ZA GROTTE IN NEDELJE

ZA GROTTE IN NEDELJE

Oddaja
2. 2. 2020 - 20.00
 / Teorema

Svet je sestavljen iz mitov in idej. Kot jezik, poezija, znanost, miti postavljajo horizont in omejitve, videnje sveta; koncepti vzniknejo in se igrajo svet. Naše misli oblikujejo fizični svet ali, kot pravi Juhani Pallasmaa, »vsa grdota, ki jo vidite okrog sebe, je grdota, ki jo je nekdo mislil«. V tokratni Teoremi želimo na kratko premleti vpliv podobe raja na kolektivno človeško zavest in okolje, ki ga oblikujemo po tej podobi. Ideja paradiža nikakor ni izključno biblična ali periferna tema, temveč je, kot pravi Heinberg, »v sami srži ponavljajočega se duhovnega impulza, ki vedno znova vznikne v literaturi, umetnosti in socialnih idealih vsake generacije«. Podobe Zlate dobe, Rajskih vrtov, Elizejskih planjav, Arkadije, Utopije in Novega Jeruzalema so vedno spreminajoče se paradigme stremenja in družbenih aspiracij. Zdi pa se, da je dihotomija med zemeljskim in nebesnim paradižem razdvojila realnost kot celoto.

Stalno pozabljamo, da smo ljudje del naravnega sveta, čeprav smo tudi svoji vrsti pripisali latinsko ime. Ironično je Homo sapiens na seznamu Mednarodne družbe za zaščito narave označen kot najmanj ogrožena živeča vrsta, kljub temu pa se ljudje distanciramo od preostalih bitij. Edward O. Wilson v On Human Nature pravi, da »smo ljudje biološka bitja, nastala kot ena izmed mnogih, za obstoj v Zemljini biosferi prilagojenih vrst. Kakorkoli so naše kulture in jeziki bajni, kakorkoli naše kreativne zmožnosti široke, je še vedno mentalni proces produkt možganov, ki so bili oblikovani s kladivom naravne selekcije na nakovalu narave.« Zatorej karkoli naši možgani ustvarijo, vključno s podobo boga, prihaja od narave. Besedo narava smo izrabili do mere, da ne korespondira več z otipljivo stvarnostjo in vedno potrebuje širši kontekst, da bi jo razumeli. Oxfordov slovar narekuje, da je narava »skupek fenomenov fizičnega sveta, vključujoč rastline, živali, krajíno in druge značilnosti ter produkte zemlje, v nasprotju z ljudmi in človeškimi kreacijami ali civilizacijami.« V SSKJ je narava od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo; in nasprotno: del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil. Vemo, da nič od tega ne drži – narava od človeka ni neodvisna, vsaj glede zadnjih notic o kolektivnemu spreminjanju podnebja, hkrati pa je človek posegel v vso naravo že s pogledom iz vesolja.

Pomirjujoče je, da je Adam, prvi po božji podobi ustvarjen človek, svoje ime dobil po hebrejski besedi adamah, ki pomeni »ustvarjen iz prsti«. Ključ je, da so človek, narava in bog koncepti, ki opisujejo v realnosti povezane entitete skozi njihove hierarhične razporeditve. Pozicije posameznih entitet so skozi čas izmenljive, sledeč različnim filozofskim pogledom in znanju na voljo. Bog je lahko razumljen kot izraz vedno subtilno prisotnih kozmičnih sil onkraj čutnega ali poznanega. Ljudje stojimo na dnu hierarhične lestvice, vendar smo dovolj prebrisani, da igramo bolj ali manj enakovredne partnerje. Človeštvo je ustvarilo koncepte božanstev in narave, da določi in upraviči svojo pozicijo in obstoj. Po Gendlinu, Aristotel v O duši raziskuje povezave med telesom, intelektom in dušo. Duša organizira telo, medtem ko je od njega neločljiva in inherentna v vsakem živem bitju. V Veliki verigi bitij, preneseni na krščansko teologijo, je bog nad vsem, v hierarhičnem redu nad spiritualnimi bitji, ljudmi, živalmi, rastlinami in nazadnje minerali. V tem razporedu je človek na lestvici v sredini med fizičnim in duhovnim svetom in združuje sile nad in pod seboj – in kot pravi Lovejoy, tako »boj med dušo in telesom postane moralen.«

Têrmini za kaos in gozd so izmenljivi; Vergil je opisal gozd z besedo sylva, ki pomeni duševni svet nasilnih in primitivnih strasti. Bachelard tudi vidi gozd kot primarno distopijo, kot nestrukturiran, neskončno prepusten prostor. McClung v Arhitekturi raja pravi, da je »potrebno veliko truda za rekonstrukcijo vrta, ki mora nuditi zatočišče in nevtralizirati bolečo zavest o ranljivosti.« Karkoli naj bi ta padec, izgon ali izguba že pomenili, se zdi, da je H. sapiens doživel neko travmatično izkušnjo. Morda jo je, kot trdi Heinberg, povzročila alienacija od narave. »Ljudje so bili nedolžni in srečni, dokler so živeli od radodarnosti narave. Ko so začeli upogibati zakone in cikle narave v njihovo domnevno korist, je bila njihova nedolžnost izgubljena.« Že same besede, ki označujejo izvorni raj, razkrivajo odtujenost ali željo po obrambi pred naravo. Beseda paradiž etimološko izvira iz staroperzijske pairi-daêzã, ki pomeni ograjeno zemljišče in se zato neizogibno nanaša na bivanje v mestu. Korén angleške besede garden tudi namiguje na ograjenje zunanjega prostora. Kot pravi McClung: »Da preživi, mora Eden postati vrtno mesto.« Da bi se spopadel s kaosom, ki vlada v naravi, si je moral človek zamisliti urejen, pokoren vrt. Različnim interpretacijam narave lahko sledimo skozi zgodovino oblikovanja vrtov, saj so po Turnerju »na oblikovanje zasnov vplivali pogledi na medsebojne odnose med bogom, človekom in naravo«. Naslednji odstavki so namenjeni grobemu pregledu prevladujočih historičnih ideologij in socialnih konstruktov dojemanja narave, izraženih v oblikovanju vrtov.

________________________

Michel-Georges Brégent, album Atlantide, Les dômes de la profusion

________________________

Nepojasnjene elementarne sile narave v predcivilizacijskih kulturah so bile vir strahu in pogosto terjale žrtvovanja. Morda moralno vprašanje sàmo izvira iz katastrof, ki jih iz nepojasnjenih razlogov sile narave prizadenejo ljudem. Subordinacija naravi je bila vsebovana v animističnih verovanjih.

V Egiptu se je oblikovanje vrtov razvilo iz ortogonalne mreže namakalnih sistemov in s tem povezanega ustvarjenega reda nasadov dreves. Civilizacije, kot sta antična Grčija in Rim, so dale bogovom podobo človeka, namesto da bi bila božanstva vsebovana v naravi. Rezultat takega pristopa je po mnenju Dušana Ogrina humanizirana, zatrta narava. Kljub malo informacijam o oblikovanju vrtov nam je stara Grčija dala demokratični prostor politične izreke, agoro. Nenazadnje se kozmogonija teh civilizacij začne s Kaosom, ki rodi Gajo. Ali z drugimi besedami, »na začetku je bila narava«. Krščanstvo je posvojilo koncept narave kot celote, vendar je narava dolgovala svoj obstoj Kreatorju. Zato tudi konflikt med bogom in naravo. V srednjeveški Evropi prevladujeta dva značajsko različna tipa vrtov – hortus conclusus in lustgarten. Prvi je strogo varovan za samostanskimi zidovi, v svojem geometričnem središču vsebuje drevo ali vodni element – fontano, vodnjak, ki nakazuje axis mundi. Ta teče vertikalno skozi plasti obstoja, ki predstavljajo kozmični red. Sveti Avguštin (iz Hipona) v O Božjem mestu oblikovalcem vrtov nalaga, naj se izogibajo zemeljskemu in naj za svojo inspiracijo pogledujejo proti nebeškemu. Drugi tip vrta, lustgarten, je, kot samo ime pove, namenjen dvornim užitkom, ki jih spodbujajo bujne dišeče zasaditve in vodni elementi ter tako omogočajo senzualne in senzorične izkušnje, ki simulirajo paradis artificiel. V Romanu o roži je »deviškost obsojena in pekel rezerviran za tiste, ki ne upoštevajo zapovedi narave in ljubezni«.

V času renesanse klasična antika ponovno zaživi in nudi podstat novi intelektualni klimi. Humanizem postavi človeka v ospredje interesa in v človeško figuro se prestavi tudi axis mundi. Človek se odpira naravi, umetnosti in znanosti. Zanimivo sledi tudi cerkev – papež Pij II. se da v slabem zdravstvenem stanju na stranišču nesti v gore, da bi užival v panoramskih razgledih. Narava je percipirana kot matematično urejena, kot bi bil sam bog matematik. Vile italijanske renesanse se obračajo navzven, s pogledi v campagno, deželo, ki ji vlada človek. Novi ideali in utopične sanje se rojevajo, posebej stimulirani z odkritjem Novega sveta. V pismu Lorenzu Medičejskemu je Amerigo Vespucci napisal: »Prebivalci Novega sveta nimajo lastnih dobrin, temveč si vse delijo v skupnosti. Živijo brez kralja, vlade, vsak je svoj gospodar. Seveda, če je zemeljski raj del tega sveta, sem prepričan, da se ne nahaja daleč od tod.«

Evropa v 17. in 18. stoletju sestoji iz aristokratske moči in razsvetljenskega razuma. Spinozin Deus sive natura na eni strani in popolnoma artificielni, ekstravagantni kraljevski vrtovi na drugi strani. V Versaillesu axis mundi poteka od kraljevega pogleda vzporedno s tlemi, sega in se zliva v horizont govoreč l’état, c’est moi. Kopernikov heliocentrični sistem sicer kaže na nepomembnost človeka, vendar tako kot Rousseaujev klic nazaj k naravi ni prepoznan še kakšno generacijo, vsekakor pa ni dolgosežen v oblikovanju vrtov.

Angleški krajinski park v 18. stoletju jemlje svojo vsebino zopet v antiki. Oblikovalci vrtov povzamejo naravne forme v oblikovanju – hrbtenične S-krivulje, saj naj bi te spominjale na svobodo, v nasprotju s francoskimi aristokratskimi vrtovi, kjer je narava zasužnjena. Arkadija je poetični imperativ. Arhetipska ruralna krajina je bila uporabljena kot podoba, ki je spodbujala socialne reforme proti avtokraciji in industrijskim spremembam v agrikulturi. Ian McHarg je mnenja, da je tako ustvarjena narava, kjer forma sledi naravnemu procesu, predhodnica ekologoji. 

Pomembna pridobitev 19. stoletja je načrtovanje javnih parkov, ki nastanejo kot odgovor na hitro industrializacijo in urbanizacijo mest. Enega zgodnejših, newyorški Central Park, je po svojih prepričanjih oblikoval Frederick Law Olmsted, ki je bil mnenja, da »narava vsebuje moralno vrednost, moč, ki lahko izboljša mesto in nudi polnejše življenje svojim prebivalcem.« Dejstvo, da je naravi v mestu dodeljena večja vrednost in postane gentrifikacijski faktor, je skoraj hipokritično. Stanovanja s pogledom na park dosegajo večje vrednosti in ravno to zelene površine ščiti, da ne postanejo pozidane. Druga pomembna pridobitev 19. stoletja je divjina, pripisana naravnemu parku. Kot pravi Kevin Rushby, je bilo območje parka Yellowstone razglašeno za nedotaknjeno in edensko v svoji čistosti, čeprav so ga ljudje, natančneje nativni prebivalci Amerike, uporabljali že tisoče let. 

Modernizem v 20. stoletju rezultira kot klimaks razsvetljenske filozofije. Čeprav je označen kot racionalen, materialističen, tehnološki, da mu manjkata izraz in občutljivost do genius loci, pa moramo vzeti v poštev stremenje modernistov, da bi v mišljenje ponovno vključili duhovne, celo mistične vrednote v spreminjajoči se družbi. Verjeli so, da mora arhitektura utelešati vrednote superiornega obstoja, ki je resnično eno, resnična celota v spiritualnih sferah. Arhitekti so želeli ustvariti popoln odnos med človekom in naravo v načrtovanju vrtnih mest. Dva najbolj prepoznana sta Frank Lloyd Wright z Broadacre City in Le Corbusier z Radiant City. Slednji je za izhodiščno točko vzel mesto kot stroj, s prostorsko organizacijo, podobno biološkemu ustroju telesa. Geometrijsko oblikovane stolpe je postavil v jukstapozicijo s kontrastno naravo ki se razliva spodaj, s čimer je simuliral organizacijo templja in svetega mesta. Wrightov pristop, po drugi strani, je bil bolj organski, stapljajoč mesto in krajino v eno, decentralizirano formo. Osnovni gradnik, celica družbe Usonian je družina s svojo hišo. Oba principa sta osnovana na mobilni, avtomobilski družbi. Narava v modernizmu je sveže pokošena tratna ploskev, ki jo opazujemo in kontempliramo izza stekla mehanistične hiše.

Intrigantno je, da so grotte, oziroma rekreacije jam, v vrtovih uporabljali skozi vsa različna obdobja, četudi so imeli vrtovi popolnoma druge narativne in različne nazorske principe. Grotte so preživele vse do modernizma. Jame naslavljamo kot mistične objekte narave in – čeprav le v metaforičnem smislu – so prehod v podzemlje, maternica Zemlje, bivališča duhov, nezavedne plasti uma, motiv filozofov od Platona do Junga. Kot naravna bivališča naših prednikov morajo jame predstavljati nekakšno vez s primordialnim. Čeprav so bile v vrt pogosto umeščene kot modni dodatek ali kot reminiscenca, so vsebovale vso bestialno, groteskno naravo, bile so naseljene z nevidnimi, mističnimi, nekontroliranimi silami. Za Naomi Miller grotta predstavlja višje sfere apolonističnega principa, pa tudi dionizične in htonične sile. Z grottami je bila v navidezno urejeni vrt vključena tudi surova narava.

V sodobnem času se logika ograjevanja obrne – naravo zapiramo pred ljudmi. Divjina je postala paradiž, ne da bi vanjo smeli vstopiti. Grotte so se preoblikovale v žepe sukcesivnih parkov v mestih, ki služijo kot kompenzacija za izgubo zelenja na račun pozidanih površin. Parki se ponoči zapirajo, hoja po travi je prepovedana. Norberg-Schulz pravi, da je naselje pomensko, kadar izključuje naravne sile in tako komplementarno dopolnjuje naravno situacijo. Da pa bi bilo pomensko, mora imeti formalne lastnosti, ki so strukturno podobne drugim aspektom realnosti, nenazadnje naravnim strukturam. V kolikor se izoliramo v popolnoma umetno ustvarjen svet, izgubimo stik z realnostjo. Ozelenjevanje fasad vsekakor ni rešitev. Narava je izgubila svoj mistični šarm. Ni več nepojasnjenih sil v igri in vse lahko kontroliramo, v gozdu se ne moremo več izgubiti. Racionalno mišljenje, ki temelji na znanosti kot novi religiji, nima prostora za igro. Znanost podaja iluzijo védenja, varnostno mrežo, medtem ko pokaže le neintegrirane miniature nedoumljive realnosti. Človek je kreator in invadira nebesa s kolonizacijo vesolja. Nebo se bo zrušilo na Zemljo. Znaki so očitni: kobilice napadajo, morje se dviga, konec se bliža. Več planeta kot vprežemo v produkcijo, bolj prebivalstvo narašča, oziroma obratno – več ljudi kot je, manj je planeta.

Kot opomni Rushby, kljub sekularizaciji in dejstvu, da boga ni več, nas mit o raju še vedno spremlja. Po njegovo so ideološki boji, krvave vojne in napredek povezani z izgubo vere in božanstev, propelira pa jih ravno ideja o izgubljenem idealu. Vidimo poveličevanje bivanja na deželi, robinzonske počitnice, trgovine se trudijo zagotavljati večno pomlad in obilje s svojo ponudbo. Vsa ta potrošnja je možna le z presežki vloženega dela. Kandidov vrt je hobi prej kot način bivanja. Zares božanske so nedelje.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness