Tale teorema je posebne narave. Priložnost, ki jo je oplodila, je izginila, siroto bomo rodili nekoliko drugače. 50 let Radia Študent in darilo naj bi bil Étienne Balibar. Gospod je star filozof, stari ljudje, tudi filozofi, pa hitro zbolijo in Radio Študent ostane brez darila. 

Ne povsem, delo nikoli ne zboli, bolno je samo, če je že od začetka rojeno iz bolnega duha, kasneje se ne izrodi. Mi pa imamo v rokah zdravo in svežo teorijo, in sicer od nekoga, ki izhaja iz podobne situacije kot mi sami, mi kulturci, teoretiki, mi RŠ-ovci.

Ta teorema je za RŠ-ovce, pravzaprav je predvsem za Radio Študent, če ne Balibarja, vam lahko dam vsaj to. Ostali, vi pa morate biti priče. Verjetno niste del tega, ne izhajate iz podobne situacije, a pomembna je tudi za vas, ne glede na vašo situacijo ali pozicijo. Če hočete, v vaši odsotnosti nagovarjam tudi vas; tudi če nočete. Če pa ste del podobne situacije, potem veste: Mutato nomine de te fabula narratur!

Ideja je bila, da povežemo dve podobni situaciji: Radio Študent kot najstarejši alternativni nekomercialni študentski - in še kak seksi samolegitimirajoč pridevnik bi mu lahko pripisali … - radio v Evropi; in Étienne Balibar kot del projekta Brati Kapital, tudi ta študentske narave, na akademski margini, na politični alternativi in zagotovo nekomercialne naravnanosti. Oba iz eksplozivnih šestdesetih, stara približno 50 let. RŠ ni zgolj medij, Brati Kapital ne zgolj teorija, RŠ ni običajna institucija - je sploh institucija?, Brati Kapital ni običajna akademija - je sploh akademija? Kakorkoli, sorodni poziciji, mejni na vseh področjih - in kdo bolje kot Balibar, da bi ju 50 let kasneje ekspliciral in v aktualnosti osmislil? Jaz! … V vsakem primeru je to to, kar dobite. Povedal bom, zakaj Radio Študent mora biti, uporabili bomo Balibarjevo teorijo in jo namesto spominjanja na približno 50 let stare zadeve zapognili na aktualnost, na naš Radio Študent. Rešujem vas pričevanja samozgodovinjenju! Ali bolj 3bunaško: rešujem vas pričevanja drkanju na lastne mite. Čeprav si jih želite, a? Ego te absolvo! Jaz pa … oh, zakaj sem usoda?

Balibar in Radio Študent tematsko lepo sovpadata. Balibar se zadnja leta ukvarja z nasiljem, nacionalno državo, demokratičnostjo in diskurzom: kako je v demokratičnih družbah integrirano nasilje, ki ga je v obliki izključevanja in izničevanja danes celo več kot v predhodnih režimih; in demokratični režimi izgubljajo svoj princip demokratičnosti - so v procesu de-demokratizacije. Balibar tako trdi: “Da bi država afirmirala svojo suverenost oziroma avtoriteto vladajočih, poskuša povsem zreducirati moč lastnih državljanov z ustvarjanjem situacije, kjer niso zatrte le oblike upora oblasti ali državljanjskih nepokorščin, temveč so prepovedana tudi spodbijanja ali nasprotovanja uradnim resnicam.” “Subalterns cannot speak”, pravi Gayatri Spivak; “diskurzivno strukturno nasilje”, nazadnje doda še Balibar.

Diskurzivno strukturno nasilje: vsak univerzalizem denegira, potlači, konstitutivno izključi nekega drugega. Noben univerzalizem ne obstaja brez izključenega in prek tega izključenega, prek te izključitve. Vladajoča ideologija, ki je edina ideologija, je lahko vladajoča le, če je v tem tudi ideologija vladanih. Tako si nek univerzalizem prilasti drug univerzalizem: da ga razlasti tega, kar je bil ali bi lahko bil njegov lasten univerzalizem. Konfliktne univerzalnosti in eksapropriacija ene po drugi (pravi Balibar v združevanju Judith Butler in Jacquesa Derridaja). Vedno obstaja neka subjektivna pozicija izjavljanja, ki je bila razlaščena svojega govora, svojega izražanja, še več, vanj so ji potisnili njej tuje besede, izraze, in še še več: sama jih uporablja.

Recimo buržoazna ideologija, ta lahko deluje le tako, da se s svojo univerzalno idejo človekovih pravic zažre v proletariat, bolje rečeno, neburžoazijo - njihov problem je to, da verjamejo v buržoazijo in s tem vase, in sicer tako, da govorijo to, kar in kakor govori njih nagovarjajoča buržoazija. Podobno bi lahko rekli za univerzalizem spola: moška heteronormativnost lahko deluje le tako, da se moškost zažre v vse nemoške pozicije in iz njihove pozicije, prek njih samih, ki zavzemajo te pozicije, vzpostavlja izjave - problem je primarno to, da vejamejo v moške toliko kot moški sami, s tem pa tudi vase. Tako buržuji kot moški upoštevajo svoje Druge - ko bi jim vsaj lahko očitali ignoranco! -, eni to, kar imajo za proletariat, drugi to, kar imajo za ženske; problem pa je v tem, da jih upoštevajo kot svoje druge. Buržuji so si ustvarili proletariat, ki sedaj verjame vase, in moški so si ustvarili ženske, ki sedaj verjamejo vase. Vse ostalo je stvar bolj ali manj nasilnega razporejanja.

Demokracija se ne zdi več tako demokratična. Razdvojena je med režimom in principom. Vemo, kaj pomeni demokracija: suverenost ljudstva, kjer vsak nosi svojo lastno svobodo v odločanju o sebi in celotni skupnosti, torej ljudstvu; to poteka prek vzpostavljanja zakonov in varovalka, da se kak posameznik ne izbaci iz enakosti in postavi nad ljudstvo, je delitev oblasti na sodno, zakonodajno in izvršilno. Ampak vseeno - kratek stik! Demokracija se vzpostavi kot političen režim, a med njegovimi predstavniki in celotnim državnim aparatom, prek katerega delujejo, se vzpostavi razkorak do suverenosti ljudstva, kjer ima vsak posameznik zagotovljeno pozicijo, da prispeva k odločitvam te skupnosti, tudi da jim nasprotuje. Problem tu ni le to, da država degenerira v tehnokracijo, nacionalizme, rasizme, avtokratske personalizacije; še večji problem je to, da njeno ljudstvo že samo po sebi eksapropriira razlike, da je ljudstvo univerzalizem, ki sam po sebi s svojem vključevanjem izključi ostale, ki ne sodijo v homogenost ljudstva. Begunci bi lahko bili pri nas begunci zgolj, če so naši begunci.

Balibar vseeno vztraja na instituciji demokracije, treba je braniti naše demokratične dosežke: univerzalne svoboščine, svobodo medijev, neovirano izražanje v umetnosti in tako dalje. Hm, Balibar, hm … Ampak to ni dovolj, dodaja, namreč to so zgolj formalne pravice, ki delujejo prek izključevanja, zato je treba stopiti iz formalnih pravil, ne v ilegalno in njegovo nasilje, ampak v izven-legalno, politično se boriti za pravico do teh pravic, torej proti njihovem izključevanju. Politika izven politike, ne kot podaljšek pravic, ampak kot javno dobro. “Treba je govoriti, izražati se, toda tudi poslušati glasove, ki so jim govor odvzeli ali jih deformirali, ter sprostiti prostor za njihovo konfliktno izjavljanje, provokativno izjavljanje.” Poslušat! Ste me slišal?! - je glasno govoril … No, ali pa vsaj povedati tako, da se izteče in ukine v poslušanju. V poslušanju njihovega neustrašnega govora.

Lepo se sliši, ne, “neustrašni govor”. Kdo ne bi rad govoril neustrašno? Slišite svoj glas v njem, a? Kdo ne bi rad videl sebe v tem udarnem glasu, ki ga ne šibijo nobeni nihaji strahu? Parrhesia, to sem jaz. Ko neustrašni govor postane stvar identifikacije, prek katerega se vzpostavlja identiteto, takrat neustrašni govor postane problem.

Lahko res zagotovimo neustrašni govor ali pa vsaj njegovo pozicijo? Mar s tem ne ukinemo ravno njegovega pogoja? Če je zagotovljen, potem ne tvega ničesar, ne more biti drzen, saj ni strahu, ki bi ga drznost izzvala in tvegala svoj poraz. Nič neustrašnega ni na govoru, ki ne tvega ničesar in ne more zreti nevarnosti v oči, če ga postavimo v gotovo pozicijo.

Balibar vztraja na demokraciji in univerzalnosti, katere pomanjkljivosti hoče obrniti proti njej sami. Ampak tako to ne gre. Demokratičnemu režimu ne moramo kar tako fiksirati njegovo načelo, saj je izven njega, ne moremo ga nanj kar tako pripeti in temu reči: “to je pa politika.” Njena aleatoričnost oziroma nenujnost je tu samo izgovor, da do tega še ni prišlo. Če ni prišlo, potem morda noče, ali pa mi nismo vredni, da pride.

Predstavljajte si, da moški posluša žensko. Najslabša stvar na svetu. Da pride izvan-zemaljac in ta izven-spolnež reče ženski: “evo ti tvojo subjektivno pozicijo, izljavljaj! Moški, poslušaj!” In kaj posluša? To, kar ji je sam povedal, da naj govori, tudi če ji tega ni rekel; ker mora govoriti njegov jezik, ki je edini, ki ga on sliši. Nič ni hujšega na tem svetu kot razumevajoč moški. Samo sočuten buržuj mu pride nekoliko blizu.

Vesoljce rabimo, to je to! Ustvariti jih moramo, ne pa računati na njih - ali pa opevati kiborge -, to je politika brez haska. Balibar hoče politiko brez haska s tem, ko predpostavlja, da se vsi tako želimo izražati vsem drugim, s katero koli govorico že; pa da tisti na drugi strani - politika, zakoni, institucije - izkazujejo tendenco poslušanja; da je med njima tisti “minimum incompressible”. 

Demokraciji ne kaže dobro, njen režim in dodana politična zunanjost lovi svoj princip, podobno kot pes svoj rep. Kaj pa Radio Študent? Balibar in RŠ lepo sovpadata, smo rekli. Zdi se, kot da Balibar lovi tisto mejno situcijo, katere del je bil sam v tistih eksplozivnih šestdesetih v Franciji - in pri nas mi, z Radiem Študent. Ne bi mogli potegniti ločnice režim-princip iz demokracije še na Radio Študent? Po eni strani je pravcata institucija, stara 50 let, skoraj da javni zavod, z več kot 200 rednimi sodelavci, simbolno pripoznana, vseeno ali s hejtom ali rispektom, s svojim direktorjem in uredniškimi strukturami; po drugi strani “brez nagobčnika” že tolk in tolk let, kakor gre tisti jingle, pankerskega odnosa v svojem poreklu, dajajoč glas vsem področjem, zvrstem, žanrom, barvam, spolom, razredom, pasmam … Zdi se, da se situacija z Radiem Študent še toliko bolj zgosti in vprašanje pozicije izjavljanja, ki lovi princip demokratičnosti, dobi še večjo težo.

RŠ med institucijo in neustrašnim govorom. Začeti moramo iz strani, ki nima nagobčnika, iz strani neustrašnega govora, nobenega smisla nima kar tako samoumevno zavračati oblastniško-organizacijskih struktur. Dilema je: ali se je Radio Študent zaljubil v svojo neustrašnost? Vprašanje pa: kakšni so pogoji neustrašnega govora oziroma po čem ga prepoznamo? Rekli smo že, da mora biti drzen, zoperstavljajoč se v neki nevarnosti, uspeh tu ni zagotovljen, tako morda ničesar ne dobi od tega svojega podviga. Posledično ne more biti zastavek tega govora njegova lastna pozicija - da bi si jo zagotovil; rečeno drugače, ne zoperstavlja se oblasti oziroma nekomu na superiorni poziciji delovanja ali odločanja zato, da bi sam kaj dobil od tega, da bi zavezel njegovo ali dobil pripoznanje lastne pozicije od njega ali koga drugega; ne, neustrašni govor je v samem zoperstavljanju oblasti, zoperstavlja se zgolj zato, ker pač naleti na oblast. Zastavek ne sme biti nobena (lastna) pozicija. Natanko to pomeni, da tu subjekt izjave in subjekt izjavljanja sovpadata, kakor uči naš duhovni oče Michel Foucault. Ad Maiorem Pater Gloriam.

Skratka, neustrašni govor ni enostavno govor izključenih, saj lastne pozicije sploh ne sme implicirati. Seveda od nekod vznikne - tam, kjer pride do srečanja z oblastjo -, ne more pa to biti fiksna, zagotovljena pozicija, niti ne sme biti to njen zastavek, saj pozicija postane sama vsebina in, bam, identifikacija. Treba se je izgubiti v sami vsebini izjave, ne da bi prišli nazaj do sebe ali se celo predrugačili v tisto drugo; treba je pozabiti nase in lastne pozicije. Sicer se zgolj identificiramo s to pozicijo podrejenosti, še več in še huje, zaljubimo se v manjšinskost, zaljubimo se v izključenost, zaljubimo se - pace Foucault! - v podrejenost oblasti. Kar radi smo udobno podrejeni, ne? 

Zato se tako množijo vse manjšinjske identitete - neskončno jih je! In vsaka se vzpostavi na račun druge, ne gre drugače, vsaka hoče zase tisto varno lastno pozicijo, dobi jo pa lahko le tako, da jo izvzame drugi manjšinjski identiteti, ki si je svojo pozicijo in s tem identiteto že pridobila, četudi kot izključene, udobno podrejene. Udobje ne traja dolgo, vedno, ampak čisto vedno pride nekdo, ki je še bolj manjšinjski, še bolj alter, še bolj izključen - če se greste igro, kdo je bolj zatiran, ste že v štartu popušili.

Sklep: Radio Študent ne sme biti varno zatočišče za fiksiranja v lastni podrejenosti in se iti tekmovanja pozicij “kdo je bolj zatiran”. Cela poanta principa Radia Študent je ta, da prek njega, prek njegove nejasne pozicije vzniknejo - če vzniknejo - kakšni neustrašni govori, ki utihnejo, ko je oblast nagovorjena. Morajo utihniti, da se ne fiksirajo in si vzpostavijo pozicije, na katero bi potem jurišali še ostali izključeni. Tu bo treba imeti v mislih nekakšno so-rodnost, čeprav so se vsi neustrašni govori rodili sami. Morda si nismo niti blizu, smo pa najbolj paradoksni so-rodniki: sorodniki različnih vrst. Ne pa proletarec ali ženska in vse, kar še njiju hejta.

Da bi se približal temu svojemu principu, Radio Študent ne sme nikoli postati varna institucija, vedno mora biti pripravljen tvegati svoj lasten propad, saj mora nase sprejeti tveganje vsakega neustrašnega govora. In če demokracija tu fejla, zakaj bi stari dobri RŠ uspel? Za razliko od demokracije kot političnega režima je Radio Študent že kot institucija sam po sebi nekaj precej nestabilnega, je pravno in ekonomsko nejasno zastavljen, neka svojevrstna mešanica, tudi organizacijsko je nek unikum. Teži k nekakšnem nujno neuspešnem nadzorovanju kaotičnega. Ni pa neobvladovanje neuspeh, to je strukturno nujno, zato moramo zamenjati perspektivo: težnji po vzpostavljanju pravne in ekonomske in organizacijske stabilnosti je treba vedno dodati in afirmirati njeno proti-težnjo nestabilnosti, ko je vsakič znova pripravljen tvegati tudi še to nestabilno pozicijo, ki jo ima, tvegati svojo ne-pozicijo. Da RŠ tožijo neki sumljivo podjetni verski blazneži? Ja hvala bogu! Tudi če bi izgubil tožbo, tudi če RŠ propade, odprimo šampanjec! Da pa 50 let Radia Študent, da se pod njegovo tradicijo, ki se sedaj zdi - imamo tudi sami te iluzije…? - neuničljiva, podpiše Šifrezzi - veste, kaj to pomeni? Z blatom učvrstit spomenik RŠa. Pa ne bi smelo biti niti blata niti spomenika. Preveč zgodovine, preveč varnosti iščemo v njej. Pod RŠ in njegovo tradicijo se nikoli ne smejo vsi podpisati; če se, potem je šlo nekaj narobe.

Kdo pa presoja, če je šlo nekaj narobe? Vi, drage priče? Ne, nisem pozabil na vas. Seveda vi, drago občinstvo. Ne govorim vam, je pa za vas tale predstavica. Ampak ne kar tako. Problem je v tem, da če je Radio Študent na ravni svojega principa, ki si ga z redkimi deli, potem ima Radio Študent vedno prav, tudi ko se moti. Pri neustrašnem govoru so na delu drugi kriteriji kot pa spoznavni. Preveč se ukvarjamo s pogoji resnice in podobnim, kot da se nek govor, nevarno usmerjen proti oblasti, ne bi probal učvrstiti z odpravo svojih pomanjkljivosti, svojih zmot in napak. Njegova neustrašnost je kazalec njegove resničnosti. Vse ostalo, kar pretendira na neustrašnost, so izjave razvajencev. 

Neustrašni govor je resničen v svoji nameri in svoji situaciji pojavitve: koga naslavlja, kdo je sploh ta, ki naslavlja, zakaj ga sploh naslavlja oziroma zakaj in kako je do tega prišlo. Zato ima Radio Študent v svojem principu vedno prav. Kdaj pa je na ravni svojega principa? Ni na meni, da bi sodil. Verjetno ni najlažje razsoditi, neustrašnega govira ni najlažje prepoznati, zagotovo pa se danes ne kaže v kakšnih fensi bleščečih in sijočih izjavah.

Tako. Dixi et salvavi animam meam.