“Družbo je treba braniti,” je naslov cikla predavanj, ki jih je Michel Foucault v letih 1975-1976, tako kot skoraj sočasno prevedeno Rojstvo biopolitike iz let 1978-1979, izvedel na College de France. Za začetek bi se rad izognil klišeju vsakega uvoda v obravnavo dotičnega seminarja in o samem načinu delovanja izobraževalne institucije, na kateri so predavanja potekala, ne bi izgubljal besed.

Fokus bi stran od institucionalnih pogojev izvedbe rad takoj premestil na sam naslov cikla. Če zadnji dve desetletji kar se tiče dogajanja na slovenski teoretski sceni niste bili dobesedno glupi in slepi, vam utegne navedeni naslov zveneti vsaj rahlo neobičajno. Da bi ta nietzschejanec, nihilist, nemoralnež, Foucault branil družbo? Pred čim? Pred oblastjo, ki jo napada od zunaj? Tisti Foucault, ki je trdil, da so docela zgrešene vse predstave o zlobni Državi kot posedovalki oblasti? Tisti Foucault, ki je venomer trdil, da družba nikakor ni harmoničen skupek funkcij, temveč mreža oblastnih razmerij, kjer vsekakor ne gre vsem enako dobro? Tisti Foucault, ki je v obdobju prve polovice sedemdesetih nasproti buržoaznemu značaju ideje ljudskega sodišča kot zgleda ljudske pravice postavil “septembrske pokole iz 1792, ko so množice v valu revolucionarnega nasilja samo v Parizu pobile okoli tisoč sovražnikov ljudstva.” Tisti antihumanist Foucault, ki je leta 1971 pred nizozemskimi kamerami kljuboval koncu oblastnega blišča, ponovno uprizoril Damiensovo raztelešenje, v spektakularni maniri, ki se je ne bi sramoval noben suveren, naivnega Chomskega dobesedno posilil z izjavami: “Vojno bojuješ zato, da zmagaš, ne pa zato, ker bi bila pravična.” In: “Ko bi proletariat prevzel oblast, je mogoče, da bi izvajal nasilno, diktatorsko in celo krvavo oblast nad razredi, ki jih je pravkar premagal. Ne vidim, kako bi lahko temu kakorkoli nasprotovali.”

Kakšna obramba, kakšna pravičnost, kakšna legitimnost, kakšna enakost, ne in še enkrat ne. Ja in še enkrat ja, ko jezik nanese na dominacijo. Ali v čudoviti frazi iz predavateljskega seriala: “Ne ‘revolucija ali barbarstvo’, ampak ‘revolucija in barbarstvo’.” Foucault, kot ga poznamo, je bil vse prej kot defenziven mislec, borec proti trpljenju človeštva, moralni jesihar. Foucaultu, kot ga poznamo, je šlo vse prej kot za to, da bi ponovil Clausewitza in zatrdil, da “vojna ni nič drugega kot državna politika, ki se nadaljuje z drugimi sredstvi.” In da bi dosledno sledil Maovi Rdeči knjižici, kjer piše: “Vojna je nadaljevanje politike.”

Nak! Vsak še tako majhen delček Michelovega telesa, vsaka kapilarica je bila navsezadnje naddoločena z enotnim smotrom - primat ofenzive, nietzschejanska hipoteza ali obrat Clausewtitza, rek, da “je politika nenehna vojna z drugimi sredstvi”. Naslov predavanj je poziv k odpravi človeškega trpljenja približno toliko, kot je bilo Nadzorovanje in kaznovanje poziv h gradnji novih zaporov. Je nasprotno opis neke logike oblasti, geslo, ki usmerja tako njene postopke vednosti kot tvori racionalnost njene komponente vednosti. Saj gotovo poznate ničkolikokrat ponovljeno formulo: “Izvajanje oblasti sploh ni brez določene ekonomije diskurzov resnice, ki funkcionirajo na podlagi te oblasti in skoznjo.” Oblast, ki brani družbo, pa se ravno odmika od oblasti, opredeljene prek vojne, ime, ki ga nosi, pa se glasi biopolitika.

Razlog, da ta odmik navajam že na začetku, je naslednji. Foucault svojo serijo predavanj začne s povzetkom dela prejšnjih let in navede željo po vzpostavitvi “neekonomske teorije oblasti”. Kritika po eni strani zadeva juristično pojmovanje oblasti, ki slednjo opredeli kot posedovano pravico, ki jo posamezniki prek družbene pogodbe odtujijo v suverena - pa naj bo ta hobbesovski Leviathan ali Rousseaujeva obča volja. Po drug strani tarča postane tudi marksistična shematika, ki oblast izenači z aparati, katerih funkcija je reprodukcija ekonomskih razmerij.

Govor o reprodukciji spregleda vlogo oblasti kot produktivne - oblasti ne bi smeli obravnavati zgolj kot funkcijo, temveč kot proces, ki določena razmerja šele kreira. Na tem mestu pride v igro obrat Clausewitza, primat vojne, ki kreira določeno razmerje sil, ki se prek vpisa v institucije reproducira v sferah ekonomije, politike in tako dalje. Recimo: za delovanje kapitalizma res ni važno, kdo znotraj produkcijskega procesa zasede mesto prejemnika presežne vrednosti in kdo tistega, ki to vrednost ustvarja. Kljub temu je položaj ameriškega črnca v veliki večini primerov podrejen položaju belca. Sama funkcija položaja tega ne more pojasniti. Če pa uvedemo zraven pojme kolonialne vojne, suženjstva, ... hja ... stvar postane dosti bolj jasna.

Vendar Foucault predavanje konča zaskrbljeno in pod vprašaj postavlja vojaški ključ analize. Shema, ki sestoji iz vojne, ki ji sledi represija nad premaganimi, pa je “...v številnih točkah preslabo izdelana - rekel bi celo, da je popolnoma neizdelna - hkrati pa tudi zato, ker celo mislim, da je treba pojma ‘represije’ in ‘vojne’ močno predelati, če ne celo opustiti.” Razlog za njegovo zaskrbljenost je v veliki meri, kot opažata pisca obeh spremnih besed - Primož Krašovec pri Družbo je treba braniti in Zdravko Kobe pri Rojstvu biopolitike - ravno vznik biopolitike na koncu osemnajstega stoletja.

Kar sledi, je obravnava zgodovinskega formiranja tako imenovanih proti-vednosti oziroma genealogij v revolucionarni Angliji 17. stoletja v diskurzu parlamentarcev in puritancev ter na primeru protiplemiške reakcije v absolutistični Franciji. Gre za vednosti, ki nasproti uradnemu diskurzu oblasti, razkrivajo boje, ki so konstituirali oblast samo. Ker pa so še vedno trajajoči zakriti boji nujno proizvod preteklosti, so te proti-vednosti lahko le zgodovinski diskurz. Jedro obravnave Foucaultovih seminarjev tako postane genealogija historične vednosti o družbi kot boju. Vprašanja, ki bi jih želel razdelati v odvijajoči se oddaji, so posledično naslednja.

1) Kakšna je opozicija med zgodovinsko vednostjo suverenosti o suverenosti in njej zoperstavljeno proti-vednostjo, ki oblast vpenja v shemo nenehne vojne vihre?

2) Razlika med logiko Foucaultovega bojevništva v teoriji in proti-vednostjo, kot jo izvajajo v revolucionarni Angliji ter predvsem absolutistični Franciji?

3) Kaj prihod biopolitike pomeni za vojno kot analizatorski ključ? Poudarek je vezan po eni strani na možnost ločitve represije od vojne in na drugi strani na področje ter formulacijo, ki jo vojna prevzame v družbi, katere oblastni dispozitiv je v osnovi biopolitičen. Kot pomagalo mi bodo služile ugotovitve, ki jih Carl Schmitt poda v pojmu političnega.

Prva točka. Kaj je tisto, kar je počela zgodovina vednosti, vezana na suverenost, uspešno vse dotlej, dokler se ji niso zoperstavili v Angliji in Franciji. Poskušala je ustvariti vtis tega, da je družba celota, identificirati ljudstvo in suverena, vzpostaviti učinek enotnosti, ustoličiti določena trofunkcijska dojemanja družbe. Govorila je o harmoničnem prepletu različnih vlog. Zgodovina tega tipa deluje kot ceremonijal, ki s svojim izrekanjem krepi oblast na enak način kot kraljevo kronanje, njegov pogreb in prenos krone, to je oblasti na naslednjo konkretno osebo. Tako …

“...na eni strani pripoveduje zgodovino, zgodovino kraljev, mogočnežev, suverenov in njihovih zmag (in morda njihovih začasnih porazov), s tem poudarjanjem kontinuitete zakona v okviru te oblasti in njenega funkcioniranja oblasti pa ljudi pravno naveže na to oblast. [...] Na drugi strani pa je cilj zgodovine ta, da s skoraj neznosno intenzivnostjo slave, s primeri in podvigi enostavno fascinira ljudi.”

Diskurzivna strategija, s katero tako rekoč vse monarhije srednjega veka proizvedejo učinek enotnosti, so sklicevanja na svojo genealoško vez z Rimom, prek tega pa na spet stalno variirane oblike trojanskega mita. Saj veste, ko je Troja ginevala v plamenih, so se po celem svetu razpršili Priamovi sinovi. Tako je “francoska monarhija izhajala iz nekega Franka, angleška iz določenega Bruta”, ki sta bila navsezadnje oba Priamova potomca, kot je bil njegov sin Enej, iz katerega sta posredno izšla Romul in Rem. Foucault navaja celo primer nekega sultana, ki se sklicuje na izvor Turkov iz nekega Turka, “ki je bil Priamov sin, kakor Enej in Frank.” Na kratko: v legitimacijskem diskurzu suverenosti so na koncu vsi bratje, ena velika srečna družina.

Tej zgodovini, ki se veže na Rim in Trojo ter uči enotnost ljudstva in kralja, se najprej v Angliji pri parlamentarcih in puritancih ter nato v Franciji pri plemiški reakciji zoperstavi diskurz heterogenosti, opredelitve družbe na način binarnosti. V Angliji postane problematičen razplet bitke pri Hastingsu, kjer so bili Sasi poklani in podjarmljeni s strani Normanov. Ni res, da je kraljeva oblast, ki jo zaseda Norman, podana po milosti božji. Njen vzrok je vpad! Strategije opozicije se nato iztečejo v zgodovinske eksplikacije vpada, ki porajajo zahtevo po vojni, ki bi ponovno vzpostavila starodavno saško pravo.

Na drugi strani se v Franciji zavoljo centralizacije, sovisne z absolutistično vladavino, vsak dan bolj obubožano in vojne nezmožno plemstvo prek ljudi, kot je bil Boulainvilliers, in prek pisanja zgodovinske proti-vednosti upre vednosti Kralja, sodstva in uradnikov. Običaj je namreč bil, da je, ko ni bil ravno prepričan, da je Bog na zemlji, po tem vprašal sodstvo, ki ga je nastavil sam. Kakšno naključje, da mu je to sodstvo vsakič pritrdilo. Prav tako kakšno naključje, da mu upravniki niso nikoli potarnali o finančnih tegobah plemstva! To plemstvo je proti pravno-upravni vednosti, ki je kralju služila kot okrepčujoč ceremoniaal, zato nastopilo z oblikovanjem polja zgodovinskih raziskav. Vednostna strategija plemstva svojo politično pozicijo nato krepi s sklicevanjem na svojo barbarsko preteklost, na svojo sorodnost s Franki, ki so razsuli in podredili Galo-Rimljane. Moč jim po njihovem pripada, ker so potomci prvotnih zavojevalcev. Šibkost po drugi strani izhaja iz raznih izdajstev s strani kralja. Zlobnež se je namreč po vpadu povezoval z zavojevanim prebivalstvom in podobne svinjarije.

Z nadaljnimi zgodovinskimi podrobnostmi se tu ne mislim ubadati. Naštevanje neštetih različnih strategij, ki jih različne opozicijske sile ubirajo tekom tvorjenja proti oblasti usmerjenih zgodovinskih diskurzov, bi se lahko in se, ko sem to poskusil, tudi je izeklo v nekoherentno zmešnjavo. V tem bi morda res lahko iskali določen šarm, saj ravno vojna kot absolutna zmeda postane edini možni ključ za analizo družbenih interakcij. Vsaka jasnina, ki je povezana s pravom, mirom in podobnim, je lahko zgolj znamenje prevare, ki mistificira primarno dejstvo dominacije enih nad drugimi.

Ti eni in drugi so v vseh diskurzih opredeljeni kot rase. Občasno tudi kot nacije. A rasni boj, ki poteka med njimi, ima približno toliko skupnega z rasizmom kot ima nacija skupnega s prebivalstvom ene države. Gre zgolj za dejstvo razlike v običajih, pravu in jeziku ter v zadnji instanci za hierarhijo, ki je v neki družbi prisotna med različimi formami naštetega. Na angleškem dvoru recimo dolgo časa govorijo francosko. Plemiči so ena rasa ali nacija in plebs je druga. O bioloških podstavkih do konca 18. stoletja ne duha ne sluha.

Za ta diskurz rasne vojne pa je značilno naslednje. V kolikor je v njem vse spopad in je posledično nemožna točka miru, je nemožen tudi govor s pozicije spravnika, s pozicije univerzalne pravičnosti med obema stranema, ki bi vojno tako ali drugače zaustavila. Iz te nemožne pozicije sledi, da je vsak od govorcev nujno udeležen v boju in da pripada eni od strani. Funkcija zgodovinopisja pa je v zadnji instanci podrejena temu, da prek demistifikacij dejstva vojne govorca postavi na politično šahovnico kot realno silo.

Nadaljna konsekvenca: vsakič, ko ta politično-zgodovinski diskurz referira na pravico, zahteva zgolj svojo partikularno pravico, bolje - zahteva privilegije! Briga ga za ostale. Njegov privilegij vključuje manko privilegija nekoga drugega. Tu vzniknejo figure barbara, Nietzschejevi popisi belogrive zverine, pred katero še vedno trepeta evropsko prebivalstvo, rase zavojevalcev, svoboda, ki je v skladu s svojim pojmom, zgolj ko dominira, ko posiljuje in kolje!

Zadnji dve konsekvenci: vsaka vzpostavljena oblika bivanja, organizacije, vsak košček mesa, vsaka materija je podvržena nestanovitnosti, izhajajoči iz nemožnosti miru. Mir je morda obstajal na začetku zgodovine, kot naravni zakon pa je bil takoj naslednji hip odpravljen po zakonu zgodovine, ki uči: odkar je bil prvič dvignjen meč, obstajajo in bodo obstajali za vekomaj dominirani in dominantni, šibki in močni. A močni postane šibek - moč ni esencialna danost, ki bi te vekomaj držala nad gladino. Boulainvilliers, ki vojno shemo spelje najdlje, moč določi v navezavi na konkretne okoliščine. Povedano drugače: včasih sta vednost dvornega pravnika in uradnikovo pero močnejši od meča. To je plemstvo spoznalo na lastni koži. Znamenje, ki sta ji ga vtisnila znanje uradnika in jurista, pa sta bila tudi začetek njene proti-vednosti.

A ravno na tej točki pride med Foucaultom, ki ga lahko na večih mestih podpišemo pod diskurz rasne vojne, in tem istim diskurzom rasne vojne do neprekoračljive pregrade. Če pogledamo zahteve angleških parlamentarcev in velike večine puritancev do poskusa naletimo na poskus obujanja nekakšnega prvotnega mitičnega prava. Prav tako je mestoma smešno jadikovanje plemičev, vezano na njihovo željo po obuditvi prvotnega konflikta. Tudi če je bilo prvotno razmerje moči ob vpadu takšno in takšno, kaj pove to, da vojska ni več v rokah plemičev, temveč vedno bolj centralizirana kot funkcija absolutističnega režima, da prav tako niso več tako premožni, kot so bili v dobrih starih časih? Morda od njihove stare barbarske svobode, izkazane v zmožnosti dominiranja, ni ostalo pretirano dosti, da so sami postali dominirani?

Če vštejemo še razloge, ki jih naštevajo za njihov padec, nam na pamet pridejo predvsem moralno obarvani pojmi, kot je kraljeva izdaja, njegovo nenaravno zavezništvo z galskim potomstvom. In sama omemba izdaje ... mar ne predpostavlja to neke prvotne pogodbe, ki ne bi bila razmerje dominacije? V nasprotnem primeru, da bi bili v svoji proti-vednosti, ki poudarja konstantnost spopada in ki briše stalnosti, konsistentni, do takšnih razlag ne bi smelo priti. Seveda bi lahko res zatrdili, da to počnejo v skladu s politično smotrnostjo svoje diskurzivne strategije, da vojno napovedujejo s proglasitvijo pravice in obratno. In to tudi res počnejo.

A kar me tu zanima, ni to, temveč možna ločnica med Foucaultovim govorom in govorom rasne vojne. In pri Foucaultu do legitimacije prek idilične preteklosti ne pride: akterji na šahovnici se premeščajo, z njimi se preoblikuje tudi šahovnica sama, kot se z njo preoblikujejo, ponovno razvežejo in povežejo v skupine tudi njene figure. Sklicevanje na neko idealno preteklost, ki spominja na naivno branje Nietzscheja, ki iz njega izpelje nostalgijo po izvornem Rimu, je pri avtorju, kot je Foucault, ravno zaradi tega Nietzscheja nemožno.

A razlike se tu ne končajo. Kot je bilo rečeno na začetku, se diskurz suverenosti v svoji formi zgodovine konstantno sklicuje na svojo genealogijo z Rimom. Iz tega je sledilo tudi to, da je bil diskurz opozicije pravzaprav skoraj biblijski. Vsekakor je bil eshatološki, mitično obarvan tako v gledanju nazaj kot v prerokovanju vnaprej. Tako beseda rada nanese na razne dobe velikih prednikov, s strani šibkejših prelisičeno prvotno vladajočo raso, pozabe zmag velikih junakov se rade manifestirajo kot obljube gotovega obračuna, obujanje raznih kraljev Matjažev, ki so pospali v jamah, navsezadnje ideje raznih Führerjev, katerih junaštva v prihodnosti zagotovo povrnejo naše izgubljene pravice! Mislim, da tudi tovrstne zmote Foucaultu bolj težko pripišemo.

Tukaj prestopamo k tretji točki: kaj pomeni biopolitika za samo vojno? Opisano zgodovinopisje rasne vojne proti koncu 18. stoletja bolj ali manj propade zaradi preobrazbe njegovih ključnih pojmov. Kot je bilo rečeno, je bil termin rasa rabljen v enakem smislu kot pojem nacije. Plemiči so bili ena nacija, plebs druga, iz česar je izhajala opredelitev družbe prek binarne delitve dominacije ene rase nad drugo. V spisih pred francosko revolucijo, kot je sloviti Sieyesov Kaj je tretji stan?, je nacija že opredeljena kot nekaj enotnega. Odgovor, podan na enega od treh zastavljenih vprašanj teksta, nam načeloma lahko pove tudi, kaj vse je izginilo od stare binarne sheme. “Kaj je tretji stan? Vse!”

Dominacija je zamenjana za totalizacijo. Na eni strani se tako porušijo temeljni pojmi stare strategije proti-vednosti, na drugi pa lahko v istem času zasledimo razcvet novega dispozitiva oblasti, ki je v raso končno vpisal nam tako domačo biološko osnovo in s tem šele pripeljal do tistega, čemur pravimo državni rasizem. Objekt novega dispozitiva je postala populacija kot skupek bioloških procesov, ki se jih načeloma regulira zgolj, v kolikor presežejo svoje običajne meje. Slednje niso vsiljene od zunaj. Procesi ala rodnost, smrtnost, pojav bolezni so vzeti kot posamični primeri, obravnavani pa so celostno. Njihov potek postane nekaj dokaj predvidljivega in dokler res ne podivjajo, se ni potrebno vmešavati. Vednost, prek katere je slednja preučevana in po potrebi regulirana, nosi ime politična ekonomija, tehnika prek katere se ta vednost vzpostavlja, statistika, oblastni dispozitiv kot celota pa bio-oblast.

In kaj to pomeni za vojno? Imperativ nove družbene ontologije, ki je opustila pluralnost eksplicitno politično opredeljenih bojujočih se ras, izbriše staro suvereno pravico meča; izbriše oblast, ki je obstala v tem, da je ubijala in puščala živeti. Nadomesti jo logika “živi in pusti umreti”. Težavo dodatno potencirajo dela, kot je prva knjiga Zgodovine seksualnosti Volja do vednosti, ki jih Foucault umesti v isto obdobje in kjer nasproti represivnemu razumevanju oblasti postavlja ravno njen produktiven pomen.

A menim, da s samo represijo ni težave. Tudi za vojno lahko v zadnji instanci rečemo, da je produktivna. Navsezadnje proizvaja tako podrejene subjekte, za katerimi ni v isti osebi ohranjen svoboden subjekt, ter trupla, za katerimi ne ostane potlačena duša. A medtem ko je popolnoma jasno, kaj in kako z represijo, usoda vojne kasneje nikoli ni zares dorečena.

Kar lahko rečemo, je naslednje. Na neki točki mora tudi biooblast ubijati. A družba, ki v osnovi prisega na vitalizem, ki predvsem omogoča življenje v biološkem smislu in zatorej le s težavo ubija, družba, ki jo je treba braniti, le s težavo deklarira odkrito napadalno vojno. Kaj stori takšna družba? Foucaultov odgovor je naslednji: “Odslej bo šlo v vojni za dvoje: ne le preprosto zrušiti političnega nasprotnika, pač pa nasprotno raso, to biološko nevarnost, ki jo za raso, kateri pripadamo, predstavljajo tisti, ki so nasproti. Seveda pa je to zgolj nekakšna biološka ekstrapolacija teme političnega sovražnika.”

Rasizem kot temeljito zakrit politični sovražnik? Politični sovražnik - zveni znano? Če je Foucault bral Carla Schmitta, sicer ni znano. Po drugi strani: če pogledamo Schmittov spis Pojem političnega, med njim in Foucaultom naletimo na očitne vzporednice. Pa naj vas njegov govor o Državi ne zmede. Že prvi stavek omenjenega spisa zatrjuje, da slednja politično predpostavlja, ne pa da je politično izenačeno z državnim. Ločnica prijatelj/sovražnik, ki po Schmittu definira politično, se brez problema prileže v boj med političnima enotama z imenom Galci in Franki, o katerih je govoril Boulainvilliers. A pustimo problem vpadov pri miru. Kar je zanimivo, je to, kar pove o funkciji smrti v družbi, ki svojo politično delovanje tlači pod krinko ekonomske nevtralnosti. Najprej namreč zapiše naslednje:

»V ekonomsko determinirani družbi, v kateri se red in predvidljivo funkcioniranje dogajata v gospodarskih kategorijah, si ni mogoče zamisliti, da nekdo zahteva žrtvovanje življenja člana te družbe v interesu njenega nemotenega funkcioniranja.«

In takoj eno stran zatem.

»Družba, ki funkcionira ekonomsko, ima dovolj sredstev, da tistega, ki podleže ali ni uspešen v gospodarski konkurenci ali pa je celo 'moteč', izloči iz svojega krogotoka in ga onemogoči na nenasilen, 'miroljuben' način. Konkretneje rečeno, če se ne vda prostovoljno, ga pusti stradati; čisto kulturni ali civilizatorični družbeni sistem ima dovolj 'socialnih indikacij', da se znebi nezaželenih nevarnosti in nezaželenega prirastka.«

Ker v svoji apolitični obleki družba ni zmožna podati eksplicitne direktive k umoru, prepusti biološkim procesom, da nezaželen prirastek, tumor, pač preprosto crkne sam od sebe. Glede na to, da vojna tudi v shemah, ki jih podaja Foucault, ne poteka vedno na način bobnenja artilerije, bi lahko preprosto rekli, da biopolitični dispozitiv predstavlja epizodo vojnih razmerij, njihovo nadaljevanje z biološkimi sredstvi. Ampak še vedno: kaj če pride do dejanske vojne, do bombandiranja, rohnenja mitraljezov, do eksplicitne opredelitve akterjev v konkretnem spopadu - kakšno formo prejme odkrita vojna v biopolitičnem dispozitivu? Mislim, da Schmittov komentar pacifizma pove vse:

"Nič ne more uiti tej konsekvenci političnega. Če bi bilo pacifistično nasprotovanje vojni tako močno, da bi lahko privedlo do vojne pacifistov do nepacifistov, do 'vojne proti vojni', potem bi s tem dokazali, da ima to nasprotovanje res politično moč, ker je dovolj močno, da grupira ljudi po kriteriju prijatelj in sovražnik. Če je volja preprečiti vojno tako močna, da se ne boji več niti vojne same, potem je postala politični motiv, kar pomeni, da odobrava vojno ali celo sam smisel vojne, četudi le kot ekstremno možnost. Dandanes se to zdi še posebej obetaven način opravičevanja vojn. Vojna se potem odigrava v obliki vsakič 'dokončno poslednje vojne človeštva'. Takšne vojne so po logiki stvari posebej intenzivne in nečloveške vojne, kajti ker niso omejene na politično, morajo sovražnika degradirati tudi z moralnimi in drugimi kategorijami. Iz njega morajo napraviti nečloveško pošast, pred katero se ni treba samo braniti, temveč jo je treba dokončno uničiti in torej ni več samo sovražnk, ki se ga zgolj potiska v njegove meje. Možnost tovrstnih vojn posebej jasno opozarja, da je vojna kot realna možnost še vedno prisotna; edino to pa je bistveno za razlikovanje med prijateljem in sovražnikom in za spoznanje političnega samega."

Šlo bo preprosto za to, da bo, kot vse vojne od druge svetovne vojne naprej, opredeljena pod geslom: “Družbo je treba braniti.”