Večna aktualnost anarho-komunizma

Večna aktualnost anarho-komunizma

Oddaja
16. 6. 2013 - 20.00
 / Teorema

V današnji Teoremi se bomo ukvarjali z možnostmi, ki se kažejo današnji akademski filozofiji v spreminjanju sveta. Takoj na začetku se nam pri tem odpreta dve očitni vprašanji: Kakšna je sploh vloga filozofije pri konstituciji sveta politike, znanosti in družbe na sploh? In pa: zakaj bi podpirali njeno prizadevanje pri spreminjanju sveta glede na njeno vpletenost pri konstituiranju sedanjih težkih razmer neoliberalizma?

Obe vprašanji sta tako obsežni, da zahtevata svoji lastni obravnavi, in zato se jima bomo danes skušali čim bolj izogniti. Vendar pa to ni mogoče zgolj s poudarjanjem množine filozofij, torej ni mogoče govoriti o nalogi filozofije, ker je filozofij več in ker ima vsaka svoj specifičen način obravnave sveta, vlogo pri formiranju in tako nalogo spreminjanja. Polje teorije, na katerem smo danes, zahteva videti filozofijo kot enotno entiteto, ki vztraja skozi zgodovino Evrope že od predsokratskih začetkov. Ukvarjamo se namreč z Badioujevo filozofijo, ki marsikatere ugotovitve moderne in postmoderne postavi na glavo. Te geste ne bomo problematizirali, saj smo že v eni izmed predhodnih Teorem pokazali, kako je anahronizem konstitutiven moment filozofije, ki ji edini omogoča misliti radikalno razliko glede na aktualnost.

Če hočemo resno obravnavati problematiko mobilizacije filozofije, moramo kot fakt sprejeti naslednjo trditev: filozofija oz., bolj natančno, akademska filozofija ima vlogo grajenja in spreminjanja naše realnosti. Ne glede na njeno zaprtost v akademske svetove sama s svojo vsebino formo akademskega diskurza presega, kajti filozofiji je zahteva po drugem in drugačnem inherentna. Šele ob sprejetju te predpostavke ali kar predsodka smo lahko vstopili v perspektivo, v kateri je možen dialog z Badioujevo filozofijo.

Seveda ni težko videti, kako je ob sedanji krizi, ob komercializaciji znanja in sinhronem reduciranju političnega dogajanja na dogajanje strank filozofija v največji stiski. Njeno delovanje se reducira na to, kar je za kapitalistično družbo uporabno, kar pa v mnogih smislih pomeni smrt teorije. Vendar pa nam tukaj ni do nekega reševanja filozofije iz prijema kapitalistične redukcije vrednosti na uporabno ali kar menjalno vrednost. Niti nam ni do opravičevanja ali obtoževanja filozofije za nastanek današnjih kriznih razmer. Kar delamo, je preučevanje določenega predloga, kakšna bi bila lahko filozofija in kakšne rešitve ta filozofija vidi. Pri tem se ne bomo spuščali v preučevanje resničnosti njenih osnovnih predpostavk, ki jih lahko vidimo kot sporne. Ne, ukvarjamo se s tem, kakšno držo ta filozofija ponuja in kakšne spremembe uvaja v utečen sistem delovanja naših institucij.

Filozofija Alaina Badiouja je v našem prostoru obtožena reakcionizma, zagovarjanja tradicionalnih in konzervativnih postavk pod krinko napredne socialistične ideje. Vendar pa obstaja moment njegove filozofije, ki kaže veliko lucidnost v videnju današnjih razmer in možnosti filozofske reakcije. Na vprašanje, zakaj niso današnji upori bolj množični, Badiou odgovori:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku (oziroma se bo, ko bo objavljen tudi posnetek ;)

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Težko bi bilo napadati njegovo ugotovitev in trditev, da je za izvedbo spremembe, še posebej revolucionarne spremembe, treba imeti cilj in vizijo. In verjetno se v vztrajanju pri zavračanju raznih filozofij mnoštva kaže neki smisel – Badiouja zanimajo učinki, potentnost filozofije in ne njena resničnostna funkcija. Vendar pa je pri njegovem nenehnem poudarjanju filozofije Enega to težko izluščiti. Ravno to pa naredi Jelica Šumič Riha v delu Večnost in spreminjanje. Badioujevo filozofijo pokaže kot tisto, ki se je v danih razmerah sposobna spopadati s tem, kar uničuje mnoštvo.

Aktualnost

Filozofija kaže zelo čuden odnos do aktualnosti. Badiou pa to še potencira, spet obudi reprezentacijsko vlogo filozofije, s katero ne le preučuje to, kar se sedaj misli, temveč to tudi gradi. No, bodimo malo bolj konkretni, vprašajmo se, kako Badiou vidi današnjo aktualnost in kako jo gradi.

Politični sistem, v katerem smo, Badiou imenuje kapitalo-parlamentarizem. To je nov tip gospodarskega diskurza, za katerega je značilno, da se mu uspeva predstavljati kot edini napreden, edini možen politični sistem v današnji dobi. S tem doseže eternizacijo, v svojem predstavljanju kot edinem možnem povzroči nenavadno apatijo, ki spodbuja to, da ljudje delujemo ravno toliko, da ohranjamo ta sistem, ne pa malo manj avtomatično, da bi ta sistem zrušili. Njegov opis kapitalo– parlamentarizma je v svojem delovanju in učinkovanju zelo blizu temu, kar Hardt in Negri imenujeta Imperij, in temu, kar Agamben imenuje Večno izredno stanje. Citiramo Jelico Šumič Riha: »Distinktiva poteza [tega sistema] je, da je brez alternative, brez drugega, še zlasti, če ima razkroj simbolnega sistema polarizacij za posledico zameglitev topoloških orientirjev (desno/levo itn.) na ideološki ravni«.  To povzroča dezorientacijo, zmedenost v spopadanju z različnimi oblastmi. Kar po Badioujevem mnenju spodbuja tako imenovani metafizični aktivizem oziroma lažni aktivizem, ki vidi politiko kot modno muho in skuša z revolucionarnim entuziazmom spreobrniti oblastna razmerja. Do sedaj ostaja takšno delovanje brez učinkov, kar bi lahko vodilo v »anonimnost militantov emancipatorne politike«. To vsaj predlaga Badiou. Vendar pa se dogaja ravno nasprotno. Ob neuspešnem spopadanju s kapitalo-parlamentarizmom se ne gradi nekih alternativnih strategij, temveč se zanika vero v delovanje politike same. In tako se apatijo še nadalje spodbuja, celo eternizira.

In kako je videti boj »anonimnih militantov emancipatorne politike«? Po Badiouju je prava beseda za to komunizem.

Mnoštvo versus Eno

Badioujev odnos do filozofij mnoštva je izrazito odklonilen, v delu Logika svetov jih celo imenuje demokratični materializmi. Zakaj? Zato, ker je ideologija kapitalo-parlamentarizma eternizirana, je ena in deluje na način Enega, vendar pod pretvezo »demokratičnih materializmov« - kaže se kot tista, ki upošteva mnoštvo bivajočega. In seveda, kot vedno in v vsakem uporu, obstajata dve možnosti spopadanja z danimi razmerami: umik iz tega nemogočega sistema v prazno zunanjost, v kateri se potem lahko gradi alternativni sistem. To dela anarhizem in tako delujejo filozofije mnoštva. Badiou pa hoče drugačen spopad, takšnega, ki ostaja znotraj utečenega sistema in ga od tam spreminja. Kajti umik ima le moč zgleda, do samega sistema pa s svojim umikom kaže indiferentnost, medtem ko ima ostajanje znotraj sistema dejansko moč diferentnega spreminjanja. Takšna emancipacija je nadalje možna skozi dve obliki: kot argument ali kot subverzija. Verjetno nam ni treba pretirano poudarjati nemoči argumenta danes. V prostoru polifonije izrečenega in nezdružljivih horizontov govora ima argument le malo moči. Kar pa ima dejansko moč spreminjanja, je subverzija. In Badioujevo filozofijo je mogoče razumeti kot subverzijo Enega. Če hočemo, lahko vidimo, da si njegova filozofija le pridaja masko Enega, da bi konsekvence takšne politike privedla do njenih bizarnih zaključkov. In tako Badiou pokaže neprimernost kapitalo–parlamentarizma.

Zakaj se lahko komunizem imenuje »anonimni militant emancipatorne politike«? Ker ga lahko izenačimo z idejo enakosti, ta ideja pa je emancipatorna in rušilna že od nekdaj. O tem, da je komunizem militanten, ni vredno dvomiti, saj se skozi njegovo zgodovino jasno kažeta odklonilen odnos in distanca do vsake države. Je pa tudi anonimen ravno zaradi obsežnosti svojega označevalca - pod besedo komunizem se lahko skriva marsikaj. Če nič drugega, nam vsaj dolga zgodovina preganjanja komunizma razkriva njegovo emancipatorno moč. Vseeno pa se Šumič-Rihova vpraša: »Ali je v tej nenadni strasti do komunizma kaj več od histerične želje, tipične za nespravljivo filozofijo, ki toliko bolj voljno podleže čaru nemogočega, kolikor bolj se sooča s svojo nemočjo spremeniti obstoječe?«

Na to vprašanje lahko odgovorimo s preučevanjem dosedanjih poizkusov utemeljevanja komunizma kot večnega ideala enakosti, ki je vedno aktualen. V filozofiji je bilo takšnih poizkusov že kar nekaj. In Jelica Šumič Riha obnovi tri izmed njih: poizkus etičnega komunizma, ontološkega komunizma in nazadnje Badioujevega, političnega oziroma dogodkovnega komunizma.

 

Različne oblike komunizma

 

Glavni predstavniki etičnega komunizma so: Blanchot, Nancy in Agamben. Skupna točka njihovih prepričanj je ta, da je ideja komunizma vedno prisotna, vendar ravno kot odsotna, kot neaktualna. Na neki način bi lahko rekli, da služi kot večen ideal, noumen, ki se s približevanjem vedno umika, podobno kot zadovoljitev želje pri Lacanu. Komunizem je tako (citiramo) »afirmacija nekega nemožnega-realnega«. Glavna značilnost tako videnega komunizma je iskanje skupnega, vendar ne tudi določevanje skupnosti:

»Komunizem ni ime za politiko, ampak je dobesedno predpolitični pogoj za vsako politiko oziroma je tisto, kar postavlja vsaki politiki neko absolutno zahtevo: odpreti skupni prostor za samo skupno, a hkrati ne dovoliti kakršnokoli realizacijo skupnega ... Komunizem je večen kot afirmacija skupnosti eksistence, to je, skupnosti samih singularnih, ireduktibilnih, končnih eksistenc. Taka 'skupnost eksistence' ne predpostavlja vnaprejšnje eksistence nečesa skupnega, marveč afirmira singularnosti v njihovi radikalni ne-skupnosti. V tem ontološkem pomenu, torej kot gola enakost končnosti, je komunizem ime za Mit-sein, biti-z oziroma biti-skupaj, ki ne tvori nobenega predikata, nobene identitete, nobene pripadnosti.«

Tako Jelica Šumič Riha opiše etični komunizem. Zanj bi lahko rekli, da je nekakšen komunizem multitud, saj ob iskanju in visokem vrednotenju tega, kar je skupno, ne reducira singularnosti na tako določeno skupno. Od takšnega komunizma moramo razlikovati ontološki komunizem, ki je na neki način še bližje multitudi, vendar na drugačen način.

Ontološki komunizem poudarja obstoj protokomunizma v vsaki družbi, tudi kapitalistični. Znane so Marxove in Engelsove koncepcije, po katerih se gibanje komunizma lahko vzpostavlja le iz »zdaj obstoječih predpostavk kapitalizma«, iz trenutnih materialnih razmer. Hardt in Negri to predpostavko še okrepita, vendar brez dialektike med zunaj in notri, saj to distinkcijo opustita. Šumič-Rihova tako njuno koncepcijo komunizma imenuje »Deleuzovska varianta spinozizma« in ji očita zapadanje v logiko napredka. Če je komunizem kot virtualen nenehno že prisoten v kapitalizmu in če se z močjo kapitalizma širi tudi moč vsake posamične točke upora, je nujno, da do komunizma pride prej ali slej. Vendar pa je takšna naivna pozicija nevarna za sam emancipatorni boj, saj kapitalistična kriza ne pomeni tudi krize kapitalizma in nam tako ne podaja zmožnosti rušenja tega sistema. Ontološki komunizem vodi v redukcijo politike na dogajanje singularnih praks in mišljenja, kar pa onemogoča misliti današnjo krizo politike in mišljenje skupnega. Proti temu se postavlja Badiou:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Badioujevo ločevanje filozofije od političnega dogajanja je zlahka kritizirati. S tem zapada v virtualne, utopične svetove filozofije, ki nimajo veliko stika z realnim dogajanjem politike. Želja filozofov, da bi od zunaj regulirali politično dogajanje, se je izkazala za nemogočo, tudi zato, ker s tem označijo politiko kot tisto, ki ne ve, ki svojo misel črpa od zunaj. No, vseeno pa se kažejo tudi čari takšnega početja. S tem, ko filozofija postavi idejo komunizma, kakršne v realnosti ni, ustvari tujek v samem sistemu. Ta tujek ima možnost subverzacije obstoječega, medtem ko ideja komunizma, ki izhaja iz dejanskih razmer, te moči nima.

Na tem mestu se nam odpre drugo veliko vprašanje Badioujeve filozofije, in to je odnos med večnostjo in aktualnostjo. Po Badiouju se politika dogaja vedno le v sekvencah, skozi prelome z obstoječim stanjem. Veliko večino časa se v družbi ne dogaja nič, je depolitizirana. Politika je tako vedno in nujno aktualna. Medtem ko se filozofija dogaja neprekinjeno in večno. Iz njene večne zahteve po drugačnem izhaja zmožnost političnega dogodka. Vendar pa odnos med večnimi idejami in aktualnimi dogodki ni razmerje spora, saj večnost na reprezentacijski način izhaja iz dogodkov, enako kot dogodki izhajajo iz večnosti. Oziroma, kot to pove Jelica Šumič Riha:

»Afirmacija večnosti izhaja namreč iz predpostavke, da ima zgodovino le tisto, kar je glede na zakone obstoječega sveta izjema oziroma kar vnaša lokalno modifikacijo samih teh zakonov in kar prav kot taka izjema glede na svetne zakone velja univerzalno. Te izjeme... Badiou imenuje resnice. Resnica je večna, ker se odteguje času, ki je vedno čas nekega sveta. V tem smislu je mogoče reči, da je naloga filozofije, ki si prizadeva misliti skupaj večnost in zgodovino, da pojasni »pojavitev večnosti v času« oziroma da pojasni, zakaj večnost resnic ni v protislovju s singularnostjo njene pojavitve. Novost in izvirnost Badioujeve teorije večnosti je v tem, da veže univerzalnost na čisto kontingenco, ki pripada dogodku. Resnica se pojavi v svetu kot nadštevna povezava naključja in večnosti.«

In nadaljuje: »Ključna za razumevanje materialistične teorije večnosti je teza, da se večnost pojavlja v konkretnem svetu... Večna resnica je nekaj, kar je bilo ustvarjeno v čisto določenih zgodovinskih kontekstih.«

Kar zagotavlja resnici, da je večna, je njena neodvisnost od materiala, iz katerega je nastala. Resnice ustvarjajo telesa in govorice, če pa naj bo nekaj večno, mora biti neodvisno od vsakokratnih singularnih teles in govoric. In ravno to je po Badiouju ideja komunizma. Ker lahko idejo enakosti razume vsak posameznik v vsakem svetu, ne glede na trenutne razmere, ker je dostopna vsem, lahko komunizem obvelja kot večna resnica. Kot smo že poudarili, je za njegovo subverzivno moč nujno, da se postavlja kot tujek. To pa je pomembno tudi za njegovo razumljivost. Če resnico postavimo kot konsenz, ki velja le v konkretnih razmerah, ne moremo pričakovati, da bo razumljiva zunaj tega konteksta. Od tod tudi sledi Badioujevo nezaupanje mnenjem:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Večna aktualnost anarho-komunizma

Platon je napisal dve temeljni deli politike: Država oziroma Politea predstavlja ideal vodenja države brez vodstva: pomeni prekinitev z zakoni, ki statizirajo situacije, in skuša artikulirati stanje brez policije: to bi bilo stanje, ko se vsak problem družbe obravnava ločeno glede na situacijo in ne glede na zapovedi zakonov. Tak sistem lahko imenujemo anarhija. Vendar pa se ta Platonu ni zdela dejansko izvedljiva, zato je napisal še eno delo, imenovano Zakoni, ki pa predstavlja drugo najboljšo možno ureditev, v kateri so zakoni napisani čim bolj abstraktno, saj s tem omogočajo odprto in pravično vsakokratno obravnavo. Vprašanje enakosti je pri Platonu šele sekundarno vprašanju svobode. Zato nas lahko čudi, zakaj Badiou kot večni ideal države postavlja komunizem in ne anarhizma. In ne samo Badiou, v akademski sferi je takšno postavljanje zelo pogosto. Pri tem se ponavadi sklicuje na moč Aufhebunga, na nujnost ostajanja znotraj sistema ob poizkusih njegovega rušenja. Tako vzpostavljen odnos med komunizmom in anarhizmom je problematičen, tega problema se ne da izpovedati v eni razpravi, saj ima mnoge različne vzroke in posledice. Pustimo torej to vprašanje odprto.

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.