Izvajalci z motnjami v razvoju in sodobne scenske prakse

Oddaja
http://radiostudent.si/sites/default/files/styles/thumbnail_w200/public/slike_prispevkov/back%20to%20back.3.jpg?itok=2WitOB3Y
11. 1. 2015 - 20.00

Eden od kompleksnejših pogledov je pogled na drugega–drugačnega. Kategorija drugega, kot nekoga, ki odstopa od prevzetih standardiziranih vzorcev splošno veljavnega in predstavlja ne-nas. Naš pogled lahko zato nehote tvori izraz usmiljenja, izmik pogleda pa tvega ignoranco. Zdi se, da »pravilna« reakcija preprosto ne obstaja. V vsakem primeru kontaktna situacija pogosto povzroči nehoteni sram in nenadno tesnobo, ki ju je tako rekoč nemogoče izničiti. Nelagodje se sicer zdi osebno/individualno, a v resnici izvira iz moči ukoreninjenega družbenega ustroja in navad, ki presegajo posameznikovo samovoljo in podzavest.

Če je ta psihološka in sociološka zanka problematična že na ravni vsakdanjosti, kako pogled na drugega in drugačno razumeti in umestiti v polju sodobnih scenskih praks? V tokratni oddaji bomo področje gledališča, ki se tako ali drugače navezuje na angažiranje izvajalcev z duševnimi motnjami v razvoju, zamejili na tiste, ki delujejo, recimo temu, na profesionalni ravni. Prav tako se večinsko osredotočamo na linijo duševnih motenj in ne telesnih hendikepov.

Trend terapevtskih in pedagoških pristopov, ki z namenom razvijanja motorike in umskih sposobnosti povezujejo umetnost in hendikepirane osebe, je v družbi že trdno vzpostavljen in bi zahteval posamično obravnavno. Formalni začetki zdravljenja oseb z duševnimi težavami z umetnostjo naj bi segali v sredino 20. stoletja, na prakticiranje pa sta vplivali zlasti psihoanaliza, kasneje tudi humanistična psihologija in vedenjska ter gestalt terapija.

Stigmatizacija oseb z duševnimi motnjami je trdovratna in tako zelo družbeno-vzgojno pogojena, da jo je skoraj nemogoče izkoreniniti. Dva najpreprostejša načina, na katera nestigmatizirani ljudje posredujejo občutek temeljne inferiornosti stigmatiziranim ljudem, je socialno zavračanje/socialna izolacija in zmanjšana pričakovanja (L. M. Coleman). Škodljivo prenašanje stigme je, da stigmatizirani ljudje razvijejo enake zaznavne probleme, kot jih imajo nestigmatizirani ljudje. Nase in na svoja življenja začnejo gledati skozi stigmo oziroma, kot piše Sartre (1948) o Judih: »pustijo se zastrupiti s  stereotipom in živijo v strahu, da se bodo skladali z njim«

Od tod tudi zadrege še tako uveljavljenih in suverenih režiserjev, ki jih kljub jasnim neškodljivim namenom pri izvajanju tovrstnih praks vselej spremlja skeptičnost in etično-moralni krč. Spajanje uprizoritvenih nasprotij, kot so estetsko, reprezentacija in spontano, avtentično, je drzna, tudi negotova gesta, ki se vseskozi giblje na spolzkih tleh navideznega moraliziranja, poglabljanja stereotipov in nekakšne prisilne inkluzivnosti drugačnega v širši družbeni (umetniški) prostor. 

Vstop oseb z motnjami v razvoju v sodobne scenske prakse se zdi kot diametralno nasproten ustaljenemu redu. Zaradi slabe senzorike je zaznavanje oseb nenatančno, informacije se počasneje procesirajo, prisotne so težave pri videnju bistva, osredotočenost je fiksirana in ne razpršena. Poleg tega je navzoče tudi visoko aktivno čustvovanje; ponekod apatija, drugje agresivnost in vzburjenost, ki se zaradi okvarjenega centralnega živčnega sistema manifestirajo kot preobčutljivost, impulzivnost in labilnost. Izjeme so osebe z Downovim sindromom, kjer je prisotnega več zadovoljstva, sproščenosti in prijaznosti.

Zanimiv je fenomen »priljubljenosti« uprizarjanja, igranja oseb z duševnimi motnjami. Že podatek, da je veliko oskarjev romalo igralcem, ki so odigrali tovrstne like, govori sam zase (npr. Tom Hanks za vlogo Forresta Gumpa, Dustin Hoffman za vlogo Raymonda Babbitta v filmu Rain Man …). Gre za svojevrsten perceptivni model, ki gledalca vpelje v območje ugodja, v katerem je jasno, da nismo priča dejanski bolečini ali bitki stigmatiziranega posameznika z okolico, a smo kljub temu globoko posrkani v samo verjetje njegovega čutnega in mentalnega procesiranja.

Igralci lahko pri oblikovanju lika raziskujejo in se srečujejo z resničnimi osebami z motnjami, nato dodajo še svojo domišljijo in empatijo, kar vodi v oblikovanje povsem verjetnih likov. A neposredno izkustvo ostaja nemogoče in nedosegljivo. To pomeni, da občinstvo zmore uživati v pogledu, ne da bi se pri tem moralo soočiti z resnično naravo in dejanskim položajem duševno prizadetih oseb. Gre za navidezno razumevanje in sočutje, ki vsebinsko sicer lahko prodreta v kritiko ideologije drugačnosti, a pravzaprav ostajata popolnoma ločena in distancirana od realnosti. Sta nekakšen zastoj na poziciji deklarativnega.

Seveda pa obstaja niz predvsem neodvisnih filmov, ki v svet duševno motenih vstopijo z vso dokumentarno ostrino, angažirajo duševno prizadete ljudi in v njihovo »problematiko« vstopijo z načelno odgovornostjo, pozivom k ozaveščanju marginaliziranih skupin ali pa z ironijo (na primer Von Trierjevi Idioti). Če samo za hip primerjamo film in gledališče, se prav v reproduciranju med njima pojavi velik razkol; medtem ko je film reproduciran tehnično, odrsko uprizarjanje zahteva docela drugačno politiko ponovitev/ponavljanja, kjer je v primeru sodelovanja z duševno motenimi osebami vse prej kot lahkotno vodljiv. Je zapleten proces, ki mora vseskozi skrbno negovati ne le dinamiko odrskega dogajanja, temveč tudi vsakokratno stabilno psihofizično pripravljenost izvajalcev.

Prisotnost osebe z motnjami v razvoju na odru zmeraj dregne v serijo vprašanj ne glede na žanr in poetiko postavitve. Gre za kompleksne plasti političnosti, aktivizma, angažiranosti, včasih celo gole propagande, ki se oblikujejo in prepoznajo glede na položaj gledalca, njegovega prepričanja in intelektualne dovzetnosti. Naletimo na teorije, kjer posamezniki čutijo velik odpor v vpeljevanju duševno motenih oseb v okolje (sodobnega) gledališča, v katerem naj bi prvenstveno »služili« kot element fascinacije, usmiljenja ali zgražanja – ne glede na (ne)kvaliteto uprizoritve.

Michael M. Chemers v knjigi Staging Stigma pojem stigmatizacije duševno in fizično oviranih naveže na (zgodovinski) uprizoritveni format freak showov, pri čemer se fundamentalno vprašanje glasi: je bolj pristen in politično korekten format freak showov, kjer akterji predstavljajo sebe v svoji lastni in razmeroma neponarejeni naraciji; ali vpeljevanje ljudi z motnjami v razvoju v prostor institucionaliziranega kanona umetnosti, kjer bodo zaradi družbene standardizacije vselej učinkovali kot tujki, drugi.

V primeru freak showov se izvajalcem ni potrebno podrejati vedenjskemu, govornemu in občevalnemu sistemu večine, tam lastno stigmatizacijo presegajo tako, da svojo spačenost, invalidnost ali iznakaženost častijo kot neločljivi del človeškosti. Freak show postane samorefleksivni politični performans, ki izkorišča problematiko umetnega konstrukta pojmov invalidnosti in drugačnosti z namenom, da bi kritično naslovil globalno stigmo, ki sicer ostaja nerazrešena.

Etične dileme in razmerja jaz-drugi se v tovrstnih praksah tesno prepletajo, pomembno mesto pa zaseda tudi vprašanje stopnje zavesti uprizarjanja. Koreograf Jérôme Bel, ki je z osebami z duševnimi motnjami iz skupine Theather Hora ustvaril uprizoritev Disabled Theatre, pravi, da je eden od problemov vprašljivost zavedanja: v kolikšni meri se pravzaprav izvajalci sploh zavedajo, pri čem sodelujejo in kakšna so pri tem njihovi performativni znaki ter funkcija – tako na umetniško estetski kot širše družbeni ravni.

Kaj se zgodi z etiko, če je gledalec že v samem izhodišču kot v superiornem položaju, če se njegov objekt opazovanja ne zaveda totalitete akta in fenomenološke relacije gledalec –  izvajalec. Bi lahko do neke mere položaj te osebe na odru, ki dogodek dojema na precej intuitivni ravni in se ne zaveda večine registrov svoje reprezentacije, povezali s performativnim zasukom, ko na odru nastopa telo, ki spi ali pa je pod vplivom močnih psihoaktivnih substanc, skratka telo, ki ne zaznava pogleda drugega, se nanj ne more in ne zna odzivati ali pa ga dekodirati.

Jérôme Bel je prav za omenjeni projekt dobil kar nekaj negativnih »etičnih« kritik, očitali so mu manipulacijo in utrjevanje predsodkov do duševno motenih. Eden od argumentov kritike je bil tudi, da je izvajalce na oder postavil točno takšne, kot so, da jim ni dodal nobenega simbolnega pomena, vsebinske globine, skratka neke presežne performativnosti. Prav s tem, ko jih ni obremenjeval s spreminjanjem, ampak jih pustil v vsej njihovi avtentičnosti, je zasadil morebitni občutek determinacije in stereotipizacije; »ne morete biti nič drugega kot vi sami«.

Medtem pa avstralska gledališka skupina Back to Back Theatre pod vodstvom režiserja Bruce Gladwina razvija povsem drugačno politiko uprizarjanja. Izvajalci so stalni sodelavci in ne le priložnostni udeleženci, kar seveda pomeni, da je vključena medsebojna kontinuiteta, ki je pogoj za bolj kompleksne projekte. Leta 2009 smo si lahko na festivalu Exodos ogledali njihovo intervencijo v javni prostor z naslovom Small Metal Objects, na Festivalu svetovnega gledališča 2014 v Zagrebu pa uprizoritev Ganesh Versus the Third Reich.

Kljub temu, da gre za dve popolnoma različni strukturi izvajanja, je tendenca angažiranja oseb z duševnimi motnjami ista. Gre namreč za enakovredno pozicioniranje duševno motenih, kar pomeni, da njihova izvedbena investicija zajema profil »običajnega« performerja: torej njegovo zasebno in javno nianso, fiktivno in realistično podobo ter nenehno fluidnost vseh omenjenih ločnic. V predstavi Ganesh Versus the Third Reich je njihovo angažiranje toliko bolj kočljivo, saj se odrski dogodek ne spoprijema le z izzivi gledalčeve percepcije na izvajalskem nivoju, pač pa tudi na vsebinskem.

Sporočilnost je v Ganeshu nenehno večplastna, opira se na izvajalsko tehniko, na zasebnost igralcev (oziroma njihovo diagnozo), njihovo razumevanje vsebine in navsezadnje na vsebino samo; ta z namenom razlage izvora simbola svastike potuje od hindujske ezoteričnosti do nacistične agresije. Izvajalci z motnjami v duševnem razvoju se na odru v mizanscenskem in tekstovnem aspektu sicer udinjajo (režiserski) disciplini, toda v sprotno refleksnem in značajsko  vedenjskem vidiku ostajajo avtentični. Mestoma muhasti, pretihi, štorasti, komični, a hkrati sposobni resnobnosti, močne koncentracije in doslednosti. Brez da bi podčrtovali kakršnokoli stigmatizacijo, pa jo ne samo izničijo, temveč celo prekašajo položaj gledalca, mu izbijejo sleherni predsodek in zavrtinčijo njegov percepcijski sistem.

Kako resnična je nevarnost, da režiser ob tovrstnih projektih postane tarča nenaklonjenega javnega mnenja, govori tudi italijanski režiser Pippo Delbono. Njegovi izvajalci v nekaterih projektih so osebe z ekstremnimi življenjskimi izkušnjami, zaznamovani s trpljenjem, boleznijo, marginalizirani, pogosto s takšnimi in drugačnimi duševnimi motnjami. V okolje umetnosti, ki največkrat prisega na elitizem, estetiko, lepoto in perfekcionizem, Delbono izvajalce vpelje kot izvedbeno anomalijo. Spomnimo na predstavo Vojna (Guerra), ki je leta 2010 gostovala tudi pri nas.

Čeprav nihče od njih ni izšolan za igralca, niti formalno niti neformalno, se morajo priučiti veščine, kako svojo osebnostno izrednost podkrepiti z intenziteto gest in giba ter kako esenco svojega življenja preslikati v diskurz umetniškega dogodka (performativnih nanosov). S svojo bivanjsko avtentičnostjo vstopajo v polje dokumentarnega: njihova telesa, ki so v realnosti preživela ekstremne preizkušnje, čustvene pretrese in telesne mejnosti, naj bi na odru vzpostavile občutek absolutne navzočnosti, spontanosti, a obenem tudi strogo precizne gestikulacije.

V bogatem naboru možnih izhodišč in avtorjev smo jih oplazili le nekaj. V zaključku bi bilo umestno omeniti, da so znotraj obravnavane teme posebne vloge deležni tudi kritiki, ocenjevalci tovrstnih projektov. Kako s kritiškim zapisom pristopati k dotičnim predstavam in ustvarjalcem? S pretirano pazljivostjo, občutljivostjo, politično korektnostjo ali neprizanesljivo, iskreno in direktno? Odgovor je bržkone: tako kot do vseh drugih.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.