Brati Kapital

Brati Kapital

Oddaja
3. 3. 2019 - 20.00
 / Teorema

Pozdravljeni poslušalci in poslušalke Radia Študent v oddaji Teorema, kjer bomo tokrat teoretsko preučili nedavni prevod knjige Brati Kapital. Že takoj se lahko obregnemo ob prevod in se vprašamo, zakaj so naslov Lire le Capital, kakor se glasi v izvirniku, prevedli z dovršno obliko, torej Branje Kapitala, in ne nedovršno, torej Brati Kapital. Seveda gre za neko branje Kapitala, a bistven poudarek, ki ga Louis Althusser ponudi v uvodnem besedilu, ko pravi, da njihov poskus pomeni nekakšno avanturo, je na nedokončanosti tega poskusa branja Marxovega Kapitala, na nepopolnosti oziroma nedovršenosti. Našo tezo lahko podkrepimo tudi z Althusserjevim konceptom epistemološkega reza, katerega vsebinska določitev je, da se znanost kot znanost vzpostavi prek reza od ideologije, rečeno drugače, z razmejitvijo od lastne preteklosti, ki ni več njena. Vendar ta rez ni končna točka, temveč moment nepovratne spremembe v trajajočem teoretskem procesu brez točke, v kateri bi se dovršil. 

Sedaj, ko smo razčistili problem z naslovom, se lahko lotimo eksplikacije vsebine našega objekta preučevanja. Brati Kapital je filozofska knjiga, ki je izšla leta 1965 in katere avtorji so Louis Althusser, Étienne Balibar, Pierre Macherey, Jacques Rancière in Roger Establet. Vsak izmed njih je v celoto prispeval svoje lastno besedilo, zato celota ni enotno besedilo, ki bi ga tvoril enoten avtor z večimi imeni. Knjiga je izšla sredi razcveta francoskega strukturalizma in zagotovo nosi pečat konjunkture, o čemer pričajo tudi Althusserjevi popravki za drugo izdajo, kjer je, kakor pravi sam, počistil strukturalistično terminologijo. Koliko je to stvar terminologije in koliko samih konceptov, ostaja odprto vprašanje.

Prvi markantnejši koncept, ki ga najdemo v uvodnem tekstu Brati Kapital, je Althusserjev koncept Marxovega simptomalnega branja, kjer je besedilo razumljeno v njegovi strukturi, ki jo opredeljuje izključitev z vključitvijo vključenega. Marx bere Adama Smitha in vidi, da govori o delu in delavcu, o njuni vrednosti, vendar za Marxa nista isto. V procesu dela je delavec delavna sila, ki ustvarja določeno vrednost, a delavec onkraj tega dela še vedno obstaja in njegova reprodukcija pomeni določeno vrednost, ki ni nujno enaka producirani. Adam Smith z vključitvijo delavca v delavni proces izključi vrednost njegove reprodukcije in s tem razliko do produkcije, ki ni nič drugega kot presežna vrednost. S tem, ko vidi delujočega delavca, ne vidi presežne vrednosti. V malce bolj poljudni razlagi bi lahko rekli, da do simptoma, ki ga velja v tem branju poiskati, pride takrat, ko nekdo sredi svojega govora začne govoriti o nečem drugem, po čemer sploh niste vprašali, zaradi česar se vprašate, kaj je tisto vprašanje, ki je v svoji odsotnosti porodilo prisoten odgovor. Tako se lahko vprašamo, zakaj je Adam Smith po govoru o delu, začel govoriti o delavcu in njegovi vrednosti, nikjer pa ni prišlo do vprašanja, kaj je sploh vrednost.

Postavitev in razdelava izključenega vprašanja pomeni realiziranje simptomalnega branja, ki privede do Marxovega znanstvenega diskurza. S to konceptualno ekonomijo se v svojih besedilih ukvarjata Macherey in Establet. Macherey bo prek analize Marxove razgrnitve konceptov poskušal pokazati, da je bogastvo, s katerega analizo Marx začne Kapital, “empirična abstrakcija”, s katero želi zavrniti klasično ekonomijo; ter da je blago, s katerim Marx nadaljuje razvoj pojmov v Kapitalu, in razdvojitev blaga na uporabno in menjalno vrednost, “znanstvena abstrakcija”. Establet se bo namesto na začetek Kapitala, ki po Machereyu razkriva novo idejo znanosti, osredotočil na prehod od prvega dela do tretjega dela Kapitala in preučil problem prehoda od abstraktnega h konkretnem. K temu sklopu lahko dodamo še Rancièrov poskus, ki se ne osredotoča izključno na Kapital, temveč analizira Marxov prehod iz zgodnjega, ideološkega obdobja, ki je kulminiralo v Pariških rokopisih 1844, v poznejše, znanstveno obdobje, ki se dovrši v Kapitalu. Ta je podnaslovljen Kritika politične ekonomije in Rancière pokaže, kako se v omenjenem prehodu spremeni Marxovo razumevanje kritike: kritika je sprva razumljena kot odpravljanje iluzije s pojasnjevanjem realnosti, kasneje pa kritika prikaže sámo realnost iluzije - kakor je blagovni fetišizem -, saj je proizvedena in jo določa struktura procesa produkcije.

Vrnili smo se h konceptu strukture, pri tem pa smo od epistemologije prešli k ontologiji. Althusser v svojem besedilu Predmet Kapitala opredeli strukturo procesa produkcije oziroma produkcijskega načina, in sicer prek koncepta strukturalnega učinkovanja. Opredeli ga prek kritike linearnega oziroma kartezijanskega razmerja med vzrokom in učinkom. Učinek naj bi po svoji nujnosti sledil iz svojega vzroka. Vzvratno učinkovanje, ki je še danes prisotno na raznih področjih, od nevroznanosti do kibernetike, je zgolj komplicirana linearnost, linearno učinkovanje na inverzno dvojno stopnjo, tako rekoč. Učinek, po tem, ko je kot učinek, se transformira v vzrok, in vzrok, po tem, ko je kot vzrok, se transformira v učinek. 

Strukturalno učinkovanje pa pomeni hkratnost učinka kot učinka in kot vzroka. Vzrok učinka je hkrati že učinek vzroka. Ta hkratnost pa ne implicira njune enosti ali celote, saj bi le-ta hkratnost posameznega odpravila v imenu neke višje instance kot načela te celote, ne glede na to, ali je to leibnizevska transcendenca ali heglovska imanenca. Ni ekonomije brez prava in politike, tako kot ni prava in politike brez ekonomije, če ponudimo nekoliko poenostavljeno ilustracijo.

Vsaka družbena praksa ima posledično svojo lastno avtonomijo, ki pa je relativna. Vsaka praksa je regionalna struktura, kot se izrazi Althusser, njeno strukturo, ki je zanjo specifična, opredeljuje praksa produkcije ali ekonomija. Ekonomija je struktura produkcije, ki je določena od ostalih praks, hkrati pa sama določa njih. Vse prakse so regionalne strukture, ki niso zanemarljive in same določajo ekonomijo kot produkcijo, vendar ta hkrati v zadnji instanci določa vse ostale. To hkratno določanje ali pogojevanje ustvari globalno strukturo, imenovano produkcijski način ali družbena formacija. Balibar nadalje razvije Althusserjeve koncepte in prikaže to strukturalno učinkovanje v historičnem materializmu, recimo strukturno določenost prava in ekonomije v kategoriji pogodbe.

 

Ne bi več tega sledenja avtorjem, opisovanja in kritiziranja njihove vsebine. Saj ne pravim, seveda je smiselno, ampak to mora vsak narediti sam, zase, ne bi delal dela drugih, drugim. Vsak si mora sam prebrat knjigo, prebit čez tono sekundarne literature in izdelat teoretsko pozicijo. Kaj misliš?, zakaj bi o tem pisal; to je domača naloga, tvoja in moja. Pri projektu Brati Kapital lahko pokažem nekaj dosti bolj fanki, nekaj precej unikatnega - in ni nepovezano s koncepti, če teh izven svojega načina obstajanja sploh ni. In kaj misliš, da je ta način obstajanja? Omenil sem ga že, ta način obstajanja je skupinskost projekta. Skupno delo - več avtorjev, razlikujoči se teksti - ena knjiga. “Resnica je samo ena”, ti rečejo; pa se potem namestijo vsak na svojo teoretsko pozicijo. “En garde”; “there can be only one!” Ampak pri tem projektu, pri Brati Kapital, če gre zares za skupno delo, ni prostora za samotarske Highlanderje.

Ti povem celo zgodbo: Althusser je imel na École normale supérieure v prvi polovici 60ih teoretske seminarje o raznih temah. Od izvorov strukturalizma do mladega Marxa; celo do psihoanalize lahko potegnemo to linijo. Nekje v letu 1964 pride do njega nekaj študenov; eni so že končali študij, drugi še ne, vsi so pa hodili na njegove seminarje, vpliven je predvsem tisti o mladem Marxu. Rečejo mu, če bi lahko imeli seminar o zrelem Marxu, o njegovem Kapitalu. Si lahko predstavljaš Althusserjev odziv? Itak, da se mu je zdelo fino; da so prišli do njega. In evo, teoretsko delo je trajalo celo študijsko leto, delali so vsi, no, večina teh zainteresiranih študentov. Mimogrede, nekateri so bili res mladci, tam sredi svojih dvajsetih. Na koncu so po vseh predstavitvah vseh tekstov in debatah, ki so jih spremljale, naredili še revidirane različice teh predavanj in to je to, kar poznamo kot Brati Kapital. Verjetno veš, da je ta knjiga eksplodirala. Bum.

Če prebereš njihove tekste, lahko vidiš, da je bilo to delo res intenzivno, niso si ga vzel u izi. Raznolika področja analize, natančno zamejena obravnava, bogate in premišljene reference. Delo se je začelo tako, da so opredelili naloge, si razdelili zadolžitve, česa se bo kdo lotil. Obstajajo govorice, da je Althusser to bolj ali manj dirigiral … Verjetno je bil res dirigent skupnega dela, ampak a ni to razumljivo? Navsezadnje so imeli njegove predhodne seminarje, objavljene in neobjavljene tekste za osnovo dela, za konceptualno izhodišče. Mal bedno bi bilo tu nasesti nekim podtikanjem avtoritarnega stalinizma, ne? Študentje so nenazadnje sami prišli do njega. Pa tudi njihovi teksti niso monoliti, ne zgledajo kot produkti dekretov, v določenih pogledih se precej razlikujejo. Na primer pri Machereyu se pozna vpliv Canguilhemove epistemologije, pri Millerju Lacanove psihoanalize in tako naprej.

To je zanimivo pri tem skupnem projektu, te razlike v skupnem. Intezivno teoretsko delo, skupno konceptualno izhodišče; niso si ga vzel na izi, so pa tolerirali svoje razlike. Ma ne tolerirali, bom rekel raje upoštevali, nimam boljšega. Zagotovo se niso mogli strinjat med sabo v vsem. Machereyeva poanta z začetkom Kapitala ni najbolj kompatibilna z Althusserjevo. Macherey pristaja že na začetek, Althusser namesto bogastva poudarja proces dela, ki ga najdemo v drugi polovici Kapitala. Vprašanje je tudi, kako je Establet gledal na Althusserjevo poanto o konkretizaciji. Kakorkoli, v vsakem primeru je gotovo to, da so znali črpati drug od drugega, da so znali najti poanto drugega - te pa potem tudi niso posilili, bolj so jo zasukali na svoj način, v neko drugo smer. 

Seveda, se strinjam, te zadeve običajno ne grejo tako enostavno in, res, tudi tu ni šlo vse gladko. Miller, ki je bil del njihove študijske skupine, je očital Rancièru, da mu je ukradel koncept metonimične vzročnosti; čeprav sposojanje koncepta Rancière celo eksplicitno omeni… Ja, brez kreganja in idiotizmov pač ne gre, ampak to se vidi sproti, ni recepta. Je pa pogoj zagotovo v tem, da zafilaš vajb, ne?, fank avtorja, tukaj ni razlike med Jacquesom Rancièrom in Jamesom Brownom. Če si človek totalne identifikacije, ne boš gruval, samo kimal - levo-desno, gor-dol, vseeno. Ne, sploh nočem reči, da moraš vedno sprejeti vse, če pa hočeš kadarkoli karkoli sprejeti, potem boš moral videti - še preden se odločiš, če ti je všeč al ne -, kako nekdo, če mu pač rata, naredi neki fanki. Sicer vedno zafilaš samo sebe. Fuj.

Približevanje in oddaljevanje, oba sta vedno specifična, nikoli obča. Po nobeni nujnosti se ne boš z nekom v vsem približeval, niti oddaljeval. Po mojem je drugo celo pogoj prvega. Zdej pa sam vrednoti ta specifična približevanja in specifična oddaljevanja, kako se pogojujeta, določata, prepletata. Projekt Brati Kapital je unikatna učna ura, v dobrem in slabem: imamo rancièrovsko ubijanje očeta, millerovske bratske spore, establetovski pobeg, nefamilialne alianse Balibarja; Macherey pa … ne vem, mogoče je ravno zato še največji mojster - vsaj daje misliti, da niso vse divergence idiotske in slabe…

 

Ajd, grem dalje, da ne boste preveč zakonvergiral in zagruval. Tukaj moram dodat, da je včasih vseen dost smiselno vsaj taktično, vsaj začasno postavit neko splošno divergenco; da vam rečem kar direkt: da si čist preprosto proti nečemu. Določene lastnosti, kjer bi se lahko približal, pridejo v podrejen položaj temu, kjer se razdružujemo. Brati Kapital je v tem pogledu projekt proti. Bralni seminar, ki se nečemu zoperstavlja. Akademizmu!, čemu pa? Brati Kapital je verjetno en izmed bolj vplivnih anti-akademističnih projektov - in lej ti to, direkt na akademiji, na fensi univerzi s fensi imenom École normale supérieure. Ne bodmo idioti: če si anti, še ne pomeni, da si nekje drugje - antiakademik, da ne bi smel bit na akademiji, antifilozof, da se ne bi smel ukvarjat s filozofijo ...  to je taktični idiotizem; fora je prej v tem, kako manevriraš, kako deluješ, kako hendlaš stvari.

Zakaj je Brati Kapital anti-akademski? Takoj vam povem. Prvič, ne samo Brati Kapital, vsi njihovi seminarji so se loteval aktualnih teorij, ki so jih razne Sorbone dobesedno ignorirale, akademija jih preprosto ni upoštevala. Imel so seminar o strukturalizmu; niti ne lingivstiki, ampak paradigmi, ki je iz nje izšla. Ne samo Lévi-Straussa, tudi Foucaulta, Barthesa pa še koga so obdeloval. Še preden so se zgodili top sellerji, kakšne Besede in reči, ali pa mimo top sellerjev, Žalostnih tropov in podobno. Bit potopljen v svoj čas, pa ne nasest hajpu, to je to. Tud seminar o Lacanu so imel, o novi interpretaciji psihoanalize, in to v času, ko je takrat aktualne institucije nikakor niso hotele priznati. Potem še Brati Kapital: ne Židovsko vprašanje, ne Pariške rokopise, ne Nemško ideologijo - brali so Kapital; Kapital točno takrat, ko so ga umeščali v isto teoretsko linijo z ostalimi deli.

Ojoj, mal drugač so pointerpretiral - si to mislite? Kaj pa to: Althusserja so zaradi teh teorij in pozicij poskušal izključit iz Francoske komunistične stranke, bli so ogorčeni nad njegovimi “interpretacijami”. Zakaj ga niso? Ker je bil bum, postal je big name. Niso si več mogli privoščit njegove izključitve. Ni bil več kdorkoli, ni bil več samo nek interpretirajoči filozof. Grem dalje, drugič: točno to, ni bil več interpretirajoči filozof in cel projekt Brati Kapital nima smisla v tem, da bi ponudili zgolj neko branje, pa če je staro, novo, mlado, zrelo, dobro, slabo, pravično, krivično, lažno, resnično, francosko, nemško … ideološko, znanstveno, marksistično, nemarksistično - tud to, ja, pa naj sami rečejo, kar hočejo.

Kaj potem? Itak, da so brali, ampak drugače, iz drugih razlogov. Niso iz stroke, pa jim ne moremo rečt nestrokovni. So iz politike, pa niso ravno politično motivirani. Noben političen program ni bil v igri, pa se lahko pričajo kakršne koli maoistične priče. To so samo bench player-ji. Da so iz politike, to v prvi vrsti pomeni, da razlogi za branje teoriji niso povsem imanentni. Problem je kot problem postavljen iz zunanjosti. Problem ni nobena uganka v stilu: uuu, kaj je pa Kant s tem izrazom zares mislil? Ne!, ko si v Brati Kapital zastavijo vprašanje Kapitala kot znanosti, ki je vprašanje vseh teh tekstov, postavijo problem, ki je problem znanosti in ideologije. Ne gre za interpretacijo, kaj je prava in kaj napačna teorija. Gre za politiko: vprašanje ideologije in znanstvenosti Kapitala je problem samo zato, ker Kapital figurira na določen način v politiki. Ker politika uporablja Kapital za svojo ideologijo. Politika teoriji v njej sami postavi problem kot problem. To je zunanje načelo, ki v notranjost teorije prodre z vrednotenjem. 

Teorija je s tem tudi že poseganje nazaj v zunanjost, ki je tu politika: Kapital ne utemeljuje nobenega humanističnega socializma. Tam ne najdemo nobenih idealnih bistev človeka, da bi lahko na tem gradili projekt novega človeka. Seveda so bili komunistični strankarski kolegi jezni: vzeli so jim to, na kar so kot politiki računali, kot teoretiki pa v to verjetno verjeli. 

Da je teorija potem podrejena politiki? Ne, glih to ne more bit. Nobenih teoretskih ugotovitev ne morete pričakovat vnaprej, ker za njih ne obstaja nobeno zagotovilo. Teorija, pa če je to filozofija ali znanost, ni socialistična, ni feministična, ni kiborška… Zunanjost, ki je tu pač politika, postavlja probleme kot probleme. Vrednoti težave, uganke, vprašanja in jih postavlja kot probleme. To pa ne pomeni, da vnaprej določa odgovore. Zato ne moremo reči, da je teorija podrejena politiki. Filozofija zastopa politiko v teoriji in teorijo v politiki, trdi nekje Althusser. Zato si lahko mislite, da so bili jezni tudi filozofi. Še posebej ko je Althusser zagovarjal Lenina, ki da je prvi mislil filozofsko prakso, ostali pa so prakso samo filozofiral. Politika tu ne pomeni političnega programa, ampak delovanje sámo, prakso, ki je teoriji zunanja. V mislih je treba imet lastno prakso: zakaj nekaj bereš, kaj s tem počneš, kakšne učinke ima to. Teorija je teoretska praksa, ampak to ne ne pomeni samo to, kako deluje, kako producira svoje učinke; tukaj gre tudi za praktičen smisel teorije, če hočete.

Evo, situacija je postala kompleksna: Brati Kapital v teorijo vpelje politiko, v politiko pa teorijo; akademijo ošamarijo z Leninom, politični stranki pa v obraz vržejo Spinozo. V teorijo se prikrade zunanjost, ne morete več samo interpretirat. V mislih morate imet svojo prakso - na kratko, drugač morate mislit. Sprejet je treba zunanjost, teoretsko potegnt črto in bit ready to fight; zato so brati-kapitalovci lahko prežvekovali njihove aktualnosti, ki so jih sorbonovski akademiki lahko le ignoriral. Teorijo je treba delat drugače - to je fronta antiakademizma, druga unikatna lekcija projekta Brati Kapital

 

In kaj sedaj? Hočete končno sintezo? Be my guest, kar naredi si jo

ti tudi 

vsakemu svojo 

tole gre pa dalje, po svoje, mimo tebe, mene, mimo nas. 

Tekst je le izrez toka, tok privede do prisotnega. Ni jasno kam, ve se le to, da ni jasno, ker je nepredvidljiv

namesto da bi se pojavil zaključek, se pojavi začetek. Se ponovi Althusserjev uvod? Neskončno slovo in vedno znova srečanje. Toliko novih začetkov 

nikoli se ni izstopilo iz nedovršenosti in avanture. Tok, ki ga jaha Brati Kapital, tok, ki ga jaha Althusser célo življenje. Celó življenje.

Zgodovina poteka v prekernosti trenutkov, branje v nestabilnosti kriterijev. 

Odsotnost praktičnih kriterijev. Brati Kapital eksplodira, eksplozija ne potrjuje ničesar. Nič drugače ne bi bilo, če nad tezami Brati Kapital ne bi bil nihče jezen in ogorčen. Čisto nič. Quod erat demonstrandum! Sproži se tok joka, smeha, izstopi žila na vratu. Mučna obsednost z neposrednostjo učinkov; vseprežemajoča želja po priznanjih, katerekoli sorte; šibka težnja, da bi bili času primerni, tudi če s svojo neprimernostjo. "Pusti besedi, da se zvrne v scalni jarek."

Odsotnost teoretskih kriterijev. Stari so sto let, beseda jim je odpustila. Ampak ne, halo, Quod erat demonstrandum!, ni dovolj le zaporedje stavkov. Scalina ima svojo sistematiko. “Kaos je samo beseda za red, ki ga še ne poznamo.” 

Preveč ljudi misli, ki do tega nimajo pravice. Niso je plačali s podvigom, da bi misel postala nujno potrebna za vašo rešitev.” 

zunanjost se prikrade v teorijo, enter lajf. Pustimo politiko, življenje je tisto, ki postavlja probleme - kateri so relevantni in kateri ne, in za koga. Življenje vrednoti skozi nas, če se zavedamo ali pa ne, vprašanje je samo, če plačamo s podvigom. Življenje, tako generičen izraz mora biti, ravno to je vsa fora. Mladi mladi Althusser se je čudil, da stari stari filozofi mislijo kot da ne bi živeli … 

kaj pomeni življenje? Ni bolj nepomembnega vprašanja. Veliki kitajci iz Königsberga smo in postavljamo napačna vprašanja. Kje so vrednotenja? Dramatizirajmo vprašanja: prvo odgovoru postavimo vprašanje “kdo?”, potem se pa zadržimo pred tisto idiotsko težnjo, da bi temu pripisali neko konkretno subjektivnost, neko identiteto. Ne zanimate me.

Nima veze kdo govori, govori pa nekdo. To ni pretenciozno filozofsko postavljanje pogojev, kakšne izjavljalne pozicije in to. Redukcija na “kdo” je omejevanje - za nenujno identifikacijo. 

Kdo? “Jaz”, pa tudi “ti”, če hočeš.

Brati Kapital: Interpeliraj se, če se hočeš. 

Splošna divergenca in fajt, kjer ne gre za pozicije, ker lahko preživiš, ampak ne ti. Specifične konvergence do enih, ki so vedno v tem tudi specifičnih divergence do drugih. V tem je "vrtoglavica". Resnica pa Clint Eastwood, ko skoči na gibajoč vlak in izusti pljunek. Brati Kapital je western.

 

Teoremo so spisali Aleš, Aleš in Aleš, pomagali so Henry, Jean in Andrej, brali so Lovro, Patrik in Juš, tehniciral je Blaž.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Oj, kaj je s tem Millerjem - a je preveden notri al ne? Velik ga omenjaš. Pa saj vem, da ti ni bistveno, firbec pač.

Ne, kot verjetno veš. Omenjam ga zato, ker je bil del njihove skupine, ki se je skozi leta spreminjala. Pomemben mi je (zgolj) kot moment skupnega dela te skupine, kar ni zamejeno zgolj na BK - s tisto polemiko o metonimični vzročnosti se vpiše v kontekst BK. Verjetno bi lahko to bolj izpostavil, my bad. 

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness