Zakaj, kako in čemu neoliberalizma

Zakaj, kako in čemu neoliberalizma

Oddaja
Neoliberalizem
28. 10. 2012 - 20.00
 / Teorema

Prebivanje v današnjem času je za marsikoga neprijetna izkušnja, kajti razmere, v katerih so se znašli številni, so nezavidljive in težavne. Popularna fraza zaostrenih gospodarskih razmer nam prevedena v vsakdanjik pomeni predvsem življenje pod standardom, ki ga je velika večina uživala še nekaj let nazaj. Kar pri tem bega številne, je predvsem vprašanje, kako je lahko do trenutnih razmer prišlo in zakaj ni videti, da gre kaj na bolje, pač pa se na obzorju prej rišejo temnejši oblaki.

Vsaj malo utehe ob vsakem nepričakovanem poslabšanju razmer lahko posamezniku prinese razumevanje, zakaj je tako in kaj se mora zgoditi, da bo drugače, boljše, lepše. Ko pride do trenutnega gospodarskega stanja, si moramo zato priti na jasno, kako deluje aktualni gospodarsko-politični sistem, ki bi ga lahko zajeli pod besedo neoliberalizem. V pričujoči oddaji bomo to razjasnitev poskušali doseči z nedavno prevedenim delom Kratka zgodovina neoliberalizma profesorja na City University of New York Davidom Harveyjem in prevajalcem dela ter odgovornim urednikom založbe Sofija Rokom Kogejem, ki smo mu v pogovoru zastavili nekaj vprašanj.

Najprej se je treba zavedati, da je neoliberalizem kompleksen preplet teorij in praks, ki jih ni mogo
e preprosto združiti, pač pa si lahko prizadevamo izpostaviti posamezne specifike teorije in prakse, v okviru partikularnih izsekov pa nato iščemo skupni imenovalec in jedro usmeritve. Nadalje moramo izpostaviti še samo ločnico med neoliberalizmom in klasičnim liberalizmom, ki se v teoriji dostikrat prekriva, pa tudi prakse so podobne, seveda pa je časovna distanca prinesla tudi marsikatero inovacijo. In naposled je tukaj še zorni kot obravnave in teoretsko ozadje avtorja.

V oddaji se bomo posvetili predvsem načinom delovanja in vzpostavljanja neoliberalizma v praksi, pri tem bomo kratko obravnavali samo teorijo, naposled pa bomo spregovorili še o nekaterih problemih in njihovih rešitvah. Začeli bomo na točki pogojev vzpostavljanja neoliberalizam, ki ga Harvey vidi predvsem v nekaterih poslabšanih gospodarskih kazalcih v sedemdesetih po eni strani in, kar je za nas pomembneje, v izgradnji soglasja oziroma preoblikovanju splošnega mišljenja, kot ga razume Antonio Gramschi.

Razumevanje splošnega mišljenja nam bo pojasnil naš sogovornik:

////////////////////
Izjava se nahaja v posnetku oddaje.
////////////////////

Splošno mišljenje pa ne nastaja samo po sebi, pač pa je vedno vplivano in oblikovano s strani tistih posameznikov družbe, ki imajo željo to mnenje spremeniti, in seveda tistih, ki imajo dovolj veliko moč za tako širok vpliv. Harvey takole koncizno strne nastajanje splošnega mnenja o neoliberalizmu: »Kako je torej doseženo zadostno javno soglasje za legitimacijo obrata k neoliberalizmu? Kanali po katerih je do tega prišlo so bili raznolični. Mogočen ideološki vpliv različnih vrst je krožil po korporacijah, množičnih občilih in številnih institucijah, ki sestavljajo civilno družbo, med drugim po univerzah, šolah, cerkvah in stanovskih združenjih. ˝Dolg pohod˝ neoliberalnih idej skozi te institucije, ki si ga je leta 1947 zamislil Hayek, organizacija možganskih trustov (s podporo in financiranjem korporacij), prevzem določenih medijskih segmentov in prestop številnih intelektualcev v neoliberalizem – vse to je ustvarilo mnenjsko ozračje v podporo neoliberalizma kot izključnega zagotovila svobode. Ta gibanja so se pozneje utrdila s prevzemom političnih strank in naposled še države.«

Ko je splošno mišljenje dovolj naklonjeno posamezni opciji, lahko slednja, v našem primeru neoliberalizem, začne s prevzemom oblasti in s sprovajanjem svoje teorije. Na tem mestu pa se pri neoliberalizmu in seveda tudi marsikateri drugi teoriji zakomplicira, saj praksa skoraj nikoli ne sledi teoriji. Ravno tej točki razhajanja med teorijo in prakso Harvey posveti dober del knjige.

Neoliberalna teorija je v jedru podobna liberalni, od nje pa se razlikuje predvsem v posameznih podrobnostih. V knjigi dobimo naslednji kratek pregled: » V teoriji bi neoliberalna država morala podpirati individualno zasebno lastnino, pravno državo ter institucije prosto delujočih trgov in proste trgovine. To institucionalno ureditev obravnava neoliberalna teorija kot ključno za zagotavljanje posameznikovih svoboščin. … Svetost pogodb in posameznikova pravica do svobode delovanja, izražanja in izbire morata biti zavarovani. … Neskončna rast produktivnosti bi morala nato vsem prinesti višji življenjski standard. Pod predpostavko, da ˝rastoča plima dvigne vse ladje˝ oziroma z gledišča ˝pretakanja navzdol˝ (˝trickle down˝) neoliberalna teorija trdi, da je odpravo revščine (tako doma kakor drugod po svetu) najlažje doseči s prostimi trgi in prosto trgovino.«

V teoriji se vse skupaj sliši dokaj lepo, plima neoliberalnih reform naj bi vse dvignila do rajskih otokov oziroma tiste manj srečne spravila vsaj v lepe terme, a kaj ko je teorija za prakso zgolj vodnik, ki mu ni nujno slediti. V praksi je verjetno vsem že dolgo jasno, da pretakanja navzdol ni, pač pa je prej opaziti pretakanje znoja v korist ponovne vzpostavitve razredne moči. Prakse neoliberalizma se osredotočajo na različna področja, a kot trdi Harvey, je vsem skupno predvsem stremljenje k ponovnemu zagotavljanju ekskluzivne moči elit.

V sami osnovi se neoliberalne prakse zoperstavljajo kakršnikoli moči sindikatov in pretirani skrbi za delavske pravice. Nadalje je tukaj ustvarjanje ugodne poslovne klime, kar vključuje predvsem nižanje davkov za podjetja in premožne, a ker denar naposled od nekod mora priti, to po drugi strani skoraj nujno pomeni obdavčevanje srednjega sloja in delavstva. Nekoliko bolj kompleksen in zapleten pa postane neoliberalizem, ko pridemo na finančno področje in se z nacionalne preselimo na mednarodno raven.

Za razumevanje neoliberalnih praks, ki so najučinkovitejše v pretakanju denarja k bogatejšemu sloju, si pomagajmo z naslednjo Harveyevo mislijo: »[P]rimer Mehike je pokazal ključno razliko med liberalno in neoliberalno prakso: v prvi izgube, ki jih povzročijo slabe investicijske odločitve, prizadenejo posojilodajalce, v drugi pa so dolžniki tisti, ki jih države in mednarodne sile prisilijo, da prevzamejo stroške plačila dolgov ne glede na posledice za življenje in dobrobit lokalnega prebivalstva. Če to zahteva prodajo premoženja tujim podjetjem po znižanih cenah, potem naj tako tudi bo.«

In ravno v tem obratu je skrita uspešnost neoliberalnega projekta, saj slednji skorajda ne more izgubiti. Četudi so investicija izkaže za zgrešeno, je naposled to slabo investicijo primoran odpraviti šibkejši. V tem procesu so na mednarodni ravni vključene številne mednarodne organizacije od Svetovne banke do Mednarodnega denarnega sklada. Kakšna je njihova vloga znotraj neoliberalnega kopičenja bogastva premožnih, nam bo skušal pojasniti Kogej:

////////////////////
Izjava se nahaja v posnetku oddaje.
////////////////////

Iz različnih neoliberalnih reform pa lahko izide samo eno, in to je dodatno bogatenje premožnega sloja. V sami osnovi gre tudi za to, da se različne privatne korporacije in predvsem finančne institucije ravno preko vzvoda dolga uspešno zagrizejo v javni denar in ga prek različnih mehanizmov črpajo v zasebne roke. Seveda je proces premo sorazmeren, zakaj več kot je denarja za bogate na eni strani, ga je nujno manj za ostale na drugi strani, ki pa niso oškodovani zgolj za denar, ki javne blagajne ohranja zdržne, pač pa tudi za številne konkretne bonitete, kot so javno šolstvo, zdravstvo, promet in še kaj.

Iz tega kratkega orisa osnovnih, a temeljnih karakteristik vzpostavljanja in delovanja neoliberalizma bomo prešli na vprašanje, kakšne rezultate je prinesel neoliberalizem in katere možnosti obstajajo za odpravljanje tega širše obče destruktivnega sistema.

Za nazorni prikaz učinkov neoliberalizma bomo kot izhodišče vzeli Harveyja, ki pravi: »Do katere stopnje je torej  neoliberalizaciji uspelo spodbuditi akumulacijo kapitala? Njeni dejanski dosežki se izkažejo za dobesedno porazne. Povprečna stopnja globalne gospodarske rasti je v šestdesetih letih znašala okrog 3,5% in celo v težkih sedemdesetih je padla zgolj na 2,4%. Toda nadaljnje stopnje gospodarske rasti, v povprečju 1,4% v osemdesetih in 1,1% v devetdesetih (…), kažejo, da neoliberalizaciji v splošnem ni uspelo spodbuditi gospodarske rasti. … Delež neformalnih zaposlitev je vsepovsod po svetu narasel (v Latinski Ameriki naj bi se med osemdesetimi in devetdesetimi leti povzpel z 29 % gospodarsko dejavnega prebivalstva na 44%), skoraj vsi svetovni indikatorji ravni zdravja, pričakovane življenjske dobe, umrljivosti novorojenčkov in podobnega pa od šestdesetih let naprej kažejo prej poslabšanje kakor izboljšanje blaginje.«

Neoliberalizem je kot domnevni utopični projekt človeštva v celoti propadel, medtem ko mu je drugi cilj, ki ga opredeli Harvey, to je ponovno vzpostavljanje moči elit, v celoti uspel. Prisluhnimo samo nekaterim kazalcem, ki jih izpostavi avtor: »V ZDA je zgornja desetina odstotka po prihodku povečala svoj delež nacionalnega prihodka z 2% v letu 1978 na več kot 6% v letu 1999, medtem kot je razmerje med povprečnim zaslužkom delavcev in plačami direktorjev naraslo z malce več kot 30 proti 1 v letu 1970 na skoraj 500 proti 1 v letu 2000.«

Kot je razvidno, neoliberalizmu ni uspelo izpeljati svojega domnevnega projekta, ki bi benificiral vsem. Harvey govori tudi o notranjih protislovjih, ki naj bi pripeljala do zloma neoliberalizma, mi pa smo Kogeja vprašali, kakšne so možnosti razvoja neoliberalizma:

////////////////////
Izjava se nahaja v posnetku oddaje.
////////////////////

Neoliberalizam sicer nosi notranja protislovja, ki ga peljejo v krize, iz katerih pa se zna sam pobrati, na način nadaljnjega izkoriščanja večine. In ravno na tem mestu se pojavlja vprašanje, kako priti do tiste druge opcije, ki krizo neoliberalizma ukinja tako, da ukinja hkrati tudi sam neoliberalizem. Ker je večina naposled večina in ker naj bi v demokraciji vladala ravno večina, se je zato logično vprašati, zakaj večini ne uspe spremeniti tistega, kar ji ni po volji? Kogeja smo zato vprašali, katere alternative so danes na voljo in kakšen je pomen izgradnje splošnega mnenja pri vzpostavljanju novega politično-ekonomskega modela:

////////////////////
Izjava se nahaja v posnetku oddaje.
////////////////////

Prenehajmo torej slepomišiti, prenehajmo bežati s startne točke na cilj, ne da bi prehodili dolgo in težko pot, ki je pred nami. Če do sprememb še ni prišlo, je verjetno krivo predvsem preskakovanje posameznih etap v spreminjanju družbeno-političnega sistema, ki pa jih je neoliberalizem v celoti upošteval. Neoliberalizem je odlično izkoristil krizo, ki se pojavi konec sedemdesetih za to, da je prevzel pobudo, nasprotna gibanja pa danes krize ne znajo ali ne zmorejo izkoristiti sebi v prid, predvsem zavoljo ignoriranja starega recepta, ki preprosto deluje. In če nadaljujemo v okviru kuharske terminologije, se je nujno vprašati še in na tej točki je verjetno največ težav, kdo bo sestavine sprememb sploh financiral.

V oddaji smo poskušali predstaviti nekatere temeljne poteze neoliberalizma, kako se je vzpostavil in zakaj še vedno dominira. Poskusili smo se dotakniti tudi točke, kako se neoliberalizma znebiti, in na tej točki tudi zaključujemo, zakaj ravno tu je potrebnega največ premisleka tako individualnega kot širše družbenega. Naposled pa seveda stremimo k temu, da bo večina v demokraciji le uspela uveljaviti svoje vizije.

Ob neoliberalizem se je obregnil Tadej Meserko

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Priporočam ogled okrogle mize z naslovom Neoliberalizem s slovenskimi značilnostmi, ki so jo organizirali ob izidu dveh Harveyjevih knjig: http://www.youtube.com/watch?v=IUaVHsgm9V0.

I can't believe I've been going for years wihoutt knowing that.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.