Flash mob je v času svojega uradnega nastanka, leta 2003, še veljal za precej »nedolžno«, bolj ali manj neškodljivo masovno izvedbo javnega dogodka. Za njegov oris je veljalo, da gre za skupino ljudi, ki se je načrtno zbrala, da v javnem prostoru kolektivno izvede nenavadno akcijo, nekakšno gibalno anomalijo. Uradni začetek te perfomativne forme sega torej desetletje nazaj, iniciatorski povod v vse nadaljnje podrazličice flash moba pa večina pripisuje Billu Wasiku, ki se je domislil eno prvih radikalnejših tovrstnih potez. V času njegove ideje se je raba svetovnega medmrežja že temeljito vkoreninila v vsakdan, zato je uporabil medij elektronske pošte. Izmislil si je elektronski naslov, s katerega je najprej sebi, potem pa kopici prijateljev posredoval vabilo na – takrat še razmeroma neznan fenomen – flash mob.

Ta se je razvil v fizično akcijo, v kateri so udeleženci zasedli trgovino Macy’s department store v New Yorku in repetativno povpraševali po »ljubezenski preprogi« ("ljubavnem tepihu"). Wasikov flash mob je imel takrat namen le vnesti malo zmede v ustaljeni red in javnemu prostoru pripisati širšo dimenzijo funkcionalnosti, hkrati pa tudi njegovo ranljivost in potencialno vsebinsko mnogoplastnost. Njegova težnja je bila eksperimentalne narave v nekem najbolj nenevarnem smislu. Na eni strani je preizkusil in uporabil velikansko moč interneta, na drugi pa z otroško radovednostjo čakal, kako se bo uniformirana množica odzvala na nenadni »vdor« anonimne skupine z željo po nekem bizarnem (neobstoječem) trgovskem proizvodu.

Dogodek je bil deležen precejšnjega odziva, predvsem pa je predstavljal odskočno desko flash moba, katerega razvoj bo bržkone trajal v neskončnost. Toda fenomen je žal dvorezen: nekateri flash mobi sicer ostajajo na ravni zdrave kreative oziroma upora, ki se izrisujeta neagresivno (smartmob), medtem ko je fleksibilna generacija »jeznih mladeničev« idejo pograbila drugače. Za izjemno popularen akt, zavit v formo flash moba, veljajo množični ropi trgovin (robbery mob) ali celo popolno sesutje določene infrastrukture. Eden izmed najbolj svežih »flash mob death« pa se je zgodil v Veliki Britaniji in se je navezoval na nedavno smrt Margaret Thatcher; skupine ljudi v Londonu, Brixtonu in Glasgowu, sestavljene tako rekoč iz vseh generacij njenih neprivržencev, so organizirale množične »zabave« in vsesplošno kolektivno veseljačenje.

Realizacijo flash moba torej na prvem mestu pogojuje visoka operativnost medmrežja, ki nudi hipno, učinkovito in nalezljivo komunikacijo ter varno virtualno zbirališče med seboj načeloma anonimnih posameznikov. Osrednji kanali informiranja so seveda Facebook, Twitter in verižna elektronska pisma. Prav v tej situaciji se skriva tudi zanimiv sociološko-psihološki odsev, ki prikaže nekakšno sprevrnjeno, vzvratno željo sodobnega človeka, da se iz otopelega virtualnega krča znova poda v realnost in to v vsej svoji psihofizični prisotnosti. Občutek, ki preveva udeležence flash moba, je ambivalenten – na eni strani se individuum »porazgubi« v masovnih formacijah, a hkrati nikoli ne izgubi svoje intimne, osebne zavesti, zakaj se je dogodka udeležil, ga nekako »moralno podprl«. Gre tudi za splet mentalne »mikrorevolucije« in »mikroutopije« urbanega okolja.

Etimologija besedne zveze »flash mob« temelji na povezavi med nenadnostjo, ki jo zastopa pomen bliska oziroma prebliska, in konotacijo pomanjkanja in kršenja osnovnih zakonov, ki jo predstavlja »mob«. Nishant Shah je anatomijo flash moba povedno strnil v definicijo »organizirati, zbrati, udejaniti in razbežati se«. Na eni strani dober recept za skupinsko zabavno druženje, na drugi »oporečna« navodila za organizacijo »političnih izgredov«, ki pa se v blagi različici lahko realizira tudi le kot demonstracija in nadzorovani uporniški shod. Status »resnobne zabave« pa verjetno večini predstavlja tisto bistveno sporočilno moč, ki naj bi prioritetno osmišljevala flash mobe, katerih izvajanje se je razpršilo po celem svetu. Asociacije vzbudi tudi umetniška drža Spencerja Tunicka, ki sicer že od leta 1994 razvija svojo prepoznavno fotografsko estetiko, v podobo katere ujame več sto ali celo več tisoč prostovoljno sodelujočih nagcev (»nudistične inštalacije«), ki jih umesti v skrajno običajne ali pa skrajno kočljive javne površine. (http://spencertunick.com/installations-)

Podžanri krovnega modela flash moba so nepregledno razvejani; imamo plesne, pevske, posvečene glasbenim in filmskim ikonam, »zamrznitvene«, ploskajoče, objemajoče, poljubljajoče, skakajoče, ležeče, naturistične, množične zasnubitve, tlorisne formacije znanih osebnosti oziroma parol ali simbolov, reklamne, revoltne, »valovanja« občinstva na stadionih in tako naprej v nedogled … Na eni strani jih aktivisti prakticirajo kot »politično orožje«, ki naj bi zastopalo večino, na drugi pa kot opozarjanje na človekove pravice, enakopravnost etničnih manjšin, pravice istospolnih, za namene feminizma, demokracije – ti pa so do neke mere solipsistično naravnani. Virág Molnár je strukturiral pet tipov flash mobov, in sicer: atomizirane, interaktivne, performativne (oziroma umetniške), politične in oglaševalske.

Najprej čista, nepreračunljiva forma flash moba se je poleg nepričakovanega pojava »rob mob / robbery mob«, torej skupinskih ropov, ujela še v eno past, saj je postala tudi učinkovito orodje za oglaševanje. Idejo je za svoje reklamiranje leta 2009 pograbil T-Mobile, prvi flash mob so organizirali v središču londonske postaje Liverpool Street Station, drugega na Trafalgar Square. Prvi je na You tubu posledično dosegel skoraj 38 milijonov ogledov in začnemo se spraševati, kje se konča množično ozaveščanje ljudi s senzacijo fenomena flash mob in začne propaganda za lastni dobiček.  No, kakorkoli obračamo, nahajamo se pač v zenitu kapitalizma, njegov pretok v umetnost in nazaj se dogaja na mnogih ravneh, ta je le ena izmed možnih variant.

Propagandni, reklamni flash mobi naj nam služijo kot most k naslednji različici, kjer »žrtve« niso več anonimne in tako množične (kot so to potrošniki), je pa zato njihova lastnina poškodovana ali napadena skrajno neposredno. »Flash mob robberies« ali tako imenovani »Organized looting« (oziroma že omenjeni rob mob / robbery mob) so vzniknili ne le zaradi adrenalinskega, mladostniškega upora samega po sebi, ampak prav tako kot kritična opomba na nevzdržnost ekonomske krize, ki je nekatere, tudi mlade, resno in dolgoročno zaznamovala. Predvsem v Združenih državah Amerike (nadalje se je praksa razpasla tudi po Evropi, še zlasti v Veliko Britanijo) so tovrstna dejanja postala splošno prepoznavna. Najbolj podli primeri se zgodijo sredi belega dne, v najbolj obljudenih mestnih predelih in seveda pod nadzornimi kamerami ter bližnjim opazovanjem prodajalcev ali varnostnikov. 

Ko se udeleženci zberejo v skupino, vpadejo v trgovino in v najkrajšem času poberejo vse, kar se pobrati da. Ker jih je veliko, v trgovini pa se zadržujejo le kratek čas, prodajalce popolnoma zmedejo, jih zaradi vznika močnega afekta docela razorožijo, skratka odvzamejo kakršno koli možnost učinkovitega reagiranja in ukrepanja – naj bo to direktna obramba ali pa klic policije. Mladi imajo na muhi cel spekter žrtev: od navadnih trafik vse do trgovin priznanih blagovnih znamk oblačil ali drage tehnične opreme.

Flash mobi kot specifična estetika kolektivnih formacij, kot odtis množice, ki želi za hip spremeniti vsakdanjo rutino urbanih konvencij in prekiniti rutinirano socialno koreografijo peščev in transporta, je v svoji osnovi neškodljiva. Njihov smoter je biti vpadljiv, a ostati kvečjemu na robu »mehkega terorizma«. Če jih umestimo v polje avantgardnih gibanj, so tako rekoč razmeroma nedolžni, sploh če jih postavimo ob misel Andréa Bretona, ki je izjavil, da bi bil edini pravi, resnični akt avantgardne umetnosti ta, da bi se nekdo s pištolo odpravil v zelo obljudeno ulico in začel na slepo streljati okoli sebe.

Nekateri teoretiki zametke flash moba datirajo v 18. stoletje, v čas industrializacije, ko so se ženske delavke s pomočjo preproste metode medsebojnega verižnega informiranja/dogovarjanja zbirale na sestankih, kjer so razglabljale o svojih problemih na delovnem mestu in kovale možne rešitve za upor proti izkoriščanju in zatiranju s strani nepoštenih lastnikov, voditeljev tovarn. Flash mobi se kakopak opirajo tudi na področje estetike performativnih praks 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja, kjer so se vrstile izpostavljene javne akcije v obliki hepeningov, uličnega gledališča in situacionizma. Obenem pa si seveda delijo tudi postopke in učinke različnih protestniških gibanj; spomnimo se samo na »spektakularno« akcijo sufražetk, ki so se priklenile na dvoriščno ograjo premiera, da bi opozorile na pravice žensk do volilnega glasovanja.

Flash mob v kontekstu prostora in časa vnaša neizogibno prevpraševanje javnih mest – ulic, stopnišč, prehodov, pločnikov –, ki ne pripadajo »nikomur«. Nalagajo jim nove pomene, oblike in funkcije, hkrati pa začrtane, prostorsko zamejene lokacije, kot so vrtovi, parki, galerije in trgovski centri, »de-teritorializirajo«. V knjigi Iznajdba vsakdanjosti Michel de Certeau med drugim pojem hoje unikatno primerja z učinkom govora. »Za urbani sistem je dejanje hoje to, kar je govorno dejanje za jezik ali izrečene izjave. (…) Hoja je prostorska uresničitev kraja, tako kot je govorno dejanje zvočna uresničitev jezika. (…)« Pešce označi kot osnovno izkušnjo mesta, njihova telesa sledijo tankim in debelim črtam urbanega »besedila«, ki ga pišejo, ne da bi ga mogli prebrati. Flash mob v svoji sporočilni heterogenosti gotovo spodbuja tudi misel o trezni, premišljeni, z vsebino napolnjeni intervenciji v javni prostor, ki se v okviru de Certeaujeve teorije zazdi kot neprilagojena beseda, če ne že kar sočna psovka sredi uglajene in spodobne urbane retorike.

Flešala je Zala Dobovšek.