Simona Semenič je trikratna Grumova nagrajenka, nagrade pa je prejela za besedila 5.fantkov.si, 24ur in sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije. V svojih delih zarisuje novo prakso dramskega pisanja, ki reartikulira razmerje med besedilom in gledališkim dogodkom ter nastaja z eksplicitno predpostavko o avtonomiji gledališkega medija. V lasten akt pisanja že vpisuje misel na uprizorljivost in odtiskuje gledališki dispozitiv. Vsaka replika, ki to ni več v klasičnem smislu, vpisuje lastno namembnost, ki prav v tej gesti razkrije boj zoper reprezentacijo in teatralizacijo, ki dela iz uprizoritve dovršen označevalni proces. In če gledališki dispozitiv na eni strani razumemo kot mejo, ki loči realno od fikcije, in mejo, ki loči tisto, kar se sme videti od tistega, kar mora ostati skrito, na drugi sledi nepredvidljivosti gledališkega medija kot dogodka, potlej besedila Simone Semenič nosijo dvojno zahtevo: na eni zahtevo po nekakšnem razkrivanju teatralizacije in na drugi zahtevo po poskusu teksta kot dogodka. Jezik nima le označevalne funkcije, ampak tudi in predvsem dogodkovno funkcijo, ki začne označevati zgolj samo sebe in v potezi avtoreferencialnosti ruši semiotično, reprezentacijsko in mimetično funkcijo gledališča.

...

In prav ta avtobiografski moment, kot je razviden v performansih Jaz, žrtev, Drugič, Še me dej, s čimer vstopa v brezrezervno razkrivanje intimnosti, kakršnega poznamo tudi pri Sari Kane in njenem gledališču krutosti, izpostavi boj z epilepsijo, z nenehno ogroženostjo in možnostjo trajnih poškodb na eni strani ter birokracijo, ki duši življenje na drugi. V svojih tekstih prav tako dosledno secira pozicije moči in podrejenosti in tako s svojim pisanjem mapira zlasti marginalizirane in nevidne družbene krajine v maniri manjšinske pisave. Te so manjšinske prav zaradi tega, ker v nasprotju z večino nimajo modela; so neke vrste postajanje, proces, ki širi razumevanje tega, kaj je literatura, in v soodvisnosti, kaj je gledališče.