Sodobni cirkus iz Avtonomne tovarne Rog
Prednovoletni čas je čas za cirkus, no, vsaj v smislu, da hram slovenske kulture Cankarjev dom tudi to leto, kot že vsa prejšnja, v tem času svoji prefinjeni publiki servira cirkuški spektakel. Preostali del leta pa cirkus sodi nekam na dno prehranjevalne verige slovenske neodvisne scene uprizoritvenih umetnosti, ki je sama že tako finančno podhranjena v primerjavi z javnimi zavodi, v katerih se večinoma bohoti dramsko gledališče z občasnimi sodobnimi prebliski, da seveda ne pozabimo omeniti opere in baleta. Če po kriterijih finančne podprtosti, produkcijskih pogojev in kritiške pokritosti nekam na vrh lestvice neodvisne scene sodijo sodobnoplesne in tako imenovane sodobne uprizoritvene prakse, so na dnu ulično gledališče, improvizacijsko gledališče in pa cirkus. Gre za obči publiki dostopnejše žanre, ki nemara prav zato nosijo nehvaležno nalepko zabavljaštva, četudi ravno primeri iz slovenske produkcije zadnjih let kažejo, da ta ni upravičena. Po drugi strani pa nemara ravno nižji status teh zvrsti pritegne ustvarjalce, katerih glavna motivacija je umetniško ustvarjanje in raziskovanje, iz tega pa lahko vzniknejo novi uprizoritveni pristopi.
Čas ob koncu leta je tudi čas refleksije in v osebnem kritiškem pregledu zadnjih šestih let, kar pišem za Radio Študent, so se mi kot najbolj umetniško zanimive pokazale ravno predstave slovenske neodvisne produkcije iz teh spregledanih in podplačanih zvrsti. Sem bi uvrstil: improvizacijsko gledališče, predvsem predstave Umetnost procesa: umetnica na preizkušnji Sare Šoukal in Na tleh dvojca Maje Dekleva Lapajne in Alenke Marinič; nato ulično gledališče ali gledališče v javnih prostorih s predstavami Sanje uličarjev gledališča Globus Hystericus in umetniški hoji Aplavz umetnika DISKOlektiv ter Največji spektakel na svetu dvojca Mathilde Vrignaud in DISKOlektiv. Tako improvizacijskemu kot uličnemu gledališču sem že posvetil dve daljši oddaji na Radiu Študent, tako da bo tokrat na vrsti še tretje polje, in sicer slovenski sodobni cirkus, specifično kolektiv Mismo Nismo in performerka Danijela Zajc.
Tako Mismo Nismo kot Danijela Zajc izhajajo iz ljubljanske alternativne scene, torej bivše Avtonomne tovarne Rog, kjer so sodelovali v Cirkusarni NaokROG; oboji pa so bili tudi del kulturnega dogajanja na AKC Metelkova mesto in imajo izrazit naredi sam pristop. V oddaji bomo torej pogledali, kakšen je odnos med cirkusom, ki velja za množično obliko zabavljaštva oziroma entertainmenta, na eni strani in nizkobudžetno alternativno kulturno produkcijo na drugi strani ter kako je kombinacija obojega avtorjem odprla polje za samosvoje raziskovanje medija sodobnega cirkusa z unikatnimi rezultati. S tem namenom bomo vpogledali v predstavi skupine Mismo Nismo – NOise cirkus iz leta 2020 in Žonglerski koncert iz 2021 – ter predstavi Danijele Zajc Etida za prepariran klavir in vrv iz 2021 in Gravitacija perspektive iz leta 2023. Ob tem pa bomo njihove inovacije postavili tudi v kontekst produkcijskih razmer oziroma pomanjkanja stalnih cirkuških vadbenih prostorov.
PRVI DEL – SAMONANAŠALNOST IN PERFORMATIVNA ZANKA
Oder Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana je nasut s šaro. Naš pogled tava od cedejev do starih kostumov, od WC školjke do karkoližetoje. V ta ambient z nedoločljivimi robovi med enim in drugim objektom se postavi trojica Mismo Nismo – Eva Zibler, Oton Korošec in Tjaž Juvan – ter začne s svojimi akcijami razgibavati in individualizirati predmetno pokrajino. Med subjekti in objekti je mehak prehod – nekateri predmeti vso predstavo ostanejo zgolj ozadje, nekatere predmete performerji s pogledom izluščijo iz teksture in jih izpostavijo pogledu gledalcev, nekatere predmete performerji manipulirajo, iz nekaterih predmetov ustvarjajo nojzersko zvočno pokrajino, nekatere predmete balansirajo – Juvan tako dlje časa na sebi nosi WC školjko brez pomoči rok –, v nekatere predmete pa se tudi oblečejo – recimo odpisane plesne trikoje. Predstava NOise cirkus, ki smo ji priča, je oblikovana kot performativna improvizacija in s tem kontrira ideji cirkuških trikov kot nečesa, kar se vadi vnaprej in na nastopu zgolj izvede. Kopica deloma naključnih predmetov, če ne kar smeti za razliko od žonglerskih kegljev in žogic tudi ni vnaprej oblikovana za cirkuške trike. Vsak predmet tako performerju ponudi vprašanje, ki ga je Korošec v našem intervjuju izrazil kot: »Kako si zdej glih mene ti najdu?« Odgovor je dialog s predmetom oziroma razprtje umetniškega procesa dela s predmetom v živo na odru pred gledalci. V tem toku uglaševanja med predmetom in performerko se tudi slednja opredmeti. Telo se razstavi v telesne dele, ti pa stopajo v odnose s predmeti in sami postanejo predmetni, tako kot po drugi strani predmeti postajajo telesni. V horizontalnem pogovoru prihaja do skupnega izčrpavanja, kar zopet poudari predmetnost teles.
Naslednja specifika NOise cirkusa, pa tudi Žonglerskega koncerta je način performiranja, ki ga označujem kot »performativno zanko«, sam kolektiv to imenuje »cona« ali »biti v coni«. Posamezni performer se postavi v stanje, v katerem performativna intenzivnost vpliva na mišice in akcije, ki nato vzdržujejo to intenzivnost. Performerka, ki je v tej coni, s svojo telesno intenziteto tudi pomaga soperformerju, da pride v cono, skupno početje kolektiva tako vzdržuje to stanje. Naslednjo plast zanke doda nojz, del odra je namreč ozvočena postaja za proizvajanje nojza iz predmetov in med predstavo tam poljubno število performerjev iz šare izvablja rožljanje, šumenje ali ropotanje. Sam zvok tako spet vpliva na naboj izvajanja – fizična akcija torej sproži zvok, ki podpre določeno intenziteto izvajanja, in ta potem vodi v nov zvok. Še zadnjo plast zanke pa doda prisotnost publike, ves ta performativni naboj namreč vzbudi tudi nekakšno napetost gledalskih teles in čustev ter proizvede pozornost gledalcev, vse to pa povratno vpliva na izvajalce. Tudi gledalci se tako uglašujemo z nastopajočimi, s predmeti in s procesom skupnega izčrpavanja. Iz toka se spontano porodi konec – na predstavi, ki sem si jo ogledal na Klovnbufu, mednarodnem festivalu sodobne klovnade in novega cirkusa leta 2021, so performerji nametali vse predmete na velik kup, nato pa se nanj vrgli tudi sami, se popredmetili in tako sklenili zgodbo izčrpavanja.
Da bi razumeli ozadje in kontekst NOise cirkusa, potrebujemo vsaj okviren kontekst novega cirkusa in vprašanj, ki si jih postavljajo njegovi ustvarjalci. V grobem orisu se sodobni cirkus oblikuje v 70-ih letih prejšnjega stoletja z odcepitvijo od tradicionalnega cirkusa – namesto cirkuških družin sodobni cirkus izvajajo profesionalni ali amaterski performerji, prav tako v sodobnem cirkusu ni živalskih točk. Namesto nizanja nepovezanih točk se sodobnocirkuški umetniki trudijo ustvarjati enovite predstave, kar v praksi pomeni odmik cirkusa od zgolj spektalkla, torej čustvenega vzhičenja ob virtuozno izvedenem cirkuškem triku, proti različnim umetniškim strategijam gledališča, plesa, plesnega gledališča ter tudi drugih sodobnih uprizoritvenih praks. Pogosta je uporaba gledaliških likov in vsaj ohlapne zgodbe, ki tke rdečo nit med posameznimi triki.
Kot v pogovoru z Tjažem Juvanom v oddaji Jutranji padec na Radiu Študent iz leta 2022 oceni kanadski cirkuški umetnik, teoretik, pedagog in performativni dramaturg Sebastian Kann, je cirkus sicer po naravi antielitističen, a ker cirkuški umetniki redko sledijo dogajanju na drugih področjih uprizoritvenih praks, lahko to vodi k občutku manjvrednosti, torej očitku, da je cirkus zgolj zabavljaštvo. Kot pove Kann, kljub vplivu sodobnih pristopov sodobnocirkuške predstave še vedno večinoma temeljijo na cirkuških trikih, torej tehnično zahtevnih elementih, kot so akrobacije ali žonglerski meti, sama zgodba ima zgolj vlogo njihovega povezovanja. Možne so sicer tudi kompleksnejše strategije – Kann omeni belgijsko skupino Peeping Tom, ki s kombinacijo plesnega gledališča in cirkuških trikov ustvari fantazijske nadrealistične podobe. A vendar se Kann sprašuje o omejenosti samega trika kot učinka – saj občudujemo zgolj to, da je uspešno izveden. Nadaljuje s premislekom o vlogi gledalca in o tem, ali so možne tudi druge strategije kot samo biti popolnoma potopljen v cirkuško magijo – bi bil cirkus lahko tudi distanciran ali pa namerno dolgočasen?
V pogovorih s skupino Mismo Nismo so se perfomerji pogosto nanašali na Kannove premisleke in v tem kontekstu lahko tudi beremo predstavo NOise cirkus. Procesualna improvizacija se zoperstavi logiki trika kot nečesa vnaprej izpopolnjenega na vajah, kar mora uspeti. Namesto tega je trik izveden prvič in zadnjič ter morebiti uspe, morebiti pa ne, kar proizvede določeno tveganje, vsi ti vidiki pa gledalcem ponudijo novo možnost, na kaj smo lahko pozorni. V ospredje stopi cirkuška veščina kot taka, recimo možnost balansiranja predmetov in performativni naboj telesa, ki to izvaja. Gledanje NOise cirkusa je podobno gledanju plesne improvizacije, kar pomeni, da skupini uspe postaviti svojo verzijo sodobnega cirkusa na nivo, enakovreden ostalim sodobnim performativnim praksam. Pri tem je ključna samonanašalnost, torej preizpraševanje samega umetniškega medija, kar Mismo Nismo izvedejo na dveh nivojih. Že sama uporaba nojz glasbe poudari poanto ameriškega avantgardnega skladatelja Johna Cagea, da je vsak zvok glasba in da so si v tem vsi zvoki enakovredni. Cirkus je preizprašan v tem, da je NOise cirkus nevirtuozni cirkus, cirkus brez trika. V tej pokrajini enakovrednih akterjev – treh performerjev, kopice šare in nabranih gledalcev – postanemo pozorni na sam umetniški proces ter na materijo, ki ustvarja dogodek: zvoke, mišice, akcije ter pozornost performerjev in občinstva.
Toda polemika s cirkuškim medijem za Mismo Nismo ni intelektualna vaja iz premisleka o umetniških pristopih, temveč ima temelje v genezi skupine ter alternativne scene, iz katere so vzniknili, čemur se bomo posvetili v naslednjem delu.
INTERMEZZO – MALI POVZETEK ALTERNATIVNEGA CIRKUSA NA METELKOVI IN V ROGU ali »NAŠ ČAR JE RAZOČAR«
Po besedah sogovorcev, skupine Mismo Nismo in Sanje Žmavc, ki je bila del takratne programske ekipe večnamenskega prostora Menza pri koritu v Metelkova mestu, se ljubljanska cirkuška scena oblikuje v prvem desetletju tega tisočletja z dvema cikloma žonglerskih delavnic: prvim, ki poteka na Metelkovi od leta 2002 naprej, in drugim v telovadnici Pedagoške fakultete v Ljubljani, ki ga organiza leta 2005 ustanovljeno Združenje za cirkuško pedagogiko Cirkokrog. Cirkuško dogajanje na Metelkovi je bilo najintenzivnejše v letih od 2010 do 2014, ko v okviru Cirkusa pri koritu potekajo redne tedenske delavnice in nastopi Kabareja pri koritu, v katerem pa so že sodelovali bodoči člani kolektiva Mismo Nismo. Kabaret, katerega organizatorka, producentka in režiserka je bila Sanja Žmavc, je bil oblikovan kot serija točk s stalnim naborom likov, njegovo umetniško držo pa najbolje opiše slogan »naš čar je razočar« oziroma v angleščini »our point is to disappoint«.
Ta koncept antispektakla kolektiv Mismo Nismo omenja kot eno od inspiracij za svoj umetniški pristop, v katerem uspeh trika ni zares pomemben. Hkrati pa ta moto tudi zariše neko drugačno razumevanje cirkusa, kot se oblikuje na alternativni sceni – cirkus je po eni strani razumljen kot dostopna in neelitistična oblika umetnosti, po drugi strani pa alternativni performerji nimajo nobenega interesa očarati gledalce ali pa slediti mainstream kulturi. Žmavc je v intervjuju za Delo leta 2016 [link] alternativna prizorišča, kot sta Metelkova mesto in takrat še delujoča Avtonomna tovarna Rog, opisovala kot prostore, kjer »nizka« in »visoka« umetnost soobstajata in se medsebojno povezujeta. Ker je ustvarjalno delo v takih prostorih večinoma prostovoljno, ni pritiska družbene sprejemljivosti ali zunanjega financiranja, posledično to omogoči »možnost nastanka novih izrazov, mešanja idej, živega prenosa znanja o tehnikah in prostega pretoka kulturne produkcije«, s tem pa ti prostori lahko delujejo kot valilnica novih vsebin in kadrov.
Ko je leta 2006 prišlo do zasedbe bivših prostorov Tovarne Rog in oblikovanja skupnosti Avtonomna tovarna Rog, so bili že zelo kmalu oblikovani tudi cirkuški prostori – Sanja Žmavc je bila del ekipe, ki je ta prostor tudi prilagodila uporabi, cirkuški prostori namreč potrebujejo visoke strope, tako za žonglerske trike kot za delavnice zračnih akrobacij na vrveh ali svilah. Po besedah sogovornikov je bil prostor od približno leta 2009 v stanju neuporabnosti, nato pa je leta 2014 mlajša generacija prostor sčistila in usposobila za ponovno uporabo kot Cirkusarna NaokROG – del skupine so bili tudi člani Mismo Nismo, ki so ravno kopico šare iz cirkusarne vzeli kot inspiracijo za nastanek predstave NOise cirkus. Poleg Mismo Nismo je pomemben akter rogovske cirkusarne tudi dvojec Rogor Cirkus, v katerem sta med letoma 2013 in 2018 delovala plesalka in akrobatka na svili Dana Avguštin ter glasbenik Thierno Diallo. Junija leta 2016 je Mestna občina Ljubljana poskusila prevzeti območje tovarne z vdorom gradbenih strojev. Sledila je serija javnih dogodkov v Rogu, da bi se s tem ustavilo delovanje občine in pritegnilo pozornost širše javnosti. Za enega od njih – Ana v Rogu, katerega del je bil tudi v uradnem programu mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica – so rogovski kolektivi in umetniki ustvarili različne performativne dogodke. Del programa sta bili tudi cirkuški predstavi Somiru dvojca Rogor Cirkus – takrat pod imenom Dislocated Unity – ter performans na vrveh Danijele Zajc Tango Demolition.
Mismo Nismo delujejo kot dokaj enoten kolektiv, ki se ni razbil kljub šolanju v tujini – Tjaž Juvan in Oton Korošec sta med letoma 2015 in 2017 obiskovala program za performerje sodobnega cirkusa na šoli Accademia Cirko Vertigo v Torinu, Eva Zibler pa je med letoma 2016 in 2018 hodila na pariško šolo fizičnega gledališča École Jacques Lecoq. Nasproti temu je pot Danijele Zajc predvsem pot različnih angažmajev znotraj alternativne scene, pa tudi sodelovanj na ljubljanski neodvisni uprizoritveni sceni. Med letoma 2009 in 2015 je bila članica programske ekipe mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore; znotraj Avtonomne tovarne Rog je organizirala dogodke v Modrem kotu in Živku skvotcu, v Rogu je začela s še vedno obstoječim ciklom DIY kabaret: Feminizem ni šala!, kot performerka je sodelovala pri tehnoburleski Tatovi podob v produkciji Emanata, trenirala je ples na tkanini pri Branku Potočanu in nastopala z njegovo skupino Fourklor. Za naš kontekst pa je ključno njeno sodelovanje v Cirkusarni NaokROG in prijateljstvo z Mismo Nismo, ki so tudi producirali dve njeni predstavi, o katerih bomo govorili. Prva od njiju – Etida za prepariran klavir in vrv iz 2021 – je verjetno najbolj rogovska iz njenega celotnega opusa.
PRVI DEL IN POL – SAMONANAŠALNOST IN PERFORMATIVNA ZANKA NA ŠTRIKU
Samonanašalnost predstave je razvidna že iz naslova: Etida za prepariran klavir in vrv. Pred gledalci je na tleh razprto golo drobovje klavirja – strune, vpete v leseni okvir –, iznad njega pa se v nebo vzpenja plezalna vrv. Drugi vidik razgrne pogled na gledališki list, namreč, da ima predstava glasbeno strukturo štirih stavkov in je torej oblikovana kot zvočna kompozicija. Kot ključni inspiraciji za predstavo je Danijela Zajc v pogovoru omenila sam rekvizit, torej izhajanje iz najdenega ogrodja klavirja, ter da je v Rogu zraven Cirkusarne NaokROG stal prostor Cirkulacije, torej kolektiva intermedijskih umetnikov. Z enim od njih – glasbenikom Tinetom Vrabičem – Zajc tudi sodeluje v predstavi. Vrabič je ozvočil ogrodje klavirja in kovinsko stojalo, s katerega visi vrv, tako da lahko med predstavo zajema zvoke iz okolice in zvoke, ki jih sproži performerkino telesno izvanje, iz obojih oblikuje zvočno kompozicijo, to pa nato meša z v živo izvedenimi zvoki.
Skladno z zvočno logiko Zajc iz aktivnega subjekta, ki na začetku proizvaja zvoke, prehaja v dialoško pozicijo, kjer hkrati ustvarja zvoke ter se odziva na prej izvedene, nato pa do vedno bolj trpne materije na koncu. V uvodni »Uverturi« Zajc hodi okoli ogrodja in vanj posega z roko ali po njem podrgne vrv. V drugem stavku, »Allegro sostenuto« – hitro in vztrajno —, se giblje po vrvi tako, da bi nastalo čim več zvokov, ki bi jih ujela zgornji ali spodnji mikrofon. Tretji stavek, »Staccato risoluto« – odrezano in odločno –, sestavljajo močni kontrasti med energičnimi zamahi, mirovanjem in prepuščanjem performerkinega telesa težnosti. V sklepnem stavku, »Morbido«, kar si lahko interpretiramo kot »mehko« ali pa dobesedno morbidno, Zajc skoraj miruje. Njeno telo oblikuje zamrznjene podobe v zraku ali nekakšne kipe, ki lebdijo na glasbeni podlagi.
Kod izvajanja je očiten, performativen, samonanašalen – torej razkriva sam material, ki tvori predstavo, in njene protokole. V slogu glasbenice Zajc v odmorih med stavki stopi dol z vrvi in spije vodo iz plastenke. Podobno kot pri NOise cirkusu v Etidi ni simbolizma, metaforike ali sekundarnih pomenov. Ni pa izključeno njihovo pojavljanje v asociacijah gledalcev. Namreč, iz začetne performativne dobesednosti se predstava vedno bolj prevesi v atmosfersko nojzersko skladbo, ki jo Vrabič oblikuje iz zvokov vrvi, mimoidočih in narave. Glasba pa podpre podobe, ki vznikajo iz akrobatkinih akcij – posebno ko si ta nekajkrat zadrgne vrv okoli vratu, ali ko po turško sedi visoko nad zemljo kot v meditativnem lebdenju, ali ko visi z vrvi z roko proti nebu kot spomenik revoluciji. Ali nemara Rogu.
Kot pri NOise cirkusu je tudi pri Etidi prisotna performativna zanka, a bolj subtilno. Na Ambroževem trgu julija 2021, par mesecev po padcu Roga, Danijela Zajc deluje izzivalno ravno s tem, da ne gleda publike, da je njen fokus notranji, hkrati pa ta njena rogovska »čudaškost«, skupaj s črnim kostumom, črno šminko in kovinskim nakitom, proizvede zadosten naboj publike, da se ji ta vrne in podpre njeno izvajanje. Odnos med gibi in zvokom je kot pri Mismo Nismo zazankan, a dramaturško razdelan v poteku predstave od aktivnosti do pasivnosti performerke, od proizvajanja zvoka do lebdenja na njem. Njeno telo se bolj kot akter pojavi kot materialni vmesnik, nekakšna prepona med zvoki, gravitacijo, odrskimi podobami in telesno-čustvenimi intenzitetami. S tem Danijela Zajc akrobacije na vrvi postavi na podoben nivo, kot so Mismo Nismo NOise cirkus – z intermedijskim sodelovanjem z zvočnim umetnikom ter z razgaljanjem dobesedne materije, iz katere vrv, mišice, težnost in zvok oblikujejo dogodek, umetnica postavi cirkuško prakso zračne akrobatike kot enakovredno drugim sodobnim performativnim pristopom.
GLASBENI PREMOR - MIsmo NIsmo: Pejd profitirat Zoki
DRUGI DEL – MEDDISCIPLINARNO OPRAŠEVANJE
Potem ko je skupina Mismo Nismo NOise cirkus na rezidencah in nastopih dela v nastajanju razvijala od leta 2018 do 2020, so ugotovili, da gre za zelo nišno predstavo, ki ima omejen domet, kje sploh lahko gostuje. Kot je povedal Juvan, je bilo tudi povedno, da so bili do njihovega obračuna s cirkusom ostali cirkuški performerji dosti bolj kritični kot širša publika. Odločitev kolektiva je bila narediti bolj komercialno predstavo, kolikor je to še možno znotraj njihove dokaj alternativne drže. A vendar – Žonglerski koncert je bil zastavljen kot predstava, ki jo je moč igrati ali v dvorani ali na ulici, prilagodljiva pa naj bi bila tudi njena dolžina. Gre tudi za fiksirano performiranje – torej glasba in gibi so določeni in triki naučeni. Toda – ni zgodbe, ni likov, ni dobesedne interakcije s publiko. In četudi triki so, nikogar ne zmoti, kadar ne uspejo, sploh kadar je to namerno.
Po dobri stari samonanašalni dobesednosti Mismo Nismo je Žonglerski koncert točno to, kar pove njegovo ime, namreč koncert iz žongliranja. Najlažje bi ga bilo opisati kot nastop alternativnega trash-kič-ciničnega glasbenega benda, pač z Metelkove ali iz Roga – kitarist, pardon, žongler Oton Korošec v zguljenih oprijetih pajkicah, basist, pardon, žongler Tjaž Juvan v spodnji majici in rdečih kratkih hlačah, pevka, pardon, žonglerka Eva Zibler v kavbojkah in črni majici. Vsi z intenzivnim pogledom malo v publiko, malo skozi publiko, osredotočeni predvsem na svoje izvajanje, z rdečimi sponzorskimi kapami s šiltom na glavi. Koncert drvi preko pet komadov z žonglerskimi in plesnimi koreografijami, akrobacijo, deklamacijo, občasnim tavanjem in kopico teniških žogic, ki letijo v preciznih koreografijah in padajo po tleh. Ni važno, da trik uspe, važno je, da je izveden točno na glasbo.
Premisa predstave je bila vnos žongliranja v format glasbenega koncerta, recimo imeti namesto spremljevalnih vokalov spremljevalne žonglerje, torej postaviti žonglerje v strukturno pozicijo glasbenikov in pevcev. Žonglerski koncert je nastajal na skupnih vajah na horizontalni način, kjer je kdorkoli dal predlog ali že oblikoval koreografijo in vključil ostale. Izhodišče je nudila že naprej narejena elektronska nojz-glitch glasba z lomljenimi ritmi Tjaža Juvana, ki jo je ta po potrebi prilagodil žongliranju. Ključni del nadstavbe pa so bila besedila komadov – recimo predelave »Pejd ga pogledat, Brane« pank benda Otroci socializma v »Pejd profitirat, Brane« z zaključkom »Prid nas pogledat, Zoki!«. Ali milenijska himna »Mladi smo leni in nočmo delat. Mladi smo leni in nočmo delat. Vsi smo kreativni, skret je pa umazan, vsi smo kreativni, pladenj je pa prazen.«
Kot pri NOise koncertu je tudi tokrat performativni trojček znotraj »cone«, torej v fokusiranem intenzivnem načinu izvajanja, ki vnaprej podpira to izvajanje. Še posebno v uličnem kontekstu, kjer kontrast med alternativnim čudaštvom ter ničesar slutečimi občani performerje še dodatno podžge – kot leta 2020 v Plavi laguni, ko sem Žonglerski koncert še kot delo v nastajanju videl na Ani Desetnici. Ogled iste predstave dan kasneje na dvorišču Avtonomne tovarne Rog pa je v zmanjšani performativni prezenci razkril subtilno strukturo – Mismo Nismo si namreč redno zapisujejo natančne koreografije. Tako so včasih meti žogic podrejeni plesnim korakom, včasih glasbi, včasih žongliranje sledi kompleksnemu vzorcu metov, včasih je izvedba dober štos – kup žogic spuščen na Juvanove trzajoče roke, ki jih nekaj uspejo odbiti, spominja na parodijo kitarske solaže. Šele ogled v mirnem okolju razkrije, da je dobršen del intenzivne prezence izvajalcev pravzaprav posledica visoke koncentracije, ki jo zahtevajo zapleteni triki. Ker pa je pomembneje, kako so izvedeni, kot pa da uspejo, je učinek predstave podoben uživanju gledanja glasbenih videov, kjer je žogica, ki pade na tla in se tam počasi odbija, del vizualne podobe in splošnega vzdušja. Koncert je pri publiki uspešen ravno v svoji močni strukturi, ki vzdržuje naboj predstave in jo hkrati postavlja kot dražljivo drugačno od mainstream ponudbe. Za pisca dokaj pričakovano je predstava prejela nagrado URBana LJUBLJana za najboljšo predstavo slovenskih in v Sloveniji delujočih uličnih ustvarjalcev na festivalu Ana Desetnica leta 2022.
DRUGI DEL IN POL – MEDDISCIPLINARNI PLODOVI
Da bi povezali predstavo Etida za prepariran klavir in vrv z njeno naslednjico v trilogiji – Gravitacijo perspektive iz leta 2023, moramo najprej narediti še nekaj postankov. Prvi je zagotovo padec Avtonomne tovarne Rog januarja 2021 z vdorom varnostnikov s pooblastilom Mestne občine Ljubljana, ki so nasilno evakuirali prisotne ter začeli odvažati stvari in rušiti poslopja. Vse do sedaj naštete predstave so namreč še nastajale v Cirkusarni NaokROG, tudi če sta Etida in Žonglerski koncert imela premiero po padcu. Gravitacija perspektive je tako nastala v drugih produkcijskih pogojih – pravzaprav je leta 2022 prejela produkcijsko nagrado na mednarodnem festivalu Mais Imaginarius v Santa Maria da Feira na Portugalskem, ki ji je omogočila rezidenco v istem kraju, kjer je Gravitacija perspektive delno tudi nastala in bila uprizorjena leta 2023. V tem času je Danijela Zajc ustvarjala ter vodila delavnice v Steni, delu vadbenih prostorov na Parmovi in Kurilniški ulici, ki so bili dokončno evakuirani poleti 2023.
V tem času je Zajc ustvarila tudi po dve predstavi na leto. Tu bi izpostavili Prag iz leta 2021, v katerem je avtorica tematizirala stanje prehoda, v katerem se osebne in družbene krize, vezane na prekarnost, epidemijo kovida, padec Roga ter situacijo neoliberalnega kapitalizma, prežemajo v stanje vmesnosti. Poleg eksplicitnega angažmaja, ki pokaže, kako družbeno zareže v osebno, je predstava zanimiva predvsem zaradi svoje forme, ki se odmakne od performativnosti Etide, saj Zajc v njej prikaže svojo interpretacijo plesnega gledališča, v kateri s kolažno strukturo vzporednih prizorov ter uporabe videoprojekcij oblikuje poetične, ambientalne, celo osebnoizpovedne podobe. Naslednji izpostavljeni poudarek je predstava Poskus sobe iz leta 2022, v kateri je Zajc tematizirala poezijo in tragično življenje ruske pesnice Marine Cvetajeve iz prve polovice 20. stoletja. V predstavi je Zajc na veliko uporabljala vrvi za visenje, na katerih je predvsem visela v različnih položajih, nanje pa je obešala tudi predmete. Oba elementa – plesno gledališče in vrvi za visenje – se v Gravitaciji perspektive združita z nastavki iz Etide, in sicer z njeno intenzivno performativno prezenco in uporabo žive obdelave zvoka.
S tripoda visi vrv, pod njim namesto ogrodja klavirja kup kamnov. Počasi se izpod njih izvije performerka, namazana z glino v slogu z riževo moko namazanih buto plesalcev. Pod vplivom buta je tudi njena prezenca, ki pozornost namenja vsakemu delu telesa, kar skupaj s kostumom in masko pričara prisotnost nečloveškega bitja pred nami, ki se bo nato kot predstavnik kamnov ali skal uprlo gravitaciji in se dvignilo v vesolje. Pozornost nastopajoče ni več v konfrontaciji s publiko kot pri Etidi, ampak se zariše kot membrana, med performerkinim notranjim svetom, glasbo in publiko.
Ključna novost je že omenjena uporaba na boke pripetih nosilnih vrvi, ki Danijeli Zajc omogočajo večjo gibljivost telesa kot zgolj spuščanje in plezanje po debeli plezalni vrvi. Bitje se ne zgolj upira in prepušča gravitaciji, temveč lahko lebdi. Med visenjem na vrveh akrobatka z gibi mišic hrbta in trebuha pričara občutek gibanja v breztežnostnem stanju. Mišični impulzi iz telesnega centra postavijo telo kot svoj center gibanja, ki se v zraku stalno obrača okoli svoje vertikalne ali horizontalne osi – včasih z glavo gor, včasih dol. Gre za izrazito inovacijo na ravni zračnih akrobacij, tako se proti koncu predstave Zajc v fetusnem položaju, lebdeča nad tlemi počasi obrača po zanki iz debele plezalne vrvi in tako prenese principe sodobnoplesne talne tehnike v zračni cirkus.
Sicer Gravitacija perspektive nadaljuje principe iz Etide – glasbena slika je delno že vnaprej pripravljena elektronska glasba Tjaža Juvana, Zajc pa med predstavo s telesom lahko udarja po ozvočenih nogah tripoda. Novost je še zapestnica s senzorji za gibanje, ki jo je programiral Jurij Podgoršek in performerki omogoča poseg v zvočno podobo, roza ledice na zapestnici pa ustvarijo tudi podobo vesoljskega bitja ali nemara androida. Gravitacija perspektive pred nami zariše fantazijsko podobo nečloveškega bitja, ki kot da lebdi v breztežnosti, a vse to izhaja iz inovativne uporabe akrobatske in zvočne tehnike. Visenje na vrveh omogoči gibanje v vse smeri in tako razširi zanko med zgolj upiranjem in prepuščanjem težnosti. To dialektiko med okolico, ki vpliva na performerko, in performerko, ki vpliva nazaj, pa podpre še zvočna zanka, s katero akrobatka lahko vpliva na zvočno pokrajino, v katero je potopljena.
Še dodatno plast razkrijejo inspiracije – po lastnih besedah je Danijela Zajc med procesom prebirala knjigo Stanleyja Cohena in Laurieja Taylorja z naslovom Escape Attempts, The Theory and Practice of Resistance in Everyday Life o tem, kako se izmuzniti rutinam vsakodnevnega življenja in družbenim pritiskom, ter knjigo Revolucija vsakdanjega življenja situacionista Raola Vaneigema, ki omeni obrat perspektive, ki jo lahko prinese ustvarjalna spontanost. Pristopi plesnega gledališča, sodobnega cirkusa in intermedija v predstavi Gravitacija perspektive tako oblikujejo primer produktivnega eskapizma kot začasnega odmika od vsakdana, kjer se nam čas, materialnost in zvok razpirajo drugače kot v vsakdanjem življenju.
EPILOG – ZMAGALI SMO, IN KAJ ZDAJ?
Po MIsmo Nismo je leta 2024 tudi Danijela Zajc za Gravitacijo perspektive prejela nagrado URBana LJUBLJana na Ani Desetnici, ki si jo je delila s predstavo Sanje uličarjev: pesem za park skupine Globus Hystericus. Izhajajoč iz alternativne drže in opozicije mainstreamu so tako Mismo Nismo kot Danijela Zajc spojili preizpraševanje lastnega medija z inspiracijami iz drugih umetniških disciplin in uprizoritvenih zvrsti. Odkljukana so tako vsa polja, ki potrjujejo sodobnost, aktualnost in unikatnost njihovih umetniških strategij. Dobili so nagradi. In kaj zdaj?
Sodobni cirkus še vedno nima vadbenih ali uprizoritvenih prostorov. Starosta akrobacij v zraku pri nas, sodobni plesalec in koreograf Branko Potočan, po izselitvi iz prostorov na Parmovi in Kurilniški zdaj najema vadbene prostore v ljubljanskih Mostah, vendar si takega pristopa ne morejo privoščiti vsi. Danijela Zajc trenutno deluje v Participativni ljubljanski avtonomni coni PLAC za Bežigradom. Mismo Nismo pa so del pobude, ki jo vodi Cirkokrog, namreč nakup premičnega cirkuškega šotora, katerega prihod je napovedan za pomlad 2026. Zaključno vprašanje tako ni zgolj, ali bo obojim umetnikom omogočena nadaljnja umetniška pot pod znosnimi produkcijskimi pogoji, temveč tudi kakšne možnosti imajo na voljo prihajajoče generacije ustvarjalcev v kateremkoli uprizoritvenem žanru, zdaj ko Avtonomne tovarne Rog in njene skupnosti v svojem polnem razmahu ni več. Upamo torej lahko na večno iznajdljivost zagnanih umetnikov. Ter na šotor.
***
Študija je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v sklopu spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
V cirkus je študiozno pogledoval Samo. Lektoriral je Aleš. Tehniciral je Seliškar. Brala sta Živa in Brane.
Dodaj komentar
Komentiraj