Ah, odtujenost. Kar radi govorimo o tej problematiki, ponavadi odtujeno. In sploh brez pozitivnih učinkov, posebno, ko govor o odtujenosti ostaja na ravni specifične alienacije, npr. odtujenosti od dela, od lastnih produktov dela ali od političnega, skupnostnega dogajanja. Tak govor nima zmožnosti premostiti odtujenosti, če ne upošteva, da vse te alienacije izhajajo, se akumulirajo iz mnogo bolj globoke rane evropskega človeka, ki je rana odtujenosti od lastnih čutov.

V tokratni Teoremi bomo skupaj z Georgesom Bataillom raziskovali zakotne meje spoznavne teorije in njene odtujitvene učinke. Začenjamo pa čisto drugje, z izjavo Gillesa Deleuza, ki nam bo pomagala osvetliti izhodiščni problem: "Spekulativni motor dialektike je kontradikcija in njena razrešitev. Njen praktični motor pa je alienacija in njena potlačitev, je odtujenost in odtujena reapropriacija. Tukaj dialektika razkrije svojo pravo naravo: umetnost izmikanja, nad vsemi ostalimi, umetnost pregovarjanja glede lastnosti in spreminjanja lastnikov, umetnost resentimenta.”

Kakšna je povezava med odtujenostjo od lastnih čutov in dialektiko? Kot bomo pokazali v nadaljevanju, zelo močna. Seveda pa se ne bomo ustavili pri kritiki – Bataille nam ponudi tudi bežiščnico, izhod iz dane situacije preko temeljno drugačne metode spoznavanja.

1. DIALEKTIKA

Ko govorimo o dialektiki kot tistemu modusu spoznavanja, ki je evropsko družbo zaprl v določen način gledanja na svet, imamo v mislih moderno dialektiko, ki izhaja iz Hegla. Izvorno dialektika ne pomeni dosti drugega kot vrsto argumentacije, ki se prebija skozi govor. Pri Heglu pa pridobi pomen ultimativnega razreševalca, ki vsak paradoks življenja privede do njegove odprave. Bataille pokaže, da to lahko veseli samo religijo ali znanost, ki imata tendenco k dovršenosti. Dejansko življenje pa je tako iz spoznavanja izključeno.

»Eksistenca se odpre samo skozi rano nedovršenosti bitij v njej. Različna bitja, med seboj ločena, komunicirajo zato, ker je možno govoriti o nedovršenosti, živalski goloti, rani. In skozi komunikacijo od enega do drugega bitja oživijo skozi izgubo samih sebe.«

Podobno je Heglu očital že Heidegger, ko ga je obtožil pozabe jezika. S tem se je moderna filozofija, fenomenologija, ki izhaja iz nemške klasične filozofije, zaprla v preučevanje misli, ki naj bi tvorila jezik, ne pa tudi obratno. Po Hansu-Georgu Gadamerju naj bi to bil najbolj očiten znak tega, da je ta filozofija zaprta v logiko identitete.

Seveda je Hegel identiteto skušal preseči. Celo mnogo zahval mu gre za to, da je kanonična filozofija končno sprejela vase dejstvo, da meje med subjektom in svetom ne gre kar tako enoznačno določiti, saj vsi non-stop vase povzemamo svet in ta nas korenito spreminja. Hegel naj bi torej presegel logiko identitete in to je, po lastnem mnenju, tudi dosegel z dialektično samoodpravo.

Dialektična samoodprava je pogoj tega, da »duh gleda samega sebe, se postavlja samemu sebi kot predmet, kar šele omogoči vso rečnost«. Hegel pa je kiksnil v momentu, kjer pravi, da se na ta način »duh vrača k samemu sebi«. Po Gadamerju se s tem ponovno vrne v identitetno logiko, v novi, še močnejši opravi. Bataille Heglu očita: »Ni pozicija, temveč je gibanje tisto, ki ohranja vsako možno operacijo duha znotraj določenih mej.«

Dialektična samoodprava je maska, ki daje izgled hermenevtične nedovršenosti, dejansko pa deluje kot mašilo, ki omogoča, da se logika identitete nadaljuje. In s tem logika substance, ki naj bi jo Hegel tudi odpravil. Ko se bit in nebit sintetizirata v postajanju, postajanje samo izgubi status gibanja in pridobi status substance – večne in nespremenljive. Tukaj tako ni več nobenega prostora za nedovršenost. Kar pa ima še kar tragične posledice: po Heideggerju je to pozaba jezika, po Gadamerju je pozaba družbe, Bataille pa v tem detektira kar pozabo sveta ali ljubezni, ki neizogibno vodi do popolne odtujenosti: »Jasno, če je vzrok mojega trpljenja spregledan in če nedovršenost v stvareh teži k razveljavitvi človeške zadostnosti, bo življenje samo postalo oddaljeno od človeka in s tem tudi njegova lastna in odmaknjena resnica ... Vsak človek je tujec vesolju, pripada objektom, orodjem, obrokom, časopisom, ki ga zamejijo v partikularno ignoranco do vsega ostalega.«

Razumevanje je tako onemogočeno. In kar predlaga Bataille, je drugačna metoda raziskovanja sveta, takšna, ki od postajanja in nedovršenosti ni odtujena: »Eksistenca ni mogoča, kjer se človek dojema v izolaciji: začne se s pogovorom, s smehom, s prijateljstvom, z erotiko, lahko rečemo, da se zgodi samo takrat, ko bitje prehaja od enega k drugemu. Sovražim podobo človeka, ki je povezan preko ločenosti, in smejem se puščavniku, ki misli, da reflektira svet. Ne more ga res misliti, ker s tem, ko sam postaja center svoje refleksije, on več ne obstaja, enako kot svetovi, ki se razblinijo v vse možne smeri. Vendar, ko le ugotovim, da svet ni nič podoben izoliranemu bitju, ki se zapira vase, temveč temu, ki prehaja od enega bitja k drugemu, ko planemo v smeh ali ko se imamo radi, v tem momentu se mi veličina vesolja odpre in zmede me njegov beg.« Bataille ta alternativni način spoznavanja imenuje ekstatična izkušnja.

Moram se vam opravičiti za to, kar sledi – vendar brez digresije na nivo mojega bizarnega osebnega preprosto ne morem nadaljevati. Težko mi je pisati o 'pravih pogojih spoznanja' in 'idealih komunikacije'. Kajti jaz sem običajen luzer. Pač ne razumem ljudi okoli sebe.

Bataille pa nam sporoča, da na nek čudaški način, ravno če nismo na mestu vedenja, lahko o teh rečeh govorimo. V nasprotnem primeru bi bilo razglabljanje običajno moraliziranje. »Pisati ni nikoli nič drugega kot samo igra z neoprijemljivo realnostjo: nihče ne more zaokrožiti sveta z zadovoljivimi propozicijami in jaz tega ne bi niti poizkusil. Želim: ponuditi bivajočemu – veselemu v užitkih tega sveta in neverujočemu – sredstva, ki so se zdela nedostopna (in ki jih je kisla grdoba do zdaj ohranjala s svojo čemerno ljubosumnostjo). Vendar, kar se tiče tistih, ki ne iščejo zadovoljstva (ali veselja), temveč počitek, jim v nobenem primeru pokaz, ki ga prinašam, ne bo prinesel ravnovesja ali zadovoljstva, ki ga potrebujejo. Moja prezentnost je ekstaza: so strele v igri. Tujec miru.«

2. EKSTATIČNA IZKUŠNJA

Ni nam treba poenostaviti, če hočemo reči, da je to preprosto izkušnja nedovršenosti sveta, ki nekaj, za zdaj pustimo ta nekaj še nedoločen, odstira in odpira. Ta enostavnost pa ne pomeni popolne zmešnjave in sprejemanja vsega, kar vsaj na izgled paše zraven: »Niti iskanje ekstaze se ne more izogniti metodi ... Ni strogost metode tista, ki je ponižujoča, niti ni to neizogibna veščina, ki izhaja iz prakse. Kar imenujemo metoda, je v bistvu gibanje proti ustaljenemu toku. Ta tok je tisti, ki je ponižujoč in zaradi katerega izgubljam svojo potrpežljivost.

Metoda ekstaze je podobna metodi žrtvovanja … Najprej sem v sebi ustvaril popolno tišino. V tej tišini, ki je pogosto neokusna in utrujajoča, sem v sebi zbujal vse možne raztrganine. Obscene reprezentacije, posmehovanja vredne in mrkle, so si sledile ena drugi. Predstavljal sem si vulkan ali vojno ali lastno smrt. Slepo sem iskal ... Zatrem podobo mučenja in preko tega se zaprem. To zatrtje je eno izmed vrat, preko katerih se je mogoče zapreti v svojo partikularnost. Če ponovno pogledam podobo, se vrata spet odprejo oz. odstranijo. Vendar to ne pomeni nujno, da sem dosegel zunanjost. Grozljive podobe se nenehno upodabljajo na površini sfere, kjer sem zamejen. Dostopam lahko samo do ran. Nisem počel drugega kot anticipiral izhod: in rana se ponovno zapre. Potrebna je koncentracija. Globoka rana, sunek s podaljšanim sijem mora razbiti sfero; mesto ekstaze ni doseženo v svoji goloti, brez boleče vztrajnosti.

Ko razglabljamo o odločitvi, da se zbeži omejitvam individuuma in objektov, ki so zanj uporabni, je naravno, da iščemo pot ven skozi potenciranje 'motečih' podob, medtem ko se zatopimo v njihovo igro. Te podobe razkrivajo skušnjavo v svoji boleči in bežeči realnosti. Naredijo te sentimentalnega, ne dovolijo ti dostopa do mesta, kjer strele dejansko streljajo.«

Komaj opazno Bataille naredi krog okoli ekstatične izkušnje. Razloži, da je edini način dostopa do sveta sprejetje njegove in lastne nedovršenosti. Nedovršenost je tisto najlepše v eksistenci, ki omogoča, da se bitja med seboj potrebujemo in zato komuniciramo. Lastna nedovršenost pa lahko obstaja samo kot rana. Poglobitev v rano, ki omogoča razumevanje, pomeni močno ekscitacijo, afekt, ki pa nas v zadnji instanci odvrne od raziskovanja bivajočega. Zato ekstaze ne smemo jemati absolutno kot sistem spoznavanja, ampak kot most do zmožnosti razumevanja, na katerega so filozofije večinoma pozabile: »Ekstaza ne razloži ničesar, ne osvetli nobenega problema, niti ničesar ne upraviči. Podobno kot roža, enako je nezaključena in krhka. Edini način, kako se lahko soočimo z pomanjkanjem izhoda, je, da vzamemo rožo in jo opazujemo iz perspektive harmonije na način, da razloži, razsvetli in utemelji bivajoče samo, nedovršeno in krhko. Meni edino poznano razkritje, povezano z ekstazo, je totalno naivno razkritje človeka njegovim lastnim očem. To zahteva razvratnost in nagajivost, ki je morala ne more zaustaviti – in veselo prijateljevanje s tem, kar je po naravi razvratno in nagajivo. Samo človek je lahko zakon človeku in to šele od momenta, ko se je ta pripravljen sleči do nagega pred samim seboj.«

Ali drugače: »Obskurni dnevi sledijo en drugemu. Akutna slovesnost, zadovoljno praznovanje. Postanejo neznosni, če jim umanjka vso veselje. Množica, zaman vznemirjena in lačna. Bilo bi nujno, da zavreščim o veličastnosti življenja, vendar nisem mogel. Izbruhi veselja, ki sem jih doživljal, niso bili nič več drugega kot prazne ekscitacije. Moral bi biti milijon glasov, ki kričijo v nebo – gibanja, ki potujejo od 'tragične noči do slepeče sijajnosti dneva' spremenijo človeka, sedečega v svoji sobi, v cepca"

Obravnavano nevarnost Bataille opiše še na drugačen način: v močnem afektu se zna zgoditi, da pozabimo na to partikularno, ki nas je sploh vodilo do izkušnje in ki naj bi bilo v izkušnji osvetljeno, ne pozabljeno: »Nikoli nočem izgubiti stika z neposredno realnostjo: Dizelski vlak prispe na postajo Saint-Lazare, jaz sedim v vlaku, ob oknu. Izključujem se iz šibkosti, ki bi ta moment označila za nepomemben v primerjavi z neizmernim vesoljem in ki trdi, da je vesolje edina stvar, ki nosi pomen. V ekstazi ne iščem realnosti, ki bi na nivoju zaključenega vesolja odvzela vrednost dejstvu, da je vlak prispel na postajo Saint-Lazar.«

Bataillova zahteva po ekstazi na metodičen način, ki se ne zapre v svoj afekt, se zdi nemogoča. Kako naj bi bil človek zmožen česa takega? Ponovno, Bataille opozori, da je ta ovira le dialektična iluzija, ki ne vzdrži niti najnežnejšega paradoksa. Bataillova rešitev je preprosta: »Potrebno je markirati stabilne poti. Bati se fundamentalne stabilnosti, bolj kot jo motiti, je strahopetno. Konstantna nestabilnost je banalna ravno tako kot totalen red. Takšni principi nasprotujejo običajnim moraliziranjem, ki vztrajajo proti spremembam in tradiciji; rušijo pa tudi romantizirano moralo nereda, ravno toliko kot konzervativizem. Te procedure se nemirnim umom kažejo kot nesprejemljive. Vendar ti isti umi so ponavadi tolerantni tudi do mnogo hujšega, živijo na razpolago mehanikom, ki bi jih te procedure rade zaustavile.«

3. UČINKI EKSTATIČNEGA RAZISKOVANJA: NOVA ONTOLOGIJA

»Ignoranca do prihodnosti (času neprimernost, ki jo je Nietzsche tako zelo ljubil) je enaka ekstremnemu stanju vedenja, ko ta dogodek, ki je sam sebi človek, ni nič več drugega kot adekvatna reprezentacija (in zato tudi neadekvatna) nedovršenosti vesolja.«

Beseda philos-sophia naj bi označevala nič manj kot prijatelja modrosti. Dejansko pa iz dialektične pozicije govor o prijateljstvu, življenju, ljubezni ali o čemerkoli, kar je gibajoče, sploh ni mogoč. »Najtežavnejši govor je ta o ljubezni, ker je ta beseda požgana in brez življenja. To pa zaradi subjektov in objektov, ki jo v svoji nesposobnosti ljubiti, ponavadi zadušijo.«

Iz pozicije 'ignorance do prihodnosti', kot jo opiše Georges Bataille, naj bi bil govor o gibajočih rečeh nekaj najlažjega. Tudi kritika znanosti in religije postane popolnoma drugačna: pri Bataillu odkrijemo ogromno momentov razočaranja in zaskrbljenosti, nikjer pa ne naletimo na momente resentimenta. Poslušajmo primer kritike krščanstva: »Nadaljevati govor o duhu in Bogu pomeni to: ljubezen, ki vključuje dva termina, ta plameneč tip ljubezni je izražen z besedama, ki sta najbolj neokusni in nezanimivi. Dolgočasnost postane še težja, ker vse v tem govoru teži k čim hitrejši monoteistični dovršitvi.«

V prazno bomo iskali tudi momente moraliziranja. »Moja koncepcija je antropomorfizem, razklan na kose. Tu ne gre več za vprašanje reduciranja in prilagajanja totalitete bivajočega tej paralizirani in servilni eksistenci, temveč za surovo in divjo nezmožnost našega duha, da bi se svojim mejam izognil, ali da bi se ohranjal na njihovem nivoju. Tisti, ki govori o pravici, je sam pravica. Svojim kolegom se predlaga kot branitelj zakonov, oče, vodič. Jaz ne bi nikoli mogel predlagati kakršnekoli pravice.«

Bataille se izogne vsaki morali, ne pa tudi ethosu, ki Bataillu omogoča gesto, še bolj megalomansko od tiste, ki moralizira in postavlja pravice; Bataille se spravi postaviti celotno novo ontologijo.

»Obstajajo torej: spreminjajoči se in mobilni fragmenti: objektivna realnost.

Stabilna totalnost: videz, subjektivnost.

Totalnost v toku: sprememba, ki se dogaja na nivoju videza, skozi katero pa poteka vrnitev k objektivni, fragmentirani, spreminjajoči se in neujemljivi realnosti.«

Na tem mestu se ne moremo spustiti v raziskovanje te nove ontologije, v razglabljanje o njenih učinkih ali o tem, kako presega ontologijo dialektike, ki ostaja zaprta v odnos med dvema: substanco in akcidenco, ter kakšne nove pogoje spoznavanja prinaša s seboj. Upam pa, da je bilo tekom oddaje vse to nekako nakazano.

Zaključujemo na mestu, kjer George Bataille začne pisanje. Obravnavali smo tekst z naslovom: Prijateljstvo, v katerem lahko najdete še ogromno nedorečenega. »Hrepenel sem po tem, da bi se nebo razprlo (trenutek, ko neinteligibilen red stvari – ki ostajajo inherentno tuje - postane prezenten, intelegibilen samo za srce). Hrepenel sem, vendar se nebo ni razprlo.«