Razredna logika fašizma II.del

Razredna logika fašizma II.del

Oddaja
2. 7. 2017 - 20.00
 / Teorema

Pozdravljeni v drugi zaporedni Teoremi, v kateri preučujemo Sohn-Rethlovo teorijo fašizma. Če smo pred dvema tednoma govorili pretežno o ekonomiji nacistične Nemčije, se tokrat posvečamo razrednim dinamikam.

 

Množična podpora

Rastko Močnik v svoji knjižici Extravagantia II: Koliko fašizma? zapiše: »Vse dokler ne bi prišlo do morebitnega množičnega gibanja, lahko seveda govorimo zgolj o fašizoidnih ali fašističnih politikah, ne moremo pa govoriti o pravem fašizmu.« Tako Rastko Močnik. Tudi po Sohn-Rethlu je bil drugi ključni pogoj za buržoazno podpiranje fašistične diktature množična podpora, ki jo je stranka buržoazija bila sposobna zagotoviti. Vendar so bile množice, ki so fašistično stranko podpirale do njenega prihoda na oblast, drugačne od tistih, ki so jo na oblasti ohranjale. Najprej bomo preučili množice drobne buržoazije, ki so Hitlerja pripeljale na oblast, nato pa tehnokracijo, ki je kasneje Hitlerja na oblasti ohranjala.

Nedvomno je jasno, da pri Hitlerjevem vzponu ključne vloge ni odigral delavski razred. Tega sta v parlamentu zastopali nemška socialdemokratska stranka, krajše SPD, in komunistična stranka Nemčije, krajše KPD. Že iz volilnih statistik zadnjih nekaj let pred nastopom fašistične diktature namreč ugotovimo, da sta SPD in KPD od maja 1928, ko si je nacistična NSDAP zagotovila zgolj 2,6 odstotka glasov, do julija 1932, ko je zmagala s 37,4 odstotka glasov, ohranili skoraj vse svoje glasove. Tudi podatki o socialni sestavi članstva NSDAP kažejo, da so bili delavci globoko podreprezentirani, medtem ko so bili visoko nadreprezentirani uslužbenci, nameščenci in samostojni poklici. Slednji so brez dvoma tvorili prvo množično bazo fašistične stranke.

 

Prvotna množična podpora

Fašistična stranka je brezpravni oblasti monopolnega kapitala zagotovila množično podporo pod pretvezo »narodne skupnosti«. Vzpon nacistov na oblast naj bi po Sohn-Rethlu temeljil na podpori najbolj zastarelih delov družbe, katerih produktivnost je bila daleč pod družbeno potrebnim povprečjem. Šlo je za neodvisne obrtne delavnice, male podjetnike, trgovce, kramarje, majhne kmetijske obrate in množice malih obrtnikov. To so bili majhni kapitalisti, ki jim je inflacija pogoltnila premoženje, zdaj pa jim je grozila proletarizacija.

Enote Sturmabteilung, znane pod kratico SA, so bile pomembna paravojaška organizacija nemške NSDAP. Večinoma so rekrutirale prav brezposelne in mladino iz prej omenjenih razredov, mladino, ki se ni želela vrniti v prodajalne in delavnice svojih staršev. Od sodelovanja pri Hitlerjevem osvajanju oblasti so si obetali vzvišen položaj nad delavci, še posebej če so se borili proti komunistom.

Nekoliko podrobneje bomo preučili dogodke, ki so pripeljali do noči dolgih nožev 30. junija 1934, saj nam nudijo osvetlitev prvotne množične podpore in njenega nujnega zatona.

Oktobra 1933 je Nemčija izstopila iz Zveze narodov in zapustila razoroževalno konferenco. Dejstvo, da so ostale velesile to dopustile, je pomenilo dovoljenje za začetek obsežnega oboroževalnega programa, ki je bil smisel in vsebina Hitlerjevega vzpona na oblast. Začelo se je postavljati vprašanje, kakšna bo nova, okrepljena vojska. Hitlerjev SA se je ponašal z več kot tremi milijoni članov. Računal je na to, da bo uradno nemško vojsko, ki ni štela več kot dvesto tisoč pripadnikov, preprosto asimiliral vase. Česar se SA očitno ni zavedala, je bilo dejstvo, da sta Hitlerja postavila na oblast predvsem monopolni kapital in vojska.

Prav v SA je prihajalo do najbolj protikapitalističnih vzgibov. Sebe so razumeli kot revolucionarno silo, ki je pod Hitlerjevim vodstvom uspešno izpeljala nacionalno revolucijo, zdaj pa jo je čakala še druga, socialistična revolucija. Hitler in poveljnik SA Ernst Röhm sta poleti 1933 navidezno povečala enote SA na tri milijone pripadnikov in navzven ustvarila sliko fanatičnih oboroženih množic, katerih aktivnosti so obsegale pretirano vojaško urjenje, dnevne in nočne vojaške vaje ter marše po celotni državi, predvsem ob njenih mejah. Funkcionarji stranke so se zavedali, da je njihova moč, dokler v svoje roke ne dobijo vojske, zgolj navidezna, pa vendar je SA začel nasedati lastni instrumentalni vlogi.

Vojska se je zaradi številk in početja SA počutila vedno bolj ogroženo in bila je odločena, da raje odpravi nacistični režim, kakor da bi se prepustila v upravljanje fašistični stranki. Slabih pet mesecev pred nočjo dolgih nožev je Hitler prvič stopil pred vodilne kadre obrambe rajha, ki jim je z obljubo velikanske proračunske vsote, namenjene oboroževanju, ki je presegala njihova najboljša pričakovanja, zagotovil preobrat v oboroževalno gospodarstvo. Prav tako je zagotovil, da ne bo dopustil nikakršnih strankarskih posegov v vojsko in da bo radikalno skrčil število enot SA. Razplet slabih pet mesecev kasneje je bila splošna morija, ki se je začela z nočjo dolgih nožev in je bila izvedena nad vodilnimi člani SA ter drugimi problematičnimi kadri stranke.

Dejstvo, da je morala fašistična stranka nasilno odstraniti del svojega tkiva, ki je grozilo z revolucijo, pa ni bilo značilno le za Nemčijo. Palmiro Togliatti v svojih predavanjih o fašizmu opozarja, da lahko fašizem uresničuje zgolj ukaze meščanstva, svojega gospodarja. Takratno krizo, ki se je pojavila v italijanskem fašističnem gibanju, so po Togliattiju sprožila nasprotja med politiko fašizma in interesom izvirne množične baze. Stari program, ki mu je bila privržena baza, je vseboval zamisli, ki niso bile enake zamislim meščanstva, saj so oblast zahtevali zase. Tako Togliatti: »Vzemite ardite, centurione, iztirjence, častnike. Kot družbena skupina so že dolgo pričakovali prevzem oblasti. Osvojena oblast bi morala biti njihova oblast. Te skupine je prevevalo utopistično pojmovanje, da drobno meščanstvo lahko prevzame oblast in narekuje svoje zakone proletariatu in meščanstvu ter organizira družbo z načrti itd. Ko je fašizem prevzel oblast, pa je stvarnost to pojmovanje v kali zatrla. Že prva dejanja fašizma na oblasti so bili gospodarski ukrepi v prid meščanstva.«

Togliatti nadaljuje, da je fašistična stranka ob nastopu oblasti še nosila izvirni pečat množic malega in srednjega meščanstva ter se soočala s težavo revolucionarnih tendenc. Ko so opustili izvirni program bojevniških fasciev, je stranka že bila v procesu preobrazbe v naskočno četo meščanstva.

S poglabljanjem krize je število članov stranke v Nemčiji strmo naraščalo, saj je bila NSDAP najbolj uspešna pri prepričevanju množic o temeljnih družbenih spremembah, ki naj bi jih njihova oblast prinesla. Fašistična stranka seveda ni bila antikapitalistična, je pa uspevala z nasprotovanjem kapitalizmu, vendar kapitalizmu v njegovi eksistenčni krizi.

 

Druga množična podpora

Množice, ki so Hitlerjev režim ohranjale na oblasti, so bile, kot smo ugotovili, drugačne od tistih, ki so ga na oblast pripeljale. Novi način proizvodnje, ki je bil podrejen deficitarnim panogam, je prinesel potrebo po novi vrsti kadrov, ki so bili ključni za neprekinjeno delovanje proizvodnje. Sohn-Rethel jih poimenuje s terminom »nova« in kasneje »tehnična inteligenca«, današnji ustreznik bi bila »tehnokracija«. Gre za inženirje in tehnike nove vrste, ki so se ukvarjali z zagonom in delovanjem, nadzorovanjem in vzdrževanjem velikih sodobnih obratov in njihovih racionaliziranih delovnih procesov.

Tehnokracija je zasedla vmesni položaj med kapitalom in delom. Po eni strani je bila s kapitalom prav tako kot proletariat v mezdnem odnosu, po drugi strani pa je delovala v službi kapitala in bila v delovnem procesu delavcem funkcionalno nadrejena. Materialni interes njenih pripadnikov je bil vezan na njihovo funkcionalno vlogo v produkciji. Navezanost na fašistični režim je izhajala iz njihove potrebe po nenehnem zagotavljanju proizvodnje. Tehnokracije ni zanimal smoter produkcije, temveč to, da so bili proizvodni obrati zmeraj v pogonu. Prav tako zanje niso bili kapitalisti tisti, ki so ponovno zagnali produkcijo, temveč Hitler, ki je novemu razredu zagotavljal, da proizvodnja in s tem njihov položaj nikoli več ne bosta odvisna od kapitalističnih kriz.

Čeprav ni šlo za razred v pravem pomenu besede, je tehnokracija v produkcijskem procesu zavzela dovolj specifičen in izoblikovan položaj, da je imela značaj posebnega družbenega razreda. Da bi ohranila svoj položaj, je morala ohranjati tudi kapitalistični sistem, ki pa je bil toliko oslabljen, da brez fašizma ni mogel preživeti. Pogojenost njenega obstoja s podporo fašističnemu režimu tako postane zelo očitna.

Kar zadeva odnos tehnokracije do delavskega razreda, Sohn-Rethel ugotavlja, da »njihov položaj ni temeljil na materialni prednosti, temveč na njihovi specifični funkciji znotraj novega proizvodnega sistema. Ker pa so jim manjkali vsi materialni kriteriji, tudi ni vidnega razloga, zakaj bi morala ta nova inteligenca zavzeti antagonistični položaj v odnosu do delavstva. V svoji tehnični in organizacijski funkciji bi prav lahko sodelovala z delavstvom in bila solidarna z njim. Če bi želela v boju proti kapitalu izbojevati svoje materialne interese, na primer s stavkami, bi potrebovala podporo delavcev«.

Ker ne gre za kapitalizmu inherentni antagonizem, je očitno izpeljane vrste. Odgovor na vprašanje, zakaj sta bila tehnokracija in delavski razred v antagonističnem razmerju, skuša Sohn-Rethel izpeljati iz Hitlerjeve obljube o povojni ureditvi Evrope, po kateri naj bi bilo delo v proizvodnji rasno deljeno. Nadrejene funkcije organizacije, vodenja dela, vodstva, nadzora in tako dalje naj bi v podrejenih državah opravljala »nemška gosposka rasa«, medtem ko naj bi telesno naporno in umazano proletarsko delo opravljali pripadniki »manjvrednih ras« in »mešanci«. Gre za izpeljavo, na katere nezadostnost opozarja že Mladen Dolar v Strukturi fašističnega gospostva iz leta 1982.

Dolar nasploh opozarja na šibkosti Sohn-Rethelove analize in kritizira njegovo omejevanje na le nekatere ideološke vidike fašizma, medtem ko najpomembnejše, kot so antisemitizem in čaščenje firerja, pušča ob strani. Sohn-Rethel po Dolarju meglenim fašističnim ideološkim predstavam išče posvetno jedro, vendar mu ne uspe »iz vsakokratnih življenjskih razmer izvesti njihove ideološke podobe«. Sohn-Rethel pa seveda ni sam v svoji zagati. Slepa pega marksistične teorije fašizma je prav problematika »subjektivnega faktorja«, kakor temu pravi Dolar. Njegova Struktura fašističnega gospostva je prav takšen poskus izpeljave teoretskih nastavkov za celostno obravnavo fašizma, ki bi vključevala tako analizo ekonomskih pogojev kot »subjektivnega faktorja« na način vzajemnega dopolnjevanja marksizma in psihoanalize, ki pa hkrati nujno pomeni tudi premestitev celotnega teoretskega polja.

 

Monopolni kapital in fašistična stranka

Monopolni kapital ni bil enoten, kot so to skušale prikazati dolgo časa dominantne različice teorije o fašizmu kot agenturi monopolnega kapitala, ki so teorijo države izpeljevale iz Komunističnega manifesta. V resnici ni bilo nikogar, ki bi iz ozadja nadzoroval in usmerjal dogodke po lastni volji. Sohn-Rethel veliko besed posveti prav temu, da opozarja na antagonističen odnos tako med raznimi deli nemškega monopolnega kapitala kot tudi med monopolnim kapitalom in fašistično stranko, sploh nekaj let po tem, ko je fašizem že bil ustoličen.

Bistvo antagonističnega odnosa med monopolnim kapitalom in fašistično stranko strne Dolar, ko pravi: »Da je buržoazija lahko rešila nepremostljive probleme pri uvrednotenju svojega kapitala, je morala zapisati svojo dušo tisti novi obliki državne oblasti, ki je bila pripravljena neskrupulozno pokončati organizirano delavsko gibanje in do absurda povečati stopnjo izkoriščanja delovne sile.«

Čeprav je bil monopolni kapital tisti, ki je proizvedel fašizem, ga je fašizem sčasoma začel nasilno obvladovati. Nadrejena moč stranke je izhajala prav iz protislovnih interesov buržoazije, saj je fašizem kapitalistično izgubo pretvoril v ustvarjanje profita. Če bi vedno bolj nezadovoljni buržoaziji uspelo odpraviti fašistično diktaturo, kar je bilo glede na njeno prepletenost z obrambo rajha povsem verjetno, bi se znova znašla v gospodarskem mrtvilu, ki bi ogrožalo njen obstoj. Edina rešitev bi bila ponovna vzpostavitev te iste diktature.

Diktatura je bila torej nujni pogoj za ustvarjanje profita v pogojih deficitarnega kapitalizma, saj je bila orodje, ki je vzpostavilo in vzdrževalo proizvodnjo absolutne presežne vrednosti tako, da je vodilo neizprosen razredni boj proti delavskemu razredu. Buržoaziji kljub občasnim vzgibom in željam po odstranitvi ni preostalo drugega, kot da fašistično diktaturo ohranja. Kot pravi Sohn-Rethel, je bila »diktatorska oblast nacistov slepa oblast nespremenljivosti in notranjih protislovij fašistične usmeritve in v tem smislu sploh ni mogla ravnati bolje, kakor sta ji zapovedovali skrajna nevednost in neumnost«.

Občasnemu nasprotovanju buržoazije sta botrovali dve ključni okoliščini novega režima akumulacije. Prvič, primanjkljaj, ki se je zaradi prenašanja bremena na državo pojavil na strani buržoazije, je pomenil višanje davkov ter spremenjeno delitev stroškov pri izvozu, in drugič, fašistično prisilno poenotenje nemškega kapitala je pomenilo spremenjeno delitev profita po različnih panogah. Večinski delež profitov je na škodo bančnega kapitala, trgovine, srednjega industrijskega kapitala ter kmetijstva pripadel monopolnemu industrijskemu kapitalu.

Odpravljena suverenost buržoazije se je s časom le še povečevala. Fašistična stranka je vzvod države uporabljala za to, da je vedno bolj nadzorovala produkcijo. Sohn-Rethel to novo vlogo države označi za podjetniško. Država je namreč določala, koliko česa naj katero podjetje proizvede, pod kakšnimi pogoji, kakšna naj bo višina mezd, katero podjetje bo upravičeno do kredita in podobno naprej. Kar ostane tipično kapitalistično, so profiti in pa seveda izgube.

Za konec naj zgolj omenimo, da je na protisloven, a nujno takšen odnos med buržoazijo in fašističnim gibanjem opozarjal že Georgi Dimitrov, ko je pisal: »Fašizem se zaveže, da bo premagal razlike in antagonizme znotraj buržoaznega tabora, a naredi te antagonizme še bolj akutne.«

 

Namesto zaključka

Sohn-Rethlova analiza ekonomskih prvin fašizma in oris razrednih odnosov v njem sta nedvomno najproduktivnejše nadaljevanje ter hkrati preseganje teze o fašizmu kot agenturi monopolnega kapitala, ki jo je razvilo mednarodno delavsko gibanje pred drugo svetovno vojno.

Pri sodbah o aktualnosti Sohn-Rethlove analize nemškega fašizma je potrebna določena mera previdnosti. Ko govorimo o fašizmu danes, po eni strani tvegamo prenagljeno, po navadi aktivistično izenačevanje vsakršne nacionalistične, rasistične, nedemokratične ali avtoritarne prakse s fašistično. Po drugi strani bi lahko, izhajajoč iz Sohn-Rethlove analize, puristično sklepali, da o fašizmu danes ni mogoče govoriti, ker skrajna desnica ni niti navidezno protikapitalistična, prav tako pa ji manjka razsežnost množičnega gibanja.

Poskusimo zagato navedenih skrajnosti razrešiti z odzivom na prevladujoče razumevanje fašizma v aktualnem zgodovinopisju, ki ga Ishay Landa imenuje »novi konsenz«. Ta vztraja, da so bile »materialistične« oziroma ekonomske analize fašizma, ki so nastajale v desetletjih po drugi svetovni vojni, redukcionistične, kar je do neke mere vsekakor vredno kritike. A problematičnost »novega konsenza« tiči v tem, da kliče po prekinitvi s tradicionalnim umeščanjem fašizma na skrajno desni politični pol. V ozir naj bi bilo po novem treba vzeti pomembnost radikalnih, socialističnih idej v oblikovanju fašistične ideologije.

Takšno iskanje vzporednic med antikapitalistično tradicijo levice in fašizmom ni novo, najdemo ga že pri totalitarni paradigmi. Podobnosti med fašizmom in socializmom na prvi pogled vsekakor lahko najdemo, a je temu tako, ker prvi poskuša slednjega posnemati, fašizem poskuša biti socializmu konkurenčen. V fašizmu ne gre za poskus odprave liberalizma, temveč nasprotno. Gre za poskus reševanja s strani socializma in lastne krize ogroženega kapitalizma. Zgolj v pogojih obstajajočega delavskega gibanja, ki se kaže kot povsem verjetna alternativa propadajočemu kapitalizmu, si bo avtoritarni poskus obnovitve kapitalizma, kar je konec koncev srž fašizma, nadel antikapitalistično preobleko. In zgolj v pogojih množičnega delavskega gibanja bo tudi fašizem prisiljen v vzpostavitev svoje množične baze.

Zmotno bi bilo pričakovati, da bo sodobni fašizem privzel zgodovinskemu fašizmu analogno obliko. Zaradi relativno šibkega delavskega gibanja ter socialističnih in socialno demokratskih strank, ki so osredotočene predvsem na parlamentarni boj, tudi od današnjega fašizma za zdaj ne moremo pričakovati ne množičnosti ne protikapitaliizma, kar pa še ne pomeni, da danes o fašizmu ne moremo govoriti.

 

Teoremo je pripravil Mladen Zobec, brala sta Biga in Čeh, tehniciral je Linč, podlago je priskrbel Bele.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Mladen je tukaj narobe oznacen kot Dolar namesto Zobec!

Na vrhu prispevka najdeš pravilno označenega avtorja, torej Mladena Zobca. Med tagi pa najdeš omenjenega Mladena Dolarja, na katerega se avtor prispevka sklicuje v svojem tekstu. Tagi se namreč vežejo na vsebino teksta.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness