SISTEM IN TAKSONOMIJA V FILOZOFIJI RAZSVETLJENSTVA

SISTEM IN TAKSONOMIJA V FILOZOFIJI RAZSVETLJENSTVA

Oddaja
5. 4. 2020 - 20.00
 / Teorema

Povod za tokratno teoremiranje je prevod izbranih gesel iz Dideroteve in d'Alembertove Enciklopedije ali Metodičnega slovarja znanosti in veščin, ki je lani izšel pri založbi Studia humanitatis. Slovenski izbor dopolnjuje predhodno izdajo d'Alembertovega Uvoda v Enciklopedijo in reproducira nekatera že prevedena gesla. Čeprav poslušalstvu pripisujemo izbrušen okus za zakotno in zanemarjeno, obenem ne moremo zameriti tistim, ki se jim ob tej napovedi poraja filozofiji smrtonosno vprašanje: »Čemu to služi?«.

Izven strokovne literature o razsvetljenski filozofiji, se Enciklopedija zlajnano predstavlja kot značilni dokument boja znanstvene misli 18. stoletja zoper cerkveno cenzuro. Z vidika postopnega prevladovanja razuma nad vero je Enciklopedija le dodala nekaj zvezkov Baylovemu Zgodovinskemu in kritičnemu slovarju iz leta 1697, ki se mu običajno pripisuje zasluge, da je polemike s svojim časom prvi zvrstil v slovarsko obliko ali abecedno sekvenco vnosov. Podobno bi lahko konceptualno predhodnico iskali v angleški Ciklopediji ali Univerzalnem slovarju veščin in znanosti, ki ga je leta 1728 spisal Chambers.

Kljub temu da so si izdajatelji francosko Enciklopedijo sprva zamislili le kot prevod angleške, se je ta za razliko od obeh omenjenih slovarjev, ki imata le po enega avtorja in zgolj dva zvezka, materializirala v 28-ih zajetnih tomih, v katerih so nanizani članki in bakrorezi več kot 160-ih identificiranih avtorjev. Poleg tega da je neprimerno obsežnejša, gre torej za prvo enciklopedijo, ki je bila zastavljena kot kolektivno delo. Pisci njenih gesel so bili nabrani iz vrst stroke tistega časa, od danes pozabljenih akademikov do težkokategornikov, kot so Voltaire, Rousseau, Montesquieu in Quesnay, utemeljitelj fiziokratske ekonomske teorije. Krog ali stranka enciklopedistov, kot se je kasneje poimenovalo to izbrano družbo učenjakov, je tako precej zanesljiv odraz stanja raziskav tistega časa, prebojev, ki so se pripravljali, in preplet spoznanj, ki je tvoril aktualno vednost sredine 18. stoletja.

Njen domet nikakor ni bil omejen le na Francijo. Razteza se na širšo »pofrancozeno« intelektualno skupnost tedanje Evrope. S tega vidika je Enciklopedija edinstven zgodovinski vir. V njej so zamrznjeni spori in povezave med prevladujočimi miselnimi tokovi tega obdobja, kar omogoča splošne ugotovitve o razvoju idej brez umetno konstruiranih teoretskih front ali pretiranih posplošitev. Kot konstelacija znanja in odnosov, v okviru katerih je nastajala, je Enciklopedija neke vrste zgoščena knjižnica svojega časa. Ali, sledeč Diderotovemu zapisu v Prospektu, ki je leta 1750 napovedal izdajo prvih zvezkov: »Če bi si stari Grki upali izdelati Enciklopedijo, bi zgolj ohranitev tega besedila odtehtala vsa druga, ki so bila izgubljena s slavno aleksandrijsko knjižnico.«

To seveda ne pomeni, da je bila ta »vodilna miselnost« absolutno reprezentativna. Socialni kontekst nastajanja Enciklopedije, kot tudi baze njenih naročnikov, je bil salon, ki je v pitju, kramljanju in dopisovanju povezal najbolj kultivirane pripadnike meščanstva in plemstva. Njena ciljna publika ni bilo prevladujoče kmečko prebivalstvo, kot pri kasnejših pratikah, temveč akademiki, uradniki in vladarji; niti niso enciklopedisti skušali k sodelovanju pritegniti poljedelskega in delavskega ljudstva, katerega zahteve so polnile Cahiers de doléances ali Zvezke žalovanja leta 1789.

S tem postane sporna tudi perioda, ki naj bi jo določala razsvetljenska misel. Za potrebe te oddaje jo bomo zamejili na čas od začetka 30. do konca 70. let 18. stoletja. Pričetek tega obdobja sovpada z napori Émilie du Châtelet, Maupertuisa in Voltaira za širjenje in prevajanje Newtonove naravne filozofije ter s prvo izdajo Linnéjevega Sistema narave. Leta 1748 se pojavi Montesquieujev traktat O duhu zakonov, ki skoraj nemudoma postane temeljno delo politično-pravne teorije tega časa. Tri leta kasneje so natisnjena prva gesla Enciklopedije, ki izhajajo vse do leta 1765, ko d'Alembert poskrbi tudi za francosko priredbo Beccarijeve kritike kaznovalnega sistema, O zločinih in kaznih.

Določitev zaključka te periode je odvisna od priznavanja kontinuitete med razsvetljenstvom in francosko revolucijo. V marsikaterem aspektu seveda obstaja, saj je na primer leta 1791 dosežena dokončna odprava korporacij, cehov in gild. Dodatno povezavo med obdobjema bi lahko videli v ponovljeni zahtevi po liberalizaciji trgovine s kolonijami in odpravi suženjstva, čeprav slednja ni uspela prevladati vse do leta 1794. A po drugi strani med enciklopedisti in revolucionarji obstaja ključna razlika na ravni politične taktike. Večina enciklopedistov je namreč zagovarjala eno izmed oblik zmerne, razsvetljene monarhije, v kateri suveren vlada ob podpori kabineta intelektualcev. Njihova strategija je torej temeljila na apelih kralju, zavzemanju ključnih svetovalnih položajev na dvoru in strukturiranju mnenja učenjakov. Primer tega je zavezništvo z Malesherbesom, ki je kot direktor cenzure dajal tiho soglasje k izhajanju Enciklopedije. Upor, ki bi zrušil vladarja in okoli njega orientiran politični sistem, v tej konstelaciji seveda ni obravnavan kot legitimno sredstvo. V teh okvirih se giblje tudi Diderotova interpretacija družbene pogodbe, ki jo utemelji v geslu Politična oblast: »Ne vladani ne vladarji nimajo nobene legitimne pravice, da bi spremenili obstoječi način vladanja ali na položaj postavili drugega voditelja […]. Če se Francozom slučajno godi, da dobijo nepravičnega kralja, obstaja za to le eno zdravilo: da ga pomirijo s svojo pokornostjo in z molitvijo omehčajo Boga.«

Potencialno največji politični vzpon razsvetljenci dosežejo leta 1774, ko je Turgot, fiziokrat in avtor več enciklopedičnih gesel, imenovan na mesto splošnega nadzornika financ – najvplivnejšo funkcijo znotraj tedanjega kraljevega aparata. Vendar je bil ta uspeh kratkoživ. Njegov ponesrečen poizkus odprave notranjih meja se izteče v dvig cen žita, ki skupaj s slabo letino povzroči vsesplošno lakoto in sproži val uporov, danes imenovanih vojna moke. Poleg tega da je žitni eksperiment v Franciji nepovratno poglobil finančno krizo, so bitke za moko krojenje političnega dogajanja iztrgale iz dvorske kulture in oznanile vstop novega akterja – lačne množice. Njena pariška podružnica, ki leta 1789 zasede orožarne, bo, opremljena s smodnikom in bedo, pogojevala prevzeme oblasti vse do leta '95.

Na pojmovnem nivoju lahko prehod od dvornih subtilnosti k ljudskemu nasilju demonstriramo pri avtorju, ki naj bi navdahnil predvsem slednje. Podoben duh zmernosti kot Diderota je namreč sprva navdajal tudi Rousseauja, ki takole pravi v geslu Ekonomija, natisnjenim sedem let pred Družbeno pogodbo: »Politično telo je mogoče obravnavati kot telo, ki je organizirano, živo in podobno človeškemu. Suverena oblast predstavlja glavo; zakoni in običaji so možgani, vir živcev in sedež uma, volje in čutov, katerih organi so sodni uradniki. Trgovina, industrija in poljedelstvo so usta in želodec; javne finance so kri, ki jo preudarna ekonomija [kot] srce pošilja po celem telesu […] Državljani so telo in udje.« Kot vemo, se je revolucija odločila, da telo lahko umno funkcionira tudi brez glave.

 

ENCIKLOPEDIČNI SLOVAR

Če se spustimo v samo strukturo Enciklopedije ali Metodičnega slovarja, lahko že iz naslova razberemo, da je njen namen dvojen. Kot enciklopedija služi demonstraciji reda in veriženja človeških spoznanj, kot besednjak skuša določiti načela posameznih disciplin in pomen vseh terminov, ki jih je mogoče definirati. A nekateri pojmi se izmikajo jasnim opredelitvam. Metodični slovar, pojasni d'Alembert, mora tako oblikovati seznam tovrstnih izvornih in osnovnih besed, ki bodo predstavljale »filozofske korene jezika«. Po vzoru poskusov snovanja popolnega jezika, slovarski aspekt Enciklopedije temelji na nekakšni abecedi primitivnih, enoznačnih pojmov, iz kombinacij katerih so sestavljena vsa druga spoznanja. Vendar urednika precej hitro opustita idejo reda, osnovanega na jasnih definicijah. Kot zapiše Diderot, se v Enciklopediji »ne omejujemo zgolj na definiranje besed, marveč nameravamo podrobno razložiti vse, kar spada k določeni zadevi«.

Poleg abecednega reda člankov razvrstitev materije tako določa predvsem enciklopedični red, ki po zgledu Francisa Bacona vsa spoznanja razvršča glede na tri načine, s katerimi človekova duša obdeluje predmet svojih misli: spomin, razum in domišljija. Po tem kriteriju urednika skicirata tako imenovano rodoslovno ali enciklopedično drevo, ki vsako disciplino klasificira glede na njeno mesto v razvejitvi sistema znanosti in umetnosti. »Drevesastost« enciklopedičnega reda blaži tehnika napotil ali kazalk, ki znotraj posameznih gesel bralcu izpostavljajo analogije, nasprotja in druge vsebinske zveze med različnimi mesti v Enciklopediji. Teh hipertekstualnih referenc, ki preskakujejo med vejami spoznanj, naj bi bilo po enem štetju več kot 61.000. Vsebino organizirajo v neke vrste polidimenzionalno mrežo, mnoštvo zvez med enciklopedičnimi vozli, ki pride do izraza zlasti v digitalizirani verziji. Poleg tega da ta model presega omejitve dihotomične sheme drevesa substanc ali »verige biti«, reference ne ponujajo le možnosti navzkrižnega povezovanja vsebin. Zlasti Diderot jih je uporabil kot satirične ali kritične dodatke, lahko bi rekli meme, pristavljene kot opazke k odsekom prispevkov, ki niso ustrezali viziji uredniške politike.

Čeprav d'Alembert izpeljavo enciklopedičnega slovarja primerja z razčlembo in predstavitvijo zapletenega stroja, urednika konsistentno poudarjata obstoj neskončno mnogih alternativnih razporeditev in posledično arbitrarnost katerega koli sistema, ki bi sledil zgolj enemu kriteriju razdelitve. V Uvodu v Enciklopedijo rodoslovno drevo vzporejata s svetovnim zemljevidom, a obenem izpostavljata, da je njuna projekcija ubrala le eno izmed možnih kartografskih tehnik. V geslu Enciklopedija Diderot ponovi podobno tezo: tudi če je univerzum stroj, je ta mehanizem neskončen, zaradi česar lahko porodi neomejeno število sistemov človeškega spoznanja. Še več, če bi tako skonstruiran sistem ne bil arbitraren, bi bil po njegovem mnenju neuporaben, saj bi se branje dela, v katerem bi bili razgrnjeni vsi naravni procesi, v ničemer ne razlikovalo od proučevanja same narave.

 

GENEZA SISTEMOV

Projekt popisa vsega človeškega znanja trči na zanimiv paradoks: narave, ki je še vedno obravnavana kot sistem odnosov med pojavi, ni mogoče sistematizirati. Kljub temu da razsvetljenstvo vsaj deloma ohrani mehanicistično predpostavko 17. stoletja, po kateri ni temeljne razlike med strojem in naravo, med veščino in znanostjo, obenem zavrne racionalistični pristop k proučevanju narave, ki naj bi, kot vedno znova poudarjajo enciklopedisti, skušal red reči spoznati s samovoljnimi hipotezami in umetnimi delitvami. Enciklopedična dilema o sistemih v tem oziru odraža istočasne premisleke metodičnih distribucij v naravni filozofiji, zlasti na področju botanike.

Diskusija o odnosu med sistemom in znanostjo je izum 17. stoletja. Čeprav se Aristotela pogosto navaja kot prvega zoologa, pri njem ne bomo našli ničesar, kar bi spominjalo na biološko taksonomijo, kakršne se razvijejo v moderni dobi. V antični filozofiji na splošno sistematičnost namreč ne nastopa kot lastnost znanstvenega spoznanja ali episteme. Povezuje se izključno z veščino oziroma proizvajalno dejavnostjo, ki potrebuje sovisno razporeditev svojih elementov prav zato, ker njenemu predmetu manjka »racionalnosti«. Znanost je, nasprotno, pojmovana kot habitus, oblika človekove drže, ki za svojo trajnost in negibljivost ne potrebuje niti sistematične oblike niti potrditve v empiričnih podatkih.

V 17. stoletju se pod združenim vplivom Descartesove metode in napredkom mehaničnih veščin prerazporedita oba temelja orisane antične delitve. Racionalnost znanosti postane odvisna od sistematičnosti razbiranja in razvrščanja elementov spoznanja. Hkrati se moderna eksperimentalna filozofija pri protokolarizaciji svojega postopanja opre na prakse arhitektov, inženirjev in drugih obrtnikov. S tem se poruši meja med ustrojem narave in tehnološkimi konstrukcijami, kar se odraža v poplavi strojnih metafor v tem obdobju. Znotraj tega nazora se poznavanje vzrokov nekega pojava izenači z zmožnostjo njegovega reproduciranja. Mehanična enotnost sistema človekovega znanja se morda najlepše odrazi v naslednjem odlomku iz Hobbesovega spisa O človeku: »Geometrija je resnično dokazljiva, ker smo [njene] figure zarisali in opisali mi sami. Tudi politična znanost in etika […] sta dokazljivi a priori, saj smo sami postavili principe, ki nam omogočajo, da spoznamo, kaj je pravično.«

Vseeno pa sistem v 17. stoletju še ne doživi vsesplošne razširjenosti, do katere pride v razsvetljenstvu, ko priljubljenost tega termina postane očitna že iz samih naslovov izhajajočih del. Leta 1749 recimo Condillac, eden izmed glavnih francoskih empiristov, izda Traktat o sistemih, v katerem predstavi splošno opredelitev tega pojma: »Sistem je razporeditev različnih delov neke veščine ali znanosti v red, v katerem se medsebojno podpirajo […] Tisti elementi, ki pojasnjujejo ostale, se imenujejo principi.« V nadaljevanju razlikuje tri zgodovinske tipe sistemov glede na prvo načelo, na katerem temeljijo: abstraktne, hipotetične in resnične. Večji del svoje razprave posveti prvim skozi kritiko Descartesove, Spinozove in Leibnizove filozofije. Vsem trem naj bi bilo skupno, da dejstva podrejajo sistemom, izpeljanim na podlagi arbitrarno izbranih abstraktnih načel. Zvest duhu svojega časa, Condillac vztraja pri newtonovskem stališču, da hipoteze ne zaslužijo mesta v eksperimentalni filozofiji. Slednja se mora posledično zamejiti na rigorozno popisovanje dejstev. Ko bo teh zbrala dovolj, se »bodo sistemi izoblikovali sami, saj se bodo dejstva sama razvrstila v sosledje, v katerem se zaporedno pojasnjujejo«.

 

KLASIFIKATORSKA METODA METODIČNEGA SLOVARJA

Enciklopedija se sama na več mestih sklicuje na širše spore o interpretaciji narave, med drugim v že omenjenem Uvodu: »[N]očemo biti podobni množici naravoslovcev, ki jih je neki moderni filozof upravičeno grajal, da so se neprenehoma ukvarjali z delitvijo naravnih tvorb na rodove in vrste […], namesto da bi proučevali tvorbe same.« Ta neimenovani filozof je najverjetneje naravoslovec Buffon, ki je istočasno kot Condillac izdal prve zvezke svojega Splošnega in posebnega prirodopisa. V začetni razpravi poskusom naravnih nomenklatur in metodičnih razvrstitev zoperstavi tezo, da v naravi obstajajo le posamezna bitja. Vseeno v nadaljevanju priznava resničnost kategorije vrst, ki jih definira kot skupine individuumov, sposobnih medsebojnega razmnoževanja. Njegova kritika se nanaša predvsem na taksonomske abstrakcije višjega ranga – rodove, rede in razrede. Botanikom tedanjega časa očita zlasti, da so svoje klasifikacije osnovali na arbitrarno izbranih ključih. Njegova tarča je predvsem Linné, ki je rastline razvrstil glede na značilnosti njihovega reproduktivnega organa. Buffon pri tem ne zagovarja opustitve sistematičnega proučevanja narave, temveč, podobno kot Condillac, predlaga drugačno metodo dostopanja do splošnih idej: definicije naj se umaknejo natančnim deskripcijam vseh lastnosti posameznih organizmov. Prvenstveni cilj naravne filozofije je po njegovem zbiranje dejstev o individualnih bitjih, ki bi jih nato med seboj primerjali in glede na podobnosti med njimi razporedili v skupine.

Naklonjenost enciklopedistov Buffonovim pogledom na metodo se kaže na več mestih. Diderot recimo leta 1754 v svojem spisu Misli o interpretaciji narave potrdi, da nam »univerzum kaže le brezštevilna posamezna bitja brez vsake trdne in določene delitve«. V sami Enciklopediji lahko v razdelku o Metodi lociramo anonimno podgeslo, naslovljeno Metodična razdelitev različnih proizvodov narave, živali, rastlin in mineralov, v razrede, rodove in vrste. Avtor ponovi Buffonovo kritiko Linnéjeve umestitve človeka med štirinožce. Ta neposrečeni takson naj bi simboliziral splošno nezadostnost njegovega sistema, ki se, v pomanjkanju zadostne količine spoznanj o vseh lastnostih organizmov, zateče k poljubno izbranim elementom primerjave. Vseeno, pravi anonimnež, so sistemi v naravoslovju nujni spričo številčnosti proizvodov narave. Resnična metoda pa bi morala, tako kot pri Buffonu, izhajati iz celovitega poznavanja karakteristik vsakega bitja.

Recenzija knjige The Tangled Tree - A Radical New History of Life
 / 15. 11. 2019

Enciklopedično buffonovstvo doseže vrh v geslu Botanika, ki ga je prispeval Louis-Jean-Marie Daubenton, znan med drugim po tem, da je za Buffonov Prirodopis popisal anatomijo skoraj 200-tih živalskih vrst. Nepresenetljivo tudi on ponovi načelo, da morajo imeti opisi vedno prednost pred nomenklaturo, saj neznanih stvari ni mogoče spoznati z golim sistematičnim sklepanjem. V svojem ostrem razlikovanju med negibno sfero naravnih predmetov in jezikom, katerega edina naloga je zvesto reproducirati objektivne danosti, Daubenton sledi Lockovi zarezi med nominalnimi in realnimi esencami. V sodobnejši teoriji se podobna distinkcija ponovi pri Putnamu, po katerem je pomenska razsežnost (znanstvenih) terminov zamejena z lastnostmi naravnih tipov ali natural kinds. Po tej shemi je naloga znanosti zreducirana na preprosto odkrivanje enakosti in razlik med tipi ali vrstami, ki jih v naravi najdemo vedno že razločene, neodvisno od našega spoznavnega procesa. Z ozirom na to predpostavko lahko razumemo, zakaj Buffonovci, kot tudi nekatere aktualne filozofije biologije, zatrjujejo resničnost taksonomske kategorije vrste, medtem ko preostale, višje razrede zavračajo kot umetno nasilje pojmov nad dejstvi. Problem tega stališča je, da tudi vrste niso odvisne zgolj od podobnosti in odstopanj v naravi. Njihova konstitucija namreč sloni na osnovni abstrakciji, ki v naravi osredini specifičen, privilegiran odnos identitete, na podlagi katerega so individualne pojavnosti zvezane v enoten spoznavni objekt. Katera karakteristika predstavlja esencialen atribut tipa, variira glede na definicije vrste, ki narekujejo raznorodne razreze naravnega sveta. Razvrstitev organizmov glede na zmožnost reprodukcije med člani skupine lahko recimo odstopa od klasifikacije po filogenetskem, ekološkem ali morfološkem konceptu vrste. V tem smislu tudi Buffonovci, ki ponavljajo, da je »spoznanje neodvisno od imen«, priznavajo neizbežnost imenovanja v svojih popisovanjih. Tako Diderot v Interpretacijah narave razglasi: »Če pojavi niso uveriženi, je filozofija nemogoča.«

Toda vrnimo se nazaj k stanju refleksije pri enciklopedistih in pustimo stoletju filozofov, da spregovori samo. Kot je mogoče razbrati iz nauka o inertnosti naravnih objektov, je sistem v tem obdobju še vedno statičen in mehaničen pojem. Tako med Buffonovci kot med Linnéjevci je uveljavljeno stališče, da sta število in oblika vrst nespremenljiva. Univerzum reči, na katere lahko potencialno naleti znanost, je neskončen zgolj zaradi njegove neizmerne obsežnosti, ki presega dolžino raziskovalčevega življenja, in ne zaradi neprestanega formiranja in mutiranja naravnih tipov. Prav v tem času pa se pri nekaterih filozofih, na primer pri Diderotu, porodi sum o nestabilnosti vrst, ki bi pokopala vsakršno ambicijo uveriženja pojavov: »[Č]e je stanje bitnosti v nenehni premeni, če je narava še vedno na delu, potem je kljub verigi, ki povezuje pojave, filozofija nemogoča […]. To, kar imamo za popis narave, je zgolj nepopoln popis enega samega trenutka.« Sum o spremenljivosti narave nakazuje prihodnji razvoj ideje sistema v smeri dinamične, organske kategorije, ki bo terjala, da gibanje pojmov sledi življenju samega predmeta.

 

LINNÉJEVA MURVA

Poglejmo si pobliže Linnéjevo delo Sistem narave, ki je sprožilo toliko nezadovoljstva med francoskimi razsvetljenci. V njem res razdeli rastline glede na strukturo njihovega spolnega organa. A hkrati k tej klasifikaciji pripiše sledeči odlomek: »Do tega trenutka ni bil zgrajen noben naravni sistem rastlin; niti ne trdim, da je ta sistem na kakršen koli način naraven, niti da bi naravni sistem sploh lahko bil zgrajen, preden popolnoma spoznamo vse, kar se nanj nanaša.« Linné torej dobro desetletje pred svojimi kritiki uvede distinkcijo med resničnimi in umetnimi sistemi ter svojo konstrukcijo sam označi za zgolj eno od možnih, inherentno nezadostnih izpeljav. Dve leti kasneje v drugem spisu z naslovom Genera plantarum našteje značilnosti umetnih sistemov, med katerimi izpostavi hipotetičnost in arbitrarnost njihovih principov, s katerimi so »storili silo naravi«. V sistemih, osnovanih na domnevah, so rodovi določeni z umetnimi karakteristikami, ki so bolj posledica metode razdelitve kot pa naravnih lastnosti. Nadvse podobno kot kasneje Buffon, Linné sklene, da mora botanika v odsotnosti zanesljive klasifikacije opustiti dedukcije v prid deskripcijam, ki lahko to védo edine nekega dne pripeljejo do resničnega sistema narave.

Botanična prihodnost je hitro postala sedanjost, saj je Linné že leta 1738 izdal novo delo Classes plantarum, v katerem popolnoma reorganizira svoj taksonomski načrt. Rodove razporedi v 45 redov, ki niso več označeni z imenom, temveč z rimsko številko. Posamezna rodovna poimenovanja se, za razliko od predhodnih klasifikacij, v shemi pojavijo le enkrat. Genusi so opredeljeni z naravnimi karakteristikami, ki rodovom niso več pripisane z definicijami, temveč so vzpostavljene s primerjavo celotnega nabora lastnosti vseh vrst, ki so znane v določenem trenutku. Vse nabrane značilnosti vrst, ki spadajo pod dani genus, se tako povežejo med sabo v mrežo oziroma zemljevid razlik in podobnosti med različnimi deli in funkcijami rastlinskih sort. Sam Linné je torej že pred Buffonom in Enciklopedijo zavrgel dihotomičen prikaz bivajočega in skiciral polidimenzionalno reprezentacijo botaničnega terena.

Linné kot predalčka za shranjevanje podatkov o rastlinah ni predvidel vrste, temveč višjo taksonomsko kategorijo rodu. V svoji filozofiji narave je genusu - za razliko od Buffona - pripisoval ontološko realnost. Za to je imel poseben interes. V svojih klasifikacijah ni primerjal le fizičnih atributov organizmov, temveč tudi njihove habitate, geografsko razporejenost ter možne načine farmacevtske in ekonomske uporabe. Linné je namreč upal, da bi lahko z raziskovanjem rodov odkril trpežnejše sorodnice nekaterih pomembnih kulturnih rastlin, ki niso uspevale v mrzlem švedskem podnebju. S tem ko bi našel klimatsko primerne substitute za kavo, tobak, čaj in svilo, bi namreč svoji domovini omogočil zmanjšanje uvoza eksotičnih surovin. Glavni izziv je bila organizacija proizvodnje svile, ki je odvisna od uspevanja bele murve, s katero se hranijo gosenice sviloprejk. Linné je tako ogromen del svojega proučevanja posvetil rodu murv, latinsko mori, znotraj katerega je skušal najti Švedski prilagojen ekvivalent. Ključna predpostavka tega projekta je obstoj rodov z naravnimi karakteristikami, konkretno: da so vsi organizmi v genusu morus primerni za proizvodnjo svile in da je znotraj tega rodu mogoče najti individuume s podobno geografsko distribucijo.

Ekonomske obete klasifikacije delijo tudi Linnéjevi kritiki. Daubenton v prej omenjenem enciklopedičnem geslu poudari, da botaniko zanimajo vse rastlinske lastnosti, vključno s tistimi, ki omogočajo medicinsko in gospodarsko uporabo. Po odlomkih, uperjenih zoper Linnéjev sistem, zaključi, naj se botanične razdelitve raje usmerijo k »pomnoževanju resničnega in nujnega dobrega«. Poleg popisa zdravilnih učinkov rastlin s tem poziva zlasti k zasnovi klasifikacij v skladu z zahtevami »veščine kultiviranja«, ki med drugim vključuje tudi transplantacijo in transmigracijo koristnih rastlinskih vrst: »Koliko je še rastlin, ki se nam dozdevajo preveč občutljive, da bi se uprle našemu podnebju, vendar bi lahko tu živele, če bi se njihovega prenosa lotili korak po koraku?«

 

OBLIKOVANJE SISTEMATIČNEGA DUHA

Zavrnitev dozdevnih sistemov v razsvetljenski misli vzbudi zavest o nujni provizoričnosti spoznanja, ki ni le izpostavljeno stalnemu prerazporejanju skozi postopno odkrivanje negibne narave, temveč se mora prilagajati mutacijam lastnega objekta. Vseeno ta ugotovitev enciklopedistov ni vodila k opustitvi sistematičnega značaja znanosti. Kot pojasni Diderot, je, za razliko od neskončnega sistema narave, znanost delo končnega človeškega razuma, znotraj katerega je mogoče uveljaviti določen red: »V njej obstajajo prvi principi, splošni pojmi, dani aksiomi.«

Urednika v Uvodu od težnje po konstruiranju dokončnih, popolnih delitev realnosti ločita sistematični duh ali »veščino, da veliko število pojavov, kolikor se le da, zreduciramo na enega samega, ki ga lahko štejemo za načelo vseh drugih«. Pri sistematičnem duhu ne gre toliko za vsebinsko pravilnost konkretnega sistema ali paradigme, danes ali v prihodnosti, temveč za uveljavitev ideje, da se znanstveno spoznanje lahko oblikuje le na sistematičen način. Ali, kot povzame Diderot v Interpretacijah narave: »Brez ideje celote ni [eksperimentalne] filozofije.«

»Dokler se nam izmika naravni sistem, so umetni sistemi nujni«, napove Linné. Glavna ugotovitev razsvetljenske misli je prav v tem, da se naravni ali resnični sistem nikoli ne neha izmikati. A obenem vseeno vztraja pri zahtevi, da vsaka znanost privzame sistematično formo kljub neizogibni luknjičavosti tako oblikovanega sistema. Ravno to je vloga Condillacovih hipotetičnih sistemov: »Tudi če hipoteze, na katerih temeljijo, niso začetek sistema [narave], so počelo sredstev, ki jih imamo za njegovo odkrivanje.« Če sta urednika strukturo človekovih spoznanj primerjala s karto sveta, enciklopedični sistem še najbolj spominja na zemljevid Afrike Jean Baptiste d'Anvilla, na katerem je kartograf neodkrita mesta pustil prazna, raje kot da bi celino krčil na zgolj znane predele. Čeprav bi si s temi določitvami praznin na terenu težko pomagali, so revolucionirale standarde kartografske metode. Podobno je tudi Enciklopedija zbir v večji meri ovrženih sistemov meritev in predpostavk, ki danes nimajo neposredne veljave, a je obenem prav z utemeljitvijo zveze med znanostjo in sistematičnim duhom sama izoblikovala sredstva, s katerimi bodo locirane njene pomanjkljivosti.

 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness