Beremo in ponavljamo misli in besede Antonina Artauda, ustvarjamo telo brez organov, deteritorializiramo teater ...

S stališča duha pomeni krutost neizprosnost, strogo prizadevnost in odločenost, nepomirljivo in popolno opredeljenost. Najbolj navaden filozofski determenizem je – s stališča našega bivanja – ena od oblik krutosti. […] Krutost je predvsem bistrovidna, je neke vrste stroga usmerjenost, podreditev nujnosti. Ni krutosti brez zavesti, brez nekako uporabljene zavesti. Zavest daje vsakemu dejanju v življenju barvo krvi, svoj kruti odtenek, saj je jasno, da je življenje zmerom nekogaršnja smrt.

Gledališče krutosti je globoko prepričano, da misli množica predvsem s čuti in da je nesmiselno, kot počne psihološko gledališče, v prvi vrsti nagovarjati njeno zmožnost doumevanja; zato se je odločilo, da se bo lotilo množičnih predstav in da bo v vrvenju množič, ki bodo postavljene druga proti drugi in jih bodo pretresali krči, našlo nekaj tiste poezije, ki jo je čutiti v ljudskih praznovanjih ob danes vse bolj redkih dneh, ko se zgrnejo ljudje na ceste.

In zdaj se zastavlja vprašanje, ali se bo v svetu, ki drsi v samouničenje, ne da bi to zaznal, našlo jedro ljudi, sposobnih uveljaviti ta vzvišeni pojem gledališča, ki nam bo vsem dal nravno in čarno protivrednost za dogme, v katere ne verjamemo več.

In zdaj se zastavlja vprašanje ...