DELITERARIZACIJA IN RETEATRALIZACIJA GLEDALIŠČA

DELITERARIZACIJA IN RETEATRALIZACIJA GLEDALIŠČA

Oddaja
14. 12. 2014 - 20.00

Tokratni Teritorij teatra se bo osredinil okoli novih praks dramskega pisanja, ki vnašajo inovacije na raven produkcije in recepcije besedil za gledališče ter v poglavitni meri reartikulirajo razmerja med besedilom in gledališkim dogodkom prav na obnebju avtonomizacije gledališča kot medija. Ta je zlasti v šestdesetih v poglavitni meri s t.i. performativnim obratom dehierarhiziral razmerja med posameznimi elementi samega gledališkega dogodka; tekstu je spodmaknil piedestal in ga enokovredno sopostavil z drugimi gledališkimi elementi.

Josette Féral v prispevku o specifičnosti gledališkega jezika, kjer raziskuje pojem teatralnosti, okoli katerega osredini svoje teoretiziranje, in mapira ambivalentno dediščino koncepta samega, zapiše: »Tisto, kar je še izhajalo iz jasnih in predvsem normativnih gledaliških estetik s konca 19. stoletja, je 20. stoletje postavilo pod vprašaj, ko je oder vzpostavil distanco do besedila in položaja, ki bi ga moralo prevzeti v gledališkem podjetju«.

In če dramska besedila v poglavitni meri zaznamuje, saj vendarle gre za pisanje za gledališče, razmerje med literarnostjo dramske forme in njeno uprizorljivostjo, gibljemo se „takorekoč z eno nogo v literaturi in z drugo na odru“, je bilo zlasti meščansko gledališče 19. stoletja nekakšna dekla za natančno reprezentacijo literarnega besedila, v ospredje pa potisnjena dramatičnost drame, njene napetosti in konflikti, pa je moderna pridodala zlasti misel na uprizorljivost.

Dramska in gledališka praksa sta producirali, teoretsko polje pa je zaznavalo serijo fenomenov, kot so razpad dialoga (Heiner Muller), polifonični diskurz (Peter Handke), sopostavitev različnih form in govoric (B.M. Koltes), govorne ploskve kot nadomestek za dialog (Elfriede Jelinek), odprto delo (Umberto Eco), zamenjava dialoga s polilogom (Julia Kristeva), literarizacija oziroma tekstualizacija (Elinor Fuchs), avtor-rapsod, rapsodizacija (Jean-Pierre Sarrazac), ne več dramski gledališki tekst (Gerda Poschmann), raztrganje telesa teksta (Erika Fischer-Lichte), tekst kot tkanje iz drugih tekstov (Patrice Pavis), novi modeli epskega gledališča (Andrzej Wirth) oziroma brezdialoškega gledališča (Hans-Thies Lehmann), itn., zapiše Toporišič.

Delo, ki ga mora opraviti sodobna teorija gledališča, je potemtakem izgradnja novega konceptualnega instrumentarija, ki sega onstran tradicionalnih, na »literarnem« gledališču in reprezentacijskem modelu temelječih teatroloških metod sodobnih gledaliških praks. Delo, ki ga sodobna teorija gledališča in novih dramatik že opravlja in čigar genealogijo bomo skušali opraviti v tokratnem Teritoriju teatra.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.