Kadaster #2 Space is the Place

Oddaja
28. 12. 2020 - 20.00

Pozdravljeni v Tipologijah prostora. V tematskih serijah oddaj smo na sledi za konstrukcijo - na eni strani prostora in na drugi teritorija z najbolj prepoznavno obliko v mejah, kot jih denimo najdemo v katastru. Končni cilj je, da ugotovimo podstati za vznik zazankanega suverenega območja, ki mu rečemo država - mejo meja, sestavljeno iz mnogih manjših zazankanih območij privatne in javne lastnine. Končali bomo s katastrskim glitchem, kar v praksi pomeni deviacijo grafičnih geografskih podob površja od realnosti situacije na tleh. V Sloveniji imamo še danes, kot poroča Združenje geografov Slovenije v svojem zborniku, lastnika po imenu in priimku Javno Dobro (z velikimi začetnicami!). To je še ostalina starega popisa in vrednotenja površja pred osamosvojitvijo oziroma posledica (morda prednost?) nacionalizacije. Zaobjema majhne površine zemlje, večinoma potokov in gozdov, ki niso opredeljeni kot državna, občinska ali zasebna last. Javno Dobro predstavlja emblematični primer katastrskih glitchev, ki od zgoraj navzdol, superimozirano, določajo upravljanje ali neupravljanje določenega območja, ki pade izven zavesti. Ali so prostori izven naše zaznave še prostori? V tokratni oddaji bomo sledili nadaljevanju prejšnje oddaje, v kateri smo pregledali podobe prostora v skalni umetnosti do starega Egipta in Babilona ter ugotovili, da prostora do agrarne revolucije niso upodobljali. Prostor so najprej označevali z linijo, ki zamejuje pridelovalno površino ali prostor za živino. O dojemanju prostora (proto)ljudi vemo malo. Medtem ko se v Babiloniji in Egiptu že pojavijo katastrski popisi, arhitekturni načrti in zemljevidi kopov zlata, pa se tokrat obračamo h Grkom - na eni strani s koncepti prostora in na drugi s konstrukcijo geografskega prostora. Po Stuartu Eldnu v The Birth of Territory je teritorij geopolitična strategija, socialni konstrukt, prežet z družbenimi povezavami, vzpostavljen z interakcijo in naporom, ki je potreben tudi za ohranjanje (teritorija). Je rezultat strategij za nadzor in vpliv nad ljudmi ter nad pojavi in odnosi - in kot tak, strateški, vsekakor presega biološke potrebe in asociacije z instinkti živalske populacije.

 

Poleg omenjenega Eldna, ki se ukvarja s teritorijem, se Edward Casey posveti konceptom prostora. V knjigi The Faith of Place želi skozi zgodovinsko obravnavo filozofije o prostoru slednjega vrniti na piedestal, ki ga je nekoč imel. Danes v hegemoniji časa, dromocentrizmu - poveličevanju hitrosti in pospeševanja - ta nekoč nadležeči absolut, prostor, pogosto spregledamo kot pomembno entiteto. Casey se za koncepcijo in strukturacijo prostora in vzpostavitev terminologije, kar bo pozneje tako ali drugače vplivalo na današnjo podobo sveta, obrne k dvema mitoma/pripovedma kozmogonije in kozmologije. Prvi je mezopotamski in pozneje babilonski ep o stvarjenju sveta, Enuma Eliš, ali v prevodu - Ko je zgoraj, in drugi, Platonov Timaj. Kozmogeneza je po Caseyju tudi topogeneza. Lahko si mislimo - kot na nebu, tako na zemlji - in obratno. Vse, kar storimo, je uprostorjeno, telo brez prostora ne more obstajati. Obravnavali bomo preskok iz nestrukturiranega prostora - narave, primarnega, primordialnega, kaosa - prostora, ki nudi vse možnosti za postajanje preko stvarjenja v homogen, stabilen in strukturiran topološki prostor, ki sloni na toposu, kraju. Casey ustalitev na teritoriju primerja z ustanavljanjem sveta, ki vedno znova z repeticijo rekreira stvarjenje in skozi ritualno prakso ustvarja nekaj znanega v prostoru. Poda primer nomadskega aboridžinskega ljudstva (a born (to) origin?), ki palico nosi s seboj in jo kot osni pol, kot lasten axis mundi zapikne v tla, kjerkoli se začasno ustali.

Pomemben koncept začetka je nič. Kot Casey s pregledom znanih mitov o stvarjenju z različnih koncev sveta potrdi, so vsem skupne neke značilnosti in stadiji, četudi v drugem zaporedju:

Stadij

0_nič, ničnost, ki ne vsebuje ničesar, razen,

1_ kaosa ali raznih mešanic vode in zemlje, blata, nekih snovi, ki kot naravni element prevzamejo podobo boga/boginje v obliki človeka. Ta se lahko samoizprazni v ta nič ali pa je njeno telo uporabljeno za material izgradnje. Tako kaos in ostale zmesi niso praznina, temveč prostor polnega potenciala.

2_ Rez (boga), potomec primarnega boga ali demiurg naredi vrzel in loči entitete med seboj, blato loči na vodo in zemljo, nad njo usloči nebo, med katerima je horizont glavni separator. 

3_ V naslednjem stadiju ureja stvari v gibanju, pojavi se ciklični čas in vedno večja diferenciacija iz primarnega, sekundarnega dualizma neba in zemlje v vedno več diferenciacij. Entitete razvršča po sorodnosti - ogenj, voda, zemlja, zrak in jih formira. Iz te zemlje, te mešanice osnovnih elementov, je tudi človek.

So seveda izjeme: janistična Mahapurana denimo ne predvideva stvarjenja sveta, temveč postajanje in spreminjanje od nekdaj. Problem začetne praznine je v tem, da zares ni nična, temveč je prostorska, kajti praznina - prazen prostor - pomeni le odsotnost teles, ne pa tudi odsotnosti prostora, v katerem so v danem trenutku lahko telesa. Kljub temu da sta prostor in praznina dojeta kot antonima, si lahko delita skupno strukturo, nomos. Kar imata praznina in prostor skupnega, je to, da predstavljata areno za pojavitve teles - ko se telo pojavi v praznini, je v prostoru. Nasploh praznine ni mešati z ničnostjo - onkraj praznine, masivne prostorske sfere, je šele nič. Samo iz prostora in danosti lahko stvari nastajajo (ex datis in ne ex nihilo). Stvarjenje je stvar obvladovanja stvari. Četudi kozmos izvira iz dozdevne praznine, se je razvijal iz prostora v prostor. Ali kot pravi Aristotel: »Praznina je odsotnost prostora, v katerem so odsotna telesa.« Stvaritev je proces progresivnega uprostorjanja. Protostrukturiranje prostora poteka preko praznine, a ker je ta ne-prostor tako zastrašujoč, so na delu takoj mentalne prakse fiksiranja in zapolnjevanja prostora - kot »na začetku ni bilo nič, razen … «. Predoločena situacija prostora ali praznine napoveduje materijo. Vendar kot Casey opomni, materija v starejšem pomenu besede ne pomeni nujno trdnega telesa, temveč je korensko sorodna z matrico. Končno Casey omeni tudi maternico. Matrica-prostor-medij, kjer je nekaj razvito, je generator ustvarjenih stvari.

V Enumi Eliš kot matrica postajanja nastopa voda in je že kot taka prostorska. Primarni bogovi niso ustvarjeni, temveč že obstajajo in imena nosijo po izrazih, ki označujejo določeno naravno snov. Tiamat, primarna boginja vode, predstavlja osnovno maternično-matrično formo prostora, njeno telo je telo prostora. Marduk, pozneje zaščitni bog Babilona in potomec Tiamat, se rodi v neizmerno globokem breznu. Po družinskih nestrinjanjih bogov in v nujnosti maščevanja mora Marduk poraziti Tiamat. Ko ji s sulico prebode trebuh, simbolno zareže v stvariteljsko maternico, da lahko obvlada neformirano organsko - in gradi. Iz trupla razdeli prostor z rezom, ki predstavlja horizont, iz telesa ustvari kraj v prostoru, nato še bivališča in na kraju (koncu) iz krvi ljubimca poražene ustvari ljudi. Kakorkoli je maternično-matrična osnovna forma prostora ženska - kot je na primer glavni vodni lik v mezopotamskem mitu, Tiamat, ki je primordialen prostor postajanja in materialno telo kot prostor -, to osnovno žensko matrico porazi moški princip. Marduk se vrne na kraj svojega izvora, v tisto neizmerljivo brezno, ga izmeri ter markira. Neskončnosti določi globino, osnovno prostorsko dimenzijo, s katero se vzpostavi kot graditelj, glavni arhitekt. Kot zapiše tudi Stuart Elden v The Birth of Territory, je geometrija kreacija prostora, prostor se »zgodi« z delitvijo, z merjenjem. Lahko bi dodali še z ubesedenjem, poimenovanjem.

Podobno je v Platonovem Timaju, le da tu racio premaga predkozmični ženski princip. Vse, kar je nastalo, je nastalo s pomočjo Uma, ki nadvlada Nujnost. »Vse, kar nastaja, nastaja po nujnosti iz nekega vzroka«, s pomočjo demiurga, po podobi osnovnega (božjega) vzorca. Tretji rod, ki ni postal po nobenem principu, je »sprejemališče vsega postajanja, kot nekakšna dojilja«. Sprejema, ne da bi se kadarkoli izoblikovala. Je osnovna prostorska matrica, ki ni praznina, temveč Sprejemalka. Tu sta praznina - Sprejemalka in prostor koeksistenčna. Večni rod prostora - khora daje sedež vsemu temu, čemur je lastno postajanje. Na neotipljivo substanco khore se obračamo z nujnostjo, da mora vse bivajoče biti nekje, na nekem kraju. Kar ni uprostorjeno, ni nič. V kozmologiji Timaja gre topogeneza preko nediferencirane Sprejemalke, ki predstavlja končni prostor nebes, preko združevanja elementov po sorodnosti v primarne regije, v katerih se nadalje transformirajo. V Timaju se pojavi geometrična podoba stvarjenja sveta - površina telesa je določena s trikotniki, vsak od osnovnih elementov dobi svoj lik, svojo formo. Znotraj primarnih regij se nadalje razvijejo kraji, kjer so uprostorjena telesa. To je strukturiranje khore v topos - prevoj prostora v kraj.

Kot opozarja Casey, se Aristotel pri prostoru ukvarja bolj z vprašanjem fizike kot kozmologije (in pojavnosti bolj kot geometrije). Prostor zavzema mesto pred neskončnim, praznino in časom - je poligon, na katerem se zgodijo kinetične (in druge) spremembe, lokomocija. Niti se ne naslanja na khoro, temveč na topos - kraj. Popolnoma odnese vlogo demiurgu - nebesa držijo prostor za Zemljo, središčno razmahnjen okrog nje kot nekakšna lupina, vsebnik (vsebovalnik?). Prostor je (z vidika telesa) prva nespremenljiva limita tega, kar obdaja. Prostor, geometrizacija in forma so inherentni vesoljnemu redu, zato ta ne potrebuje demiurga, niti posebnega naslavljanja. Geometrizacija prostora se umakne »(proto)fenomenološki« prepoznavi. Govori o enosti (in končnosti) prostora, izven prostora ni teles, ni praznine, ni ničnosti, zunaj ni. Ali kot pripomni Bergson v Caseyju: »Vse je polno v Aristotelovem svetu.«

Platon khoro v Timaju uporabi drugače, kot jo navadno prevajajo, a Elden opozori, da khore pomensko ne bi smeli razumeti (le) kot prostor, temveč kot tisto, kar je tisto drugo, tisto, kar je zunaj (bivanja), tisto, kar omogoča eksternalnost. Ta pomenskost ji hkrati omogoča biti sprejemališče, Mati, maternica. Khora ima večpomensko situacijo - navadno označuje prostor zunaj polisa, mestnega središča v antični Grčiji. Polis in khora - okoliška pridelovalna zemlja - sta zvezana v astu, v širši pomen »mesta«. S pomočjo Eldna poglejmo, kako je s kozmološkim prostorom na zemlji: če je kot v nebesih? Za osnovo nastanka teritorija polisa ponudi topos in demos. V vsakem primeru je ključen pri vzpostavitvi teritorija na zemlji specifičen kraj. V epu Enuma Eliš, v katerem je prostor ustvarjen iz telesa in so ljudje ustvarjeni iz krvi ustanovnih bogov, govorimo o krvni liniji potomcev primordialnega rodu. Za razliko je v Timaju in na splošno v grški kozmologiji človek ustvarjen iz ene skupne entitete zemlje in je torej bolj vezan na kraj, določeni topos, kot na krvne družinske vezi. Prej kot socialna pogodba sta pod vprašajem avtohtonost in identiteta. Prej uprostorjenje kot utelešenje.

Verjetno je lahko Klejsten prav zato v atenskih reformah uvedel izonomijo - enakost pred zakonom. Za dosego enakosti ljudstva je moral politično organizacijo štirih domov, ki je slonela na aristokratski krvni liniji, spremeniti v vladavino na način, ki bi ga danes na ravni mesta lahko prenesli na predstavnike četrtnih skupnosti, starogrško - dem. Prebivalci niso dobili priimkov le po očetu, temveč tudi po lokaciji prebivanja. Prehod iz patrimonije v demonimijo sta pospremili lotokracija - žreb predstavnikov in uradnikov — ter preveč pohlepne črepinjska sodba. Deme so bile ključne teritorialne delitve znotraj polisa (astuja) in upravne enote z jasno demarkacijo. Kakorkoli imenitno se to sliši, ostaja nejasno in obstajajo dvomi, ki jih Elden izpostavi, in sicer da nikakor ni bilo znanja o tem, kako naj bi se deme, te nove upravne enote, vodilo, niti ne obstajajo nikakršni viri niti ni jasno, ali so vključevale tudi, ali pa so to bile, okoliške vasi. Niti ni jasno, ali so katastrski popisi sploh obstajali. To, da v tem času ni bilo zemljevidov, glede na astronomsko, matematično-geometrično naravnanost starih Grkov in glede na njihovo graditeljstvo, težko trdimo. Če si izposodimo del Aristofanove komedije Oblaki, v katerem v dvogovoru študenta in Strepsiadesa nastopa zemljevid sveta z označenimi Atenami, Šparto in drugimi mesti, in nenazadnje to vzporedimo z idejami o sferični obliki Zemlje - četudi v geocentričnem sistemu - in opazkami protagonistov o majhnosti mest v primerjavi z razsežnostjo znanega Sveta, je jasno, da so omenjeni teoretiki omejeni v priznavanju določenih orodij pred 17. stoletjem, četudi so grafični dokazni materiali resda skoraj nični. Strepsiades študentu predlaga, naj vendar Šparto prestavi bolj stran od Aten, da bi s tem omilil njeno nevarnost.

Misel, ki najbolj privlači razlago odsotnosti katastrskih popisov, ni pomanjkanje orodij, temveč so pomanjkljivosti davčnih sistemov. Javne gradnje, dogodki in ekspedicije so, sicer poleg davkov na blagovne menjave, sloneli na liturgijah, prispevkih premožnejših pokroviteljev. Avtor Dilke lahko v The History of Geography pristavi, da so Grki vlagali velike napore v razvoj znanosti, v teorijo kozmologije in geografije, veliko manj pa v praktično aplikacijo (geografskih) znanj, kot so to počeli Rimljani. Tudi Platonove idealistične geometrijske podobe mesta in pravične mestne ureditve - ker so takšne lepe - niso bile prenesene v realnost, četudi jih v evropskem svetu odkrivajo tisočletje pozneje. V Zakonih Platon zagovarja deljenje mesta in okoliške zemlje na 12 radialno razporejenih kosov z akropolo in agoro v središču in 5040 enakovrednih kosov parcel - in celo te deljene na dva dela, da bi imel vsak meščan eno bližje in eno bolj oddaljeno centru. Khora, okoliška zemlja, bi ščitila mesto, zato tudi zidovi ne bi bili potrebni. Geometrija je v Grčiji veliko bolj abstraktno deduktivna, kot je bila pri Egipčanih uporabljena za izmero zemlje.

 

Prehod iz grškega kozmosa v latinski univerzum - vrtenje okoli ene totalne (skupne) celote - Casey označi kot zamenjavo prostorske končnosti kozmosa (in individualno izkušnjo kraja v prostoru) za prostorsko neskončnost univerzuma (in unificirano fiziko ter teologijo). Predstavlja prehod iz antične v moderno pojmovanje na zahodu, čeprav že grški atomisti trdijo, da ni drugega kot so praznina in atomi, ki se v njej naključno gibajo. Vse variacije že obstajajo in so dane (ni demiurga), se združujejo, razdružujejo in premeščajo. Za atomiste za razliko od končnega prostora, na katerega prisegata Platon in Aristotel, prostor izgubi veljavo. Nadomesti ga praznina oziroma neotipljiva substanca, ki ob prisotnosti telesa postane kraj, topos ali khora, in je prostor, v katerem se telesa gibajo.

Arhitas zastavi problem: če pridem do konca nebes, do zadnje linije fiksiranih zvezd in iztegnem roko preko, bo tam onkraj spet telo - in prostor. Vsekakor se bo roka iztegnila v nekaj neskončnega, v vesolje. Kljub pomanjkljivostim atomistične teorije in prevladujočemu geocentrizmu so nenazadnje na razvoj neskončnosti prostora vplivale tudi monoteistične religije - v kolikor je bog neskončen in vseobsegajoč, je tak tudi prostor, ki ga je ustvaril. Z univerzalizmom, na eni strani v katoliški kozmogoniji in na drugi v znanstvenem napredku, smo skozi stoletja uspeli povoziti lokalizme - univerzalnost vesolja je premagala kraj. Mar v tem prenatrpanem prostoru najdemo prosto mesto zase, za nove konstrukte skupnosti?

Prihodnjič nadaljujemo z zasledovanjem prostora/teritorija —

na eno stran v neskončnost in na drugo v seciranje površja. Poskusili bomo pospešiti, do junija bomo tam.

Oddajo sem pripravila Urška, lektorirala je Eva, tehniciral je Andrej.

 

Za konec komad, posvečen prijatelju mnogim, Aliju, da si najde mesto onkraj fiksiranega prostora. Srečno.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.