlog, neka nujnost, torej neka logika.

Izjavo »Cavaillès je bil odpornik po logiki« je zapisal filozof in epistemolog, Georges Canguilheim, ki se je zanimal pretežno za znanosti o življenju, kot jih je sam imenoval. A da smo izjavo lahko citirali, smo jo morali prebrati: v prvem poglavju knjige Metapolitike Alaina Badiouja z naslovom »Odporniški filozofi«. Canguilheim je Zvezkom za analizo dal predvsem zanos in interes za zgodovino znanstvenih konceptov. Badiou je uredil zadnjo, teoretično morda najbolj tendenciozno številko zbornika, ki je nastajala v času političnega vrenja, maja 1968. Torej v času, zaradi katerega so mnogi pišoči za revijo tako rekoč čez noč postali politični aktivisti, maoisti in zagreti revolucionarji. Zaključimo prvi del Teoreme s še eno anekdoto, ki slednjič po svojem smislu zgošča implicitno tezo urednikov zbornika Concept and Form: lakanovski filozofi, analitiki in teoretiki diskurza, zbrani okoli Zvezkov za analizo, so maja 1968 postali odporniki – po logiki.

Kratka zgodovina

Revija Zvezki za analizo je nastala z odcepom od že obstoječe in eksplicitno politično usmerjene revije, Cahiers Marxistes-Leninstes, delo organizacije komunističnih študentov elitne pariške ustanove, Ecole Normale Superieure. Krog Althusserjevih študentov je družilo prepričanje v možnost intervencije teorije v politiko, kar je v sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja pomenilo predvsem politiko francoske komunistične partije. Ideja razcepa znotraj partije, ki je tedaj zadevala predvsem politiko do Sovjetske zveze in njenih naraščajočih kolonialnih teženj, je pripeljala do vse večje kritičnosti glede njene politike. Študentski krog se je tako na eni strani vse bolj obračal k analizam bojev zunaj Sovjetske zveze, na drugi strani je vse bolj poudarjal pomen lastnega aktivizma in povezave z delavskim razredom. In sredi izrazito praktično-politično usmerjenega kroga se je našla druščina nebodijihtreba, ki so svoje študijske interese raje usmerjali v literarno teorijo in epistemologijo, kar je na ravni revije sprožilo najprej cenzuro in kasneje odcep apolitičnih teoretikov od aktivističnih tovarišev.

Nebodijihtreba, med drugimi Jacques Alain-Miller, Jean-Claude Milner in Francois Regnault, so zasnovali novo revijo, ki se je usmerila v epistemologijo, literarno teorijo in se navduševala nad matematično logiko in psihoanalizo Jacquesa Lacana. A če verjamemo spominom, ki jih za zbornik poda Jacques Ranciere, stvari še zdaleč niso bile črno-bele. Navidezno konfliktno razmerje teorije in prakse naj bi bilo po Rancierju postavljeno na glavo ravno maja 1968, ko se teoretični nebodijihtreba znajdejo v prvih bojnih vrstah z bivšimi aktivističnimi kolegi, medtem ko se Althusser in nekaj njegovih satelitov do študentskih uporov distancira.

Glavna demarkacijska črta v tem primeru ne poteka med teorijo in prakso, temveč znotraj teorije same. Gre, če parafraziramo Foucaulta, za način delanja teorije in ne toliko za to, s katero njej zunanjo prakso naj bi ta bila poročena. Če se poudarjanje političnosti teorije kot njene identifikacije z delavskim razredom lahko obrne tudi v zgolj pokroviteljsko pridigarstvo, pa Zvezke za analizo uvede ideja teoretičnega treninga, ki bi ga lahko razumeli tudi kot politizacijo skozi teorijo. Ali kot pravi zapis iz uvodnika v prvo številko, namesto enotne doktrine je šlo »zgolj za naše lastno formiranje – v skladu s strogostjo koncepta«.

Če povzamemo abstraktno verzijo, ki smo jo načeli v prvem delu, gre pravzaprav za isto gibanje tako na strani upora kot na strani logike ali, v parafrazi Althusserja, konfliktnost teorije je tisto, kar jo dela za nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Biti odpornik po logiki pomeni predvsem biti odpornik v logiki ali kar skozi njo, kar vodi nekaj piscev za Cahiers pour l'Analyse pred njihovo šestosmaško epizodo naravnost v jedro nekaterih tedanjih teoretskih konfliktov, predvsem v odnosu do prevladujočega strukturalističnega toka.

Druga ločnica: struktura in subjekt

Na častnem prvem mestu i-zbornika se znajde programsko spisan tekst kolektivnega avtorja, ki je nastal že pred ustanovitvijo Zvezkov, kjer je bil prvič objavljen. Naslov je zgovoren: Action de la structure oziroma Dejavnost strukture, kot se glasi v prevodu Rastka Močnika iz leta 1980. Miller, Milner in Yves Duroux želijo v tekstu nasloviti nekaj temeljnih strukturalističnih tem, ki jih povzame njegova trodelna zgradba: struktura, znanost, subjekt. In če vam opazka, da tekst želi v enotni teoriji zajeti pojma strukture in subjekta, ki sta tradicionalno drug drugemu precej sumljiva prebivalca dežele konceptov, pove malo, ju lahko zamenjamo s pojmoma izkustvo in znanost. Pojem strukture je v tekstu vpeljan kot »to, kar razgrinja izkustvo za subjekt, ki ga samo vsebuje« in želi najprej poudariti določeno zapacanost teoretskega koncepta strukture z doživetim, izkustvenim, časovnim in dinamičnim.

Naloga je torej vrniti strukturalizmu to, kar so določeni avtorji s privzemanjem široke in heterogene rabe koncepta strukture znotraj humanističnih ved po drugi svetovni vojni izločili, da bi se dokopali do teoretske čistosti svojega predmeta. Saussure na primer loči jezik kot sistem, »proizvod, ki ga posameznik pasivno sprejme«, od govora, ki je »individualno dejanje volje«, in tako polje naključij, ki ga znanstveno jezikoslovje ne more obravnavati. Tako dobimo neko zelo osnovno podobo znanosti, ki je v času svojega rojevanja morala svoj predmet očistiti naključnih primesi, ga tako definirati in zvesti na le nekaj osnovnih potez, ki lahko veljajo za klasične prvine strukturalizma. Sistem in razlika.

A med klasiki jezikoslovja so tudi taki, na primer Benveniste, ki so z raziskovanjem performativov in samonanašalnih mest v jeziku odkrivali še njegovo drugo plat, to je nerazdružljivost jezika od govorne situacije, vpis govorca v strukturo. Če se subjekt v smeri, ki jo za svojo pograbi omenjeni kolektivni avtor, ne nahaja več v opoziciji do sistema razlik, ga to še ne vrne na prizorišče tistega subjekta, ki ga je znanost morala izključiti. Z reduciranim, izčiščenim pojmom strukture se pojavi reducirani, izčiščeni pojem subjekta. Tak pojem subjekta, ki je omogočal distanco do raznih pošasti, ki so se po francoski intelektualni sceni v njegovem imenu sprehajale po desetletju ali dveh prej. Sartrov subjekt radikalne svobode, fenomenološka intencionalnost, in psihološka motiviranost naj bi se v novi paradigmi izkazali za imaginarne učinke igre razlik in zgolj neadekvatne verzije novega koncepta subjekta. Tistega, ki ga je pariška inačica strukturalizma odkrivala v Lacanovi psihoanalizi.

Althusser in Lacan

Da naj bi Althusserju manjkala prava teorija subjekta in ga je zato treba dopolniti z Lacanovo, je danes praktično že ponarodela modrost, nastala na podlagi kanonskih pisanj Žižka ali Dolarja. Govoriti o nekakšnem teoretskem spreobrnjenju francoskih althusserjancev v lakanovce tako verjetno ne more več vzbuditi učenjaškega šoka. V tem smislu lahko ob angleškem prevodu izbranih tekstov Zvezkov za analizo, ki ga prinaša dvodelni zbornik, zamahnemo z roko, češ: lakanizem – pa saj to pri nas poznamo že vsaj tri desetletja! A na drugi strani je ravno taka kanonična in monolitna obravnava teorije, naj ji bo naklonjena ali ne, le način, kako si povezne na glavo nočno čepico in ne vidi lukenj v zgradbi, v katero nonšalantno pogleduje.

Dobra tretjina v zborniku Concept and Form prevedenih tekstov so v članke predelane govorne intervencije in prezentacije na seminarju Jacquesa Lacana. V neobjavljenem seminarju, ki je sledil prvemu objavljenemu seminarju, Štirje temeljni koncepti psihoanalize. Branje dveh Platonovih tekstov, Parmenida in Sofista, poizkus nekakšne sistematične teorije epistemološkega reza, ali branje Fregejeve logike skozi Lacanovo teorijo subjekta bi lahko povzeli z oznako teorije diskurza. Teorije, ki se je v Lacanovem besedišču znašla šele nekaj let kasneje. Tvegajmo naslednjo splošno interpretacijo: teorija diskurza se pojavi ob zagati dojemanja relacij med znanostjo in resnico. Na kakšen način?

Na kratko k osnovam: Althusser je iz aktualnih in praktičnih razlogov kritike humanizma znotraj tedanje uradne levičarske ideologije skušal ponovno revitalizirati Marxovo kritiko politične ekonomije. Tu nas ne zanima toliko usoda Althusserjevega lastnega podviga, temveč nekateri njegovi učinki pri drugih avtorjih, ki so bili lahko ravno nasprotni omenjeni revitalizaciji. Teorija diskurzov v tem smislu pomeni, da novo branje Marxa potrebuje teorijo tega branja Marxa – teorijo, ki ne bere nujno več Marxa, saj je teorija branja. Svoj material lahko najde v različnih filozofskih, literarnih ali znanstvenih tekstih.

Althusserju je šlo sprva za to, da reši Marxovo znanost pred Marxovo humanistično ideologijo. In v tej smeri bi lahko odklon postavili v mogočo, četudi nikakor ne nujno posledico tovrstnega poizkusa: fantazijo o splošni teoriji znanosti in splošni teoriji ideologije. Fantazijo, ki jo potrebuje predpostavka radikalnega reza med znanostjo in neznanostjo. Fantazijo, ki želi resnico postaviti na stran znanosti in zmoto na stran neznanosti. Fantazijo, ki želi resnico obvarovati pred nevarnostjo ideološkega napačnega spoznanja. Fantazijo, s katero je Althusser le koketiral, saj kategorija epistemološkega reza pač ni kategorija meje, ki bi dve polji naredila drugo drugemu za preprosto zunanjost.

A ta dva učinka nista eden in isti učinek. Učinek teorije diskurzov, ki se v svoji problematiki lahko pomika med različnimi diskurzi, ni isti kot učinek fantazije o popolni zunanjosti znanosti in ideologije. Prej obratno: učinek teorije diskurzov bi bil v taki interpretaciji razgradnja te fantazije, čemur je treba dodati: razgradnja, ki pa mora misliti tudi njen razlog, če naj ne bo le obrambna tvorba.

Strategijo teorije diskurzov bi tako lahko razumeli kot priznanje razlike dveh diskurzov, ideološkega in znanstvenega. A kakšen diskurz bi bil v tem primeru diskurz teorije diskurzov? Zagotovo ne znanstveni, saj bi taka znanost znanosti implicirala tudi določeno pomanjkljivost znanosti, ki bi znanost o sami sebi potrebovala – in enako bi potem veljalo za teorijo diskurzov, ki bi potrebovala svojo lastno teorijo teorije in tako dalje. Dalje bi tak diskurz močno spominjal na ideologijo, oziroma ideologije niti ne bi mogel misliti drugače kot preko postavke, da sam ni ideologija.

Če teorijo diskurza mislimo kot teorijo o pogojih možnosti, tako znanosti kot ideologije, potem bi jo morali razširiti na teorijo o pogojih možnosti kateregakoli diskurza, torej tudi svojega lastnega. S tem bi pridobili razlikovanje znanosti od take teorije, kar pa bi pomenilo dvoje. Najprej; za znanost bi pridobili neki prostor, ki ga tudi sicer zaseda – vendar kot galilejevska znanost, znanost matematične forme, ki govori resnico zgolj ob predpostavki, da je uganila govorico narave, da so njeni zakoni hkrati naravni in matematični zakoni. Pridobili pa bi tudi neki prostor za teorijo, ki se od take znanosti razlikuje in ki ga domnevno naseljujeta odkritji Marxa in Freuda. A namesto veselja ob takih pridobitvah so možne vsaj tri točke spora.

Ena je ta, ki skozi enostavno zveneče, a v resnici prefinjene jezikovne formule, odmeva iz intervencije psihoanalitika Leclairja, češ da teorija diskurzov ni sposobna opredeliti diskurza, ki si ga je vzela za zgled. Millerjeva teorija, ki je želela biti nekakšna »logika izvira logike«, splošna teorija branja, ne more nadomestiti samega dejanja branja, ki v nezavedni diskurz analiziranca v psihoanalizi poseže glede na posebnosti njegovega govora. Miller želi z nekaj minimalnimi opredelitvami določiti zakone branja, a psihoanalitik s tako posplošeno teorijo svoje prakse nima kaj početi.

Druga možna točka spora glede splošne teorije diskurzov bi bila obratno ta, po kateri psihoanaliza ravno ničesar ne more povedati o branju znanstvenega teksta. To pa zato, ker znanstveni tekst ne proizvaja simptomov. Proizvaja jih ideološki tekst, ki svoje izpuste in protislovja krpa na primer s sklicevanjem na splošne očitnosti, ki ne potrebujejo premisleka. A v znanstvenem tekstu je vse na svojem mestu, saj se sam umešča le v tisti prostor, ki ga sam ustvarja, in se je z ideologijo popolnoma pretrgal. Badioujev zagovor delovanja matematičnega označevalca se takole na hitro zdi bizaren, a je na drugi strani tudi sam začetek neke dolge polemike. Polemike, ki na straneh Zvezkov ne more dobiti nadaljevanja, saj nemara predstavlja le vrh nerazumevanja med dvema teoretskima učiteljema, Althusserja, bralca znanosti, in Lacana, psihoanalitičnega poslušalca.

Tretja problematična točka teorije diskurzov je kar ta teorija sama, saj v njej ni jasno, kaj si je vzela za predmet. Gre za kritiko ideologije ali za analizo znanosti? Njena stava, da je v znanstveni tekst treba vpeljati določen pojem subjekta, da bo ta lahko učinkoval tudi zunaj sebe, ima politične pretenzije. Je torej sama že neka politika? Vendar kakšna? In če smo Teoremo skušali začeti problemsko, jo lahko končamo le odprto.

Namreč: kaj je politika, za katero močno abstrahirana teorija subjekta obvaruje mesto v teoriji, ne prikaže teorija sama, pač pa prej politika tistih, ki to teorijo razvijajo. Zbornik Concept and Form tako priporoča dvosmernost branja. Na eni strani lahko sledimo določenemu konfliktu, skozi katerega se nam polje teorije diskurza, kritike ideologije ali teorije psihoanalitske prakse razlomi, odpre svoje rane in izkaže samo za večznačno, problematično in mesto živahnih debat. V drugi smeri pa lahko doprinos tekstov, ki jih prinaša i-zbornik, razumemo za nazaj, s stališča tega, kar so njihovi avtorji danes, kaj jim ni uspelo postati in kaj je nastalo iz prej omenjenih polemik. Morda bi bilo treba ob zborniku v roke vzeti vsaj še kakšno resno zgodovinsko študijo francoskega intelektualnega maoizma in si ogledati, kaj je tisti odpor, ki ga je proizvedla ta logika. Morda bi potem lahko tudi razumeli to čudno odsotnost, ki jo označuje naslov nocojšnje Teoreme. Poslušalec in poslušalka sta se lahko namreč večkrat vprašala: kje pa je … ?