Mit lahko razumemo kot nekaj nespremenljivega, zunajzgodovinskega, nekaj, kar ne išče poroštva v ničemer. Nosi absolutno resnico in pripelje jo iz teme, globin univerzalnega. Kaj torej pomeni naslov Pripravljeni na spremembo: Nove politične mitologije in umetnosti, ki ga je nosila letošnja konferenca 19. festivala Mladi levi? Željo po grajenju novih političnih mitov ali enostavno preizpraševanje teh, ki so v odnosu s sodobnostjo označeni kot novi? Ker bi lahko mit razumeli tudi kot nekaj, kar se fiksira v samo politično ideologijo in daje strukturi trdnost, bi se lahko tudi vprašali, ali konferenca morda želi proizvajati novo ideologijo ali le govoriti o tej, v kateri smo? Sam naslov se zdi dvoumen, zato pa se je bilo treba konference udeležiti, da bi raziskali namene, ki se skrivajo za njim.

Pripravljenost na spremembe se je odvijala 26. in 27. avgusta, otvoril pa jo je libanonski arhitekt Tony Chakar s predavanjem o tem, da si moramo priznati, da je umetnost vedno del sistema in kot taka ne more nikoli biti prav zares kritična. Je namreč del družbe in korenini v sami ideologiji, ki je s kritiko ne moremo preseči, saj se vedno že gibljemo v njej. Prav zato se poseganje po neznanem, gibanje na mejah teme izkaže za najbližjo rešitev. Iskanje mističnega, torej nečesa nerazumljivega, kar ne temelji na racionalnem premisleku. To je smer, v katero se moramo odpraviti, in to je smer, ki je na konferenci odprla vrata pogovorom, ki so v svoji misterioznosti prehitro zašli v newagerske diskusije.

Prvi tak pogovor je nosil naslov Subakvatična zvočna krajina, v njem pa so sodelovali intermedijska umetnica Robertina Šebjanič, profesorica Victoria Vesna in fizik James K. Gimzewski, ki se ukvarjajo s povezavo znanosti in umetnosti ter opozarjajo na onesnaževanje našega planeta. Robertina Šebjanič je na primer snemala zvoke oceana in s tem prikazala, kako močno zvočno onesnaženje vpliva na morske živali. Poleg tega je s pomočjo visoke tehnologije izvedla performans z meduzo.

Izjava

R. Šebjanič je še priznala, da je že plavala med meduzami in da se ji to zdi izjemno doživetje. Tudi James K. Gimzewski [Đejms K. Gimčewski]verjame, da smo ljudje neločljivo povezani z naravo. Ukvarjal se je s snemanjem zvoka metamorfoze ličinke v metulja, kar je zvenelo dokaj bizarno.

Poseben fetiš do nenavadnih živali je razvila tudi Victoria Vesna, profesorica medijskega dizajna na fakulteti UCLA v Kaliforniji. Še posebej je navdušena nad hobotnicami, ker jo spominjajo na hindujsko mandalo. Zato je ustvarila projekt Octopus Mandala Glow. Gre za veliko kolo v lunaparku v Santa Monici, ki ga je umetnica okrasila s hobotnico. Slednja naj bi predstavljala individuuma, samo kolo pa naj bi bilo simbol za kolektivnost, družbo.

Izjava

Ko si ogledamo posnetke tega kolesa, deluje popolnoma komercialno, le da se ljudje poleg vse materialne navlake v lunaparku obogatijo še z lovkami umetne neonske hobotnice. Zdi se, da je umetnica le dodala novo vsebino preprosti človeški zabavi s tem, da jo je zapakirala v hindujsko spiritualnost, ki se na zahodu simptomatično širi, svobodno interpretira in popularizira. Kako natančno naj bi se človek v lunaparku, polnem kričanja, hrane, luči in gneče, povezal z biološko mandalo, ostaja zame prava skrivnost. Predavanje se je končalo tudi z raznimi floskulami o tem, da smo vsi ljudje med seboj neločljivo povezani, da nenehno vplivamo drug na drugega in da iz Stare elektrarne ne bomo prišli več isti, kot smo vstopili! Čisto preprosto. Moč vseh teh besed pa verjetno razumejo le tisti, ki zjutraj izvajajo pozdrav soncu, se prehranjujejo s chia semeni, obiskujejo psihoterapijo in se nasploh ukvarjajo z osebno rastjo.

Tega, nasprotno od umetnikov narave in tehnologije, verjetno ne počne kolektiv Crvena, ki je na konferenci izvedel prikrito predavanje in predstavil svojo Deklaracijo za osvoboditev vseh ljudi na celem svetu. Za glasbeno podlago dogodka je poskrbel Crvena antena, njihov internetni radio in hkrati nov projekt kolektiva. Crvena pod nazivom Udruženje za kulturu i umjetnost združuje umetnike, kuratorje in arhitekte, ki z aktivizmom in umetniškimi praksami želijo izboljšati družbo in pozivati ljudi k akciji. S predavanjem so želeli vzbuditi občutek, da smo prišli na kongres ali celo sejo, na kateri se bomo odločali o prihodnosti ljudi, a je atmosfera v prostoru izgubila svojo začetno moč, saj so bili člani kolektiva Crvena izjemno zdolgočaseni in statični. Do izraza je prišla le vmesna intervencija arhitektke Armine Pilav, ki je predstavila Sarajevo pred, med in po vojni, pri tem pa se je nanašala na nekatera predavanja Michela Foucaulta. Gre za predavanja, združena pod naslovom Družbo je treba braniti, v katerih se, če zelo strnemo, Foucault sprašuje, ali je mogoče primerjati razmerja moči v družbi in odnose, ki se vzpostavijo v vojni. Za Foucaulta zgodovina ni razvoj racionalnosti, temveč igra ritualov moči, katerih pravila so prazna in neosebna. Vojna je vedno vodila v rojevanje držav, v katerih se kot učinek oblasti na osnovi mnogoterosti teles, sil, prepovedi in želje konstituira subjekt. Oblast tako ne temelji na suverenosti, temveč na nenehni skriti vojni, prikritem boju, ki se kaže v odnosih dominacije in podrejanja. Tako bi lahko rekli, da mir na neki način ne obstaja, saj smo v boju kar naprej v stanju vojne. Armina Pilav pa na to ne pogleda z očmi prava in zakonov, temveč z očmi arhitekture. Naslov Družbo je treba braniti vzame zelo konkretno in zato na podlagi tlorisnih posnetkov raziskuje, kako prostorska razporeditev mesta med vojno služi prav tako dobro kot v času miru.

Izjava

Arhitektka je svojo raziskavo usmerila v urbanizem Sarajeva. Navadno mestno življenje prebivalcev se je spremenilo v boj za preživetje, kar je zahtevalo urbano fleksibilnost mesta. Avtorica je želela poudariti, da so danes skoraj vsa mesta načrtovana in zamišljena tako, da arhitektura upošteva tudi možnost vojnega stanja. Namenskost prostorov se enostavno preobrne: tisto, kar je bila prej spalnica, je lahko postalo zaklonišče, če je bil prej podzemni del neobiskovan, postane v času vojne kraj socialnega kontakta.

Izjava

In ko ugotovimo, da je stanje miru v resnici stanje vojne, je čas, da stopimo v akcijo. Za člane kolektiva Crvena je doba, v kateri smo, doba vojne, le priznati si moramo, da je tako. Bombardiranje z informacijami, nenehna tekmovalnost, politična trenja. Svet, kjer je vsak subjekt nasprotnik drugega. Zato je kolektiv na koncu prikritega predavanja izvedel glasovanje o sprejetju Deklaracije za osvoboditev vseh ljudi na celem svetu. Deklaracijo smo dobili na listu papirja in je zahtevala, da ljudje razglasimo vojno, saj bi tako končali zmešnjavo, ki jo bije trenutni svet. Če bi bila sprejeta, bi lahko kolektiv začel zbirati denar, s katerim bi sprožili osvobodilno vojno vseh ljudi na celem svetu. Kako natančno bi to bilo videti, ni zares znano, žal pa so gledalci glasovali proti glasovanju. Kar pomeni, da se niso želeli niti odločati o tem, ali je deklaracija sprejemljiva ali ne, kaj šele, da bi bila izglasovana. Kljub temu pa so Crvena predstavljali enega izmed najbolj družbenokritičnih in aktivističnih dogodkov na konferenci. Žal pa so bili bolj slabo organizirani in jih je bilo zaradi slabega ozvočenja izjemno težko razumeti, kar je povzročilo, da je že tako nezainteresirana publika hitro izgubila koncentracijo. So pa vsekakor Armina Pilav, Boriša Mraović in Adela Jušić želeli postaviti pod vprašaj naše stanje, ki ga tako brezskrbno označujemo za stanje miru in spokoja.

Sobotni del konference so otvorili Zajtrki z umetniki. Šlo je za bolj ali manj neformalno druženje med gosti in ljubljansko umetniško sceno na štirih različnih lokacijah. Po okrepitvi s hrano in pijačo pa sta na svoj račun prišla Mitja Velikonja in Sandi Abram. Na kratkem sprehodu po centru Ljubljane sta nam razkazala, kako se med seboj pogovarjajo zidovi, natančneje grafiti. Iz stenskih komunikacij, ki jih ustvarjajo različne subkulture in skupine ljudi, smo lahko razbrali akcije in reakcije na aktualna politična dogajanja v Sloveniji. Največ poudarka je bilo seveda na relaciji med neonacističnimi simboli in anarhisti ter levičarji. Videli smo tudi nekaj manjših grafitov posameznikov, ki zidove uporabljajo kot individualen način izražanja. Nekaj malega sta povedala tudi o zgodovini grafitov pri nas. Sprehod je torej pozornost usmeril na Ljubljano, ki ni očiščena in zelena, temveč popisana, polepljena in polna besed, ki se borijo za svojo prevlado na ulici. Predavanje smo seveda zaključili v Tovarni Rog, kjer smo si ogledali Rdečo pištolo italijanskega grafitarja Bluja. Celotni dogodek ni bil ravno presežek konference, je pa bil po vsej verjetnosti za tuje obiskovalce izjemno zanimiv. A ni spadal v naslednji del konference, saj je obravnaval bolj politično-sociološke teme in se s tem približal kolektivu Crvena.

Naslednji del se je namreč prestavil v Zavetišče za živali, kjer smo se pred pogovorom lahko navezali na ljubke, a zapuščene mucke in kužke. Zunaj na dvorišču sta nas pričakovali umetnica BioArta Maja Smrekar s svojo psico Ado in moderatorka pogovora Mojca Kumerdej. BioArt je način umetniškega izražanja v laboratorijih, kjer s kloniranjem, genskim inženiringom in ostalo biotehnologijo umetniki ustvarjajo nova dela, ki po navadi šokirajo in sprožajo različna etična, družbena in estetska vprašanja. Maja Smrekar je zagotovo kontroverzna umetnica, ki skuša s svojimi umetniškimi intervencijami rušiti tabuje. Pogovor je bil osredotočen na prejšnji projekt M. Smrekar, v katerem je umetnica dojila svojo psico, in na njen prihajajoči eksperiment. V slednjem bo skušala združiti volčje in človeške celice in potencialno s tem ustvariti novo vrsto, bolj pravljično rečeno, volkodlaka. Umetnica je namreč raziskovala paralelno evolucijo med psom in človekom.

Izjava

Umetnica je po aktivnem raziskovanju prepričana, da so bili psi evolucijsko naši tekmeci, ki bi potencialno lahko razvili kulturo. Zato se je odločila, da bo ustvarila novo vrsto, ki bo imela večje sposobnosti preživetja v tem svetu. A ko je publika spraševala, kako si predstavlja tega čudnega križanca v prihodnosti, umetnica ni imela pravega odgovora in je ponavljala, da je gensko križanje med volkom in človekom tako ali tako obsojeno na neuspeh. Zakaj to vseeno počne, navsezadnje nima veliko smisla. Poleg tega umetnica trdi, da se bori proti antropocentrizmu, a na očitke, da je ravno gensko poseganje v živali in ustvarjanje čudnih bitij popolnoma antropocentrično, ni znala odgovoriti. Bolj ali manj smo prišli do špekulacij, ali morda ne obstajajo na tem svetu nekje miši, ki so razvile genski inženiring bolje od nas. Ta debata tako ni vodila nikamor, razen do tega, da M. Smrekar enostavno razume živali bolj kot navadni smrtniki. Prav zato se je neizmerno navezala na svojo psico Ado, ki jo je to leto v stanovanju v Berlinu dojila kot dojenčka.

Izjava

Kaj je Maja Smrekar želela s tako poglobljenimi pripravami pokazati, nam je razložila sama.

Izjava

Torej, M. Smrekar je šla še dlje v svojem položaju samske ženske. Če bi šlo pri dojenju zgolj za rušenje tabujev, bi to morda še zvenelo logično. A dojenje, ki je tako neločljivo povezano s statusom materinstva, je nemogoče ločiti od vprašanja ženske vloge v družbi. Umetnica je zatrdila, da ji tiktaka biološka ura in da bi, če bi imela denar in moža, vsekakor imela tudi otroka. Poleg kariere, seveda. Torej njen projekt bolj ali manj temelji na tem, da bi rada izkusila materinsko ljubezen, kar se paradoksalno sprevrže v stereotip ženske, ki namesto otroka pač ljubkuje psa. In s tem se ne upira heteroseksualni družbeni strukturi, temveč zgolj pritrjuje konvenciji, da je v žensko telo nujno vpisana materinskost, ki jo mora umetnica tako ali drugače preprosto izživeti.

Namen letošnje konference je bil torej poskus mišljenja zunaj okvirov današnjih političnih mitologij. A teh se na pogovorih ni niti preizpraševalo niti dekonstruiralo ali presegalo, temveč se je od mitov le odmikalo. Šlo je za odmik vase, v nekaj, česar se kar naenkrat ne da več ubesediti. Hkrati pa je to distanciranje ohranjalo vse politične mite, ki prežemajo našo družbo. Že mita o ženski materinskosti in neracionalnosti ter o apolitičnosti in apatičnosti družbe, ki nenehno skrbi le zase, sta dva najizrazitejša. Nenehno podarjanje osebne rasti in neracionalnega mišljenja je letošnjo konferenco, z izjemo grafitarskega sprehoda in kolektiva Crvena, obarvalo zelo kontradiktorno. Konferenci je namreč s sožitjem znanosti, umetnosti in vzhodnjaške filozofije uspelo ustvariti čudno zmešnjavo, v kateri se niti umetniških del ne da več ubesediti drugače kot le še z govorom o vibracijah, čutenju, telepatiji in veselju do življenja.

Mitologizirala se je Ana.