KOLEKTIVNO MARKIRANJE NOVEGA TERITORIJA

KOLEKTIVNO MARKIRANJE NOVEGA TERITORIJA

Oddaja
10. 9. 2019 - 20.30

Če smo se v lanski sezoni posvečali razpiranju obrobnosti, bodisi vsebinske, bodisi žanrske, smo se letos odločili sezono zastaviti v duhu kolektivnega ustvarjanja, v obliki grajenja mostov med praktičnim in teoretičnim ter z vstopanjem v sam proces ustvarjalnega dela znotraj uprizoritvenih umetnosti.

V času, ko umetnost postaja čedalje bolj individualizirana ter podrejena konkurenčnim pogojem razpisov, se zdi bolj pomembno kot kadarkoli delovati skupaj in graditi kolektivno skupnost, ki bi se medsebojno bodrila in izzivala. Z letošnjo sezono smo si zastavili oddaje, ki bi vzpostavljale dialog med teoretskimi pisci ter praktičnimi ustvarjalci in s tem zabrisale mejo med teorijo in prakso. Želimo si zmanjšati distanco in iskati plodno izmenjevanje tako praktičnih kot teoretskih uvidov ter s tem omogočiti drugačen in dinamičen vpogled v sodobno uprizoritveno umetnost.

V letošnji sezoni napovedujemo preizpraševanje kolektivnega pisanja, združevanje in kombiniranje različnih pogledov znotraj specifične problematike ter obravnavo tem, vezanih na uprizoritvene umetnosti, skozi dialog s samimi ustvarjalci. Želimo si teorijo približati praksi ter vstopiti v polje, v katerem nista strogo ločeni. To je naš teritorij, v katerega želimo začrtati poglede in razmisleke naše generacije, odpreti vrata novim praksam pisanja, osvetljevanju prezrtih tem in ustvarjalcev ter raziskovanju in razkrivanju posameznih specifičnih elementov in mehanizmov sodobne uprizoritvene umetnosti.

V letošnji sezoni združuje moči šest piscev, ki bodo v radijskih oddajah raziskovali različne teme in formate, skupaj pa bomo vstopili na pot kolektivnega pisanja – razpiranja razsežnosti gledališke kritike in njene misli, obravnave ter primerjave gledališke in plesne pedagogike ter njunih vzgibov in posledic za mlade ustvarjalce.

Prva epizoda nove sezone nas bo skozi kratko, a eksaktno pripoved popeljala v svet performansa, kuratorstva in teatrologije. Glavno vlogo protagonistke, mlade nadobudne piske, debitantke Teritorija teatra, pa bo v njej odigrala Katja Markič.

Če govorimo o grajenju mostov med praktičnim in teoretičnim, se moramo nujno posvetiti tudi preizpraševanju teoretizacije najsodobnejših umetniških praks. Živimo v času, v katerem je umetnost s pomočjo tehnologije mogoče zgodoviniti tako rekoč sočasno z njenim nastajanjem. To pa še ne pomeni, da je nabrani material sam po sebi urejen in teoretsko obdelan. S tega vidika je ena manj opredeljenih umetniških praks performans, ki se že v svoji osnovi izogiba strogim teoretskim zamejitvam, a njegova praksa vseeno raste hkrati s teoretičnimi premisleki in raziskavami.

V našem prostoru sta performansu letos posvečena dva festivala, festival Performa v Mariboru in Festival performansa v prostorih Nove pošte v Ljubljani. Performa, ki bo na sporedu konec septembra, je mednarodni festival performansa in inovativnih umetniških akcij s področja glasbe, literature, gledališča, likovne in drugih umetnosti. Meseca maja pa si je bilo na lokaciji Nove pošte v Ljubljani mogoče ogledati festival, ki si je prizadeval za vidnejšo umestitev performansa na področje sodobnih umetniških praks skozi ustvarjalni odziv na aktualne odklonilne spletne komentarje o sodobni umetnosti.

Neinstitucionalnost, rojevanje vedno novih hibridnih oblik in žanrov ter prepletanje intermedijskih umetnosti so domača področja performansa, ki pa prav zaradi tega pogosto izpade skozi sito teoretsko obravnavanih zvrsti umetnosti. Omejeno financiranje in prireditve v urbanem okolju nedvomno nekoliko prispevajo k zadržanosti teoretske obravnave, a ravno pri umetnosti, ki se neposredno odziva na čas, v katerem nastaja, in vanj tudi aktivno posega, je povezovanje med teorijo in prakso tako rekoč nujno.

Obema festivaloma je skupno, da se v duhu performansa naglo odzivata na sodobni čas in splošno družbeno klimo, ob tem pa dajeta prostor tudi mejnim in obrobnim stališčem. Za učinkovit potek takega festivala in predvsem za zagotovitev razumevanja širšega konteksta med gledalci pa je nujno potreben mediator, oko, ki bdi nad celoto in ohranja rdečo nit, arbiter – ali z najboljšo besedo: kurator.

Funkcija kuratorja festivala je pri nas malo poznana, čeprav se je uveljavila marsikje v tujini. Doma jo najbolje poznamo s področja likovnih umetnosti in razstav, gledališki, glasbeni, plesni in drugi festivali pa najpogosteje ostajajo brez takšne osebe. Če si sposodimo besede Felixa Ensslina, ki o kuratorju razmišlja kot o vizionarju dogodka, lahko rečemo, da je njegova naloga, da kot mediator vstopa v dialog s publiko preko poznavanja historičnega ozadja in novim pristopom do raziskovane teme in razstavljenih eksponatov (v primeru performansa poskrbi tudi za reartikulacijo video posnetkov in njihovo umeščenost). Z izborom in predstavitvijo umetniških aktov izraža stališče in pogled na sodobni čas ter ju umešča v vizijo prihodnosti. Ko govorimo o izboru, je torej nujno poudariti privilegij žive umetnosti, pod kakršno bi lahko šteli performans, pri kateri ima kurator možnost povabiti umetnike ali umetniške skupine k sodelovanju in usmerjati sam ustvarjalni proces nastajanja posebej za festival pripravljenega dogodka.

Teritorij teatra bo torej vstopil v dekodiranje kuratorstva, njegove namembnosti in pomembnosti ter njegove funkcije znotraj vodenja in oblikovanja festivalskega programa. Kaj pravzaprav kuriranje festivalov doprinaša njihovim programskim shemam in ali so le-te sploh potrebne? Kje se delo kuratorja konča in delo ustvarjalca začne?

V drugo epizodo nove sezone gledališke serije nas bo ekskluzivno popeljala kar urednica oddaje osebno in nam razprla pogled v kotičke neodvisnih in nekonvencionalnih produkcijskih ter avtorskih pristopov znotraj uprizoritvenih umetnosti. Skozi dialog z ustvarjalci in gledalci dvoletnega projekta Abonma nas bo vpeljala v dekodiranje odnosa med ustvarjalnim procesom in recepcijo publike, problematiziranja njunega odnosa in njegovih potencialov ter s tem razgrnila zavese raznolikega uprizoritvenega ustvarjanja onkraj ljubljanske metropole.

V tretji epizodi oddaje bo kot gostujoča zvezda nastopila veteranka literarnega programa znotraj radia – Kaja Blazinšek, ki nas bo skozi razgrinjanje glasbe, zvoka in zvočnosti kot ločenih uprizoritvenih elementov popeljala v zvočno in atmosfersko krajino uprizoritvenih umetnosti.

V duhu vstopanja v osvetljevanje specifičnih elementov gledališke uprizoritve ter dekodiranja delovanja specifičnih mehanizmov uprizoritvenih umetnosti se bomo dotaknili enega od uprizoritvenih elementov, o katerem redko zasledimo poglobljena razmišljanja. Zvok - kot ena izmed integralnih komponent uprizoritvenih umetnosti in njihove izkušnje - služi kot podporni steber jedrne strukture uprizoritve, ki ga največkrat povezujemo s funkcijo poustvarjanja in proizvajanja atmosfere predstave.

Zvok je zgolj osnoven element, ki obstaja in funkcionira v različnih oblikah, kar je pogojeno predvsem s tem, kako se ta v samem gledališkem aktu vzpostavlja. Prva, najbolj pogosta in verjetno najbolj kompleksna oblika je glasba. Nemalokrat se na slovenskem odru ta izvaja v živo, kar že samo po sebi poskrbi za drugačno doživljanje glasbe, saj naši zvočni izkušnji, napram tisti, pri kateri spremljava prihaja iz zvočnika, živa izvedba glasbe pridodaja na živosti medija in zatorej skrbi za bolj polno atmosfersko izkušnjo uprizoritve. Odnos glasbe do drugih elementov uprizoritve in oblik zvoka je ponovno drugačen v primerih, ko glasbo in zvok igralci na odru proizvajajo sami.

Verjetno primarnejši, a pomensko močnejši so zvočni efekti, ki jih konstruirajo igralci na odru, bodisi prek proizvajanja zvoka z globokim in ekspresivnim dihanjem ali vzdihovanjem, bodisi s proizvajanjem zvoka z različnimi deli telesa ali pa prek proizvajanja zvoka skozi interakcijo z različnimi objekti in rekviziti, ki njegovo prisotnost zvežejo s prisotnostjo scenskega prostora.

Dandanes večina uprizoritvene umetnosti dimenzijo zvoka implementira s tehnologijo. Predvsem z uporabo instrumentalnih posnetkov, že ustvarjenih zvočnih krajin in zvočnih efektov. Na tem mestu moramo omeniti tišino oziroma popolno odsotnost zvoka. Vse zgoraj naštete zvočne oblike enakovredno oblikujejo zvočno dramaturgijo, zvočno scenografijo in zvočno krajino.

Prek zvoka, kot enega od elementarnejših komponent uprizoritve za gledališko izkušnjo, bomo raziskovali, kako se funkcija zvoka spreminja v odnosu do besedila, dramaturške zasnove, igralca, prostora, scenografije in gledalčeve gledališke izkušnje. Dotaknili se bomo nekaterih praktičnih primerov predstav iz pretekle in letošnje sezone, ki zvočno dimenzijo postavljajo v ospredje in s tem v bolj enakovredno razmerje vidnejšimi in dominantnejšimi strukturnimi elementi predstave.

V četrti epizodi sezone bo za manjši vsebinski in strukturni “plot twist” poskrbel Teritorijev že uveljavljeni sodelavec Jakob Ribič, ki bo skozi dinamično popotovanje preko zgodovine in teorije vstopil na pot odkrivanja skrivnosti sodobnega cirkusa in spoznavanja njegovih akterjev ter nam predstavil njegove glavne in najbolj eksotične atrakcije.

Konec šestdesetih let in v začetku sedemdesetih se je v Franciji, Veliki Britaniji in ZDA pojavila nova oblika umetniške uprizoritvene prakse, ki ji danes pravimo »novi« ali »sodobni« cirkus. Ta je sicer res nastajal na ozadju tradicionalnega cirkusa, vendar hkrati uvedel tudi nekaj bistvenih sprememb. V prvi vrsti novi cirkus definira zavračanje vključevanja živali v performans, hkrati pa se je ta umetniška praksa odprla vplivom drugih umetniških form, predvsem uličnemu gledališču, plesu in mimu.

Novi cirkus se je tako vzpostavil na križišču med tradicionalnimi cirkuškimi tehnikami in vključevanjem elementov drugih performativnih praks, kar ga dela za zanimivo, a ne prav dosti teoretizirano multidisciplinarno umetniško polje. Prav heterogena narava novega cirkusa, ki je bil doslej v teoretskih in zgodovinskih obravnavah pogosto obsojen na obrobnost, nas spodbuja, da mu posvetimo pozornost in ga raziščemo.

Novi cirkus presega zgolj obvladovanje tehnik, veščin in trikov, s katerimi navadno povezujemo cirkuške prakse, in močno poudarja tudi vsebino daje velik poudarek tudi na vsebino in zato klasične cirkuške postopke postavlja v različne performativne okvire, denimo gledališkega ali plesnega. Nemara je prav zaradi tega, ker novi cirkus teži k hibridnosti, teoretiziranje praks, ki sodijo v to umetniško polje, nekoliko izmuzljivo, a po drugi strani ravno zato tudi zelo intrigantno.

V eni izmed oddaj bomo zato poskušali predstaviti historični pregled te umetniške prakse, definirati razlike med tradicionalnim in novim cirkusom ter določiti njegove temeljne značilnosti, nato pa premisliti še njegov trenutni status v Sloveniji. V duhu letošnje sezone bomo v obravnavo teme poskušali vstopiti tako skozi historični in teoretski pregled kot tudi skozi dialog s dejanskimi ustvarjalci.

Za dramatičen prelom sezone bomo v ekskluzivni dvojni epizodi poskrbeli kar vsi pisci skupaj in se podali na raziskovanje kolektivnega pisanja. Kot nekdanji študentje akademij ter izkušeni izvedenci za stanje pedagoškega dela ter študijskega načrta znotraj Akademije za ples ter Akademije za gledališče, radio, film in televizijo se bomo podali na primerjavo samega študija in v večji meri osvetlili sam pedagoški pristop mentoriranja umetniških praks ter zasledovali posledice, ki jih ima tovrstno mentoriranje na bodoče mlade ustvarjalce ter njihovo avtorsko poetiko.

V sledeči epizodi bo za časovno zastranitev poskrbela najnovejša soustvarjalka oddaje - Tery Žeželj, ki bo skozi temeljito raziskavo kapitalizmu podrejenega časa zasledovala abstrakcijo, imaginacijo in alternativo ter iskala temu namenjeno koncipiranje in konzumiranje časa znotraj uprizoritvenih umetnosti.

V času, ko je kapitalizem že zdavnaj globoko vkopan v vse sfere življenja, posameznikovih aktivnosti, intime, se človekova vrednost, vrednost njegovih dejavnosti in vrednost umetnosti močno spreminjajo. Verjetno je nujno – če želimo prelamljati z dominantno kapitalistično logiko – najprej predvsem zavzeti stališče, da se umetnost v takšnem kontekstu ne bo vrednotila in se ne sme vrednotiti ter ponujati svoje prodajne cene. Verjetno je nujno sprejeti drugačno dikcijo in zavreči vrednostne meritve z denarnimi enotami.

Toda kaj vse se s tem spremeni? Na kakšen način nato obstaja umetnost? Kakšne potenciale odpirajo umetniška raziskovanja, ki v svoje prakse vpisujejo drugačne načine dela in obstajanja umetniškega dela? Kako se spreminja status avtorja, umetnika in status umetniškega dela? Kakšne potenciale razpirajo projekti, ki stavijo predvsem na kreiranje kolektivnih prostorov sobivanja, ki si prizadevajo ustvariti alternativne prakse soobstajanja, ki naj bi bile ločene od kapitalističnega vsakdana? In kakšne alternative nam omogočata naša imaginacija in spodbujanje imaginacije v umetniških dogodkih?

Verjamemo namreč, da je danes izkustvo časa močno spremenjeno in pogojeno s kapitalistično ureditvijo in penetracijo informacijske in tehnološke revolucije v vse sfere življenja. S tem pa se spremeni tudi človekov način razmišljanja in razumevanja samega sebe znotraj neke družbe. Zanimalo nas bo, kako spreminjanje izkustva časa vpliva na spremembe v umetnosti in pa sam koncept časa v gledališču kot mediju, katerega ena osnovnih lastnosti je efemernost. Gledališki dogodek namreč zareže v čas vsakdana z drugačno organizacijo časa, z imaginarnim časom, in v sodobnoscenskih premikih se kažejo težnje po spreminjanju, razširjanju tega trenutka, podaljševanju skupnega izkustva, kreiranja drugačnega izkustva in podobno. Zanimale nas bodo različne strategije, ki tematizirajo čas in ga postavljajo v ospredje.

Gledališče namreč čas začne tematizirati šele v dvajsetem stoletju, v obdobju, ko se tudi izkustvo časa zaradi tehnoloških napredkov in tako dalje močno spremeni. Čas tako na nek način ostaja osrednja tema: konec dvajsetega stoletja postane na primer pogosta sprememba v načinu ustvarjanja umetniških del osvetljevanje procesa samega – torej osvetljevanje umetnikovega časa. Kaj se s tem spremeni? Kaj so možnosti, ki jih razpirajo na primer “durational performansi”? Kako se izkušanje dogodka spremeni s podaljševanjem časa?

Po drugi strani pa nas v navezavi na drugačno izkustvo časa zanima spodbujanje gledalčeve imaginacije, ki je nujno vezana tudi na izkustvo časa. Preizprašati si želimo kritične potenciale imaginacije, nečesa tako neoprijemljivega, da se odmika vsakemu posegu in materializaciji, po drugi strani pa nečesa tako vezanega in odvisnega od posameznikovih izkušenj. Zanimalo me bo, ali je zavračanje spektakla na odru in spodbujanje imaginacije ter tako delno premeščanje dogajanja v vsakega prisotnega posebej lahko eden od načinov za ustvarjanje drugačnih okolij za soobstajanje prisotnih in s tem način za mišljenje alternativne prihodnosti.

Kapitalizem namreč ustvarja nenehen občutek čakanja in ustvarjanja za prihodnost, ki pa jo v popolnosti določa sedanjost. Ali torej lahko z drugačnimi izkustvi znotraj umetniških dogodkov najdemo pot do drugačnih načinov razmišljanja v polju imaginarnega, ki bi vodila v mišljenje drugačne prihodnosti?

V počasnem izteku nove sezone se bo za nepričakovan zasuk v nekaj epizodah kot gostja pojavila tudi lanskoletna zvezda Teritorija - Maša Radi Buh, ki bo v svoji že skoraj prepoznavni maniri vrnila prostor obrobnim tematikam ter se aktivistično spustila v borbo za osvetljevanje prezrtih praks znotraj uprizoritvenih umetnosti.

Lanska sezona Teritorija teatra je k sodobnemu plesu pristopila v dveh oddajah. V prvi je na kratko pregledala, kako se sodobni ples znajde v polju lutkovnega gledališča, v drugi pa je predstavila prakso fizičnega uvoda, ki jo v Sloveniji razvija Anja Bornšek. Letošnja sezona bo v našem polju zanimanja nadaljevala v smeri, ki jo je metodološko začrtala zadnja junijska oddaja. Fokus se bo z zaključenih izdelkov, torej predstav, preusmeril na koreografske, ustvarjalne ali pa pedagoške prakse, ki predstavljajo podlago samim uprizoritvam. Le-te bi lahko s klasično metaforo opisali kot češnjo na vrhu sadne kupe ali pa jih skozi bolj sociološko perspektivo označili s produkti, ki danes žal na trgu – pa naj bo ta dejanski kulturni trg ali pa trg, na katerem prek razpisnih mehanizmov kupujejo različni odločevalci – tekmujejo za sredstva, gledalce, celo medijsko izpostavljenost in pokritost. Na končne izdelke prisiljeno usmerjeni fokus pa v ozadju velikokrat pušča cel kup zanimivih praks, ki bodisi stojijo za samimi predstavami ali pa obstajajo, ne da bi se kdaj v njih udejanjile, pa zato niso nič manj legitimne ali manj pomembne.

Osredotočenost na prakse pomeni osredotočenost na socialno-ekonomske pogoje, ki pogojujejo določene parametre teh praks, ter zavedanje nemogočih pogojev, v katerih deluje sodobnoplesna scena in na katere se ves čas opozarja – prav zato jih omenjamo še enkrat. Erozijo refleksije na tem področju so v zadnjih letih malce ublažile nove na to fokusirane platforme, vendar pa se povsem logično objave tam v veliki meri posvečajo odzivom na predstave, saj tako rešujejo že prej omenjen manko kritiških odzivov, ki pa so nujni, in to ne le na nivoju prijav na razpise, temveč tudi kot vrsta recepcije umetniških del.

Zaradi gašenja tega ognja zmanjkuje časa in energije še za beleženje praks, v lanskem letu je (začasno?) zastal tudi projekt Metodologije beleženja, ki je svoj prvi del zaključil z izdajo zbirke prispevkov o raznih koreografskih praksah. Dokumentiranje praks ni koristno le za omejeno polje teoretikov, v primernem formatu lahko pomeni tudi vir informacij za kritike in kritičarke, ki se morda prvič srečujejo z deli določenih koreografov ali koreografinj. Ali pa omogoča potencialnim in perspektivnim mladim ustvarjalkam in ustvarjalcem, da slovensko sodobnoplesno zgodovino spoznavajo ne le prek izbranih video odlomkov in nabora nekaj najbolj poznanih predstav, temveč tudi s pomočjo koreografskih jezikov in praks, ki so jih razvijale generacije pred njimi.

Metodologije in strategije se bo med drugim raziskovalo tudi na tematskem polju LGBTQ+ in queera, ki ju je Teritorij teatra že mapiral v prejšnjih sezonah. Žal se na splošno zdi, da uprizoritvena umetnost, ki se ukvarja s tem, pozornost dobi predvsem v času odvijanja raznih festivalov, zato bomo tukaj poskušali - namesto osredotočenosti le na specifične dogodke - prikazati LGBTQ+ in kvir v performativnih praksah skozi zgodovinsko perspektivo, ki jo bo dopolnil tudi sam premislek, kaj so glavne značilnosti takih praks in kakšen odnos do prevladujočega establišmenta in ideologije zavzemajo.

Za zadnjo, najbolj pričakovano, dramatično in konceptualno dodelano epizodo in s tem zaključek sezone pa smo vam pripravili en klasičen “cliffhanger”. Če želite izvedeti, kako se bo končala letošnja sezona, z nami vstopite na naš teritorij - Teritorij teatra!

Novo sezono bodo za vas markirali Kaja Blazinšek, Varja Hrvatin, Katja Markič, Maša Radi Buh, Jakob Ribič in Tery Žeželj.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.