Čeprav so bile lanskoletne Tipologije prostora naravnane na vzpostavitev zgodovinsko nastalih problemov z lastništvom in omejevanjem prostora – in bi pričakovali, da bomo na koncu ponudili tudi kakšno razrešitev – pa letos Tipologije zaenkrat ne nudijo še ničesar. Tematsko se obračajo stran od problema, saj problem predstavlja nezmožnost rešitve nastavljenega problema, dokler ne mislimo v planetarnem merilu in njemu navkljub. V želji po prepoznavanju katastra, zemljiškega lastništva in navsezadnje državne meje kot ultimativne tegobe prostorskih in medčloveških odnosov se vendar zasebno lastništvo kaže kot tisto nepresegljivo in edino možno nadaljnjega izhodišča v trenutnem prostoru in času. Lastniški prostor je kapital in pogojuje motivacijo. Neizkoriščene javne površine, ki niso kapitalizirane za reklamna sporočila, parkirišča, najem kafiča, so mrtev socialni kapital. Zato moramo vendar razumeti na primer čiščenje dreves pred Rižarno in spreminjanje zapuščene parkovne površine v parkirišče ter odprodajo navidez nekoristnih zelenic v javni lasti ob pločnikih oglaševalskim podjetjem. Grozni, kot so ti posegi, bo denar, ki se ob njih aktivaciji steče v mestno blagajno, namenjen obnovi neke druge ceste, morda vprašljivi obnovi Plečnikovega gledališča v Tivoliju, še huje, namenjen Bežigrajskemu stadionu, če govorimo na državni ravni. Kapital je dejstvo in privatno lastništvo obstaja, kljub želenim strukturnim spremembam. 

Od države pričakujemo socialno vlogo, vendar trg močno prehiteva pripravljenost skupnosti do samoorganizacije na vseh ravneh sodelovanja, še manj pa je država sposobna manevrirati neodvisnost. S prostim trgom izginja možnost kontrole in načrtovanja. Potreba po identiteti z narodom, ki ga je bilo treba spojiti v državo, je v veliki meri zrežirana. Konec države in njene vloge napovedujejo že dolgo, vendar se vedno znova izkaže, posebej v luči dogodkov preteklih let in trenutne geopolitične situacije, da bo še dolgo vztrajna realnost.

Kultura kot branik lokalne identitete se v digitalni dobi poenostavlja na globalni skupni imenovalec. Sicer poudarjamo razlike predvsem pri dejavnostih turizma in za zgodovinsko zavest, vendar se zdi, kot bi za fasado kulture skrili dolgočasje realnosti samega kraja. Podobno, kot so v Igri senc Japonci pristali na zahodnjaško stranišče – zaradi standardiziranih tehnoloških izdelkov ter udobnosti električnih napeljav, ki jih zdaj skrivajo pod starane lesene pode. Katero omembe vredno duhovno, družbeno spremembo je kultura prinesla v digitalni dobi. Mnogo je bilo teh sprememb, vendar jih gre pripisati prej tehnološki zmožnosti globalnih komunikacij kot kulturnemu udejstvovanju na domačih odrih. Trivialni so lahko pogledi na pejsaže, obdelovalno krajino, vzporejeni s podobami svetovnega spleta, NFT-jev in drugih »out of place« digitalnih produktov. Anonimnost kraja in kulture postane njegova identiteta.

Čeprav zagovarjamo participatornost na lokalni ravni, se želje po preteklih sistemskih skupnostnih rešitvah in njihovi revivali skozi posamezne arhitekturne prakse v toku globalnih odvisnosti in vplivov zdijo premajhni. Poveličujemo nedefinirano skupnost, s katero navadno mislimo na širši krog prijateljev, somišljenikov in delovnih kolegov ter v ekstremnem primeru nekih imaginarnih sosedov, s katerimi bomo skupaj nekaj spremenili. Za skupnost smo zainteresirani točno toliko časa, kolikor imamo od nje koristi – prenovo toplotne črpalke, in če imamo otroke ali psa – urejene skupne zelenice. Seveda je možna tudi drugačna vzpostavitev lastniško-sosedsko-ekonomskih odnosov, vendar koliko osebne investicije energije in časa je potrebno vložiti za majhno spremembo, denimo vzpostavitev stanovanjske skupnosti, in še koliko več energije in časa je potrebnih za njeno ohranjanje. Skupnosti se bodo morale organizirati prej na podlagi nuje zaradi krize kot pa zaradi poveličane ideje kreativnega sektorja. Takrat bomo potrebovali orodja za postapokaliptični svet in boljše bivanje. 

Zakaj v kreativnem sektorju ni open-calla za skupno investicijo v nakup bunkerja. Krizna infrastruktura se v zadnjem času rajši ukvarja z dvigom morske gladine, in pred obmorskimi mesti, ki si to lahko privoščijo, rastejo protipoplavne bariere. Plavajoča mesta so postala »the next big thing« in včerajšnja utopija lahko hrani jutrišnjo planetarno realnost. Kot kažejo izkušnje, se sci-fi uresniči v roku 50 let. V tokratni oddaji se obračamo proti konceptom skupine ekistov, ki nemara predstavljajo še neizčrpan vir navdiha za bodoče načrtovalske top-down pozicije. Do neke mere nudijo eskapizem mišljenju nemogočih pogojev obstoječega, ki preprečujejo reševanje sveta s pozicije posameznika, kar smo skicirali v prejšnjih odstavkih.

Vsak načrtovalski poklic teži k pogledu s ptičje perspektive. Ikona boga-arhitekta je tipično srednjeveška in daljnosežna. Vsaka generacija načrtovalcev ima svojstven občutek možnosti krojenja sveta po lastni ideji, ki se zdi briljantna, ko je v novem kontekstu zoperstavljena rešitvam njihovih mentorjev. Pogosto si želimo nasloviti probleme univerzalno – z eno formulo za vse partikularne primere. Poklicani rešitelji se izrekajo v delovnih manifestih, ki so za vsako obdobje v diametralnem nasprotju s predhodnimi rešitvami, morda tudi na podlagi krive implementacije in povratnih informacij. Nujen propad vseh velikopoteznih planetarno-obsežnih idej, ki zato bežijo v utopično polje, je vsakokratna nezmožnost absolutnemu sledenju načrtu – ta se mora vedno prilagajati, če ne drugemu, finančni podpori in vsakdanu. Osamljena uresničena ideja zato ostane podrejena okolici, sicer eklatantna v svojem poskusu odklona, pa vendar preglašena v kakofoniji idej in tehnologij prejšnje in naslednjih generacij. Vedno pa ta pogled od zgoraj navzdol iz svoje sheme izpusti posameznika.

Najvidnejši arhitekturni ali mesto-načrtovalski manifest, ki je vplival na načrtovanje mest v 20. stoletju, je Atenska karta arhitekta Le Corbusiera. Nastajala je v medvojnem obdobju, kot povzetek četrtega kongresa CIAM, mednarodnega kongresa za moderno arhitekturo. Kongres je nastal kot odgovor v akademske kroge zaprti stroki, ki se je kljub napredku inženirstva oklepala starih arhitekturnih vzorcev. V veliki meri je Atenska karta služila kot načrt za povojno rehabilitacijo mest, posebej v ruševinski Evropi, pozneje pa kot načrt za izgradnjo stanovanjskih naselij za brezdomne delovne migrante v ZDA ter v veliki meri v komunističnih državah in državah v razvoju – kjer so iskali hitre in poceni načine izgradnje bivalnih kapacitet za potrebe nastajajoče industrijske družbe. Relativen uspeh sosesk pri nas lahko pripišemo precej manjšemu merilu mest in ne tako očitnim socialnim razlikam v populaciji. Kljub odrinjenosti sosesk na obrobje ni prišlo do getoizacije, ki se je zgodila v ameriškem scenariju, s projektom Pruitt-Igoe. Neuspešno funkcionalistično sosesko, zasnovano za 10000 prebivalcev, so zaradi negativnih učinkov socialne izključenosti leta 1972 zminirali do tal. Za nekatere ta mejnik predstavlja konec moderne arhitekture v času, ko se je v našem prostoru šele dobro razmahnila.  Za druge, če omenimo ljubljenega Marshalla Bermana, je modernizem izraz nenehno spreminjajočih se življenjskih pogojev, ki pustijo dušo negotovo v vrtincu neprestanega rušenja in izgradnje. V tem pogledu je bil postmodernizem le »chamber echo«.

Atenska karta je vendarle vplivala na širše principe izgradnje in organizacije mest, na urbanistične principe coniranja dejavnosti, ki prepričujejo bolj z likovnim kot vsebinskim. Pogosto je služila kot eksperiment generalnega reševanja lokalnih problemov, iz česar so izšli vsaj plodoviti poskusi organskega modernizma, vendar pa je zgrešila pri nekaj osnovnih idejah. Glavni vzroki za zlo, ki se poraja v mestih, je bilo po mnenju modernistov pomanjkanje svetlobe in čistega zraka. Njihov pogled od zgoraj navzdol, iz precej elitistične in s podatki nepodprte pozicije posameznikov, je higieno postavljal v ospredje. Sončni žarki, ki so imeli s skeletno gradnjo možnost sijati skozi velike steklene površine oken, so uničevali bacile v hišnem prahu. Sicer je sončeva os – potovanje sonca po nebu – pozitivno narekovala (in še narekuje) oblikovanje in razgibanost struktur. Naravne prvine v mestu naj bi vplivale na izboljšanje moralnega ustroja posameznikov. Ločitev programov na mikroravni – kot sta na primer umik storitev z ulice v notranjost stavb in ločitev prometa od površin za pešce – ter na makroravni – ločevanje delov mesta po glavnih funkcijah, ki so povezane z avtocesto med delom, domom in rekreacijo – za mesta, nastala po teh principih, predstavlja mnogo uporabniških zadreg. 

Neuspešnosti funkcionalističnega modernizma v urbanističnem smislu še lahko prikimamo, medtem ko vsaj pri nas gradnja sosesk predstavlja emblem socializma in je kot takšna težje podvržena kritikam – še več, pogosto jo zagovorniki s sentimentom predstavljajo kot največji dosežek bivanjske arhitekture, pogosto brez lastne izkušnje bivanja v teh soseskah, torej z enake elitistične pozicije, predvsem ker so ideološko sorodne njihovi predstavi o svetu, ki je pogojena z vpetostjo v družbene strukture. Spet drugi soseske hvalijo po sili razmer. Piska iz lastne izkušnje bivanja v soseski teh enostavno ne more idealizirati, čeprav spoštuje in priznava določena dobra organizacijska načela ter njihov doprinos bivanjskim kapacitetam. Jaqueline Tyrwhitt, ki je bila dejavna v skupini CIAM in tudi v poznejši delosovski, ki se ji bomo posvetili v kratkem, zagovarja težnje modernistov, kljub kritiki, ki jo je sposobna podati. Tyrwhitt pravi, da če bi se čas ustavil, če ne bi izumili televizije, če ne bi poraslo lastništvo avtomobilov, gospodinjskih aparatov, ki sprostijo čas, in če se standard ne bi dvignil, bi bili morda mladi starši in njihovi otroci še srečni v pogojih soseske. Vsekakor pa mladostniki in ljudje, ki živijo sami, ne pristajajo na koncept malega mesta, ki jim ne izpolnjuje osnovnih potreb po socializaciji. Lokalni centri samevajo, saj – kot so pokazale izkušnje – mladi za razvoj potrebujejo neformalen prostor in določeno razburljivost okolja brez nadzora. Pomen sosedstva, še ugotavlja Tyrwhitt, upada z večanjem mobilnosti. Sicer imajo tudi prebivalci v mobilnih soseskah radi dobre sosedske odnose, to pa so občasne in prostovoljne zveze med zelo majhnimi lokalnimi skupinami. Ljudje vse bolj težijo k svojim osebnim »sosedstvom«, ki so razpršena po celotnem mestu, sestavljena iz osebnih prijateljev in znancev. Neutemeljeno je pričakovati ali poskušati načrtovati povezana mestna sosedstva, še manj, da bi bilo načrtovanje skupnosti v domeni le arhitektov in urbanistov. Ideali so bili porušeni že v sedemdesetih. Hkrati pa Tyrwhitt velike probleme vidi v preveč dobesednem branju in napačnih interpretacijah ter implementacijah Atenske karte. »Načrtovanje reda v največjem možnem merilu, ki dopušča spremembe brez razdora, spoštovanje tradicije in kontinuitete v najmanjšem merilu ter dopuščanje največje možne svobode izražanja individua, so glavni cilji prostorskega načrtovanja ... Načrtovanje samo mora zagotoviti, da takšne možnosti s statističnega stališča niso izključene,« retrogradno zapiše Tyrwhitt.

Natanko trideset let po nastanku Atenske karte, leta 1963, je nastala nova, vendar v načrtovalskih krogih bolj obskurna listina. Nastala je v drugih družbeno-ekonomskih razmerah, s sklicevanjem na podobno poslanstvo reševanja tegob mestnega prebivalstva, s spremembo potence - prej lokalizirano-univerzalistična ideja je v povojni ekspanziji že prešla v globalno. Morda v tistem času predstavlja najboljšo kritiko modernizma in hkrati najboljši model za prihodnost. Za razliko od atenske delegacije CIAM-a izpred 30 let je tokratna plula na otok Delos. Rojstni kraj boga Apolona ima močno referenčno točko odkrivanja novih sončnih žarkov z vnovično pomenljivo referenco na entiteto, s katero se je istovetil najznamenitejši absolutist. Za razliko od kongresa modernistov, ki je vključeval izključno arhitekte, je bila deloška skupina precej pisana in interdisciplinarna. Med drugimi so deloške simpozije oblikovala znana imena, Walter Christaller, geograf in ustanovitelj teorije centralnega kraja, ki jo je posvojila Nemčija, Richard Buckminster Fuller, vsestranski arhitekt-futurist, Margaret Mead, kibernetičarka in kulturna antropologinja, Marshall McLuhan, teoretik medijev, in še dobrih 200 drugih svetovnih intelektualk in sistemskih mislecev. Delosovci so se srečevali na letnih kongresih, 10 let zapored, na njih so skupaj modelirali prihodnost glede na širok razpon znanj ter zrelost skupine. Obravnavane teme jim je večkrat uspelo predstaviti tudi na konferenci Združenih narodov.

Iniciator plovbe na krovu New Hellas je bil Constantinos Alexander Doxiadis, »planetarni urbanist«, ki je za potrebe prevajanja planerskih idej skoval novo orodje preučevanja, ekistiko – znanost o človeku in njegovih naseljih. Ekistika se dotika petih elementov: narave – zemlje in materiala, antroposa – naselbin, ki jih je ustvaril človek, družbe – ki se v prvih dveh formira, infrastrukture – ki jih povezuje in ohranja, ter suprastrukture – odnosa med elementi. Kontinuiteta delosovcev s CIAM-om je vidna v uporabi orodja urbanistične mreže odnosov med elementi v prostoru in uporabniki, ki pa se vsebinsko bolj približa mreži Patrika Geddesa, sicer biologa in utemeljitelja urbanizma. Z vključevanjem združb deluje manj tehnicistično od modernističnega modela, hkrati pa vključuje skaliranje od postelje do poselitve planeta. Pomen vznika ekistike gre pripisati predvsem eksploziji urbanizacije in pojavu megalopolisov, ki s takrat preroškim poimenovanjem danes vztajno preraščajo v ekumenopolis, eno neprekinjeno planetarno poselitev. V nekaterih svojih modelih nosilnosti Zemlje za človeška življenja delosovci predvidevajo celo projekcije, da bi se rast prebivalstva v 100 letih lahko razmahnila do 50 milijard, v bolj realnih pa naj bi se rast prebivalstva ustavila pri 20 milijardah, upoštevajoč udobno poselitveno gostoto. Njihove projekcije kažejo, da rasti prebivalstva ne bo ustavilo pomanjkanje surovin, vode, hrane ali energije – ker si bo človeštvo spremenljive okoliščine tehnološko sproti prilagajalo, temveč umanjkanje poselitvenega prostora. Ekumenopolis bo nastal iz zraščanja regionalnih povezanih centrov – megalopolisov – v enoten neprekinjen poselitveni vzorec. Takšno globalno poselitev je treba usmerjati in enotno upravljati. Če pogledamo njihovo napoved megalopolisov, torej mest z več kot 25 milijoni prebivalcev za leto 2000, so njihove ocene števila prebivalstva megalopolisov celo zadržane, ekumenopolis pa so napovedali nekje do konca 21. stoletja. Torej ga nemara danes prisotni lahko še doživimo. Vode, pravijo, bo ob povprečni uporabi per capita v ZDA dovolj za 19-milijarden ekumenopolis, za preostale bo poskrbelo razsoljevanje morja ali topljenje tečajnega ledu. Zopet preroško napovejo današnji moment Muska in globalnega segrevanja hkrati. Dobra novica: v prvi polovici 21. stoletja, pravijo ekisti, bo znanost pometla z boleznimi, z rakom vred. V dobi ekumenopolisa bo od 7 do 20 % prebivalstva živelo v ne-ekumenopolisu, ki bo namenjen rekreaciji, produkciji in ohranjanju naravnih površin in bo znašal 85 % poselitvene površine. Modele so izdelovali že računalniško, torej na vzponu komputacijske dobe. Projekcije so bile pripravljene v sodelovanju z OZN, vključevale so ekonomske, energetske in druge kazalnike. Hkrati so želeli z ustvarjanjem »dobrih modelov« pozitivno usmerjati prebivalstvo do končnega rezultata »dobrega ekumenopolisa«. 

Ekisti predvidevajo turbulentno obdobje vse do končne poselitve celotnega prostora, ki je na voljo, ko se bo človeštvo harmoniziralo in vodilo globalno. Naselja si zamišljajo kot skupnost ekumenopolisa in ne-ekumenopolisa. Ekumenopolis sloni na predpostavljenem razumu, svobodi gibanja in odsotnosti pregrad, ki jih pogojujejo kulturne in politične vsebine; pri hkratnem upoštevanju zgodovine ter identitete kraja. Načelo ekumenopolisa v ekističnem modelu bi bila topografska decentralizacija dela – to bi po današnjih standardih prevedli v delo od doma, kar bi osebam dovoljevalo opravljati donosno delo in hkrati prisostvovati v svojem bivalnem okolju kot »udi mikroskupnosti«. S te pozicije bi lahko udi med seboj ustvarjali osebna razmerja. Vnovič preroško potrebno tehnologijo za spremembo načinov dela napove ekist Arnold J. Toynbee. Sodelovanje oseb v svetovni vladi, ki bi decentralizirano upravljala ekumenopolis, bi omogočila komunikacijska sredstva, na primer »telefon, združen s televizijo«, z današnjimi besedami: pametni telefon in spletne platforme. Toynbee doda, da bi ta tehnologija zmanjšala število nujnih srečanj in privarčevala čas za druge osebne stike. Ekistika naj bi omilila napetosti med osebo in tehnologijo. Sociolog in urbanolog Ei’ ichi Isomura poudarja pomen osiromašenosti mest zelenja in zaradi urbanizacije napoveduje porast novega tipa nacionalizma na podlagi centraliziranih nacionalnih medijev. Politiki bi morali ukrepati proti duševni osiromašenosti ljudi in moralo dvigovati, tudi z internacionalizmom. René Dubos, mikrobiolog in patolog, ki je skoval maksimo »misli globalno, deluj lokalno«, delosovcem doda ekološko in »okoljistično« dimenzijo ter težnje po samoupravljanju v soseskah primerja z zgodovinskim razvojem poljedelskih in drugih manjših človeških skupnosti ter potrebo po identiteti s prostorom. Mesto mora nuditi prostore za izražanje kolektivnih čustev in delitev javnih doživetij, hkrati pa omogočati anonimnost. Ekisti se zavedajo pomembnosti izboljšanja javnega prevoza in omejevanja zasebnega, omejitve oziroma načrtne urbanizacije, ustanovili bi kreativno upravo, ki bi bila gibka in sposobna obnavljanja ter prilagajanja. In tako dalje. Vsak delosovec pridoda dimenzijo, najsibo humanistična ali znanstvena, ki prispeva v skupni lonec ekistike, vede o naseljih.

Kljub zastrašujočim napovedim ekumenopolisa v prejšnjem stoletju pa se lahko vrnemo k besedam Tyrwhitt, da moramo predvideti tudi takšno skalo človeške vrstne razširjenosti, da bi lahko vseeno zadostili osnovnim potrebam ter zagotovili udobno bivanje za vse. Poglede, ki so jih delosovci delili v desetletju aktivnega delovanja, pred nastopom osebne digitalne informacijske dobe, lahko primerjamo s sodobnimi pogledi Benjamina Brattona. Ta pravi, da moramo prisotno tehnologijo in komputacijsko modeliranje uporabnikov in okolja uporabiti za boljše planetarno upravljanje v dejanskem zavedanju ekumenopolisa, ki je nastal, če že ne poselitveno, vsaj infrastrukturno in surovinsko. Pri delosovcih je spodbudno, da prevzamejo vlogo načrtovalca ter kljub nemogoči nalogi začno, če povzamemo besede Fullerja, upravljati z vesoljno ladjo Zemlja. Če z Brattonovimi koncepti skrižamo še Latourjev parlament stvari in tega z internetom teh stvari, dobimo novo znanstveno fantastiko. Še bolj presenetljivo, ekisti ekumenopolisu, po harmoničnem vztrajanju in počasnem kvalitetnem razvoju, trajajočem nekaj stoletij, napovedujejo prevrat in propad v sprejemanju dinamizma. 

Če predpostavljamo, da med znanstvenofantastično idejo in njenim pojavom v realnosti preteče petdeset let, je navsezadnje bolje, da začnemo misliti res dobre zgodbe in modele.